“We are men carved in a dream; we are dead without dreams."
Slovenska planinska pot v enem kosu – 653 kilometrov poti, zaupanja in prijateljstva
Pridobi povezavo
Facebook
X
Pinterest
E-pošta
Druge aplikacije
-
(poglej film na youtubu)
Slovenska planinska pot v enem kosu – 653 kilometrov poti, zaupanja in prijateljstva
Slovenska planinska pot (SPP) je najstarejša evropska daljinska planinska pot. V dolžini več kot 600 kilometrov prečka Slovenijo – od pohorskih gozdov nad Mariborom vse do Jadranskega morja.
Vodi čez pet gorstev, se povzpne na 49 vrhov in obišče 55 planinskih koč. Potovanje od gozdov do visokogorskih grebenov, od kraških planot do morja.
Za mnoge je to življenjski projekt, ki ga po etapah prehodijo v več mesecih ali celo letih. Tisti, ki se odločijo pot prehoditi v enem kosu, zanjo običajno potrebujejo od 28 do 35 dni.
Sam sem izbral nekoliko drugačen pristop.
Moja ura je na koncu pokazala:
Razdalja: 653,49 km
Vzponi: 41.331 m
Spusti: 41.513 m
Skupni čas: 14 dni in 19 ur
Aktivni čas (skupaj s postanki): 8 dni, 6 ur in 18 minut
Čas dejanskega gibanja: 7 dni, 14 ur in 45 minut
Teh številk ne delim zato, da bi se hvalil z dosežkom ali podiral rekorde, ampak ker na neki način odražajo to, kdo sem in kako razmišljam.
Pred odhodom sem na vprašanje, koliko časa nameravam porabiti, odgovoril: »Upam, da nekje 14 dni.«
Brez posebnega načrta, brez analiz in preračunavanja. Samo občutek. Edina orientacija mi je bil prijatelj Srečko, ki je pot nekoč prehodil v 13 dneh.
Tudi med samo potjo nisem nikoli preračunaval, ali smo še znotraj zastavljenega časovnega okvira. Niti takrat, ko nam je dež skrajšal dneve in smo prehodili manj, kot bi sicer lahko. Preprosto sem zaupal občutku, da nam gre dobro in da napredujemo.
Ljudje smo si različni. Mnogi potrebujejo natančne načrte, urnike in cilje, da se počutijo varne. Sam sem se skozi leta naučil zaupati predvsem intuiciji.
Kot sem nekoč rekel Viki: »Vse, kar moram narediti, je, da zjutraj dovolj zgodaj vstanem in potem hodim oziroma tečem, dokler se ne stemni.«
Zame je bila vedno pomembnejša pot kot cilj.
In ko danes razmišljam o teh skoraj petnajstih dneh, mi v spominu ne ostajajo predvsem kilometri, višinski metri ali čas.
Najbolj si bom zapomnil prijaznost ljudi, ki smo jih srečevali na poti. Še posebej oskrbnikov planinskih koč, ki so nas marsikje sprejeli z izjemno toplino.
In seveda prijateljev, ki so del te poti prehodili z mano.
Klemen, ki me je spremljal vse do Kamniškega sedla. Vika, ki je bila z nama vse do Triglava in Luknje. In predvsem Bojan, s katerim sva si delila skoraj celotno Slovensko planinsko pot.
Brez njega bi bili moji spomini na to dogodivščino zagotovo precej bolj siromašni.
Ta pot me je ponovno naučila nekaj zelo preprostega.
Da v življenju ni vse v popolnih načrtih, natančnih urnikih in doseganju zastavljenih ciljev. Veliko pomembneje je zaupati svojemu ritmu, poslušati intuicijo in ceniti ljudi, ki hodijo ob tebi.
Cilj je seveda pomemben. Toda pot je tista, ki nas oblikuje.
Ko danes pogledam nazaj, mi ni najpomembneje, kako hitro sem prišel do konca. Pomembneje je, kako intenzivno sem teh skoraj petnajst dni doživljal in živel.
Slovensko planinsko pot lahko izmerimo v kilometrih in višinskih metrih. Njena resnična vrednost pa se meri v zaupanju, intuiciji in prijateljstvu.
Slovenska planinska pot – 15. dan
Ker je bil to zadnji dan, imam občutek, da moram napisati malo več. V miru, doma, za računalnikom.
