Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot.

Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadranskega morja. Prehodi se lahko v 28 dneh ali preteče v 7 dneh, 8 urar in 10 minutah (rekord Marjana Zupančiča - 4. september 2015).

In ker imamo radi toti naš Breg smo skoraj natanko pred letom dni v okviru akcije "Slovenska planinska pot v enem dnevu" trgovine Amfibija, s skupino prijateljev prehodili in pretekli prvi del SPP, ki poteka po Pohorju, od njenega pričetka v Radvanju v Mariboru do Slovenj Gradca. Povsem slučajno je ravno leto kasneje Miloš (Poropat)  predlagal, da bi zadevo ponovili v spremenjeni ekipi in meni seveda ni bilo potrebno dvakrat reči.  Tako smo se skupaj s Tanjo (Vanek) in Petrom (Kotnikom) dobili na startu v nedeljo 30.9. ob 6.00 zjutraj. Na prvem delu, do vrha Pohorja, sta se nam pridružili še žena Martina in Klavdija (Hozjan).

Potek naše trase si lahko ogledate na spodnjem filmčku:

S Slovensko planinsko potjo smo začeli na njenem izhodišču v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder smo se povzpeli na Mariborsko Pohorje, na 1040 m nadmorske višine. Med vzponom je izza obzorja in med drevesi sramežljivo pokukalo sonce. Ta vzpon, nekje 800 višinskih metrov, predstavlja največji vzpon na turi čez Pohorje.

Jutranje sonce

Gornja postaja mariborske vzpenjače

Od hotela Bellevue napravimo nekaj korakov po asfaltni cesti do odcepa sprehajalne poti proti Mariborski koči. Malo pod cesto je poznogotska cerkev svetega Bolfenka iz začetka 16. stol., ki je pomemben kulturni spomenik. Po »Sprehajalni poti« gremo do bližnjega Anžejevega križa; po desni poti je le nekaj korakov na bližnje Cigelnice (1147 m), kjer stoji 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor. Tukaj nismo nadaljevali po originalni poti mimo Mariborske koče, ampak smo se držali kolovozne poti proti Arehu.

Komunikacijski stolp

Na poti do Areha srečamo zanimivo umetniško delo :)

Nadaljujemo po nam dobro znani poti proti  Ruški koči na Arehu (1246 m). Zraven koče, na obsežni livadi, stoji cerkvev Svetega Areha. Tukaj se ne ustavljamo, le jaz dotočim vodo in se zapodim za ostalimi.

Cerkev sv. Areha.

Miloš je vohal nore gobe ...

... in potem skakal po deblih :)

SPP nadaljujemo po lokalni cesti, ki pelje proti zahodu na Šumik. Gremo mimo Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju, ki je zelo razburil nemške duhove; novembra 1904 ga je porušil močen vihar. Nadaljujemo po delno razriti poti do male ravnice Pri Bajgotu ali Šumiku (1030 m) na sotočju Lobnice in Črnave.

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo do Stare glažute, kjer je zdaj nekaj gozdarskih hišic. Tod je bila v letih 1760 do 1793 ena znamenitih pohorskih steklarn. Ljudje so jim po nemški besedi pravili glažute. Za izdelavo stekla so imeli na razpolago kremenjak, vodno moč za pogon mlinov in bukov les za talilne peči.

Pridemo do ceste, ob kateri so zaraščeni ostanki predvojne Koče na Klopnem vrhu, ki so jo požgali partizani 17. septembra 1941, ko so na tem mestu prvikrat na Pohorju v odprtem boju premagali Nemce; spomenik ob cesti. Mimogrede naredimo še ovinek do Kopnega vrha (1.340 m).

Klopni vrh

Po cesti, ki se ves čas zložno vzpenja, prispemo do Koče na Pesku, kjer pojemo malico (1386 m).

Koča na Pesku

Naročimo si Pohorski lonec

Od Koče na Pesku gre SPP zložno navzdol po cesti, ki pelje v Lovrenc na Pohorju, do kraja »Pri mašinžagi« (1338 m), kjer se v ravnino iztekajo smučišča z Rogle. Tu je bila nekoč parna žaga, od katere je ostalo le še ime. Čez nekaj minut popelje ravna pot skozi mladi macesnov nasad na vzhodnem pobočju Mulejevega vrha (1533 m), odkoder se spet vzpenja po starem gozdu do planote, na kateri je najobširnejše pohorsko barje s šotnim mahom in plazečim borovjem. Hojo olajšajo mostnice, ki so položene na mokrotna tla; kljub temu moramo biti previdni, da ne zagazimo v močvirje. To je območje Lovrenških jezer.  Sledi obvezno slikanje pri razglednem stolpu pred prvim jezercem.

