Slovenska planinska pot v enem kosu – 653 kilometrov poti, zaupanja in prijateljstva


(poglej film na youtubu)

Slovenska planinska pot v enem kosu – 653 kilometrov poti, zaupanja in prijateljstva

Slovenska planinska pot (SPP) je najstarejša evropska daljinska planinska pot. V dolžini več kot 600 kilometrov prečka Slovenijo – od pohorskih gozdov nad Mariborom vse do Jadranskega morja.

Vodi čez pet gorstev, se povzpne na 49 vrhov in obišče 55 planinskih koč. Potovanje od gozdov do visokogorskih grebenov, od kraških planot do morja.

Za mnoge je to življenjski projekt, ki ga po etapah prehodijo v več mesecih ali celo letih. Tisti, ki se odločijo pot prehoditi v enem kosu, zanjo običajno potrebujejo od 28 do 35 dni.

Sam sem izbral nekoliko drugačen pristop.

Moja ura je na koncu pokazala:

  • Razdalja: 653,49 km

  • Vzponi: 41.331 m

  • Spusti: 41.513 m

  • Skupni čas: 14 dni in 19 ur

  • Aktivni čas (skupaj s postanki): 8 dni, 6 ur in 18 minut

  • Čas dejanskega gibanja: 7 dni, 14 ur in 45 minut

Teh številk ne delim zato, da bi se hvalil z dosežkom ali podiral rekorde, ampak ker na neki način odražajo to, kdo sem in kako razmišljam.

Pred odhodom sem na vprašanje, koliko časa nameravam porabiti, odgovoril: »Upam, da nekje 14 dni.«

Brez posebnega načrta, brez analiz in preračunavanja. Samo občutek. Edina orientacija mi je bil prijatelj Srečko, ki je pot nekoč prehodil v 13 dneh.

Tudi med samo potjo nisem nikoli preračunaval, ali smo še znotraj zastavljenega časovnega okvira. Niti takrat, ko nam je dež skrajšal dneve in smo prehodili manj, kot bi sicer lahko. Preprosto sem zaupal občutku, da nam gre dobro in da napredujemo.

Ljudje smo si različni. Mnogi potrebujejo natančne načrte, urnike in cilje, da se počutijo varne. Sam sem se skozi leta naučil zaupati predvsem intuiciji.

Kot sem nekoč rekel Viki: »Vse, kar moram narediti, je, da zjutraj dovolj zgodaj vstanem in potem hodim oziroma tečem, dokler se ne stemni.«

Zame je bila vedno pomembnejša pot kot cilj.

In ko danes razmišljam o teh skoraj petnajstih dneh, mi v spominu ne ostajajo predvsem kilometri, višinski metri ali čas.

Najbolj si bom zapomnil prijaznost ljudi, ki smo jih srečevali na poti. Še posebej oskrbnikov planinskih koč, ki so nas marsikje sprejeli z izjemno toplino.

In seveda prijateljev, ki so del te poti prehodili z mano.

Klemen, ki me je spremljal vse do Kamniškega sedla. Vika, ki je bila z nama vse do Triglava in Luknje. In predvsem Bojan, s katerim sva si delila skoraj celotno Slovensko planinsko pot.

Brez njega bi bili moji spomini na to dogodivščino zagotovo precej bolj siromašni.

Ta pot me je ponovno naučila nekaj zelo preprostega.

Da v življenju ni vse v popolnih načrtih, natančnih urnikih in doseganju zastavljenih ciljev. Veliko pomembneje je zaupati svojemu ritmu, poslušati intuicijo in ceniti ljudi, ki hodijo ob tebi.

Cilj je seveda pomemben. Toda pot je tista, ki nas oblikuje.

Ko danes pogledam nazaj, mi ni najpomembneje, kako hitro sem prišel do konca. Pomembneje je, kako intenzivno sem teh skoraj petnajst dni doživljal in živel.

Slovensko planinsko pot lahko izmerimo v kilometrih in višinskih metrih. Njena resnična vrednost pa se meri v zaupanju, intuiciji in prijateljstvu.