Včeraj je bil dolg in naporen dan. Ne samo fizično, tudi psihično. Budilko sem si nastavil na 4:30, a me je telo prebudilo že ob 3:05. »Če sem že buden, zakaj bi čakal?« sklenem in se lotim zajtrka, ki sta mi ga prijazna oskrbnika Vojkove koče na Nanosu pustila na mizi. Počasi se pripravim in ob 4:20 že hodim v noč s čelno svetilko. Za uvod malo dežja in na Nanosu – klasika – veter, ki ti da vedeti, kdo je šef.
Prejšnji večer si nalašč nisem pogledal vremenske napovedi. Sem vedel, da če hočem priti do cilja, moram štartati zgodaj. Pred menoj je bilo namreč še 87 kilometrov. Do Tumove koče na Slavniku »samo« 50, a sem že vnaprej vedel, da bo to prehitro za zaključek dneva. Preostanek razdalje? Ravno pravšnja za konkretno trpljenje.
Če bi napoved pogledal, bi vedel, da me čaka najhujši dež ravno zjutraj. Pa zvečer še enkrat za povrh. Do Razdrtega pridem še suh, potem pa – slap. In tri ure ne neha. V 13 dneh nisem staknil niti enega žulja. Na Nanosu sem prvič moral zvečer enega predreti s ščipalko za nohte, saj me je dopoldan pral dež. Ta občutek bolečine poznajo vsi, ki so kdaj tekli ultra preizkušnje v mokrih čevljih – mešanica »auč« in »zakaj jaz«.
Pot proti Vremščici je bila orientacijsko zopet malo »avanturistična«, kot že zadnja dva dni. Ko na spustu proti Škocjanskim jamam preberem tablo »Pozor, področje medveda!«, si mislim: »Upam, da je tudi on danes raje notri na toplem.« V turističnem centru, kamor pridem po žig, me oblije realnost – tam kup lepo oblečenih obiskovalcev, jaz pa blatno-prepotena kombinacija, ki smrdi kot mokra planinska oprema po tednu dni. Malico pojem z rahlo zadrego, a lakota nima manir.
Nadaljujem v smeri proti Slavniku, ki je bil še zelo oddaljen. Preseneti me na trenutke strm vzpon do vasi Artviže, kjer hranijo ovalni žig za SPP. Tam se oskrbim z vodo pri prijaznem domačinu. Sledi dolga povezovalna pot do Markovščine, kjer je v bližini izhodišče za Slavnik, ki se jo trudim v intervalih skoraj v celoti preteči. Tam me spet obišče dež in za 5 minut se skrijem pod nadstrešek in pojem čokoladico ter poslušam odganjati črne misli, ob vsem tem dežju zadnja dva dni. Nekdo zgoraj se malo grdo poigrava z mojim zaključkom, ki bi v suhem lahko bil zelo drugačen.
Ko pridem do parkirišča pod Slavnikom, pa skoraj ne verjamem očem. Edini avtodom na parkirišču in ob njem – Dejan Vukotič! Človek, ki je premagal 450 km Tor des Glaciers, stoji tam kot darilo od zgoraj. Dve brezalkoholni pivi, dva radlerja, čips, poln krožnik kruha, klobas, pršuta… Vse to gre v moj želodec v tempu, ki bi ga zavidal vsak ultra tekač. Potem mi posodi še suhe čevlje – številko 46. Dve številki prevelike. Ampak v tistem trenutku bi jih poljubil. Suhi čevlji so v mokrem dnevu vredni več kot zlato. In čelno svetilko za v noč.
Ko krenem na Slavnik, sem nov človek. Prej ugašajoča mula, zdaj navit panter. Dejan mi tudi pove, da me že celi dan po moji poti lovita njegova Eva in Ivi Hrastovec, ki sta se z istim namenom, da me presenetita, slučajno srečala sredi Primorske. Oba sta smetana trail scene, zato sem vedel, da me bosta že dobila, mogoče pa sem zaradi tega za hec vseeno še malo bolj pospešil, kot sta me zbadala kasneje.
Na vrhu se mi odpre pogled na slovensko obalo. Za hrbtom pa se valja nevihtna fronta in grmi kot za stavo. Koča je zaprta. Nobene »dve-etapne« možnosti ni več. Samo naprej.