Lovrenška jezera

Od razglednega stolpa pelje SPP še nekaj časa po planoti med plazečim borovjem, potem pa se po gozdu rahlo spusti na obširno travnato in razgledno planjo Planinko. S planje, porasle z redkimi nizkimi smrekami, vidimo naravnost Jezerski vrh, levo Mislinjski graben, Paški Kozjak in hribovje do Savinjskih Alp, na s. pa Kozjak in gore v Avstriji. Kjer je zdaj planja, so bili pred 200 leti še obširni gozdovi, ki so jih posekali, ker so kmetje hoteli imeti pašo za živino. Nastali so obsežni planinski pašniki. Na njih raste ostra trava volk, poleti cveti zdravilna arnika, tod pa rastejo tudi panonski svišč, brkata zvončica in čmerika.  Zame je to najlepši del poti čet Pohorje. Razgledi so čudoviti, mehka trava pa boža stopala.

S Šiklarice se pot najprej zložno, potem vse bolj strmo vzpenja skozi smrekov in bukov gozd po vzhodnem pobočju Jezersko vrha. Ko strmina popusti, pridemo na vršno planjo, redko poraslo z nizkimi smrekami. Po planji se pot zložno pne proti kopastemu Jezerskemu vrhu (1.537 m) z visokim obeliskom.

Jezerski vrh

Z Jezerskega vrha se najprej malo spustimo. Sledi kratek zložen vzpon in spust na širši preval Višavje (1509 m), kjer se odcepi pot v Mislinjo. Od tod se SPP povzpne po vzhodnem gozdnatem pobočju Črnega vrha na planjo, poraslo z nizkimi smrekami. Kažipot »Črni vrh 5 minut« pokaže na levo in skočimo še na najvišji vrh Pohorja (1.543 m).

Na Črnem vrhu

S Črnega vrha vodi precej ravna pot po zahodni strani vrha na obsežne planje, po katerih se zložno spušča proti Pungartu. Ves čas je pred nami Velika Kopa. Po lepem terenu prispemo do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo (1.371 m).

Postanek za pijačo na Grmovškovem domu

Tik za Grmovškovim domom SPP vijuga po vzhodnem  pobočju Velike Kope, na vrh se povzpnemo naravnost po smučišču. Na vrhu so energetske točke. Sonce počasi zahaja in nam pričara nore fotografske motive.

Petra in Miloša meče energija iz energetskih točk

Energija napolni tudi mojo auro, da kar sije :)

Z vrha Velike Kope se spustimo po travnatem zahodnem pobočju do plitvega sedla, ki veže Veliko Kopo z Malo Kopo. V sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po severovzhodnem pobočju Male Kope. Široka, skoraj ravna pot, pelje po travnatem slemenu Male Kope. Kmalu zagledamo na južni strani vrha Partizanski dom na Mali Kopi in naselje počitniških hišic.

Pri Partizanskem domu se SPP spusti po zahodnem pobočju Male Kope, ki je najprej travnato, potem pa gozdnato, na Malo ali Kaštivsko sedlo (1189 m); ime ima po kmetiji Kaštivnik na južni strani sedla. S travnatega pobočja se lepo vidi Kremžarjev vrh.

S Kaštivskega sedla gremo nekaj minut po gozdni cesti na južni strani Ertarjevega vrha (1229 m), potem pa se po strmi in ne preveč lepi poti spustimo na Slovenjgraško ali Brneško sedlo (1001 m). Ta del poti je tehnično zahtevnejši in neugoden za utrujene noge. Sonce se počasi poslavlja.

Pri Mačkovem križu zapustimo gozdno cesto in se napotimo navzgor po poti, ki se zvije po jasi in gozdu do velikega Lampretovega travnika. Od tod se odpre lep pogled na pohorska pobočja nad Mislinjsko dolino na jug in proti Svetemu Primožu na Pohorju na severni strani. Sledi kratek vzpon, potem se pot zravna in pride do razpotja: desna pelje na Kremžarjev vrh (1164 m), mi pa gremo po levi do Koče pod Kremžarjevim vrhom (1102 m).

Luči Slovenj Gradca

Pri Koči pod Kremžarjevim vrhom

Od koče se pričnemo spuščati po poti proti Slovenj Gradcu. Prvo polovico poti opravimo po trasi SPP, potem pa zavijemo proti Petrovem domu pri Slovenj Gradcu, kjer zaključimo našo pot.

Še zadnji "selfi" v temni noči :)

Po 13 urah prispemo na cilj. Prijetno utrujeni in veseli, da nam je še enkrat uspelo in da smo se imeli lepo. Vreme nam je služilo, za nami je bil lep in jasen jesenski dan.

Toti  Breg nas je spet lepo sprejel medse in nam ponudil obilo lepih občutkov in vtisov.


Vir podatkov: Slovenska planinska pot ( http://www.pespoti.si/spp.php )