Slovenska planinska pot – 15. dan

Ker je bil to zadnji dan, imam občutek, da moram napisati malo več. V miru, doma, za računalnikom.
Včeraj je bil dolg in naporen dan. Ne samo fizično, tudi psihično. Budilko sem si nastavil na 4:30, a me je telo prebudilo že ob 3:05. »Če sem že buden, zakaj bi čakal?« sklenem in se lotim zajtrka, ki sta mi ga prijazna oskrbnika Vojkove koče na Nanosu pustila na mizi. Počasi se pripravim in ob 4:20 že hodim v noč s čelno svetilko. Za uvod malo dežja in na Nanosu – klasika – veter, ki ti da vedeti, kdo je šef.
Prejšnji večer si nalašč nisem pogledal vremenske napovedi. Sem vedel, da če hočem priti do cilja, moram štartati zgodaj. Pred menoj je bilo namreč še 87 kilometrov. Do Tumove koče na Slavniku »samo« 50, a sem že vnaprej vedel, da bo to prehitro za zaključek dneva. Preostanek razdalje? Ravno pravšnja za konkretno trpljenje.
Če bi napoved pogledal, bi vedel, da me čaka najhujši dež ravno zjutraj. Pa zvečer še enkrat za povrh. Do Razdrtega pridem še suh, potem pa – slap. In tri ure ne neha. V 13 dneh nisem staknil niti enega žulja. Na Nanosu sem prvič moral zvečer enega predreti s ščipalko za nohte, saj me je dopoldan pral dež. Ta občutek bolečine poznajo vsi, ki so kdaj tekli ultra preizkušnje v mokrih čevljih – mešanica »auč« in »zakaj jaz«.
Pot proti Vremščici je bila orientacijsko zopet malo »avanturistična«, kot že zadnja dva dni. Ko na spustu proti Škocjanskim jamam preberem tablo »Pozor, področje medveda!«, si mislim: »Upam, da je tudi on danes raje notri na toplem.« V turističnem centru, kamor pridem po žig, me oblije realnost – tam kup lepo oblečenih obiskovalcev, jaz pa blatno-prepotena kombinacija, ki smrdi kot mokra planinska oprema po tednu dni. Malico pojem z rahlo zadrego, a lakota nima manir.
Nadaljujem v smeri proti Slavniku, ki je bil še zelo oddaljen. Preseneti me na trenutke strm vzpon do vasi Artviže, kjer hranijo ovalni žig za SPP. Tam se oskrbim z vodo pri prijaznem domačinu. Sledi dolga povezovalna pot do Markovščine, kjer je v bližini izhodišče za Slavnik, ki se jo trudim v intervalih skoraj v celoti preteči. Tam me spet obišče dež in za 5 minut se skrijem pod nadstrešek in pojem čokoladico ter poslušam odganjati črne misli, ob vsem tem dežju zadnja dva dni. Nekdo zgoraj se malo grdo poigrava z mojim zaključkom, ki bi v suhem lahko bil zelo drugačen.
Ko pridem do parkirišča pod Slavnikom, pa skoraj ne verjamem očem. Edini avtodom na parkirišču in ob njem – Dejan Vukotič! Človek, ki je premagal 450 km Tor des Glaciers, stoji tam kot darilo od zgoraj. Dve brezalkoholni pivi, dva radlerja, čips, poln krožnik kruha, klobas, pršuta… Vse to gre v moj želodec v tempu, ki bi ga zavidal vsak ultra tekač. Potem mi posodi še suhe čevlje – številko 46. Dve številki prevelike. Ampak v tistem trenutku bi jih poljubil. Suhi čevlji so v mokrem dnevu vredni več kot zlato. In čelno svetilko za v noč.
Ko krenem na Slavnik, sem nov človek. Prej ugašajoča mula, zdaj navit panter. 😄 Dejan mi tudi pove, da me že celi dan po moji poti lovita njegova Eva in Ivi Hrastovec, ki sta se z istim namenom, da me presenetita, slučajno srečala sredi Primorske. Oba sta smetana trail scene, zato sem vedel, da me bosta že dobila, mogoče pa sem zaradi tega za hec vseeno še malo bolj pospešil, kot sta me zbadala kasneje.
Na vrhu se mi odpre pogled na slovensko obalo. Za hrbtom pa se valja nevihtna fronta in grmi kot za stavo. Koča je zaprta. Nobene »dve-etapne« možnosti ni več. Samo naprej.
Sledi dolg in prijeten spust proti kraju Prešnica. Tukaj zgrešim Dejana, ki je spekel čevapčiče vmes. Nadaljujem po relativno ravnih poteh proti morju. Tukaj nekje me dohitita Eva in Ivi. Se malo čudita, da še vedno tečem. Se trudim, ker je do cilja še kakšnih 25 kilometrov. Razveselim se družbe. V troje lahko izklopim možgane za navigacijo in še v pogovoru čas hitreje mineva. Vmes nas pričaka Dejan s čevapčiči in pijačo. »Tako bi lahko šel pa še nazaj,« se pošalim.
Na Socerbu opazujemo fenomenalen sončni zahod nad Tržaškim zalivom. Božanske barve. Nagrada za vse napore tega dneva. Malo iščemo žig, ki ga takoj ne najdemo.