Sledi dolg in prijeten spust proti kraju Prešnica. Tukaj zgrešim Dejana, ki je spekel čevapčiče vmes. Nadaljujem po relativno ravnih poteh proti morju. Tukaj nekje me dohitita Eva in Ivi. Se malo čudita, da še vedno tečem. Se trudim, ker je do cilja še kakšnih 25 kilometrov. Razveselim se družbe. V troje lahko izklopim možgane za navigacijo in še v pogovoru čas hitreje mineva. Vmes nas pričaka Dejan s čevapčiči in pijačo. »Tako bi lahko šel pa še nazaj,« se pošalim.
Na Socerbu opazujemo fenomenalen sončni zahod nad Tržaškim zalivom. Božanske barve. Nagrada za vse napore tega dneva. Malo iščemo žig, ki ga takoj ne najdemo.
Nadaljujemo. Vmes nas zajame nevihta. Grmi, dežuje pod drevesi pa na srečo bolj rahlo. Sledi 300 metrov vzpona na Tinjan, ki se mi zdijo neskončni. Spust z njega s podplati, ki pečejo in bolijo kot hudič, je muka. Na srečo je Ivi sezul tekaške copate in teče bos, pa imam partnerja, s katerim se skupaj upirava Evi, ki naju priganja v tek. Seveda sva ji v resnici hvaležna, saj bi drugače trajalo še bolj v neskončnost. Priganja naju kot mala otroka »Ajde, še 400 metrov teka, pa malo hoje, ajde gremo!« Nisem prepričam da tečem kaj dosti hitreje, kot če bi hitro hodil.«
Zadnjih 15 kilometrov poti se v dežju in temi vleče v neskončnost. Upal sem, da bomo na koncu šli po kaki cesti. Pa ne kaj dosti. 4 ure smo baje porabili za zadnjih 20m kilometrov. Če ne bi bilo Eve bi z Ivijem verjetno zavila v par lokalov ob poti na pivo Pa vprašanje, kdaj bi prišla v cilj. Telesno sem kar uničen, bolečina v podplatih me boli v možgane.
V Ankaranu zagledam sredi noči poznano registrsko tablico ob cesti. Vika ! Nobenega nisem izrecno prosil za prevoz ali spanje to noč. Ker nisem vedel ali bom sploh prišel do cilja in kdaj bo to. Pa sem upal, da se bo Vika pojavila kje tu blizu cilja. In se je. Malo utrujena od nočnega čakanja, te nočne ure niso njen čas za bedenje. Sem ji spet dolžan kako spanje na kakem vrhu gore več.
Debeli rtič, tam nekje ob 00:30 uri. Prijazni receptor mi da zadnji žig. Seveda ga odtisnem na napačno mesto v knjižici. Ker imam izdajo, kjer so Debeli Rtič dodali kasneje, 2 strani za ostalimi, za zemljevidom poti. Nisem pomislil, da bi pogledal še najprej od prostora za žige. In sem predpostavljal, da je Debeli Rtič in Ankaran pač isto.
Nič umivanja v morju, Vika je utrujena in mora še peljati daleč do doma. Spijem še en Radler, in se preoblečem na umazano telo. Pa še enkrat zahvalim prijateljem za vso pomoč ta dan. Brez njih bi bil dan veliko bolj siv. Nabralo se je 87 kilometrov, skoraj 4.000 metrov spusta in 2.700 metrov vzpona.
Do Razdrtega peljeva še Ivija po njegov avto.
Za celo pot sem porabil 14 dni in 19 ur. Podatek ne pišem zaradi neke vrednosti ampak kot povzetek kdo sploh jaz sem in kako funkcioniram. Ko sem šel na pot in so me spraševali kako dolgo bom hodil, sem rekel, da upam, da 14 dni. Pa nisem naredil nobene analize, nobene časovnice. Edino kar sem vedel, da je moj prijatelj Srečko Gomilšak pred par leti porabil nekje okrog 13 dni. In da je malo hitrejši od mene. Niti sem vedel, koliko časa mu je vzelo slabo vreme in ali mu sploh je. Med celo potjo nisem nikoli preračunaval ali sem dobro na poti ali ne. Niti kadar nam je dež skrajšal dan in planirane etape. Samo verjel sem občutku, da smo dobro na poti. Ljudje smo različni. Marsikdo potrebuje plane in cilje, da se počuti varnega. Jaz sem se v življenju naučil, da popolnoma zaupam mojim občutkom in intuiciji.
»Edino kar moram je da zjutraj zgodaj vstanem ter tečem in hodim do teme,« sem enkrat odgovoril Viki. Vse drugo je nepomembno. Za mene je pot res pomembnejša od cilja.
Kar mi bo najbolj ostalo v spominu je neverjetna prijaznost in pripravljenost ljudi in oskrbnikov na koči pomagati. Z redkimi izjemami, ki so mogoče bile le odraz slabega dne, smo povsod naleteli na izredno prijazne ljudi.
Ker pa je to je zapis zadnjega dne, da me ne odnese, bom počasi končal. Ostalo pa naj ostane za kdaj drugič.
Iskrena zahvala prijateljem, ki so me spremljali na poti. Žanu za družbo do Slovenj Gradca, Klemnu za družbo do Kamniškega sedla, Viki za veliko skrb za naju z Bojanom do Triglava in Luknje. In seveda Bojanu, ki me je prenašal vse dni do zadnjih dveh, ko sva se ločila in je odbrzel naprej v dveh neverjetnih etapah do cilja, ker mu je zmanjkovalo časa. Fant je iz pravega testa za dolge ultre, o njem se bo še slišalo.
Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadrans...
Other language than Slovene? Please choose: Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo. Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo ...
Našo popotovanje po južni Španiji oziroma Andaluziji smo pričeli v Sevilji (špansko Sevilla). V tri urnem poletu smo preleteli razdaljo od Dunaja do tega Španskega mesteca. Na letališču smo najeli avto in se odpeljali do našega prvega prenočišča, ki se je nahajalo sredi starega dela mesta. Zato sem imel kar težave, da sem se prebil skozi ozke ulice, po katerih me je peljala navigacija in našel javno parkirišče. Sevilja je kulturno in finančno središče južne Španije in središče province Sevilja. Je glavno mesto pokrajine Andaluzije in hkrati četrto največje metropolitansko območje v Španiji. Sevilja je stara več kot 2200 let. Skozi zgodovino so mnoge civilizacije pustile svoj pečat v mestu in to je pripomoglo k temu da ima mesto še poseben čar. Sevilja ima zelo dobro ohranjen zgodovinski center. Čeprav ima močan srednjeveški, renesančni in baročni pridih, se v mestu še najbolj čuti pridih arabske kulture. Mavri so zasedli Sevillo med osvojitvijo Hispalisa leta 712. Sevilla je bil...
Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek (3.798 m) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro leta 1799 se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak Valentin Stanič, ki je z barometrom tudi izmeril točno višino gore in na vrh pristopil le dan za prvopristopniki in opravil prvi solo pristop na vrh gore (vir Wikipedia). Običajno se na Grossglockner povzpnemo z juga iz Kalsa ali iz severovzhoda iz Heiligenbluta čez ledenik Pasterza. Iz severovzhodne strani sem pred kar nekaj leti že plezal, pristop na vrh pa je takrat odpadel, ker sem po bivaku zara...
Napovedan je bil prekrasen jesenski vikend. Z otroci sem se v soboto pridružil ženi Martini v Ljubljani, kjer je bila na izobraževanju. Družina je imela namen v nedeljo najprej dolgo spati in se potem, ko se megla že dvigne, odpraviti na izlet na Šmarno goro. Jaz pa sem nastavil budilko na 3.50, spakiral nahrbtnik in pripravil vse potrebno za jutranji izlet do Vrat. V načrtu sem imel prečenje Triglava. Vzpon čez Plemenice, prečenje do Kredarice in sestop po Tominškovi. S sabo sem vzel največji fotoaparat, saj sem imel namen tokrat predvsem uživat, čim več slikat in nikamor divjat. Ura zazvoni, vstanem, v recepciji hotela pograbim vrečko z zajtrkom in že sem na poti. Tokrat potrebujem do cilja veliko manj časa, kot po navadi, ko štartam iz Hoč pri Mariboru. Ob 6.00 sem pripravljen in prelep dan se lahko začne. Poglejte, kako je izgledala pot skozi objektiv fotoaparata, ne bom veliko govoril, slike povedo vse :) Jutro na poti proti Luknji Pogled na dolino Vrat ...
