Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Other language than Slovene? Please choose:

Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo.

Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo in odločimo se, da gremo na pot. Od tega trenutka nič več ne pogledam napovedi, kar bo pa bo.

Matterhorn, 4478m visok vrh v Peninnskih Alpah na meji med Švico in Italijo je zaradi svoje piramidaste oblike en izmed najmarkantnejših vrhov na svetu. Je mejna gora in ima tudi dva vrhova, Matterhorn – švicarski vrh in Monte Cervino – italijanski vrh, ločuje pa ju sedlo, na katerem je znamenit križ. Matterhorn se je v zgodovino alpinizma vpisal kot en izmed zadnjih še nepreplezanih vrhov zlate dobe alpinizma.  Redko kateri alpski velikan ima tako burno in dramatično zgodovino od prvega osvajanja vrha leta 1865 do danes. Prvi poizkus vzpona na goro je bil izveden leta 1857, temu so sledili še mnogi drugi. Ti so večinoma potekali iz italijanske smeri, ki je bila na videz lažja, kasneje v steni pa se je izkazalo, da je smer za takratne razmere skoraj neprehodna. Do prelomnice je prišlo 14. julija 1865, ko se je iz švicarske smeri na vrh zmagoslavno povzpela sedemčlanska angleška odprava. Veselje pa se je kmalu spremenilo v tragedijo. Med spustom po strmi steni se je strgala vrv, na katero so bili navezani plezalci, v globino so omahnili štirje plezalci. Nihče od njih ni preživel. Žalostna tragedija Whymperjeve zmagovite naveze pri sestopu z gore je bila že v tistem času svetovno odmevna in do danes se je na Matterhornu smrtno ponesrečilo že blizu 600 ljudi.

Po tragediji je britanska kraljica celo pozvala, naj prepovedo vzpone na to nevarno goro, a se je le 2 dni po tej tragediji po italijanski strani gore povzpel na vrh italijanski vodnik Antonio Carrel s svojo skupino. Sicer niso bili prvi na vrhu, vendar so vsi preživeli in preplezali smer, ki je bila še nekoliko težja od švicarskega grebena. Matterhorn pa je ohranil status enega najteže dostopnih vrhov v Alpah in ga ima še danes, ko je eden najbolj prepoznavnih alpskih vrhov.

S Simonom kreneva iz Maribora in v Ljubljani pobereva še Borisa in Matjaža. Po avtocesti se peljemo mimo Benetk do Milana in naprej proti Torinu, kjer blizu mesta Ivrea zavijemo v smeri doline Val d' Aosta. V kraju Châtillon zapustimo avtocesto in se po dolini Valtournenche zapeljemo do končnega cilja, kraja Breuila (Cervinie), na višini 2.006 m. Po 850 km se ob treh zjutraj znajdemo na parkirišču v mestecu Cervinia pod Matterhornom in se vržemo v šotor in spalke kar na asfaltu zraven avta, kjer spimo do 7. ure zjutraj.

Pogled na naše prenočišče in priprava opreme

Zjutraj še lahko vidimo vrh gore, ki ga kasneje zagrnejo oblaki

Zjutraj se poskušamo dogovorit za prevoz s terenskim vozilom do koče Duca deli Abruzzi na višini 2.885 m, ker tako prihraniš 2 uri časa. To naj bi bilo lahko, pa nam rečejo, da imajo do jutri vse zasedeno. Reši naš šele starejši prijazni stric, s katerim se naključno pogovarjamo na cesti. Ravno gre igrat golf z enim moškim, ki ima hčerko, ki je poročena z lastnikom enega takega podjetja, ki opravlja prevoze. Šofer, ki čez čas pride po nas ne zgleda srečen, da mora v soboto še vedno delati. Iz mesteca na dobrih 2000 m nadmorske višine smo se s terenskim avtomobilom zapeljali do koče Duca Degli Abruzzi.

Lep smo otovorjeni

Naš prevoz do koče

Koča Duca deli Abruzzi

Matterhorn, strahospoštovanja vredna gora letno vzame več kot 15 življenj, reševalci pa morajo posredovati več kot 1200-krat, zato še danes velja za enega najtežje dostopnih vrhov v Alpah. Zato se je lotimo z vsem dolžnim spoštovanjem.