Nadaljujemo. Vmes nas zajame nevihta. Grmi, dežuje pod drevesi pa na srečo bolj rahlo. Sledi 300 metrov vzpona na Tinjan, ki se mi zdijo neskončni. Spust z njega s podplati, ki pečejo in bolijo kot hudič, je muka. Na srečo je Ivi sezul tekaške copate in teče bos, pa imam partnerja, s katerim se skupaj upirava Evi, ki naju priganja v tek. Seveda sva ji v resnici hvaležna, saj bi drugače trajalo še bolj v neskončnost. Priganja naju kot mala otroka 😊 »Ajde, še 400 metrov teka, pa malo hoje, ajde gremo!« Nisem prepričam da tečem kaj dosti hitreje, kot če bi hitro hodil.«
Zadnjih 15 kilometrov poti se v dežju in temi vleče v neskončnost. Upal sem, da bomo na koncu šli po kaki cesti. Pa ne kaj dosti. 4 ure smo baje porabili za zadnjih 20m kilometrov. Če ne bi bilo Eve bi z Ivijem verjetno zavila v par lokalov ob poti na pivo 😊 Pa vprašanje, kdaj bi prišla v cilj. Telesno sem kar uničen, bolečina v podplatih me boli v možgane.
V Ankaranu zagledam sredi noči poznano registrsko tablico ob cesti. Vika ! Nobenega nisem izrecno prosil za prevoz ali spanje to noč. Ker nisem vedel ali bom sploh prišel do cilja in kdaj bo to. Pa sem upal, da se bo Vika pojavila kje tu blizu cilja. In se je. Malo utrujena od nočnega čakanja, te nočne ure niso njen čas za bedenje. Sem ji spet dolžan kako spanje na kakem vrhu gore več.
Debeli rtič, tam nekje ob 00:30 uri. Prijazni receptor mi da zadnji žig. Seveda ga odtisnem na napačno mesto v knjižici. Ker imam izdajo, kjer so Debeli Rtič dodali kasneje, 2 strani za ostalimi, za zemljevidom poti. Nisem pomislil, da bi pogledal še najprej od prostora za žige. In sem predpostavljal, da je Debeli Rtič in Ankaran pač isto.
Nič umivanja v morju, Vika je utrujena in mora še peljati daleč do doma. Spijem še en Radler, in se preoblečem na umazano telo. Pa še enkrat zahvalim prijateljem za vso pomoč ta dan. Brez njih bi bil dan veliko bolj siv. Nabralo se je 87 kilometrov, skoraj 4.000 metrov spusta in 2.700 metrov vzpona.
Do Razdrtega peljeva še Ivija po njegov avto.
Za celo pot sem porabil 14 dni in 19 ur. Podatek ne pišem zaradi neke vrednosti ampak kot povzetek kdo sploh jaz sem in kako funkcioniram. Ko sem šel na pot in so me spraševali kako dolgo bom hodil, sem rekel, da upam, da 14 dni. Pa nisem naredil nobene analize, nobene časovnice. Edino kar sem vedel, da je moj prijatelj Srečko Gomilšak pred par leti porabil nekje okrog 13 dni. In da je malo hitrejši od mene. Niti sem vedel, koliko časa mu je vzelo slabo vreme in ali mu sploh je. Med celo potjo nisem nikoli preračunaval ali sem dobro na poti ali ne. Niti kadar nam je dež skrajšal dan in planirane etape. Samo verjel sem občutku, da smo dobro na poti. Ljudje smo različni. Marsikdo potrebuje plane in cilje, da se počuti varnega. Jaz sem se v življenju naučil, da popolnoma zaupam mojim občutkom in intuiciji.
»Edino kar moram je da zjutraj zgodaj vstanem ter tečem in hodim do teme,« sem enkrat odgovoril Viki. Vse drugo je nepomembno. Za mene je pot res pomembnejša od cilja.
Kar mi bo najbolj ostalo v spominu je neverjetna prijaznost in pripravljenost ljudi in oskrbnikov na koči pomagati. Z redkimi izjemami, ki so mogoče bile le odraz slabega dne, smo povsod naleteli na izredno prijazne ljudi.
Ker pa je to je zapis zadnjega dne, da me ne odnese, bom počasi končal. Ostalo pa naj ostane za kdaj drugič.
Iskrena zahvala prijateljem, ki so me spremljali na poti. Žanu za družbo do Slovenj Gradca, Klemnu za družbo do Kamniškega sedla, Viki za veliko skrb za naju z Bojanom do Triglava in Luknje. In seveda Bojanu, ki me je prenašal vse dni do zadnjih dveh, ko sva se ločila in je odbrzel naprej v dveh neverjetnih etapah do cilja, ker mu je zmanjkovalo časa. Fant je iz pravega testa za dolge ultre, o njem se bo še slišalo.

Komentarji

Najbolj priljubljene objave

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Fotoreportaža: Znamenitosti Sevilje

Foto reportaža: Vzpon na Grossglockner iz Kalsa

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

Fotoreportaža: Na Viš/Jof Fuart (2.666 m) po ferati Pot stoletnice in sestop po ferati Anita Goitan

Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

Beli Alkimisti: Slovenska Himalajska odprava na Anapurno III

Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid