Beli Alkimisti: Slovenska Himalajska odprava na Anapurno III

Other language than Slovene? Please choose:

Ta pripoved je le en obraz dogodkov, ki so se dogodili na tej odpravi. Deset drugih parov oči bi morda napisalo kaj drugega. Verjamem pa, da se vsi strinjamo v enem: Bilo je naporno, a lepo!

Nekega jutra 

Gora je bila tukaj milijone let pred nami. In, ko bomo odšli, bo še naslednjih par milijonov let ponosno kraljevala nad okolico. Le za en majhen, bežen trenutek, smo zmotili njen tisočletni mir, njeno veličastno harmonijo.  Gora se zamišljeno ozre po svoji okolici. Njej najbližja je njena sestra Gangapurna. Veže ju greben, kot da sta si podali roke. “ Upam, da mi ne zameri preveč, ker sem jo prehitela v rasti za teh nekaj metrov,” pomisli. No, tukaj sta tudi sedem-tisočak Tarke Kang in nekoliko nižji a prelep šest-tisočak Hiunchuli, tako da ji res ni dolgčas. V daljavi lahko opazuje prepadno južno steno njene najponosnejše sorodnice Anapurne 1. Ta jih je vse prekosila v rasti in dosegla častitljivo višino 8.000 metrov.

Tudi ljudje Gori niso povsem tuji. Na svoji severni strani, v prelepi gorski dolini pod njo, že stoletja opazuje, kako se ponosni, kljubovalni Nepalci v vasicah Manang in Braga rojevajo, odraščajo, vzgajajo otroke in umirajo. Kot verni budisti jo častijo kot domovanje bogov in to ji prav godi. V osamljeno, težko dostopno dolino na njeni južni strani le redko zaide kak človek. Včasih kak osamljen nepalski pastir. In še redkeje kaka združba ljudi kot so tile, ki so ravno sedaj zmotili njen mir. Alpinisti, ali kako se že imenujejo. “Le kaj iščejo tukaj? Kaj ne vedo, da že kar nekaj njihovih somišljenikov počiva na mojih pobočjih? Le kaj jih vsem nevarnostim navkljub žene na moje teme?“ se vprašuje. 

In vendar. Gora pozorno opazuje majhen oltarček v taboru pod njo. Iz njega se vije dim kadila in  z njim se v nebo spiralno vzpenjajo vse dobre želje in prošnje teh ljudi. Želje, da bi se polni novih spoznanj in izkušenj, morda boljši, bolj polni ljudje kot prej, živi in zdravi vrnili domov k svojim. Opazuje, kako ti ljudje pod njenimi ponosnimi seraki, pod njenimi prepadnimi stenami, trosijo posvečen riž in jo prosijo, naj bo prizanesljiva z njimi.

“Morda pa tile le niso tako slabi ljudje? Jih že preizkusim,” pomisli Gora in hiti pripravljat razne preizkušnje, ki bodo čakale njene goste.

Odhod

Starec je pokazal na prodajalca pokovke, ki je stal na robu trga ob svojem rdečem vozičku. “Tudi on si je zmeraj želel potovati, ko je bil še otrok. Potem pa si je kupil voziček in vsa ta leta služil. Ko bo star, bo lahko šel za mesec dni v Afriko. Nikdar ni spoznal, da ima vsak človek možnost, da uresniči to kar sanja.”

Paulo Coelho: Alkimist

Letos se nas je zbrala pisana druščina 10 štajerskih in koroških alpinistov s skupnim ciljem. In ta je 7.555 metrov visoka gora Anapurna 3, s svojim južnim ostenjem v nepalski Himalaji. Gora, ki sem jo še lani z velikim spoštovanjem opazoval nad Manangom, ko sva se z Mirkom aklimatizirala pred vzponom na Chuluje. Trije člani odprave goro že dobro poznajo izpred šestih let, ko se je tukaj mudila dvanajstčlanska mariborska himalajska odprava. Boris Strmšek (Strmina), Mitja Plohl (Mičo) in Samo Žnidaršič so se takrat mesec dni borili z goro, uspešen zaključek pa je preprečila tragična nesreča in smrt Benota Dolinška iz Ruš pri Mariboru. Poleg omenjene trojice sestavljajo odpravo še udeleženec mnogih himalajskih odprav Blaž Navršnik (Dolfa) in ekipa, ki se s Himalajo srečuje prvič, a ima bogate izkušnje iz evropskih gora: Sandi Kelnerič iz Ptuja, Jernej Sinkovič iz Celja ter Korošca Tadej Zorman in Nikolaj Šumnik (Niko). No, pa še moja malenkost z nekaj malega lanskih himalajskih izkušenj. 

Po tem, ko skoraj do konca nismo vedeli, kdo bo zdravnik odprave, se nam je na koncu priključil kirurg Žare Guzej iz Izole, stari himalajski maček.  Z alpinizmom se ukvarja že 30 let. Sodeloval je na mnogih odpravah v Himalajo: Alpe Adria, Anapurna IV, Shisha Pangma '97, Gyachung Kang '99, Broad Peak,  Headen Peak, dvakrat je sodeloval tudi pri šoli za vodnike nepalske planinske organizacije v Manangu .

Na Brniku (od leve): Mitja Plohl (Mičo), Samo Žnidaršič, Boris Strmšek (Strmina), Boris Lorenčič (Lori) in Dušan Rauter (Olson)

Prva skupina, ki so jo sestavljali Dolfa, Niko in Jernej, se je v Katmandu odpravila 13. septembra. Njihova naloga je bila, da uredijo vse potrebne papirje, nabavijo manjkajočo opremo in hrano ter pripravijo tovore za nosače. Glavnina odprave se je namenila v Nepal 20.septembra. V njej smo bili vsi ostali razen zdravnika, ki bo 27. septembra prišel za nami.

Naša dogodivščina se je pričela prav zanimivo. Na Dunaju smo čakali na letalo, ki bi nas moralo popeljati do Katmanduja v Nepalu. Prijazne stevardese Laude Airlines, ki me po svojih oblačilih močno spominjajo na zaposlene v McDonald-su, so nas sprejele na letalo. Po pol ure čakanja so nam sporočili, da moramo zaradi okvare enega motorja spet z letala, ker bodo pretočili gorivo v drugi rezervoar. Ko smo v letališki zgradbi čakali na polet, smo se glasno šalili na račun mogočih posledic okvare pri letu, ki bo sledil. Še dobro, da večina prisotnih ni znala slovensko, ker bi se marsikdo verjetno odločil, da ne leti dalje. Ko smo se končno vkrcali spet nazaj na železnega ptiča, smo še trideset minut čakali, ker sta se dva potnika odločila, da ne bosta nadaljevala s poletom in so iskali njuno prtljago. Ups, ta dva sta morda razumela slovensko.

In potem se je končno pričelo. Naš direktni polet se je med tem spremenil v indirektni s postankom v Teheranu, da smo dotočili gorivo. Po pristanku v Katmanduju smo uredili carinske formalnosti in se napotili proti izhodu iz letališča. Tam smo srečali naše tri mušketirje, ki so v rokah držali tablo z napisom:”Dajmo naši!” Seveda so se načakali, ko so nas pričakovali, saj smo imeli kar krepko zamudo. Ta dan je bila v Katmanduju ravno splošna stavka, zato ni bilo lahko najti prevoza z letališča. Tisti člani odprave, ki so bili v deželi prvič, so doživeli pravcati kulturni šok, ko so nas strpali v stari razpadli kombi brez sedežev. Rezervoar za gorivo je imel voznik kar v plastični posodi pri nogah sovoznika. Odpeljali so nas v znani hotel Thorong Peak.

Naša predhodnica nas je lepo pričakala v hotelu

Pijača dobrodošlice

Spet doma

“Moral bi bil postati pastir, če si je to tako želel,” je na glas pomislil mladenič.  “Tudi o tem je razmišljal,” je rekel starec, “ampak prodajalci pokovke so bolj ugledni kot pastirji. Imajo hiše, pastirji pa spijo pod milim nebom. Ljudje veliko raje možijo svoje hčerke s prodajalci pokovke kot pa s pastirji. Nazadnje pa tisto, kar si kdo misli o prodajalcih pokovke in o pastirjih celo postane pomembnejše, kot njuna Osebna legenda.”

Paulo Coelho: Alkimist

Ne vem zakaj, toda vedno, ko se vrnem v Katmandu začutim, kot da sem se vrnil v svoj dom. Če reinkarnacija zares obstaja, sem v katerem od prejšnjih življenj sigurno živel v Nepalu ali Tibetu. Morda sem se kot jak podil po himalajskih pašnikih. 

Sprehajam se po ulicah mesta in globoko vdihujem vonjave raznih kadil, ki se širijo po mestu. To me navdaja s popolnim občutkom miru in brezčasnosti. Spominjam se nasprotja temu, ko sem pred osmimi leti pristal v New Yorku in se odpravil na potep po ulicah Manhatna. Mesto mi je smrdelo in komaj sem čakal, da se odpravim kam drugam. Mnogi pa ravno v velemestih tipa “New York” najdejo občutek, da tja spadajo in da je tam njihov dom. Ljudje smo pač različni in dobro je tako.

Jesenska trekerska sezona se še ni prav pričela in to se pozna na ulicah mesta, kjer še ni za jesen običajnega vrveža. Sedaj se lahko še mirno sprehajam in le redki so vsiljivi prodajalci, ki ti ponujajo razne drobnarije. Ne jezim se na njih, kot sem se prve dni lani. Smejim se in jim v zameno prodajam razne drobnarije iz žepa. Začudeni me pustijo pri miru. Govorica nepaskih trgovcev mi je že prav domača.  Klasični stavki so: “To je tvoj srečen dan.”,” Povej tvojo najboljšo ceno.”, “Ni mogoče, ta cena mi ne pokrije niti proizvodnih stroškov.”,  ”Od kod prihajaš? (da mi ponujaš tako malo denarja ...)”

Pogled na smeti v reki sredi mesta in prašiča, ki se valja v njih

Te dni v glavnem kupujemo opremo za na goro. Če poznaš resnične cene, se da le to tukaj nabaviti po zelo ugodnih cenah. Seveda kvaliteta imitacij ni enaka originalom, ki jih predstavljajo, vendar za ceno, ki jo plačaš, dobiš dovolj. Največji nakupovalni hit pri članih odprave pa so fotoaparati in razni fotografski material. Večina alpinistov je po duši ljubiteljskih ali celo profesionalnih fotografov. Ljubezen do gora, do plezanja, do potovanj in fotografija so pač tesno povezani in prepleteni.

Naša predhodnica je opravila ogromno delo. Večina potrebnih opravil pred odhodom je končanih. Skoraj ne moremo verjeti. Po dveh dneh bivanja v Katmanduju smo pripravljeni na odhod. Pri vseh pripravah in nakupih nam je bil v veliko pomoč naš nepalski kuhar Kami. Kami ni bil samo kuhar ampak “šef za vse”. Organiziral je vsakokratno zbiranje nosačev, menjaval naše dolarje po domačem tečaju, kupoval potrebno opremo, skrbel za komunikacijo med nami in domačini in še vse kaj drugega. Pred leti je bil kuhar na odpravi tudi Tomu Česnu in zdravnik odprave ga je potem povabil v Slovenijo. V Ratečah je v gostilni kuhal nepalsko hrano in tako preživel v Sloveniji tri mesece, ki se jih rad spominja. Od takrat zna marsikaj povedati tudi v slovenščini. Nekaj svojega življenja je preživel tudi v ZDA. Pripada plemenu Šerp, ki živijo pod Everestom in so verjetno najbolj znano nepalsko ljudstvo. Doma ima ženo, v Katmanduju pa njegova dva otroka obiskujeta šolo. Ženo vidi bolj malo, vendar to za Nepal v preteklosti ni bilo nič neobičajnega. Moški, ki so se ukvarjali s trgovino, so veliko potovali in dolgo niso videli svojih družin. Kami je bil že večkrat na odpravah na osem-tisočaka Shisha Pangma in Cho Oju. Naslednje leto bo vodil na Everest komercialno ameriško odpravo, ki se je bo udeležil tudi slepi član.  

Priprava sodov z opremo in hrano

Pridružil se nam je tudi Lakpa, ki bo pomagal Kamiju v kuhinji. Na skupni večerji se nam je predstavil naš zvezni oficir, ki je drugače zaposlen na ministrstvu za turizem. Upamo, da bo čim manj časa preživel z nami v bazi, vendar mu tega seveda ne povemo. Zvezni oficirji velikokrat zaradi težav z višino v obojestransko zadovoljstvo zapustijo bazni tabor in počakajo odpravo kje bolj na toplem.

Počasi gre zares

Mladenič ni vedel, kaj je to Osebna legenda. “To je vse, kar si že od nekdaj želiš uresničiti. V mladosti vsak od nas ve, kaj je njegova Osebna legenda. Ko smo mladi, se nam zdi vse preprosto, vse uresničljivo, ni nas strah sanjati in si želeti tisto, kar bi radi v svojem življenju uresničili. Kasneje pa nam neka skrivnostna sila hoče dokazati, da je Osebno legendo nemogoče uresničiti.”

Paulo Coelho: Alkimist

V nedeljo, 24. septembra, navsezgodaj krenemo na pot. Najeli smo tovornjak, na katerem je naložena vsa naša oprema in hrana ter avtobus, s katerim se peljemo skupaj z nosači. Imamo okrog 65 nosačev, med njimi veliko žensk in otrok. Kar zmrazi me, ko jih opazujem. Nekateri med otroci po moji oceni niso stari več kot kakih petnajst let. Kam gre ta svet? Medtem, ko se nekateri kopljejo v izobilju, morajo ti otroci nositi 30 kilogramov težke tovore, da zaslužijo za preživetje. Pred leti je bila norma za en tovor 33 kilogramov, danes je 25 kilogramov. Sprememba teže pa je prinesla le to, da tovore nosijo vedno mlajši ljudje.  Nekateri nosijo po dva tovora in dobijo seveda dvojno plačilo. To pa pomeni, da prenašajo okrog 60 kilogramov, saj ima vsak tovor kakšen kilogram več.