Od koče nadaljujemo po očitni poti, ki se pelje proti SZ, kjer se vzpnemo preko prve skalne stopnje pod Grand Escalier del Leone. Vzpenjamo se po širokih policah in dosežemo Carrelov križ na višini 2.920 m, na mestu, kjer je preminil slavni vodnik.

Vmes pozdravimo številčno čredo kozorogov, ki poležava na skalah.Vzpenjamo se ob meliščih in se ob večjih snežiščih povzpnemo pod skalni stolp Testa del Leone, nato pa prečimo v smeri ozke škrbine Colle del Leone na višini 3.581 m, kjer se prične naš greben.

Vzpon na skalni stolp Testa del Leone

Sproščeno poplezavanje po skalah nas po nekaj manj kot treh urah pripelje do sedla Colle del Leone na višini 3.581 m. Do sem je pot tehnično dokaj nezahtevna, tukaj pa se začne zahtevnejši del.

 Škrbina Colle del Leone na višini 3.581 m

Pogled iz škrbine Colle del Leone na pričetek našega grebena

Škrbina je začetna točka vzpona po jugovzhodnem grebenu Matterhorna. Pot poteka večinoma neposredno po grebenu, včasih po južni strani grebena in se najprej vzpenja po snežnih ali krušljivih pobočjih (odvisno do razmer), nato pa se povzpne na zgornji skalni odsek z značilnimi prehodi, kjer so v pomoč fiksne vrvi in ​​verige. Tako priplezamo do dna strme stene oziroma kota, imenovanega Cheminée, kjer je bil skalni podor poleti poleti 2003. Ta navpični skalni skok velja za detajl smeri oziroma tehnično najzahtevnejše mesto. V pomoč naj bi ti bila  debela “mornarska” vrv, a je kar nerodna.

Vse do detajla plezamo nenavezani

Detajl smeri, skalna stena imenovana Cheminée

Ko prispemo do bivaka Carell, ki je kot orlovo gnezdo vpet v steno na višini 3.830 m, je ta pošteno poln. Prostor za spanje najdemo le na podstrešju, kakih 50 cm pod streho. Koča leži na terasi vzdolž grebena, pod strmim stolpom Grande Tour  in premore 50 postelj in kuhalnike.

Bivak Carell

Topljenje ledu

Simon, Boris in stolp, ki ga moramo jutri zjutraj v temi preplezat

Spimo tik pod streho, zelo je vroče

Boris se mora pošteno potruditi (spustiti varovan z vrvjo), da najde nekaj ledu in ga nalomi na kose, da si lahko pripravimo nekaj vode za pijačo in juho.

Kopanje ledu

Sončni zahod viden iz bivaka

Povzeto po članku v Delu:

Matterhorn, Monte Cervino (italijansko) ali Mont Cervin (francosko), impozantni očak, ki osamljen ločuje severni del Alp od južnega, je bil v 19. stoletju, v zlati dobi alpinizma, dolgo še eden redkih najbolj znanih vrhov, kamor človeška noga še ni stopila. Na štirih strmih stenah, ki jih ločujejo štirje grebeni, ni ostala niti snežna odeja, gora pa je tako vztrajno zavračala tudi alpiniste, ki so od leta 1857, ko je bil prvi poskus vzpona, iskali pot do vrha. Zlasti so poskušali po italijanski strani, po Levjem grebenu. Tudi Whymper, ki je dolgo študiral Matterhorn s številnimi vodniki, tudi z najboljšim lokalnim poznavalcem Jeanom Antoinom Carrelom. Slednjemu ni bila pretirano všeč ideja, da bi njihovo domačo goro prvi zasedel tujec. Tako je tudi sam začel pripravljati vzpon. Julija 1865 se je Whymper vrnil že šesto poletje in znova študiral uganko »neosvojljivega kralja Alp« na meji med Švico in Italijo, ki se ga je po toliko neuspelih poskusih že prijela misteriozna vraža, da bo za vedno ostal nedosegljiv. 

Whymperju je potencialno smer pokazal geolog Horace Bénédict de Saussure, ki je goro preučeval že leta 1792 in na podlagi prvih geografskih meritev določil, da je Matterhorn visok 4505 m (4477,54 m so leta 1999 izmerili z napravami GPS). S pomočjo njegovih študij se je odločil, da bo raje kot po jugozahodni smeri, italijanski strani, kjer je doslej poskušala večina, krenil po severovzhodu, torej po švicarski strani. Želel je prepričati tudi Carrela, naj oddide z njim po Hörnlijevem grebenu, a namesto tega je po naključju izvedel, da italijanski vodnik že sam načrtuje vzpon. Tako je hitro zbral svoje ljudi (spremljali so ga gorski vodnik iz Chamonixa Michel Croz, britanski kaplan Charles Hudson, lord Francis Douglas, neizkušeni Robert Hadow ter domačina Peter Taugwalder starejši in mlajši) in jih namesto v Cervinio odpeljal v Zermatt. Tam so gori pravili Matterhorn.

Odšli so 13. julija zgodaj zjutraj, opazili so Carrelovo skupino na Levjem grebenu in se sladko smejali, ko so naslednji dan sredi dneva dosegli sloviti vrh. A zgodba je pri sestopu dobila tragičen konec. Hadowu je spodrsnilo, vrv se je strgala in zgrmel je v prepad, s seboj pa potegnil še Croza, Hudsona in Douglasa. Kot so pozneje ugotovili, je bila prav vrv med Douglasom in Taugwalderjem zelo šibka, edina, ki se je razlikovala od drugih močnih vrvi. Štiri je pahnila v smrt, trem pa rešila življenje. Še danes jo hranijo v muzeju v Zermattu. »Dogodilo se je v trenutku. Slišali smo Crozove krike, drug za drugim so zdrseli navzdol, trdno smo se oprijeli skal. Za nekaj sekund smo videli, kako so po hrbtu drseli navzdol po ledeniku, več kot 4000 m. Ni se jim dalo pomagati,« je vodja odprave zapisal v pismu za Times. 

Zjutraj ob pol petih vstanemo in uro kasneje smo pred bivakom pripravljeni na pričetek vzpona proti vrhu.

Jutranje vstajanje

Priprave na vzpon

Najprej sem vzpnemo na teraso za kočo, do vznožja stolpa Grande Tour. Po njem za ogrevanje splezamo čez majhni previs, podprt s fiksnimi vrvmi (“Corda della Sveglia”, III +), nato sledimo sistem polic, ki segajo proti Grande Touru na južni strani. Smer vzpona je orientacijsko zahtevna, treba si je dobro zapomniti vse podrobnosti, saj poteka sestop po isti smeri, včasih tudi v temi. Boris pozna smer od lani, kar nam olajša napredovanje.

Povzpnemo  se po 25 m visokem kaminu (fiksne vrvi), ga zapustimo in nadaljujemo približno 30 metrov po ploščah in strminah (II +). Priplezamo do vrha Grand Tour, ki povezuje mnogo majhnih vrhov, imenovanih Crête du Coq (Cockscomb). Obplezamo jih po južni strani (desno) po lahkih policah. Po tem raztežaju se povzpnemo do grebena. Prečkamo polico imenovano Mauvais Pas z zanimivim detajlom (III) in pridemo do gladke skale imenovane Rocher des Ecritures, na kateri je viden podpis pionirjev.

Rahlo se spustimo proti spodnjemu delu Linceula, strmega in velikokrat snežnega pobočja. Vzpenjamo se po levem robu (fiksne vrvi, III +) in pridemo na vrh Corde Tyndall, 4.080 m. Sledimo gladkim ploščam po grebenu (I-II), ki je eden od najbolj nevarnih delov na celotni poti, ko je ledena, po švicarski strani (severno). Prečkamo Cravate, široko vodoravno polico na italijanski strani (jug). Spet sledimo vrtoglavemu grebenu in plezamo v smeri velike rame, imenovane Pic Tyndall, 4.241 m.

Nad nami je Pic Tyndall, predvrh naše gore, na višini približno 4.233 m 

Proti zahodu spodaj žarijo ledeniki na švicarski strani, čez katere se riše senca Matterhorna. Po strmi zajedi splezamo do škrbine, nato pa naravnost po grebenu dosežemo Pic Tyndall, predvrh naše gore. Tam nas na višini približno 4.233 m doseže tudi sonce, ki se prikaže izza jugovzhodnega grebena.