Other language than Slovene? Please choose: Za Medira Island Ultra Trail (MIUT) sem prvič slišal, ko sem na youtubu gledal dokumentarce tekem iz serije Ultra Trail Word Tour (UTWT). Navdušila me je pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz filma Gospodar prstanov. Madeira je vulkanski otok, ki je nastal sredi Atlantskega ocena zaradi delovanja vulkanov, skozi daljše časovno obdobje. Ostanke lave, ki se je iz večih kraterjev valila v morje, lahko danes najdemo po vsem otoku. Zaradi vulkanskega izvora je skala značilno črne barve. Zaradi lege sredi Atlantskega oceana je za otok značilno subtropsko vreme, z obilo padavinami, gosto vegetacijo in temperaturami okrog 20 stopinj skozi večino leta. Pred pol leta je v družini padla odločitev, da gremo letos za prvi maj pogledat še ta kraj na Zemlji. Takrat še nisem vedel, da se naš obisk pokriva s terminom ene največjih ultra trail tekem na svetu. To sem ugotovil, ko smo že imeli rezervirane letalske karte in apartma na otoku. Raz...
Other language than Slovene? Please choose: Z Milošem sva imela prvotni plan, da se tekom dopusta v Kranjski Gori povzpneva na Prisojnik po Kopiščarjevi poti. Prvi vikend je odpadlo zaradi dežja, potem pa se je tekom tedna pojavila še novica, da je Kopiščarjeva pot zaprta zaradi obnove. Na hitro sem pomislil o potencialnih ciljih, ki bi zadovoljili najino željo po zahtevnejši turi in se spomnil Viša. Je v bližini, nikoli še nisem bil na njem in na njega vodijo dolge in zahtevne poti. Miloš je bil takoj zato, povabil je še Gašperja, ki sem ga poznal iz spleta ter Petra iz Koroške. Na koncu se je izoblikovala skupina, ki se ji je pridružila še Gašperjeva punca Maja in prijatelj Mitja. Prav slednji je že edini hodil po teh poteh in je predlagal dolgo in zanimivo kombinacijo, ki jo je enkrat prehodil. Gor po ferati po Poti stoletnice in dol po ferati Anite Goitan. Ker opisa obeh vzponov nista imela enakega izhodišča sem vprašal, kako bomo rešili težavo, da bo avto na drugi strani p...
CHULU 1999 Other language than Slovene? Please choose: PROLOG Piše se leto 2018. Star sem 49 let, imam 3 otroke, že 8 let sem direktor računalniškega podjetja. Zajel me je življenjski stil, ki smo mu že par let priča vsi. Nenehno drvenje od obveznosti do obveznosti, vmes poskušam še strpat svoje hobije, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Alpinizem in ultra teki po hribih in gorah. Zadnja leta prvi trpi na račun drugega, vsega pač ne gre. Ponavadi si ne vzamem časa, da bi po prijetno preživetem dopustu ali novi doživeti pustolovščini uredil misli, kaj šele, da bi kaj zapisal. Spominjam se, da sem včasih tako rad pisal in delil z ljudmi svoja doživetja ali domišljijske zgodbe. Z nostalgijo se spominjam svoje prve odprave v Himalajo, leta 1999. Časov, ko sem v stari bombažni majici in v NES hlačah, ki sem jih nabavil pred odpravo, cel mesec hodil po Nepalu. Na nogah sem imel obute nizke pohodne čevlje najcenejšega neznanega proizvajalca, s katerimi sem brez težav hodil...
Other language than Slovene? Please choose: Ta pripoved je le en obraz dogodkov, ki so se dogodili na tej odpravi. Deset drugih parov oči bi morda napisalo kaj drugega. Verjamem pa, da se vsi strinjamo v enem: Bilo je naporno, a lepo! Nekega jutra Gora je bila tukaj milijone let pred nami. In, ko bomo odšli, bo še naslednjih par milijonov let ponosno kraljevala nad okolico. Le za en majhen, bežen trenutek, smo zmotili njen tisočletni mir, njeno veličastno harmonijo. Gora se zamišljeno ozre po svoji okolici. Njej najbližja je njena sestra Gangapurna. Veže ju greben, kot da sta si podali roke. “ Upam, da mi ne zameri preveč, ker sem jo prehitela v rasti za teh nekaj metrov,” pomisli. No, tukaj sta tudi sedem-tisočak Tarke Kang in nekoliko nižji a prelep šest-tisočak Hiunchuli, tako da ji res ni dolgčas. V daljavi lahko opazuje prepadno južno steno njene najponosnejše sorodnice Anapurne 1. Ta jih je vse prekosila v rasti in dosegla častitljivo višino 8...
Other language than Slovene? Please choose: Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po gorski puščavi. Slone, kamele, leoparde, v rute zavita dekleta, ki so sedela o...
Komentarji
Objavite komentar