Priplezamo na greben Pic Tyndall na 4.241m.  Po grebenu plezaš malo gor in malo dol, ponekod je zelo ozek, da te zamika, da bi ga za vsak slučaj kar zajahal.

Nepričakovan obisk

Plezanje po grebenu gor in dol

Od tukaj je dobro viden zgornji del poti, ki se vzpenja po impozantni Testi del Cervino in impresivni Scala Jordan (Jordan Stairway). Sledimo ozkemu horizontalnemu grebenu, imenovanemu Cresta Tyndall, približno 200 m, z dvema skalnima stolpoma. Mešani teren in skalnate stopnice vodijo do ozke terase Col Félicité, poklon Félicité Carrelu, prvi ženski, ki je priplezala na to točko, leta 1867.

Zdaj se začne vzpon na Testa del Cervino. Vzpenjamo se levo od grebena in dosežemo ozek rob, s katerega je vidno novo zaporedje fiksnih vrvi. Ob vrvi prečkamo poševno desno na lažji teren, nato pa navzgor po drugi fiksni vrvi vzdolž široke plošče in pridemo do pričetka impresivne Scale Jordan.

Po lestvi (12 stopnic) premagamo majhen previs, nato nadaljujemo vzdolž fiksnih vrvi. Najprej Corda Pirovano vzdolž gladke plošče, nato še eno, ki omogoča prečkanje levo po nagnjeni plošči, imenovani Gite Wentworth. Vrnemo se na greben in sledimo fiksnim vrvem na levi, nato pa se spet vrnemo na desno stran po ozki polici, imenovani Pass Thioly.

Čez zadnje raztežaje se po skalah povzpnemo do italijanskega vrha na višini 4.476 metrov. Spustimo se na ozek greben do železnega križa.

Po dobrih šestih urah od starta na bivaku dosežemo vrh.

Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj se vreme pokvari in zagrnejo nas oblaki, iz katerih občasno sneži, kot bi padale stiroporne kroglice. Le te povzročijo nelagoden občutek, ko stopaš na njih, saj je občutek podoben, kot bi hodil po krogličnih ležajih.

Pričnemo s spusti ob vrvi, ki se kmalu sprevržejo v nočno moro, ker se nam vrvi nenehno zatikajo in porabimo ogromno časa in živcev, da jih nenehno rešujemo.

Čas hitro mineva in ujame nas noč. Na srečo se stemni, ko so pred nami še spusti po vrvi preko stene in ne več plezanje brez varovanja.

Po dobrih 9 urah, kar smo odšli z vrha, ob pol enajstih ponoči, končno pridemo do bivaka. Tokrat je prazen in lahko spimo, kjer se nam zljubi.

Veseli Pečo

Bivak !!!!

Zjutraj je ves svet pod nami ovit v morje oblakov. Naredimo par skupinskih posnetkov in pričnemo s sestopanjem in s spusti ob vrvi. Zaradi poledenelih skal moramo biti na začetku zelo previdni. Že prvi metri nam dajo vetra.

Plezanje je lepo uničilo rokavice

Povratek na škrbino Colle del Leone prinese relativno varnost. Najtežje je za nami.

Končno voda :)

Spet pri koči, kjer smo začeli pot

Ko pridemo do avtomobila in se preoblečemo, se odpravimo na pijačo. In takrat prične močneje deževati. Mi pa sedimo na suhem in iz zaspanih oči nam počasi veje zadovoljstvo nad opravljenim. Le to pa bo še bolj prišlo do izraza, ko pridemo domov. Čaka nas še 850 km povratka.

Pospravljamo opremo

Po dveh dneh akcije se je prileglo malo kalorij

Zadovoljna ekipa

Komu še vedno ni bilo dovolj, je na voljo tudi 30 minutni filmček, ki sem ga napravil po vzponu:
Priporočam gledanje direktno na YouTube v Full HD kvaliteti (potreben preklop s klikom na napis YouTube v spodnjem desnem kotu, ko se predvajanje prične).

Fotografije: Boris Strmšek, Simon Špur in Dušan Rauter