Skupaj z nosači se vkrcamo na naš avtobus

Na cesti

Nepalci so zelo živahen in neposreden narod. To je bilo opazno tudi na avtobusu. Cel čas so se smejali, nekateri so se glasno čudili krajem, ki jih še nikoli v življenju niso videli. Mlajši so se predvsem ukvarjali z dekleti, ki so sedela v zadnjem delu avtobusa. Popoldan smo prispeli v kraj Birethanti, kjer smo se nastanili v vaškem hotelu ali koči. Za to obliko nastanitve se uporablja angleška beseda “lodge”, kar v prevodu pomeni koča. Še najbolj blizu tega je nastanitev, ki bi ji pri nas rekli kmečki turizem.

Okrepčevalnica na poti

To noč si bom zapomnil predvsem po komarjih. Ne vem, kaj je takega v moji krvi, da me komarji tako radi vidijo na svojem jedilnem listu. Bilo je prevroče, da bi se lahko skril v spalno vrečo, s sabo pa tudi nisem imel nobene zaščite pred temi nadležnimi insekti. Končni rezultat boja je bila neprespana noč in opikano telo. Postal pa sem zelo zaželen sostanovalec v sobi, saj so bili vsi ostali varni pred insekti, če sem bil jaz z njimi.

Pričenjamo s pristopnim pohodom

Naš Kami in njegov pomočnik

Naši nosači

Prve dni je okrog nas prava džungla

Zjutraj smo pričeli s hojo. Bili smo na višini okrog 1.300 metrov, kar za te kraje pomeni še pravo tropsko vegetacijo. Ko smo se pričeli vzpenjati, so nas na hribih okrog nas obkrožala neskončna riževa polja. Pomislil sem, kaj bi se zgodilo, če bi domačini namesto riža na te hribe posadili trto. Sedaj celo življenje jedo v glavnem le riž. Ali bi potem lahko živeli le od vina? V krajih, kjer smo spali, so domačini zvečer smrtno resni igrali karte in pili rum, ki so ga mešali z vodo. 

Neskončna riževa polja

Strmina (s fotografsko torbo)

Tadej

Te dni smo imeli Lori, Niko, Jernej in jaz izkušnjo, ki je ne bomo kar tako pozabili. Med krajema Ghandrung in Chomrung smo se spustili s hriba do reke Kyumnu Khala, ki smo jo morali prečkati. Tam pa smo zgrešili pot. Nekaj časa smo hodili po skalah ob reki, potem pa smo zavili v visoko travo in gozd ter se prebijali skozi gosto vegetacijo. Sam sem hodil kakih 30 metrov za ostalimi in v nekem trenutku sem se na nižji travi ozrl proti nogam. In skoraj bi me kap. Po čevljih in nogah do kolen mi je gomazelo na desetine malih in večjih pijavk. Nekatere so se že pripravljale, da pričnejo z obedom. Ravno sem glasno zaklel, ko sem zaslišal preklinjanje ostalih, ki so ravno opazili enako. Pritekel sem na jaso sredi trave, kjer so se Lori, Niko in Jernej otepali pijavk. Boj je izgledal izgubljen za nas, saj so te majhne, črvom podobne živalce zelo hitre, ko jim gre za obed. Komaj si jo vrgel s sebe in se posvetil naslednji, že je prilezla nazaj. Potem pa smo našli zmagovito taktiko. S sebe si pometal kakih deset krvolokov, pograbil fotoaparat, nahrbtnik ter palice in stekel dvajset metrov. In potem si obred ponovil. Še vse do teme smo pobirali zadnje bojevnike, ki so se poskrili v nahrbtnike in čevlje.

Odstranjevanje pijavk

Zvezdna noč

“Ne misli na tisto, kar zapuščaš.”, je rekel Alkimist, ko sta odjezdila po puščavskem pesku. ”Vse je zapisano v Duši sveta in tam tudi ostane za vedno.”

“Ljudje pogosteje sanjajo o vrnitvi kot o slovesu,” je rekel mladenič, ki se je spet navajal na molk puščave.

“Če je tisto, kar si našel, narejeno iz čiste snovi, ne zgnije nikoli. Nekoč se boš k temu vrnil. Če pa je bilo samo bleščeč trenutek, kot eksplozija kakšne zvezde, tedaj tega ne najdeš, ko se vrneš. Toda klub vsemu si videl bleščečo eksplozijo svetlobe. Tudi to ima svojo vrednost.”

Paulo Coelho: Alkimist

Sedim na kamnu nedaleč od našega hotela v vasici Bamboo, kjer bomo prespali po dveh dneh hoje. Pravkar je nehalo deževati  in nebo se je zjasnilo. Vreme ima vsak dan podoben urnik. Pol dneva je jasno, popoldan pa dežuje. V Katmanduju sem si kupil ogromno pelerino in se ne sekiram preveč, ko dežne kaplje pričnejo svoj divji ples. Ostali so si raje kupili kitajske dežnike. 

Vsak popoldan dežuje

Dolfa

Opazujem nočno nebo polno svetlečih zvezd in misli me odpeljejo daleč na drugi konec sveta. Le kaj počenja sedaj sin Luka? Se vprašuje, kje je oče in kaj dela? Teden dni pred odhodom sva bila v restavraciji in naenkrat se je zresnil in me vprašal:”Ata, zakaj greš na to Himalajo? Samo brez smisla se boš mučil, nič ne boš zaslužil ta čas, pa celi dopust boš porabil.” No, Luka je star šest let. Vedel sem, da je to verjetno kje slišal, ker to niso bile njegove besede. In kaj naj bi mu odgovoril? Morda, da to pač moram početi, da ima moje življenje nek smisel, ki me osrečuje. Ne morem živeti mirno kot večina ljudi. Potrebujem pustolovščine, da mi osmislijo bivanje. Ko sem odhajal, so me Luka, mama in brat Aleš spremljali na letališče. Luka je imel s seboj karte, na katerih so bile slike letal in podatki o njih. Bil je vesel, da gre na letališče in poln pričakovanja. Ko sva se poslavljala se je smejal in komaj čakal, da vidi, s katerim letalom se bo oče odpeljal. 

In kaj počne Martina? Že dobra dva meseca se nisva videla in še slaba dva se ne bova. Julija je odšla v Avstralijo in od takrat sem jo slišal samo po telefonu in prebiral njena pisma po elektronski pošti. Močno jo pogrešam. Po telefonu sva se zmenila, da se dobiva v Katmanduju in bo vsaj kakih deset dni z nami. Vsak dan sem se veselil trenutka, ko se bova spet srečala. In potem je prišel šok. Vsa letala so bila polna in nikakor ni mogla dobiti karte za Nepal. Takrat se mi je podrl svet. Brez prave volje sem odšel na to odpravo v upanju, da se mi bo motivacija povrnila, ko bom prišel v Katmandu. Pa je bil le prazen občutek samote in žalosti, da se po ulicah mesta ne potikava skupaj. Sedaj po šestih dnevih preživetih v Nepalu, v tej samotni vasici sredi tropskega gozda, pod zvezdnim nebom, ko sem se malo umaknil od ljudi, sem prvič začutil, da se nekaj prebuja v meni. Dežela me počasi prevzema in vesel sem tega občutka. Tako željno sem ga pričakoval, tako potreboval sem ga. Vem, kaj bom storil jutri.

Nepalski otroci

Jutranji pohod

Duša sveta se hrani s človekovo srečo, pa tudi z nesrečo, zavistjo, ljubosumjem. Uresničitev Osebne legende je človekova edina dolžnost.Vse je le eno. In če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.

Paulo Coelho: Alkimist

Naslednje jutro zgodaj vstanem. Vasica še spi. Počakam, da se kuhar prebudi in naročim zajtrk. Nosači, ki spijo pod nadstreški, se počasi prebujajo in si zaspano majejo oči. Krenili bodo, ko bo prva jutranja svetloba pričela svoj pohod po premočenih drevesih, ki nas obdajajo. Pojem zajtrk in ob sedmi uri, ko se ostali člani odprave šele prebujajo, krenem na pot. Danes mi tako prija samotna pot. Poslušam zvoke prebujajočega se gozda in žuborenje potoka, ob katerem se vzpenjam. Jaz sem kot v tisti pesmi:”Včasih sem rad v samoti, včasih sem rad med ljudmi.” So dnevi, ko uživam v družbi in sem rad v središču dogajanja. In so dnevi, ko uživam na samotni poti, ponavadi v gorah. In takrat mi je vsaka družba odveč. To jutro spada med slednje. Veselje se vrača v moje misli. Prvič na tej odpravi začutim iskreno veselje, da sem šel, da sem tukaj sredi teh tropskih gozdov, da v daljavi opazujem markantne piramide belih vršacev, ki kraljujejo nad samotnimi dolinami. Med potjo se pogovarjam z ljudmi z vseh koncev sveta, ki so prišli na treking do baznega tabora pod južno steno Anapurne 1. In potem se mi je pridružil domačin, ki je dejal, da bo tudi on plezal na Anapurno 3. Zdel se mi je ali malo pijan ali malo usekan, pa se nisem obremenjeval s ugotavljanjem, k čemu se bolj nagiba. Potem je začel med hojo v rokah obračati budistično ogrlico in peti molitve. Jaz pa sem pričel prepevati slovenske pesmi. Tako sva hodila dobro uro do naslednje vasice. Ko mi je zmanjkalo besedil, ki jih poznam, sem pričel znova od začetka.  Ljudje, ki sva jih srečevala, so se začudeno ozirali, jaz pa sem bil tako dobre volje.

Po treh dneh hoje smo prispeli v zadnjo naseljeno vasico pred našim baznim taborom z imenom Machhapuchhare base camp (MBC), torej bazni tabor pod goro Machhapuchhare (6.993 m). Omenjena gora kraljuje nad mestom Pokhara od koder je zelo podobna Materhornu v Alpah. Sedaj smo se nahajali na njeni drugi strani, v samotni dolini. S te strani ti postane jasno, od kod je gora dobila ime.  Njeno ime v nepalščini pomeni ribji rep in dejansko je, če jo opazuješ s te strani, zelo podobna ribjemu repu. Z vseh strani se njene prepadne stene strmo vzpenjajo v nebo. Plezanje na goro je prepovedano. Prvič je ta gora za Nepalce sveta, obstaja pa še drugi, mnogo bolj posvetni razlog. Ko še ni bila zaprta, se je ogromno plezalcev ubilo na njenih strmih pobočjih.

Machhapuchhare

Domačini v tem kraju preživijo le par mesecev na leto, ko ni snega. V naselju se nahajajo le koče, v katerih lahko prespijo trekerji. Ker sem zjutraj odšel, ko so drugi še spali, se nisem pozanimal, v kateri koči bomo spali, zato sem zavil kar v prvo. Sicer se je kasneje izkazalo, da ni bila prava, sem pa vseeno imel čast spoznati lastnico koče, ki je kasneje dobila ime “mama Afrika”. Po izgledu je bolj sodila v Afriko, kot pa v to vasico 3.900 metrov visoko. Takoj sem spoznal njeno energičnost, ki je postala legendarna kasneje, ko je vzela v oskrbo bolnega Tadeja. Domačini so nam povedali, da niso tako redki prepiri s pretepom, iz katerih pride “mama Afrika” kot zmagovalka.

Čeprav je že rahlo deževalo sem sklenil, da se za aklimatizacijo še isti dan povzpnem do baznega tabora pod Južno Anapurno in Anapurno 1, ki leži 4.100 metrov visoko. Po dobri uri hoje sem ravno pred taborom srečal Lorija, Strmino in Dolfa, ki so se že vračali, ker so odšli pred mano. Pol ure sem preživel v prijetni družbi s tremi Izraelci v koči pod bazo, nato pa že po temi in dežju sestopil nazaj v Machhapuchhare base camp .

Večerno sonce na južni steni Anapurne 1

Naslednje jutro so se pričele težave, ki sem jih pričakoval že od začetka. Nosaške stavke so v teh krajih že nekaka tradicija. Odprava pred šestimi leti je v tem naselju doživela stavko, ki se je končala tako, da je le polovica nosačev za večje plačilo nesla opremo naslednji dan naprej. Domačini, ki hočejo še sami kaj zaslužiti, so nosačem opisovali, kakšne težave in nevarnosti jih čakajo, če bodo nadaljevali pot. Enako se je zgodilo tudi letos. Nas sirdar Kami je zjutraj prišel v jedilnico in dejal:”Imamo problem! Nosači nočejo naprej. Nobeden!” No, stavka se je končala tako, da so nosači dobili plačilo za dva dodatna dneva. Poleg tega smo jim obljubili, da bomo čez vse nevarne odseke napeli fiksne vrvi. In še en kompromis smo sklenili. Letos smo načrtovali, da bomo imeli bazni tabor precej višje, kot pred šestimi leti, ko je bil le ta na višini 4.030 metrov. Naš naj bi stal 4.600 metrov visoko na planoti, ki so jo odkrili kasneje. Edina neznanka je bila voda. Preveriti bi morali, če je kje v bljižini bodoče baze kakšen potoček. S tem bi precej skrajšali vsakokraten pristop iz baznega tabora do gore. Vendar smo morali pristati na to, da bodo nosači nesli tovore le do starega baznega tabora. Bilo nam je žal, vendar druge izbire tako nismo imeli.

Ko smo pričeli s hojo, sem kmalu spoznal, da so imeli nosači kar prav glede težavnosti poti. Najprej smo se morali spustiti po strmem peščenem pobočju do reke v dolini. Tam smo napeli prve vrvi. Večina nosačev je sezula opanke, ki so njihovo klasično ubuvalo in sestopala bosa. Na drugi strani reke smo se povzpeli po strmem travnatem pobočju in prišli do najtežavnejšega mesta na poti, okrog 30 metrov visokega skalnega skoka, čez katerega smo se morali spustititi. Ker nosači s tovori tega niso mogli izvesti, smo napeli vrvi, po katerih so se spuščali brez tovorov. Dolfa, Kami in jaz smo na vrhu privezovali tovore, ki jih je Lori nato spuščal po vrvi, Tadej in Jernej pa sta jih spodaj razvezovala. Spustiti smo morali okrog 70 tovorov, kar nam je vzelo precej časa. Pihal je močan veter in pošteno nas je prezeblo. Težko bom pozabil prizor, ko je pred mano stal simpatičen petnajstletni fantiček in me opazoval z velikimi smejočimi očmi. Vse telo, predvsem pa vilice na obrazu, se mu je krčevito treslo od mraza.  Kaj se ne bi tresel, saj je bil oblečen le v tanko, revno obleko in je bil bos. Mene pa je še v "termoflisu" tako zeblo. Dal sem mu roko in mu pomagal čez težavni del. Hvaležno me je pogledal, jaz pa sem se obrnil proč, da nisem zajokal od trenutne žalosti in jeze. Ti ljudje potrebujejo tako malo, da so srečni, nekateri pa imajo vsega preveč in tega niti malo ne cenijo. 

Naša dolina je z vseh strani zaprta z gorami

Po strmi travi za nosače napnemo vrvi 

Plezanje s težkim sodom na hrbtu

Kasneje smo prečkali še deročo rečico, kar tudi ni mačji kašelj, če imaš na hrbtu trideset kilogramski tovor. Eden od nosačev je padel v vodo, a ga je drugi uspel potegniti ven. Končno smo prišli do prostora, kjer bo stal naš bazni tabor. 

Lori

Postavili smo šotore. Vsaka dvojica si je postavila tako imenovanega Cooka. To je majhen, a močan šotor, v katerem lahko dva spita z opremo vred, ne da bi se tiščala. Posodila nam jih je Planinska zveza Slovenije, kar nam je lepo zmanjšalo potrebne stroške. Nato smo postavili še po en večji šotor za kuhinjo, za jedilnico in enega za skladišče za hrano. Z zanimanjem sem opazoval tabor, ki bo za cel mesec predstavljal naš dom in prostor, kamor se bomo po vsakem delu na gori zatekali po toploto, počitek in hrano. Pred šestimi leti so zaradi pomanjkanja izkušenj imeli precej stvari premalo. Tokrat smo v jedilnici imeli prave kovinske mize in sestavljive stole namesto kamnitih, ki so si ji morali postaviti takrat. Tudi hrane smo imeli veliko, da se ne bi ponovilo to, da jim je na koncu le-te že zmanjkovalo. Tudi sponzorski pršut ni manjkal. Ugotovil sem, da smo si ustvarili prav prijeten začasen dom. 

Šotori baznega tabora

Obrok v jedilnici

Rezanje pršuta

Prvi dnevi v bazi

“Puščava odpelje naše moške in jih ne vrne vedno,” je rekla. “Toda na to smo navajene. Moški obstajajo v oblakih brez dežja, v živalih, ki se skrivajo med kamni, v vodi, ki velikodušno izvira iz zemlje. Postanejo del vsega, postanejo del duše sveta. Nekateri pa se vrnejo. Tedaj so vse ženske vesele, zakaj nekega dne se utegne vrniti tudi moški, ki ga čakajo one. Ko sem jih nekdaj gledala, sem jim zavidala njihovo srečo. Toda zdaj imam tudi jaz nekoga, ki ga bom čakala. Sem ženska puščave in na to sem ponosna. Hočem, da bi moj moški hodil svoboden kakor veter, ki premika sipine. Želim si videti svojega moškega v meglicah, živalih in vodi.”

Paulo Coelho: Alkimist

Neučakanost, moj zvesti spremljevalec, mi ne da miru. Prvo noč v taboru dobro spim. Temperature v bazi letos ne bodo tako nizke kot lani. Letos sem tudi bolje opremljen s toplo, puhasto spalno vrečo. Ob petih zjutraj vstanem in komaj dočakam zajtrk. Iz tabora se odpira prekrasen pogled na Anapurno 3 ( 7.555 m) in Gangapurno (7.485 m). Oba sedem-tisočaka, povezana z grebenom, zapirata dolino v kateri se nahajamo. Z njiju se proti nam spušča ogromen ledenik, poln kot blok velikih serakov. Preko tega ledenika do grebena med njiju vodi tudi edina preplezana smer na oba vrhova s te južne strani. 

Jutranji pogled na bazo, Anapurno 3 in Gangapurno

Južna stena Anapurne 3

Naša smer bo prvenstvena. Z mesta, kjer stojim, jo lahko skoraj v celoti opazujem. Najprej bo potekala preko ledenika do ogromne skale, na kateri bomo postavili tabor 1. S tega skalnega bloka vodi pot preko kratkega, 60 metrov dolgega raztežaja, v katerem se izmenjujeta skalno in ledno plezanje. Tako pridemo do vstopa v veliko skalno steno, preko katere bo speljano naslednjih 500 metrov smeri. Temu sledi nekoliko lažji kombiniran del, kjer se izmenjujeta plezanje po skali in plezanje po snegu do višine okrog 5.700 metrov. Tukaj se prične snežno pobočje, kjer se naklonina giblje nekje okrog 45 stopinj, vendar plezaš po zelo ozkem grebenu in vsak zdrs bi se končal s padcem čez steno 600 metrov nižje na ledeniku. Na serakih, ki presekajo pobočje, bomo postavili tabor 2. Potem bo treba poiskati prehode med velikimi, strmimi seraki nad taborom do snežnega raza, po katerem bi naj dosegli višino okrog 7.000 metrov, kjer bomo postavili tabor 3. Temu taboru sledi največja neznanka smeri, skalna stopnja na višini okrog 7.000 metrov. Ko bomo našli prehod preko te stopnje, bomo končno na konju. Po snežnem pobočju nad njo bomo obšli desni, nižji vrh, nato pa nas bo pot vodila po grebenu do pravega vrha gore.

Nekaj časa opazujem oba velikana, nato pa se obrnem in pogledam navzdol po dolini. Jutranja svetloba se igra po pobočjih 7.219 metrov visoke Južne Anapurne in nekoliko nižjega šest-tisočaka Hiunchulija. Tabor še spi, sam pa se že vzpenjam po travnatih pobočjih okrog 5.000 metrov visokega hriba nad bazo. Nekateri so sklenili, da bodo ta dan počivali, jaz pa raje nadaljujem z aklimatizacijo. Iščem prehode in že v megli dosežem višino 4.600 metrov, kjer mi pot zapre skalna pregrada. Ker v megli bolj malo vidim, se odločim, da bo tukaj dovolj. Malo sem razočaran, ker sem ogoljufan za lepe razglede. Sedem v travo in se prisilim, da ostanem na tej višini okrog dve uri. Če bi takoj sestopil to ne bi bila dobra aklimatizacija. Potem se vrnem v tabor. Strmina, Lori in Jernej so se med tem odpravili proti ledeniku pod goro. Vrnejo se zvečer. Lori in Jernej, ki sta bila tam prvič, se samo čudita, kako daleč je do ledenika. Tudi to je Himalaja.

Kami doseže dogovor s tremi nosači, da bodo za plačilo 12.000 rupij (okrog 40.000 sit) znosili 300 kilogramov naše opreme do ledenika na višino 5.000 metrov. To nam bo prihranilo precej dragocene energije za goro. Prva žrtev mrzlega vetra, ko smo spuščali tovore čez skalno stopnjo, je moj sostanovalec v šotoru, Tadej. Vedno bolj močno kašlja in vedno slabše se počuti. Ponoči se kar duši v kašlju in na koncu drugo noč, ko se odloči spati naslonjen na skalo kar pred šotorom, še bruha. To so že znaki višinske bolezni in ne več le prehlada. Naslednje jutro je že čisto moder.

To jutro krene Sandi z nosači na pot proti ledeniku, pol ure za njimi pa krenem še sam. Malce lahkomiselno se ne pozanimam dovolj, kje poteka pot. Krenem oborožen le s par informacijami. Da so pot prejšnji dan markirali s kamnitimi možici, da je “logična” in pa kasneje usodno informacijo od Jerneja, naj se držim levo od potoka. Sledim kamnitim možicem ob potoku. Kasneje ugotovim, da tistim, ki so jih postavili pred šestimi leti in so še vedno stali nedotakjeni. Po kamnitem terenu, kjer se ti kamni nenehno izmikajo izpod nog, pridem do mesta, kjer se dolina razcepi v dve novi dolini. Poskusim dobiti zvezo z bazo, a neuspešno. Potem pač krenem po levi dolini. Napaka, zaradi katere sem v naslednjih dneh v bazi moral poslušati marsikatero “pametno” pripombo.  Čez kako uro prispem ob potoku do mesta, kjer se dolina zapre v nekakšen amfiteater. Seveda takoj ugotovim, da je morala biti prava tista desna dolina in ko končno dobim zvezo z bazo, mi to samo potrdijo. Ne jezim se preveč, saj je bila današnja pot, ki sem jo nameraval opraviti, le aklimatizacijska tura. 

Ko se vrnem v bazo, izvem, da je s Tadejem že zelo hudo. V pljučih je že imel vodo, kar je že zelo hud znak višinske bolezni. Še en dan v bazi bi ga lahko ubil. Strmina, Lori in Jernej so ga odpeljali proti baznemu taboru pod Machhapuchharejem in nato še nižje proti Bombooju. Edina učinkovita pomoč ob višinski bolezni je hiter sestop čim nižje. Navezali so ga na sredino vrvi in Lori in Strmina sta zategnila vrv vsakič, ko bi padel. Za pot do MBC so potrebovali osem ur, običajno si rabil okrog dve uri. Še sreča, da je Tadej še lahko hodil, čeprav še komaj. Spremljevalna ekipa se je vrnila čez dva dni, Tadej pa je ostal nižje in počakal na zdravnika Žareta, ki je že bil na poti proti baznemu taboru. 

Posvetitev tabora

To so sile, ki se sicer zdijo zle, vendar nas v resnici učijo, kako uresničiti Osebno legendo. To so sile, ki vzpodbujajo tvojega duha in tvojo voljo. Zakaj na tem svetu obstaja velika resnica: da se je tvoja želja, kdorkoli že si, karkoli počneš in česarkoli si zares želiš, porodila v duši stvarstva. Tvoja želja je tvoje poslanstvo na tem svetu.

Paulo Coelho: Alkimist

Bil je prav poseben dan, tako nabit s čustvi in energijo. Dan, ki ti večno ostane v spominu kot nekaj lepega, polnega. Zjutraj sem spet bolj zgodaj vstal. Ta dan se je morala zgoditi posvetitev tabora. Nihče od plezalcev po verovanju budistov ne sme prej na goro, da ne bi ujezil bogov. Pri tem obredu se prosijo bogovi, naj bodo milostni do vsiljivcev, ki vstopajo v njihov svet. Naš kuhar Kami je bil že navsezgodaj prav židane volje in si je vseskozi prepeval. Izvedba obreda je bila njegova naloga. Kami je zelo veren budist in ponavadi smo ga slišali zjutraj okrog pol devete ure, glasno moliti. Najprej sta s pomočnikom na kamniti vzpetini nad šotori postavila kamniti oltar. 

Sam sem medtem odšel na sprehod ob potoku. Sedel sem na veliko skalo nad potokom, s katere je bil lep razled na deročo vodo pod menoj in vrh Machhapuchhareja v ozadju. Prepustil sem se zvoku šumenja vode in moje misli so odplavale. Medtem sta Kami in pomočnik pripravila vse potrebno za obred in odpravili smo se do oltarja. Okrog njega se je že širil vonj po kadilu, na okroglem lesenem pladnju ob njegovem vznožju pa so se nahajali razni predmeti, ki jih bomo darovali bogovom. Razne čokolade, keksi, napolitanke, tudi šilce žganja ni manjkalo. Zraven oltarja je gorel ogenjček iz brinjevih vejic. Kami je sedel na tla in pričel brati molitve iz molilne knjige, ki jo je imel v roki. Njegov mrmrajoči glas in vonj po kadilu sta ustvarjala mistično vzdušje, ki nas je počasi prevzemalo. Bogovi so nam podarili prekrasno sončno dopoldne in kuliso za oltarjem je dopolnjevala naša gora obsijana s sončnimi žarki. Po kakšnih dvajsetih minutah smo izobesili molilne zastave. Vrvice, na katerih so visele, so se širile iz središča oltarja na vse strani neba. Opazoval sem prizor in kot že tolikokrat v življenju sem začutil, kako majhni in nebogljeni smo v primerjavi s silo, ki jo imenujem Narava. In ateistu, kot sem, se mi je v mislih utrnila molitev:”Sila, ki vodiš vse okrog nas, sprejmi nas v svoje varstvo, da se bomo vsi nepoškodovani vrnili domov k svojim. Olajšaj trpljenje tistih, ki doma, brez pravih vesti o nas, v strahu čakajo.” 

Na koncu smo posuli oltar z rižem. Kami je vsakomur od nas podaril dve stvari. Prva je bila verižica narejena iz vrvice, ki jo je posvetil lama v Katmanduju. Lama je budistični duhovnik. V plastično embalažo od fotografskega filma pa je vsakemu nasipal riž pomešan z začimbami. Dejal je:” Kadar vas bo strah, kadar boste začutili, da ste v nevarnosti, ko boste prečkali nevaren ledenik, plezali nevarno mesto v steni, plezali po pobočju, kjer bo nevarnost snežnega plazu, takrat posipajte nekaj tega posvečenega riža in bogovi vam bodo pomagali.”

Stiskal sem majhno plastično embalažo v roki in res sem se počutil varnejšega. Po končanem obredu smo odšli do skale, na kateri je vklesan preprost napis:”Slovenian Anapurna III exp. 94, Beno Dolinšek 1969-1994.” Benotu smo prižgali svečko in molče stali okrog skale. Alpinisti smo vajeni tega, da kdaj izgubimo kakšnega prijatelja ali znanca. Vendar naša srca vseeno niso iz kamna. Orosile so se mi oči, podobno tudi ostalim, ki so ga poznali. Počasi sem odšel v zavetje skale nad potokom, že drugič ta dan. Porodilo se mi je klasično vprašanje:”Ali je katera gora, kateri vrh sveta vreden človeškega življenja?” “Ni!” bo sledil odločen odgovor. In vendar, zakaj je toliko dobrih mož pustilo svoja življenja na njihovih pobočjih, ko je uresničevalo svoje sanje, svoja hrepenenja? Kako prav je imel Aco Pepevnik, ko je v intervjuju za revijo Grif dejal, da je obrniti se v trenutkih, ko se odloča o tvojem življenju, ko si gori dal vse kar si lahko in še več, kot si mislil, da ji lahko daš, viteško dejanje. Težko se je v takem trenutku posloviti od svojih sanj. Po koncu obreda nas je zagrnila megla, ki je vsak dan okrog 13 ure omrežila dolino in gore nad njo.  

  

Svečka za Benota

Prvi stik z goro

“Nikdar ne pozabi, da je vse le eno. In ne pozabi na govorico znamenj. Predvsem pa ne pozabi hoditi po poti Osebne legende,” je rekel starec.

Paulo Coelho: Alkimist

Tabor je bil posvečen in lahko smo pričeli z naskakovanjem naše gore. Kot prvi na pot odidemo Samo, Mičo, Niko, Dolfa in jaz. Sam sem moral najprej oditi ob potoku navzgor in najti cepine, ki sem jih skril pred dvema dnevoma, ostali pa so prečili preko potoka, ki je bil zjutraj še kar dovolj ozek, da si lahko nekako prišel preko s skakanjem s kamna na kamen. Ko si se včasih proti večeru vračal s hriba, je ta potok popolnoma spremenil obliko in postal rečica. Zaradi čez dan stopljenega ledu in snega z ledenika je postala neprehodno široka in strah zbujajoče deroča. Včasih si nisem mogel predstavljati, kako bi prišel iz tega podivjanega toka, če bi mi spodrsnilo na kamenju in bi padel vanj. Zaradi tega smo kasneje preko rečice izdelali žičnico, da so te lahko prijatelji potegnili preko s pomočjo vrvi. Sam se te naprave nisem nikoli poslužil, ker je bila čisto pri baznem taboru. Nikoli se mi ni ljubilo tako daleč iskat prehod preko vode in sem raje tvegal skoke s polnim nahrbtnikom na mestu, ki sem ga našel. Parkrat, ko sem se popolnoma izčrpan vračal v bazo, sem skočil v neznano, saj nisem vedel, ali še imam dovolj moči za tako dolg skok. 

Polni dve uri porabim za iskanje cepinov. Ugotovim, da sem jih kar predobro skril, saj so si velikanske skale, razmetane vse naokrog, zelo podobne. Na koncu odneham, saj nočem izgubiti še enega dneva. Odločim se, da bom cepine poiskal rajši na kak prosti dan, ko bom imel več časa in bom tokrat odšel brez njih. Ker sem že kar aklimatiziran, saj sem še vse dni do tedaj skakal okrog po okoliških hribih, hitro napredujem. Moje baterije, ki so jih kasnejši napori na gori neusmiljeno praznili, so še čisto polne. Pot proti ledeniku je vse kaj drugega kot prijetna. Večino časa poteka po ledeniški moreni. Le trenutek nepazljivosti je dovolj, da se ti kamen spodmakne izpod nog in padeš po skalah. To pa je kar boleča izkušnja in to je kmalu spoznala moja zadnja plat, kjer je zazijala velika luknja v hlačah. Pridem na raven plato na 4.600 metrih, kjer smo želeli imeti bazni tabor, pa ni bilo nikogar, ki bi nam nesel opremo do tukaj. Pred menoj se razprostira raven, prijeten, travnat prostor. V trenutku mi postane žal, da nimamo tabora tukaj, saj bi naš pristop do ledenika bil potem bistveno krajši in veliko več energije bi nam ostalo za steno samo. Na vetru vihrajo skoraj popolnoma razcefrane molilne zastavice, ostanki tabora, ki ga je tu očitno imela neka odprava med obema našima slovenskima odpravama.

Po treh urah vzpenjanja na grebenu na višini 4.900 metrov, kjer so nosači prejšnji dan pustili tovore, dohitim ostale. Nikoli kasneje nisem več tako hitro prišel iz baze do tega mesta, čeprav sem bil veliko bolje aklimatiziran. Mesto, kjer bomo imeli začasno skladišče z opremo, je še 100 višinskih metrov višje. Vendar Sandi z nosači prejšnji dan v megli ni mogel točno videti, kje se nahajajo, zato so opremo odložili kar na tem mestu. Do vrha si napolnimo nahrbtnike z razno opremo iz ležečih vreč in pod težo bremena sopihamo dalje. Po 20 minutah smo na višini 5.000 metrov, kjer se prične ledenik. Ostali se lotijo postavljanja šotora in kuhanja, sam pa še enkrat sestopim do opreme in si spet napolnim izpraznjen nahrbtnik. Ko se vrnem, prvi višinski šotor že stoji. Skuhamo si nekaj čaja in juhe, nato pa se odpravimo v šotor. Niko ima težave z višino in bruha. Pet se nas stlači v šotor, v katerem bi lahko spali največ štirje. Vso dolgo noč od petih popoldan do osmih zjutraj se prevračamo eden po drugem in vsak si obupno prizadeva najti svoj košček prostora za spanje. Eksperimentiramo z vsemi mogočimi položaji, sam pa si niti ne upam zaspati, saj si moram večkrat z roko napraviti prostor za dihanje pred obrazom, da se ne zadušim.

Gneča v šotoru

Gora nad našim šotorom

Anapurna 1 v večernem suncu

Jutro končno prinese rešitev. Niko in Samo se odločita za sestop v bazo, Mičo, Dolfa in jaz pa se opremimo za prvo prečenje ledenika in si napolnimo nahrbtnike s fiksnimi vrvmi in nekaj druge opreme, ki jo bomo potrebovali v taboru 1. Previdno iščemo pot čez široke razpoke, s katerimi je prepreden ledenik. Dolfa, ki gre prvi, večkrat potrese posvečen riž, ko stopa po snegu, ki bi lahko pod sabo skrival ledeniško razpoko. Nad nami večino časa visijo ogromni ledeni seraki, ki čakajo, kdaj bo prišel čas, da pričnejo svojo uničujočo pot navzdol. Če se znajdeš v takem trenutku na njegovi poti, je po tebi. S tesnobo v srcih jih opazujemo in upamo, da ne bodo zgrmeli ravno sedaj. Čez kako uro smo preko na drugi strani, na velikem skalnem bloku sredi ledenika, kjer bo stal tabor 1. Šotora za tabor še nimamo, ker ga bo šele danes prinesla naslednja skupina iz doline.

Nad nami visijo ogromni seraki

Ledenik, ki ga prečimo

Razpoke preskakujemo

Dolfa se odloči, da bo preplezal prvi raztežaj do vstopa v ogromno skalno steno. Grem z njim, da ga varujem, Mičo pa naju čaka na na skali in malo pripravi ravnino za šotor. Naveževa se in Dolfa prične s plezanjem. Nekaj časa ga še vidim, ko pleza skalni del nad menoj, nato pa mi izgine izpred oči. Vrv ne teče in ne teče in vem, da je moral, odličen plezalec kot je, naleteti na resne težave. Šele po uri in pol zaslišim zmagoslaven krik, kar mi pove, da je prišel do konca raztežaja. Pred šestimi leti ta del ni bil težaven in v bes me spravijo vprašanja po radijski vezi, kaj neki dela tako dolgo tam. Sigurno se ne sonči tam nekje gori. Če je porabil toliko časa, to lahko pomeni samo, da je težko. Kasneje, ko prvič žumarim čez ta del, ugotovim zakaj. Nad skalnim delom je bil letos kakšen 15 metrov dolg ledeni skok naklonine okrog 90 stopinj. Dolfa, ki s sabo ni imel nobenega lednega vijaka za varovanje, ga je moral obplezati po desni strani po težki skali, kjer je lahko zabil le en klin za varovanje. 

Pred nami je 500 m visoka skalna stopnja

Dolfa spleza prvi skok na robu ledenika

Sestopiva do Mičota in spet se navežemo in se vrnemo čez ledenik. Tam srečamo naslednjo skupino, ki jo sestavljajo Strmina, Lori in Sandi. Utrujeni smo in mislimo samo še na sestop. Pride do nekoliko hude krvi zaradi nesoglasij okrog opreme, ki smo jo nesli preko. Tudi to je del odpravarstva. Veliko različnih ljudi, interesov, značajev. Že cel dan nisem nič pil in muči me žeja, tako da sestopam čisto počasi. Megla, ki vsako popoldan prekrije vse okrog nas, nam ni ravno v pomoč, ko iščemo pot po moreni. Za pot navzgor sem potreboval dobre tri ure, za sestop porabim več kot štiri. Ko pridemo v bazni tabor, zavijem direktno v jedilnico. Pijem, pijem in še pijem in spet začutim, kako se energija vrača v moje telo. Dan zaključimo z običajno partijo taroka.

Te Življenje ljubi?

“Ko bi nas otrok, ki smo bili, danes vprašal, kaj je tisto najboljše, kar nas je naučilo življenje, kaj bi mu rekli in kaj bi se nam nato odkrilo?”

Richard Bach: Polet v globine

Bili so dnevi polni lepega, skrivnostnega, neizrečenega. In bili so dnevi, ko se vprašuješ, ali je vse le splet slučajnosti ali pa nad tabo res bdijo bogovi iz škatlice riža.

Potem, ko se Lori, Boris in Sandi po treh dneh vrnejo iz stene v bazni tabor, na pot naslednje jutro krenemo Niko, Jernej, Tadej  in jaz. Namenimo se, da do konca splezamo steno, napnemo fiksne vrvi do vrha skalnega grebena in postavimo tabor 2, če bo to le možno. Preden zapustimo tabor smo deležni še nasvetov, kako naj se zavarujemo pred močnim soncem, ki je naše predhodnike v steni neusmiljeno žgalo. Kasneje se je izkazalo, kot da nas je narava poslušala in sklenila, da se bo malo poigrala z nami.

Počasi in trezno, da se ne utrudimo preveč, napredujemo po znani poti proti ledeniku. Vzpenjanje mi ne predstavlja večjega napora, saj se mi pozna, da sem že precej dobro aklimatiziran. Tadej, ki je pred dnevi prebolel višinsko bolezen, močno kašlja, vendar je sklenil, da je mirovanja zanj nepreklicno konec. Po štirih urah prispemo do šotora na depoju z opremo. S Tadejem ostaneva na tej strani ledenika, Niko in Jernej pa nadaljujeta s potjo proti taboru 1.

Jernej in Niko

Neudobna pot po ledeniškem grušču

Zjutraj prvi vstanem in se pripravim na odhod. Stojim pred šotorom na mrzlem jutranjem vetru in priganjam Tadeja, naj pohiti, ker me zebe. Vendarle je trajalo še kakšnih petnajst minut, da sva bila nared. Navezala sva se in pričela s hojo ter preskakovanjem številnih ledeniških razpok. Bila sva nekje na polovici poti, ko je strahovito počilo. Kakšnih 10 minut pred nama se je podrl eden največjih serakov, ki so se vesili čez steno in samo čakali, kdaj bodo pričeli svojo uničevalno pot čez ledenik. Če bi se Tadej spravil prej, bi bila v trenutku podiranja serakov prav na tem mestu. Ogromni ledeni bloki so dobesedno pometli vse pred seboj in na ledeniku napravili ravnino. Brez besed sva opazovala besnenje narave in ko se je umirilo, sem zakričal od sreče, kolikor sem zmogel. Plezam čez kose ledu na bivši poti čez ledenik in razmišljam o sreči.

Serak se podira pred nama

Pred šotorom tabora 1

Ko prideva do šotora na taboru 1, se Niko in Jernej ravno odpravljata v steno. Ta dan nameravata preplezati in zavarovati še preostale štiri težje raztežaje do roba stene, kjer se začenja lažje plezanje. S Tadejem porabiva še kakšno uro in pol, da na gorilniku skuhava juho in natopiva sneg za čaj. Potem vzameva vsak po en kolut 100 metrske fiksne vrvi. Povzpneva se do roba stene in se pripneva na vrv. Sam tokrat prvič v življenju okušam čare “žumarjenja”, kot se imenuje vzpenjanje po fiksnih vrveh, s pomočjo dveh prižem. Do sedaj sem le slišal, da je žumarjenje zelo naporno, sedaj imam priložnost, da to občutim tudi na lastni koži. No, na slednji kar dobesedno, saj po prvih 60 metrih učenja tehnike pogrešim kar precej kože na dlaneh. Zato si nataknem rokavice, pa tudi tehniko kmalu izboljšam.  Okrog 13 ure prične snežiti. Na mestu kjer je Tadej pustil svoj kolut fiksne vrvi, še sam odložim svojega in se pričenjam vračati. Deset minut za menoj do tabora 1 prispeta tudi Niko in Jernej. Povesta, da sta uspela splezati načrtovane raztežaje.

Jernej

S težkimi nahrbtniki navzgor

Tadej

Mimo nas večkrat pridrvijo plazovi

Visenje nad praznino

Najtežje delo nas čaka naslednji dan. Čez steno moramo spraviti vso opremo za tabor 2. To pomeni štiri spalne vreče, šotor, gorilnik, hrano, lopato, spalne podloge in vso našo osebno opremo. Zjutraj si naložimo nahrbtnike in komaj jih vzdignemo na ramena. Ko se s trideset kilogramskim nahrbtnikom pripneš na fiksno vrv in se pričneš vleči navzgor, bi najraje kar umrl. Teža ti ne pusti dihati, pa še odnehati ne moreš, dokler ne prispeš do naslednjega sidrišča. Prižeme gredo le navzgor, dol pa ne. 

Čakalo nas je 500 metrov stene, preko katere smo morali spraviti vso kramo. Spet je pričelo snežiti in to vedno močneje. “Kje je sedaj tisto sonce, na katero so me opozarjali?” sem pomislil. Jernej in Niko sta prejšnji dan potegnila 100 metrov fiksne vrvi kar naravnost preko stene in vseh previsov. Nismo še imeli časa, da bi jo popravili in speljali bolj levo, zato s Tadejem veliko preklinjava, ko se mučiva navzgor. Skala postaja vedno bolj krušljiva, ogromno je naloženega kamenja, ki se pod plastjo pravkar zapadlega snega ne vidi. Zato je vedno več letečih skal in ena od njih izpod mojih nog Tadeju nekje spodaj razbije čelado. Kriči naj bom na mestu, da ga ne ubijem. V razkoraku tako stojim kakih 20 minut. Sneženje se sprevrže v pravi metež. Prstov na rokah v mokrih rokavicah ne čutim več. Pograbi me strah in odločim se, da bom previdno splezal še 10 metrov do naslednjega varovališča. Takrat se iz teme in meteža nad menoj po vrvi spustita Niko in Jernej. Povesta, da bosta čim hitreje sestopila, ker si ne želita, da bi jima sneg onemogočil povratek. 40 metrov nad nami je sicer luknja v skali, vendar ni dovolj velika za štiri, pa še sneži naravnost vanjo. Tadeju kričim, da gremo navzdol, on pa o tem noče niti slišati. Pravi, da gre naprej do luknje. 

Vreme se kvari

Sneži

Gledam ga in ga po eni strani razumem, saj sem včasih tudi sam tak. Hkrati vem, da ga ne morem pustiti samega. Dva se iz takih težav veliko lažje prebijeta kot eden sam. Niko in Jernej samo skomigneta z rameni in že izgineta v sneženju pod nama, Tadej pa vztrajno žumari navzgor proti luknji. Počakati moram, da pride do konca vrvi. V  tem času se je že spustila tema, skalo in vrv je prekril led. Z zadnjimi močmi se vlečem navzgor, noge v plastičnih čevljih ne najdejo opore na poledeneli skali. Dvakrat me zadene plaz padajočega kamenja in obakrat jo skupi desna noga. Končno se privlečem do luknje, kjer je Tadej že uredil bivak. Začasno sva rešena. Bivakirava na 5.400 metrih višine. Ponoči kuham čaj in juho. Presenetljivo ni preveč mrzlo. 

Pred vhodom v najino luknjo

Najino ležišče v luknji

Zjutraj naju pozdravi sonce, vendar posamezni oblaki na nebu spet napovedujejo skorajšnjo spremembo vremena. Tadej me prepriča naj, če sva že tukaj prespala, še ne sestopiva takoj. Spusti se 40 metrov navzdol po zvitek fiksne vrvi, nato pa kreneva naprej navzgor do mesta, kjer se vrvi, ki so jih napeli pred nama, končajo. Od tukaj napeljeva še 100 metrov vrvi in prideva na greben. Ker nosiva vso opremo za tabor 2, veliko počivava in na glas sanjava, kako lepo bo biti spet v baznem taboru. Na grebenu je že taka megla, da vidiva komaj 10 metrov okrog sebe. Ura je že tri popoldan in znova pričenja snežiti. Tadej spet vztraja, da greva naprej in postaviva tabor 2. Gre naprej po grebenu, tokrat pa mi prekipi. Nimava več hrane, v tej megli nimava pojma, kam točno in kako daleč še morava plezati, da prideva do primernega prostora, kjer bi lahko postavila šotor. Sneg, ki močno naletava, nama lahko odreže povratek. Preklinjam in se ne premaknem. Tokrat bo po moje, sedaj nama gre zares za življenje. Pade odločitev o sestopu. Kasneje sva ugotovila, da sva se obrnila v zadnjem trenutku. V luknjo ob skali odloživa opremo za tabor 2. Sestop je predstavljal  eno samo bežanje navzdol po poledenelih vrveh in poledeneli skali. Padam, obvisim na vrvi, nič več ni važno, sneg imam že povsod.

Zjutraj pred najino luknjo sredi stene

Napredujeva navzgor

Nižje okoliške gore so že pod nama 

Ko končno srečno prispeva do tabora 1, se že noči. Tam najdeva Borisa in Dolfo, ki nameravata naslednji dan na goro. Boris je jezen, ker sem na dvojko odnesel njegovo spalko. Nimam ne časa ne volje za prepir, mudi se dalje čez ledenik proti šotoru na drugi strani. Utrujena v megli ne najdeva takoj poti čezenj, saj je prekrit z novozapadlim snegom. Na koncu nama le uspe. Zvaliva se v šotor na depoju. Kako je lepo! Kuhava čaje, juhe, jeva tunino. Preživiva zelo mrzlo noč in zjutraj sestopiva po snegu do baze. 

Tadej v šotoru na depoju

Zjutraj je gora odeta v nov sneg

Prvi človek, ki ga srečam ob prihodu v bazo, je zdravnik Žare. Pokažem mu roke polne žuljev, on pa se zdrzne, pogleda moje prste na rokah in pravi:”Kaj ne vidiš, da imaš prste pomrznjene?” Začudeno zrem v svoje roke, konci prstov so popolnoma neobčutljivi. Kako, da nisem nič opazil? Toliko je bilo vsega, da sem popolnoma pozabil, kako jih 30 minut nisem čutil. Žare mi da zdravilo in pripravi vodo z jodom, v kateri si umijem roke. Naslednji dnevi bodo zelo pomembni,  saj nikakor ne sme priti do infekcije. Strah me je, kaj bo s prsti.

Umivanje pomrznjenih prstov v jodu

Blazinice so neobčutljive

Boj se nadaljuje

Mladenič je počakal, nato pa ga je zmotil, tako kot starec njega že tolikokrat. ”Zakaj mi vse to govorite?” 

“Zato, ker vem, da bi ti rad živel svojo Osebno legendo. Ampak zdi se mi, da boš vsak hip odnehal.” 

“In takrat se vi zmeraj pojavite?” 

“Ne vedno v tej obliki, vsekakor pa zmeraj. Včasih se pojavim kot dobra rešitev, kot dobra zamisel. Spet kdaj drugič, v kakšnih ključnih trenutkih, pa naredim tako, da so stvari lažje. In tako naprej. Ampak večina ljudi tega niti ne opazi.”

 Paulo Coelho: Alkimist

Ležim v šotoru v bazi in veliko premišljujem. Prsti me še bolijo, čeprav je že bolje.  V prvem trenutku, ko sem izvedel, kako sem jo odnesel, sem sklenil, da na goro več ne grem. A sem že takrat globoko v sebi vedel, da si bom po dnevu počitka pričel premišljevati. Toliko se že poznam. Kako lepo in varno bi bilo sedaj končati. Nič več žumarjenja, nič padajočih skal, ne omrzlih delov telesa. In vendar. Del mene ve, da moram še enkrat navzgor. Toliko sem garal, ko sem se pripravljal, toliko energije sem do sedaj že potrošil na gori. Temu delu mene nekaj dolgujem. Sedaj, ko je treba končno iti navzgor z bolj praznim nahrbtnikom, ne morem kar tako odnehati. Ni važno, če pridem na vrh ali ne, važno je le, da poskusim. Drugi del mene nenehno razmišlja o ljudeh, ki jih imam rad. Tudi njim nekaj dolgujem. Kako lepo bi bilo končati z izzivanjem sreče.

V bazi si čas krajšamo tudi s športnimi igrami

Dogajanje na gori pa gre dalje svojo pot. Strmina in Dolfa kreneta iz tabora 1, žumarita čez steno in pobereta del opreme, ki sva ju s Tadejem pustila na koncu fiksnih vrvi 5.600 metrov visoko. S sabo nosita tudi šotor za tabor 3. Dan je lep, končno je spet sonce. Na vrhu serakov, na višini 5.850 metrov, postavita tabor 2.  Dvojica naslednji dan sestopi proti bazi, še prej pa gre Strmina do višine 6000 metrov in pogleda kje bi lahko bil najboljši prehod med seraki.

Niko, Jernej, Lori in Sandi se kot naslednji iz baze odpravijo proti gori. Nameravajo postaviti tabor 3 nekje na višini okrog 6.900 metrov, pod zgornjo skalno pregrado, ki zapira pot na položnejši greben. Naslednji dnevi bodo za njih zelo naporni. Ko odidejo, dolino in goro spet zagrne megla. V bazi prične deževati, na gori to pomeni sneg. Zjutraj  je spet sončno. Četverica krene iz tabora 1 okrog osme ure zjutraj. Sandi se ne počuti dobro. Ponoči je imel napade vročine. Obrne se in se prične vračati proti bazi. Jernej, ki je fizično izredno močan, prispe prvi do tabora 2 okrog 14. ure, Lori in Niko se mu pridružita čez dve uri.

Naslednje jutro krenejo pozno, šele okrog devetih, po snežnem razu, kar se jim je kasneje skoraj maščevalo. Naklonina med  taboroma 2 in 3 se giblje med 45 in 55 stopinj. Na začetku serakov je strm led (75 stopinj) in nato še žleb okoli 60 stopinj naklonine. Ta del je brez fiksnih vrvi, kar pomeni, da bo treba med sestopom plezati tudi navzdol. Vsi iz baze se povzpnemo na greben nad taborom, od koder je dober razgled na steno. Dogajanje na gori opazujemo skozi daljnogled. Po treh urah je omenjena trojica nad seraki, nekje na dobri tretjini poti. Vmes napnejo 20 metrov fiksne vrvi preko navpičnega ledu. Dolgo jih vidimo na mestu, ko počivajo, eden leži. Zdeluje jih višina in zelo težki nahrbtniki z opremo za tabor 3. Potem jih zagrne megla, popoldan prične v bazi spet snežiti. Trojica mora biti še kar daleč od cilja in mogoče jim sedaj kar trda prede. Da le ne bi kdo pomrznil. Noč se že spušča na pokrajino, ko se končno oglasijo. Že skoraj v temi so dosegli višino okoli 6550 m, kjer je v razu nekakšna stopnica. To je edina ravnina v strmem pobočju. Tukaj postavijo šotor. Preživijo viharno noč. S svojimi hrbti držijo šotor, da ga ne odnese veter.

Bolj, ko se približuje moj čas za odločilni poskus, bolj sem vznemirjen. Danes sem stal na vetru na grebenu nad bazo na višini 4.200 metrov. Sijalo je sonce, a je pihal mrzel veter. Naenkrat sem zagledal, da imam konice prstov spet čisto bele, brez kapljice krvi v njih. Mičo, ki so mu prsti pomrznili na odpravi pred šestimi leti, mi je povedal, da se mi bo to sedaj pogosto dogajalo kot posledica omrzlin. Spoznavam nov strah, ki ga prej nisem poznal. Strah me je za prste. In vendar se trenutki strahu periodično umikajo trenutkom, ko zrem v goro, v meni pa raste odločenost, da grem še enkrat gor. Nekaj vem zagotovo. Tisti trenutek, ko bom krenil, se morajo vsi dvomi umakniti. Takrat mora obstajati samo gora in pot, ki vodi na njen vrh. Če bo obstajal dvom, potem nima smisla, da kam rinem.

Pripravljam se na odhod. Po včerajšnjem načrtu bi morali kreniti Strmina, Dolfa in jaz. Vendar pa tudi Tadej pravi, da se je njegovo počutje popravilo in da gre zraven. Štirje ne moremo spati v višinskih šotorih, pričenja se prepir med njim in Strmino. Razmišljam. Tadej si vrha želi mnogo bolj kot jaz. Nočem mu vzeti te možnosti, zato se odločim, da bom sam počakal kak dan in krenil proti vrhu z naslednjo navezo, ko se bom bolje počutil. Takrat še ne vem, da je to moja prva in zadnja možnost. 

Pred odhodom na goro

Zvečer so se vrnili Lori, Niko in Jernej. Slednji je pri sestopu po kamenju grdo padel in na roki je imel kar veliko rano. Imeli smo možnost opazovati kirurga Žareta pri delu. Rutinirano je Jerneju, v pravi pravcati mali operaciji, zašil rano. Mi pa smo se kot nekakšni mrhovinarji gnetli okrog in snemali s kamero ter fotografirali potek le te. Ranjenec se je na koncu zelo razveselil, ko mu je Žare povedal, da bo po nekaj dnevih počitka lahko šel še enkrat na goro. Vsi trije so zelo izčrpani. O skalnem delu nad taborom 3 so povedali dokaj razveseljive novice. Sicer so bili 150 višinskih metrov pod njim in so ga bolj slabo videli. Vendar se jim je zdelo, da naklonina snega ni prevelika, skalnega dela pa je mogoče za kakih 20 metrov. Povprašam jih o prihodnjih načrtih in izvem, da nameravajo vsi trije čez pet dni poizkusiti proti vrhu. To pomeni, da spet ne morem zraven kot četrti.

Utrujeni obrazi ob vrnitvi povedo vse

Priprave na operacijo

Ranjenec

Operacija

Strmina, Tadej in Dolfa nadaljujejo svojo pot proti vrhu. Okrog 12 ure se oglasi Strmina iz neposredne bližine tabora 2. Dolfa je kakšno uro za njim, Tadej še malo več. Kasneje pokliče še Dolfa, da prežene dolgčas, kot pravi. Do 14. ure so vsi trije v taboru 2. Danes je prelep sončen dan, najlepši, odkar smo prispeli v bazo. Prvič se zgodi, da dolino in goro popoldan ne zagrnejo oblaki. V bazi smo lep dan izkoristili za različne aktivnosti, ki drugače v megli niso bile mogoče. Zjutraj smo se nekateri umili od glave do pet, spet drugi so si oprali umazana oblačila. Danes sem veliko bral. Šel sem na “mojo” skalo nad potokom, poslušal bučanje vode in bral, dokler se mi možgani niso začeli kisati od sonca. Prvo je skozi moje roke spolzelo delo Jonathana Livinstona, Galeb, nato pa še Alkimist avtorja Paula Coelha. In razočaranje je polagoma izginjalo. Sprijaznil sem se z mislijo, da je odprava skupinski podvig. Lepo bi sicer bilo stati na vrhu, vendar bo tudi v uspehu drugih delček mene in mojega truda. Spominjam se, kako sem preklinjal, ko sem tovoril navzgor opremo za tabor 2. In k temu podvigu sem skoraj prispeval še kak prst. 

Redke ure, ko sije sonce, je treba izkoristiti za pranje oblačil

In umivanje naših smrdečih teles

Mičo in Žare sta se zjutraj odpravila proti taboru 1. Tam bosta prespala, jutri pa se vrneta. Sam sem se dogovoril s Sandijem in Samom, da krenemo jutri zjutraj proti gori. Samo pravi, da se bo tam obrnil, Sandija pa poskušam nagovoriti, da bi šla vsaj do tabora 2, če ne morda celo do tabora 3, kar je moja velika želja. S seboj bomo vzeli tudi kamero, da bomo malo snemali na ledeniku. 

Na uri preverim, kateri dan je danes. Čisto sem že izgubil občutek za čas. 16. oktober. Martina je sedaj že nekaj časa doma. Se veseli najinega snidenja, tako kot se ga jaz? In kaj dela moj mali Luka? Ali morda kdaj pogleda na sliko gore, ki sem mu jo pustil s posvetilom na zadnji strani in se vprašuje, kaj dela ata ter kje se nahaja? Ali kdaj vpraša mamo:”Mama, kolikokrat grem še spat, da pride ata domov?” Zadnji dan pred odhodom sem mu moral obljubiti, da bo letos lahko šel v plezalno šolo. In potem je to vesel in ponosen pripovedoval vsem, ki so ga poslušali. Še 24 dni do snidenja.

Vršna naveza naslednje jutro prične z vzpenjanjem po snežni rampi proti taboru 3. Dolfa, ki je najhitrejši, se čez uro ustavi na polički. Ne čuti več prstov na nogah. Sezuje se in jih masira s kremo Finalgol. Ta krema razširi žile, kar zmanjša nevarnost omrzlin. Stranski učinek pa je ta, da te namazano mesto peče, še posebej potem, ko sestopaš. Skoraj uro traja to njegovo opravilo, nato nadaljuje navzgor. Malo pred dvanajsto uro je že na trojki. Uro za njim prispe Strmina, nato še Tadej. Še vedno je sonce. Za nami so trije najlepši dnevi v celem mesecu. 

Dolfa v šotoru na taboru 3

Naslednje jutro po zajtrku krenemo Sandi, Samo in jaz iz baze. Samo namerava le do depoja, kjer bo pobral svojo opremo in se še isti dan vrnil. Sandi pravi, da bo videl, kako se bo počutil, saj ga je v prejšnjem poskusu močno zdelala višina. Jaz še vedno sanjam, da bom šel sam vsaj do tabora 2. Prvič grem navzgor kar prehlajen in višje kot sem, težje diham. Kot, da bi mi nekdo nataknil okrog pljuč pas, ki mi omejuje dihanje. Vsi trije kašljamo in šalimo se, da smo kazenska ekspedicija. Samo mi pripoveduje o šest-tisočaku, ki ga je videl prejšnji dan z grebena in na katerega se bo morda poskušal povzpeti. Sandi pravi, da ga višina spet zdeluje in da bo verjetno tudi še danes sestopil. Počasi izgubim še zadnjo voljo, da bi sam rinil navzgor. Sklenem, da bom pobral svojo opremo v taboru 1 in šel raje s Samom na ta njegov vrh, ki ga sicer sam še nisem videl. Pri markantni skali odložim iz nahrbtnika stvari, ki jih sedaj ne potrebujem. Ko prispemo do šotora na depoju, je že pozno. Samo pobere svoje stvari, pozdravimo se in že v naslednjem trenutku odide navzdol. S Sandijem naju čaka še prehod preko ledenika do tabora 1. Tam bova prespala, ker se že bliža noč. Zadnji topli dnevi so ledenik popolnoma spremenili. Poln je širokih razpok, katere morava preskočiti, in ledenih blokov podrtih serakov. Žal nama je, da se ne moreva navezati, ker je vrv, namenjena ravno temu, na drugi strani ledenika. Ogromen serak se vesi nad nama daleč iz navpičnice, zato pod njim hitiva kot le moreva. Ko prideva do šotora na enki, pričnem kuhati čaj. In čez čas strahovito poči, čakajoči serak prične svojo razdiralno pot navzdol. Cel ledenik je ovit v meglice, ki se dvignejo. Spiva bolj slabo. Šotor smo na začetku postavili na sneg, sedaj pa se je le ta stopil in pod telesi je vse polno skal, ki ti preprečujejo spanje.

Trojica iz tabora 3 krene zjutraj proti skalni stopnji nad šotorom. Ta del je popolnoma neraziskan in upamo, da bodo našli prehod čezenj. Ocene, ki jih je o tem delu dala prejšnja naveza, se izkažejo za popolnoma napačne. Skalna stopnja se izkaže za veliko težjo, kot smo upali. Najprej morajo premagati strm greben do skal naklonine med 50 in 60 stopinjami. Dolfa kmalu spet ne čuti prstov na nogah in se vrne v šotor, Strmina in Tadej pa porabita skoraj uro in pol do zgornje skalne stopnje. Strmina spleza čez skalni del, kjer so večinoma večje luske in okoli 5 metrov visoka poč. Nato preči v levo čez kombiniran del, potem pa navzgor po ledu. Za njim spleza še Tadej, ki naredi 10 metrov višje varovališče. Strmina nato spleza še 60 metrov poševno v levo čez  60 stopinjski sneg in led. Po treh raztežajih sta popolnoma izčrpana. Strmina ima že par dni probleme z zobobolom. Ne gre več. Zgoraj pritrdita vrv in pustita nekaj opreme. Opravila sta veliko delo. Naslednji navezi, ki bo prišla, sta teoretično odprla pot proti vrhu. Do konca strmine je preostal le še en težji raztežaj plezanja po strmem snegu, potem pa se teren položi. Potem pa bo glavni problem velikanska razdalja do konca vršnega grebena in močan veter, ki vsak dan piha po le tem. Verjetno ne bo šlo brez bivaka na grebenu pri povratku. Dosežena višina je med 6.750 in 6.800 metri. Še eno noč preživijo v taboru 3. Spet močno piha veter in  Borisov zobobol je precej močnejši.

S Sandijem čakava na taboru 1, če bi morda kdo od trojice potreboval pomoč. Po sporočilu, da gredo nazaj v šotor in bodo naslednji dan sestopili, pospraviva najino opremo v nahrbtnike in se pripraviva na prečkanje ledenika, ki se je zaradi toplote premikal zelo hitro. Nad najino pot se je že cel dopoldan vesil nov velikanski serak. Ves čas so se izpod njega valili kosi ledu in tekla voda. Pred njim sva se odpočila, nato pa sva čim hitreje tekla preko nevarnega odseka. In že tretjič sem imel neznansko srečo na tem ledenem prostranstvu, ki bi lahko postalo moj grob. Ali je to usoda? Tokrat je bilo najbližje. Ravno sva prišla do dela ledenika, kjer več ni bilo take nevarnosti. Tukaj sva hotela napraviti nekaj posnetkov za sponzorje in na kamero posneti par prizorov prečkanja razpok. Sandi je ravno hotel pritisniti na sprožilec fotoaparata, jaz pa sem poziral, ko je spet počilo. Samo malo je prestavil objektiv in kar držal sprožilec. Tako je uspel posneti serijo fotografij o podiranju ogromnega seraka, ki sva mu ravnokar ubežala. 

Ledeniške razpoke so vedno širše

Podiranje seraka

Nekateri kosi ledu so veliki kot avtomobil

Poziranje na varnem

Skupaj sva ugotovila, da je najinega izzivanja sreče konec in da čez ledenik ne greva več. Pobrala sva še vso najino opremo na depoju in se s težkimi nahrbtniki odpravila proti bazi. Tja sva prišla pozno popoldan po gosti megli, iz katere je pršilo. Zadnjo oviro je spet predstavljal narasel potok, ki bi si v teh dneh zaslužil ime reka. Po zvezi sem poklical bazo in se predstavil kot “gorska mornarica”. Pa so mi povedali, da sem po pomoti dobil “frizerski salon” in naj kar pridem na žičnico, da me potegnejo preko. Med potjo do slednje sem se premislil in vseeno tvegal skoraj dva metra dolg skok s težkim nahrbtnikom s skale na skalo in srečno se je izteklo. 

Prečkanje reke z improvizirano žičnico

Naslednje jutro prične trojica iz tabora 3 sestopati. Zvečer so že vsi v bazi. Zobobol prevzame zdravnik Žare, ki se sedaj prelevi v zobozdravnika. Kaj vse so doživljali na gori najbolje ilustrirajo njihove izjave po prihodu v bazni tabor. Prvi se je vrnil Dolfa in hitel pripovedovati:” Najprej smo morali odkopati šotor na dvojki. Le ta je že zelo uničen, veter ga je polomil in raztrgal. Za silo se v njem še da spati. Tudi šotor na taboru 3 je poškodovan od vetra. Skalna stopnja je zelo težka. Boris je na taki višini ni mogel preplezati prosto. Zabil je kar precej klinov. Tadej je bil čisto iztrošen in je za najtežjih par metrov porabil skoraj uro časa. Do izraza sta spet prišla njegova trma in vztrajnost. Borisa je vse dni zelo bolel zob, ki ga je začenjal boleti že v bazi. Od bolečin je ponoči kar bruhal.”

Par ur kasneje je prispel Strmina. Obraz je imel zelo otečen in v očeh se mu je videlo, kako zelo ga boli zob. Poleg tega, kar je že povedal Dolfa, je še nadaljeval:”Pojedel sem celo škatlo Ketonala proti bolečinam, pa ni pomagalo veliko. Čeprav mi je Žare dejal, da je to najmočnejše sredstvo proti bolečinam in da več kot dva na dan sploh ni priporočljivo vzeti.” In še za Tadeja je dejal:”Bil je že čisto na koncu z močmi, pa bi še kar šel dalje. Ta bi še mrtev hotel iti naprej.” Kmalu za Borisom je prišel še Tadej. Pri sestopu je bil tako utrujen, da je kar sede zaspal na snegu na začetku fiksnih vrvi 5.600 metrov visoko. Leže v spalni vreči v najinem šotoru mi je pripovedoval o tem, kakšno srečo je spet imel:”Veš, ko sem sestopal po strmem grebenu proti taboru 3, sem spet imel rojstni dan. Spotaknil sem se ter padel in pričel hitro drseti po pobočju, ki se konča 1.500 metrov nižje na ledeniku. Poskusil sem zavirati z nogo. Dereza se je zataknila v sneg, dvignilo me je v zrak, me obrnilo in v sneg sem priletel ravno na oba cepina, da sem se ustavil. In to na edini majhni ravnini na pobočju naklonine 55 stopinj.” Pokazal je, da ga trma še ni zapustila:”Škoda, da sta oba obnemogla. Že res, da sem bil mogoče najbolj utrujen, a jaz bi šel še dalje. Jaz grem še enkrat na hrib!” In potem je zaspal v šotoru in tudi večerja ga več ni zanimala.

Strmina z bolečim zobom

Pri visokogorski operaciji ni milosti

Sedaj so se vsi naši upi, vsi dosedanji napori na gori, vse naše želje skoncentrirale v trojici, ki je še bila pripravljena, da naslednji dan krene proti vrhu. Lori, Niko in Jernej so imeli pet dni časa, da se odpočijejo, potem ko so se popolnoma izčrpali pri postavljanju tabora 3. Bili so dobro aklimatizirani, a še vedno kar utrujeni. Zjutraj so pripravljeni na odhod. Vedo, da ne bo lahko, a vemo tudi, da bodo dali vse od sebe. Njihovi predhodniki so pripravili pot proti vrhu. Na njih je, da sedaj  to izkoristijo.

Življenje Je

“Če dobro poznaš svoje srce, te nikdar ne bo izdalo. Če poznaš svoje sanje in želje, potem veš, kako ravnati z njimi. Nihče ne more ubežati svojemu srcu. Zato je bolje prisluhniti temu, kar ti pripoveduje. Tako si zmeraj varen pred nepričakovanim udarcem.”

Paulo Coelho: Alkimist

Omenjena trojica odide proti gori. Tadej uspe pregovoriti Dolfa, da čez dva dni še enkrat poskusita. To prestavi datum našega odhoda iz baze za dva dni. Novi datum je 28. oktober. Kami pravi, da nam zmanjkuje zelenjave in jajc. Količine je pač preračunal na prejšnji datum odhoda. Manjkajočo hrano lahko nabavimo v Machhapuchhare Base Campu. Potrebuje nosača in takoj se javim, da grem z njim. Tako bo vsaj hitreje minil čas, saj imam posedanja v bazi že dovolj. Dogovoriva se, da kreneva naslednji dan. V MBC nameravam zgodaj vstati in se odpraviti do baznega tabora pod Anapurno 1. To naselje ni pravi bazni tabor pod goro, le-ta je še naprej po ledeniški moreni. Predstavlja končno točko trekinga do naravnega amfiteatra, s treh strani obdanega z gorami, imenovanega Anapurnino svetišče. Tekom dneva se tudi vsi ostali premislijo. Mičo, Samo, Strmina, Žare in Sandi bodo šli z nama do ABC-ja (Anapurna base camp). Naslednji dan bo naveza na gori napredovala iz tabora 1 proti taboru 2 in ta dan zatišja pred odločilnimi dogodki bi radi še vsi izkoristili za majhen izlet v civilizacijo. 

Ponoči se nad taborom 1 podrejo seraki in nekaj kosov ledu doseže tudi šotor, v katerem spijo Lori, Jernej in Niko.  Na šotoru nastaneta dve luknji, večji kos ledu pa leži le slab meter od njihovih glav. Spet smo imeli srečo. “Kako dolgo še?” se sprašujemo. Zjutraj je v taboru opazno, da gremo po treh tednih spet končno malo med ljudi. Na dopoldanskem soncu umivamo svoja umazana telesa in oblačila, popoldan pa se odpravimo. Z lahkim nahrbtnikom imam občutek, da kar letim preko kamenja. Deroča reka ponovno predstavlja resno oviro. Med fotografiranjem okolice zaostanem za ostalimi in na koncu me spet zajame stara prijateljica, megla. 

In mene so učili, da Planike rastejo samo pri nas :)

Klasika- popoldanska megla in sneženje na gori

Naveza na gori napreduje iz tabora 1 proti taboru 2. Na gori sneži in piha. Popoldan dosežejo tabor 2. Šotor je delno podrt, zasut s snegom in raztrgan. Spalne vreče so polne napihanega snega. Lori sklene, da se bo vrnil. Počuti se preveč utrujenega, da bi videl kak smisel v nadaljevanju poti. Druga dva odkopljeta šotor in ga za silo popravita, nato pa se utrujena zavalita vanj.

Nepalski dekleti v naši standardni koči v MBC se nas zelo razveselita. Koča je nabito polna, zato se posedemo kar po kuhinji. Končno je tukaj tudi tako pogrešano pivo in pogovor postaja vedno bolj živahen. Ostali gosti v jedilnici kar začudeno pogledujejo, kdo so ti bradati pivci, ki se v kuhinji počutijo kot doma. Na koncu nam posteljejo kar na mizah v jedilnici, saj drugje ni več prostora. Naslednje jutro pride še en udarec narave. Vsa okolica je prekrita z meglo in oblaki. To je prvo oblačno jutro, odkar smo prišli v bazni tabor. O kakem fotografskem izletu ni govora. Imam tudi nekaj vročine in ker v baznem taboru nimam kaj iskati sklenem, da bom tukaj ostal še en dan in počakal na lepše vreme. Pridružita se mi še Strmina in Kami, ostali pa se okrog poldneva odpravijo proti naši bazi.

Tekne nam hrana v civilizaciji

Lastnice lodga

Na gori še vedno sneži in piha. Jernej in Niko skleneta, da bosta še en dan počivala v šotoru in počakala, če se bo vreme izboljšalo. Zavedata se, da sta zadnjič na gori in da ne bo več naslednjega poskusa.

S Strmino preživiva zelo zanimiv in poučen popoldan in večer. Ležim na pomožnem ležišču v kuhinji. Pogovarjava se s Kamijem, punco, ki vodi kočo in njeno sestrično. Kot vse nepalke, sta tudi punci zelo prisrčni in neposredni in veliko se smejimo. Nepalci zelo spoštujejo starejše. To je čutiti tudi v njihovem jeziku, saj imajo kar nekaj besed, s katerimi posebej povdarijo, da je nekdo starejši in s tem izkažejo spoštovanje do njega. Tako poznajo dve besedi za sestro ali sestrično. Mlajša sestra ali sestrična se imenuje “bajni”, starejša pa “didi”. No in tako smo iz pogovora z našima didi in bajni izvedeli marsikaj zanimivega. Bajni se bo čez mesec dni poročila v Pokhari in večkrat poudarita, da gre za poroko iz ljubezni. Te so še vedno redkejše, kot dogovorjene poroke, ko se starši bodočih zakoncev preprosto odgovorijo za poroko, otroci pa izpolnjujejo njihovo voljo. Vzamem si čas za učenje nepalskega jezika. Deklici sta vztrajni in do večera že znam kar nekaj povedati. Škoda, da bom večino tega pozabil, ko jezika ne bom uporabljal. 

Zvečer opazujem Nepalce pri njihovi značilni igri s kartami. Vedno jo igrajo za denar in pri igri so smrtno resni. Igro igrajo štirje igralci. Drugi v končni razvrstitvi plača 5 rupij, tretji 10 in četrti 15 rupij, denar pa dobi zmagovalec. Resni obrazi pri igri so del rituala. Na mizo dajo ponavadi mehko podlogo, da ublaži udarce, nato pa vsak met karte zaznamuje dolg zamah z roko, ki se konča s treskom, ko karta pristane na mizi. In pri tem ni pomembno, če je karta najslabša možna in jo boš sigurno izgubil. Ritual je vedno enak, pravila pa preprosta. Najbolj pomembno pri igri je, da čim bolj natančno napoveš število kart, ki jih boš pobral med igro. In teh moraš seveda dobiti čim več.

Zjutraj z Borisom vstaneva ob pol šestih. Pravijo, da je sončni vzhod, kot je viden iz ABC, vsekakor vreden ogleda. V slabi uri sva tam. Med potjo prehitevava trekerje, ki jih višina 4.000 metrov večino kar zdeluje. Nama  je ta višina po mesecu dni preživetih na njej že čisto domača. Razgledi so zares prekrasni. V sredini zapira dolino Anapurna 1 s svojo južno steno. Navpičen zid od začetka do vrha. Stena je zelo nevarna zaradi plazov. V njej so se preizkušali tudi Slovenci. Slavka Svetičiča je v njej odnesel plaz, a je imel srečo in se je izvlekel. Slednji je na drugi strani gore, v njeni zahodni steni, speljal eno najtežjih smeri v Himalaji. V tišini, tako drugače od današnjih odmevnih podvigov, ki jih lahko spremljamo po internetu. Zaradi slabega vremena in vetra je sicer obrnil na vršnem grebenu, vendar je preplezal steno. Ko je po pravi kalvariji čez par dni srečno sestopil in prišel v bazni tabor pod goro, tam ni bilo več nikogar. Ostali so ga že odpisali in odšli. Njegova samotna pot ga je kasneje peljala na Gashebrun 4, kjer je za vedno zaspal na snežni polički. Našli so ga Korejci par let kasneje.

Južna stena Anapurne 1

Levo od Anapurne 1 se razprostira 7.200 metrov visoka Južna Anapurna (Anapurna South) s svojim velikanskim ledenikom. Nato sledita šest-tisočaka Sing Chuli (6.501 m) in Hiunchuli (6.441 m). Na drugi strani doline pa kraljuje 5.663 metrov visoki treking vrh Tent Peak oz. Tarpuchuli. Pod južno steno Anapurne 1 se prične ogromna ledeniška morena, polna majhnih ledeniških jezerc. Boris snema s kamero material za dokumentarni film, ki ga nameravamo narediti. Oba veliko fotografirava. Na grebenu nad moreno se nahaja budistični spomenik v spomin na Anatolija Boukreeva in Demetrija Subleva, znana alpinista, ki sta umrla decembra leta 1997, v snežnem plazu v južni steni Anapurne 1. Sedem na skalo in uživam v razgledih in tišini. Nato sestopiva proti MBC.

Vreme se je izboljšalo in Niko in Jernej po enem dnevu počitka v taboru 2 ob tretji uri ponoči pričneta vzpenjanje proti taboru 3, do katerega prispeta dopoldan. V sprejemniku zaškrta, nato se zasliši razjarjen Jernejev glas:”Fantje, tak ne gre več naprej! Kdo je spet pustil šotor odprt?” Zaslutimo, kaj se je zgodilo in nadaljevanje nas ne preseneti:”Šotor na trojki je popolnoma razsut. Odneslo je celo kovinske palice. Poleg tega je veter odnesel dve spalni vreči, edina preostala je mokra, nikjer ni več gorilnika, plinskih bombic, hrane, ničesar. Nimava nobene možnosti, da prespiva tukaj.” Ne preostane jima drugega, kot da pobereta preostalo in pričneta sestopati navzdol proti bazi.

Tišina prekrije bazni tabor. Konec! Kar ne moremo verjeti. Še pred petimi minutami smo verjetno vsi nekje v sebi upali in močno verjeli, da bo vrh naš. Tako daleč smo že bili, skoraj vse težko je bilo za nami. Razočaranje? Malo že, vendar ne veliko. Preveč utrujeni smo za razočaranje. Mesec dni se že borimo z goro, veliko sebe smo ji dali. Gora se je branila na vse pretege in se končno ubranila. Več, kot smo napravili, preprosto ni bilo mogoče. V misli in pogovore se vseli nov cilj:”Gremo na toplo. Pokhara. Katmandu. Dom!”

S težavo nosim poln nahrbtnik hrane po pobočju proti baznemu taboru. Prehlad me na tej višini ubija. Na koncu počivam že vsakih dvajset metrov in obupno hlastam za zrakom. Končno v megli pridem do šotorov.  V jedilnici srečam ostale, ki mi povedo, da se Jernej in Niko že vračata od tabora 1 navzdol proti bazi. Zavijem v najin šotor in tam v topli spalni vreči leži Tadej in mi pravi:”Vsega imam dovolj! Gremo domov! Izčrpali smo zalogo sreče za vse življenje.” Kar ne morem verjeti ušesom, nisem si mislil, da bom to kdaj slišal iz njegovih ust. Res je že čas za odhod.

Pripravljamo se na odhod

“Bilo je težavno srce. Nekoč je bilo navajeno odhajati, zdaj pa si je na vsak način želelo priti. Včasih mu je ure in ure pripovedovalo zgodbe o hrepenenju, včasih pa ga je rojevanje sonca v puščavi tako ganilo, da je mladenič naskrivaj zaihtel.”

Paulo Coelho: Alkimist

Napetost je popustila, sedaj vsi veliko razmišljamo o odhodu. No, preden gremo, bi marsikdo rad še malo poplezal po okoliških šest-tisočakih. Strmino in Jerneja privlači še neosvojen vrh, katerega greben se kot rezilo noža pne proti oblakom med potjo proti šotoru na depoju. O tem vrhu smo kot o možnosti za aklimatizacijo razmišljali že doma, vendar smo po prihodu v bazo kar takoj pričeli z naskakovanjem glavnega cilja. Mene kljub temu, da mi je prehlad pobral precej moči, še vedno privlači šest-tisočak, o katerem mi je pripovedoval Samo. A za vse te želje potrebujemo kakšen lep dan. Dan brez sneženja. Tega pa ni in ni. Zima počasi, a zanesljivo, prihaja v Himalajo. Sončnih ur je bilo vsak dan manj, snega pa, tudi v bazi, vedno več. Jutranje otepanje snega s šotorov je postalo vsakdanje opravilo. Čakalo nas je še eno nujno delo, ki ga je bilo potrebno opraviti. Pobrati smo morali našo opremo z gore. Opremo smo imeli še v taborih 1 in 2 ter na depoju. 

Dan pred ostalimi se na goro še zadnjič podata Dolfa in Tadej. Namenjena sta do tabora 2, kjer bosta pospravila šotor in preostalo opremo na njem. Prvi dan prideta do tabora 1 in tam prespita. Boleče grlo mi še vedno krati spanec, zato naslednje jutro že navsezgodaj krenem navzgor proti šotoru na depoju. S tem se izognem graji, ki so jo dobro uro kasneje deležni ostali od Strmine, ki meni, da so vstali prepozno. Prečenje poledenelega potoka opravim že skoraj rutinsko. V tem času sem se že precej navadil skakanja po poledenelih kamnih. Počasi napredujem, vem, da imam dovolj časa. Opazujem gore, ki me obkrožajo. Zelo so se spremenile, odkar smo prišli v to dolino. Prekrite so z novozapadlim snegom. Že navsezgodaj so odete v meglice, ki mi bodo kmalu zagrnile pogled na okolico. Večkrat sedem in uživam spokojnost narave, ki me obdaja. Vem, da sem zadnjič v tej dolini in za prihodnost hočem vpiti v telo čim več vtisov in občutkov, ki bodo kdaj kasneje priplavali iz globin zavesti in me popeljali nazaj v to odročno dolino sredi Anapurn. Zaprl bom oči in se spominjal trenutkov preživetih na gori, v baznem taboru, spominjal se bom prijateljev, s katerimi sem delil te trenutke. Opazujem velike črne ptice, ki lebdijo nad menoj, kot da kljubujejo težnosti. Verjetno so res delno krive za to, da smo ostali brez vrha. V iskanju hrane so nam cel čas uničevale šotore. Večkrat je bilo nekaj vroče krvi, ko se je naveza, ki je prišla do višinskega šotora jezila, ker predhodna naveza ni dobro zaprla šotora in ga je veter raztrgal, hrana pa je ležala po pobočju. In predhodna naveza je vedno prisegala, da so šotor zaprli. In potem so isti ljudje, ki so se prejšnjič jezili, postali prejšnja naveza in so se drugi jezili na njih. Na koncu je prevladalo mnenje, da so šotore odpirali ptiči, ki so vonjali hrano. In konec koncev so imeli do tega vso pravico, saj smo mi bili tisti, ki smo vstopili v njihov svet.

Opoldan prispem do ledenika in šotora pred njim. Okolico je že ovila megla in ravno še ujamem zadnji trenutek, da od blizu pogledam steno, s katero smo se borili. Po zvezi slišim, da je Dolfa prišel do tabora 2 in pospravil vso opremo na njem. Vrne se do Tadeja, ki je prišel do konca fiksnih vrvi in oba pričneta sestopati. Vzamem dva koluta fiksne vrvi, spalno vrečo, posodo in nekaj druge opreme, ki je ležala okrog šotora. Ravno odhajam, ko pride Sandi in skupaj še malo posediva, nato pa krenem navzdol. Med potjo srečam Lorija, Sama, Miča in Strmino, ki gredo po opremo. Strmina in Sandi gresta še enkrat preko ledenika, kjer se celi čas podirajo seraki, da pospravita tabor 1. Nato ga skupaj s Tadejem in Dolfom srečno pobrišejo nazaj.  

Zbogom ledenik, zbogom seraki! Imeli smo neverjetno srečo, da pri vsem številu prehodov preko ledenega prostranstva nikogar od nas niso zadeli deli padajočih serakov, ki so brez vsakega voznega reda drveli navzdol. Ali pa nas je Gora le opozarjala na našo majhnost v primerjavi z njo?

Do večera vsi z opremo sestopijo v bazo. Do prihoda nosačev so še trije dnevi in nekateri še vedno upamo, da nam bo naklonjen kakšen lep dan brez snega, da bi poskusili priti na teme kakšnega šest-tisočaka, ki smo si ga nagledali. Dnevi minevajo v megli in sneženju. In predvsem v neskončnih partijah taroka in “unota” ali po naše “enke”. Hrane imamo dovolj in celi dan zraven kart po malem še kaj jemo. Nekateri so že naveličani iste hrane, ki se ponavlja in sanjajo o domači hrani. Kamiju je treba priznati, da je delal čudesa, kar se kuhanja tiče. Jedli smo resnično dobro in, kot so pač dopuščale okoliščine, tudi raznoliko. Za Sandijev rojstni dan je celo spekel torto. Ne vem, kako mu je to uspelo na plinskem gorilniku. Verjetno je o tem razmišljal že v Katmanduju in se primerno opremil. 

Zima je prišla v Himalajo, sneg tudi v bazi postane stalnica

Spet na poti

Spodaj vsi spijo. Zgoraj, čuječa, krmar in jaz. On gleda kompas, gospodar teles, za zaprtimi vrati. Jaz, z očmi  v neskončnosti, vodim odprte zaklade duše.                                           Juan Ramon Jimenez

Naposled nastopi 28. oktober, težko pričakovani dan odhoda. Želimo si toplega podnebja, kjer bomo lahko pozdravili naše prehlade, ki so se že pošteno razširili med člane. Dopoldan prispejo naši novi nosači. Tokrat so to gorski ljudje iz naselja Chomrung, ki leži ob naši poti. Že na pogled se razlikujejo od prejšnjih, ki so bili iz Katmanduja. Videti so veliko močnejši in tudi oblečeni so bolj razmeram primerno. Demonstrirajo nam svojo solidarnost, ki bi jim jo lahko zavidala marsikatera naša sindikalna organizacija. Štirje nosači so preveč glede na število tovorov in Kami jim pove, da jih potrebujemo toliko manj. Vsi v trenutku odložijo tovore, ki so si jih ravno delili in se umaknejo lučaj vstran. Ali bomo imeli vse ali pa nobenega! Kaj nam preostane drugega, seveda bomo plačali vse, tudi tiste, ki ne bodo nič nosili. Resnično jih občudujem, pri nas bi se marsikje prej skregali med seboj, kdo bo nosil in kdo ne. Organiziramo pravi mali "boljšji trg". Lastniku koče, kjer smo vedno prespali v MBC, prodamo kuhinjo s vso pripadajočo opremo, posodo, gorilniki. Za isto ceno, kot smo jo plačali doma, uspemo prodati tudi neuporabljene fiksne vrvi. Kami našo preostalo hrano razdeli med nosače, mi pa v zameno dobimo brezplačno spanje za eno noč. Še zadnji pogled na prostor, ki je mesec dni predstavljal naš dom, nato pa krenemo proti MBC.

Pospravljanje baznega tabora

Bolšji trg

Med potjo se ustavim in se obrnem. Gledam obličje naše Gore. Ponosno kraljuje tam v daljavi, na koncu doline. Veter se poigrava na njenih grebenih. Spet bo za daljši čas našla svoj mir, dokler ne bo nekdo drug prišel na idejo, da poskusi doseči vrh s te zahtevne strani. Veliko mi je dala in za to ji bom večno hvaležen. Spoznal sem mnogo stvari, ki jih lahko spoznaš le v tako izjemnih okoliščinah. Še zadnjič s pogledom pozdravim našo gostiteljico. Preletim divje stene in grebene, ki me obkrožajo. Pomislim, kaj vse se je zgodilo v zadnjem mesecu dni. Da, res se je izplačalo preživeti ta čas v tem odmaknjenem koncu sveta. Kaj vem, morda se najini poti spet kdaj srečata, do takrat pa bodi pozdravljena. Obrnem se proti izhodu iz doline in hitim novim doživetjem naproti.

Zadnji pogled na našo goro

Dan kasneje se s Samom spuščava po gozdni stezici proti reki Modi Khola, ki dere v dolini pod nama. Tam nekje bi morali biti sloviti topli vrelci. Po dvajsetih minutah hoje od lodga v New Bridgu, kjer bomo prespali, zagledava majhen betonski bazen, v njem pa ležijo Niko, Dolfa in Mičo. Le kakih 5 metrov stran se peni deroča reka, po drevju naokrog pa se podijo razigrane opice, ki ponoči zavzamejo svoja mesta v bazenu in okrog njega. Nag se potopim v prijetno toplo vodo in zajame me neznansko blažen občutek. Prvič po petih tednih se kopam. Voda priteče iz zemlje zraven bazena in začuda nič ne zaudarja po kakem žveplu ali čemu podobnem, kar je pogosti spremljevalec raznih toplih vrelcev, ki sem jih videl po svetu. Umazanija se kar lušči od naših teles. Pridruži se nam še par Novozelandcev ter Avstralcev in nekaterim je vidno nerodno, ker smo mi nagi. Težko se ločimo od tako prijetnega opravila, kot je poležavanje v topli vodi, a počasi se že spušča noč. Domačini so nam povedali, da tropski gozd tod ponoči ni ravno pravi kraj za sprehajanje, ker takrat strupene kače prilezejo iz svojih dnevnih skrivališč.

Kopanje v toplih vrelcih

“Resam firiri, resam firiri, ” odmeva po naselju New Bridge. Pesem, ki je sedaj v Nepalu največji hit in kamor koli prideš, jo slišiš. Kami mi je dejal, da refren poje o deklici, ki bo na koncu prodala še "kiklico" in takoj sem se spomnil na podobno pesem, ki jo imamo tudi Slovenci. Nekatere teme pač ne poznajo meja držav in jezikovnih pregrad. Otroški smeh se prepleta s zvokom bobna iz živalske kože, ki predstavlja edini spremljevalni inštrument. Danes je vrhunec največjega od štirih velikih festivalov, ki so povezani s hindujsko vero. Pomenijo največje praznike v deželi in v času festivala imajo vse državne službe proste dni. Slišal sem, da so Nepalci med vodilnimi v svetu po številu prostih dni zaradi praznikov. Sedanji festival traja štiri dni. V njegovem središču je odnos med brati in sestrami. Sestre naredijo na čelo svojih bratov rdečo piko, ki jim prinaša srečo in jih varuje, bratje pa sestre obdarujejo z denarjem. Danes smo prehodili dolgo pot in utrujeni smo popili par piv. Glasba me je prevzela in v nekem trenutku me je dekle, ki je očitno vodilo petje in ples, prijelo za roko in me potegnilo v sredino kroga. Takoj sem sprejel izziv in zaplesal v taktu pesmi tako, kot sem pred tem videl plesati domačine. Potem je zaplesal še Lori in kmalu smo se vsi pridružili veselemu rajanju. Luna je prijazno osvetljevala plesoče postave po celi deželi, kajti danes je vendar velik praznik, danes se je treba veseliti. Iz prav vsake najmanjše vasi po Nepalu je to noč odmeval razposajen smeh in pesem. Jutri pa bo tako nov dan.

Hitim proti kraju Birethanti, kjer nas čaka avtobus, ki nas bo popeljal do Pokhare. Pot vodi med neskončnimi riževimi polji. Vendar je pogled povsem drugačen kot pred dobrim mesecem, ko smo po podobnih poljih hodili proti baznemu taboru. Takrat so nas obdajali nešteti odtenki zelene barve. Sedaj ljudje ravno končujejo žetev in obdajajo nas mnogoštevilni odtenki rumene in svetlo rjave barve požetih polj, ponekod še malo pomešani z temno in svetlo zelenimi progami. In če se ozrem nazaj po dolini, po kateri že celi dan sledim toku reke, zagledam prizor kot iz pravljice. Najprej riževa polja, nato višje in dalje zadaj tropski gozd, za njim pa se iz megle v daljavi dvigujejo bela domovanja bogov, ki so vidna celo iz tako velike razdalje. In še tri dni nazaj smo bili tam. Opazujem ljudi, ki delajo na poljih. Kot da bi se vrnil v preteklost. Edino orodje, ki ga uporabljajo, je srp, s katerim žanjejo pridelek. O strojih ne vedo nič. Na polju ponavadi vidim kar celo družino. Starejše sestre na hrbtu nosijo svoje mlajše bratce in sestre.

Naš čoln zavija sem ter tja po mirni gladini jezera Phewa v mestu Pokhara. Žare, ki je pravi pomorščak, saj živi v Izoli, se samo prizanesljivo smeji. Opazuje Jerneja in mene, dva hribovska mornarja, kako se trudita s krmarjenjem nestabilnega lesenega čolna, tipičnega za to jezero. Ko sam prevzame veslanje, je to čisto druga pesem. Pristanemo na majhnem otoku sredi jezera in spet se ponovi tako domača situacija tako daleč od doma. Na otoku je majhno hindujsko svetišče in v njem zvon, s katerim lahko pozvoniš za srečo. Nato odveslamo do samotnega zaliva, kjer se kopamo. Sicer nisem videl še nobenega, ki bi plaval v jezeru in morda je kaj resnice v govoricah, da v jezerski vodi živijo neke živalce, ki pridejo skozi kožo in povzročajo neko bolezen. Toda to nas v tem trenutku ne zanima veliko in prav lepo nam je, ko se po kopanju še sončimo na toplem soncu, čeprav je že november.

Žare v jezeru

Pokhara je znana po izvrstnih ribah. In kakšni bi mi bili pustolovci, če bi jedli le tiste, ki nam jih nalovijo drugi? Ne, mi si jih bomo nalovili kar sami. Pol naše ekipe si tako izposodi čoln in ribiške palice in smelo odide na ribolov na jezero. Sonce neusmiljeno pripeka in našim ribičem je vedno manj in manj do ribolova. Nesramnost pa taka! Rib je toliko, da jih s prostim očesom vidiš vse polno, a nobena noče zagristi v vabo na trnkih. No, domači ribiči bi sigurno imeli kaj pripomniti o teh tujcih, ki sredi dneva po vročini lovijo ribe. Končni rezultat je nobena ulovjena riba in še Žareta je domačin lovil po mestu, dokler ga ni dobil, ker je bil mnenja, da niso plačali dovolj za čoln.

Naši ribiči na delu

Temni se, ko vrnem najeto kolo lastniku, kjer sem si ga izposodil. Tako, sedaj pa imam še skoraj pol ure hoje do našega hotela, kjer smo zadnja dva dni spali, čez dve uri pa od tam krene naš avtobus proti Katmanduju. Veste, kaj pomeni solidarnost med pripadniki istega naroda? Kami nam je zagotavljal, da je hotel, kamor nas bo peljal, čisto ob jezeru, pa še zelo dober je. Tja smo prišli ponoči po trdi temi. Nič hudega, če nismo imeli kam odložiti stvari. Gremo na potep po mestu, polovica članov odprave ga bo videla prvič. Samo malo bodo še počakali, da ga bodo videli. Pešačimo, pešačimo in čez pol ure smo ob jezeru, ki je čisto “zraven” hotela. No, lastnik hotela je pač pripadnik ljudstva Sherpe, tako kot Kami. Zakaj bi vendar spali pri drugih, če lahko pri sorodnikih? Od jezera smo se vsi vrnili opremljeni z izposojenimi kolesi in problem je bil rešen.

Pogled na gorovje Anapurn v večernem soncu

Tako smo spet v našem starem, dobrem Katmanduju. Do odhoda domov imam še celi teden časa, nekateri malo manj, Sandi in Tadej pa še dva dni več. Sedaj je pravi čas za ogled znamenitosti v mestu in njegovi okolici in za nakupe spominkov. Opraviti moramo tudi vse formalnosti na ministrstvu za turizem, ki so potrebne po tem, ko se odprava vrne v Katmandu.

Bhaktapur 

Sonce odseva od pagodastih streh templjev okrog naju, ko se s Tadejem sprehajava po enem najbolj ohranjenih starinskih mestec na svetu, Bhaktapurju. Mesto se nahaja 14 kilometrov vzhodno od Katmanduja in je še danes vzor srednjeveške arhitekture in umetnosti. Obdaja naju harmonična mešanica lesa in opečnih zidakov, narejenih iz blata in bakra. Ulice so tlakovane z opeko, zgradbe so narejene iz opeke in lesa, prekrivajo jih bakrene strehe. Iz številnih glasbenih prodajaln odmeva tibetanska meditativna glasba in ustvarja občutek, da se je čas v mestu ustavil že pred stoletji. Veliko zgradb in templjev je bilo uničenih v dveh potresih v letih 1934 in 1988. Pri obnovi mesta, ki je trajala 15 let, so z finančnimi sredstvi pomagali Nemci.

Skozi Zlata vrata, kjer rezbarije prikazujejo boginjo Kali in krilatega boga Garudo, prideva na glavni trg in pred seboj zagledava Palačo 55 oken. Palača, zgrajena v sedemnajstem stoletju, ima lesen balkon s 55 okni, ki je prava rezbarska mojstrovina. Po rezbarijah je znan tudi kamniti tempelj Batsala Devi, katerega značilnost je bronasti zvon, imenovan tudi “zvon lajajočih psov”. Ime je dobil po laježu, ki so ga zagnali mestni psi vsakič, ko se je oglasil.

Mestni trgi predstavljajo prostor, kjer se odvija večina družabnega življenja in opravil. Dekleta sušijo žitarice in zaradi tega je vse naselje obarvano v razne odtenke rumene barve. Spet druge z lesenimi mlini in tolkači drobijo posušeno zelo pekočo papriko (chili). Moški oblikujejo lončeno posodo in jo sušijo na trgih ali pa rezljajo lesene maske, ki jih prodajajo v številnih prodajalnah. Na ulicah vidiš tudi stare kolovrate in obrtnike, ki izdelujejo odeje. Nekateri sedijo na s soncem obsijanih trgih in s sorodniki in sosedi izmenjujejo novice, kot so to počeli že takrat, ko svet še ni poznal televizije in radija.

Lončar

Ime mesta bi lahko prevedli kot “Mesto častilcev boga”, kar pove veliko o kulturi in veri nekdanjih prebivalcev. Obdan s številnimi hindujskimi templji zaprem oči in predstave iz daljne preteklosti mi švigajo skozi misli. Mesto je zraslo ob stari trgovski poti iz Tibeta, iz manjših vasi, v devetem stoletju. Nekje okrog leta 1200 je doseglo svoj višek in zavladalo celemu Nepalu. Bilo je poznano po močnih in neustrašnih čuvajih njegovih templjev. Dinastija Malla je vladala Nepalu vse do leta 1482, ko je takratni kralj razdelil kraljevino med svoje tri sinove in nastale so tri nove kraljevine. Pričelo se je obdobje nenehnih sporov in tako je leta 1766 kralj Bhaktapurja poklical na pomoč voditelja Gurk, da bi mu pomagal v boju proti Katmanduju. Le-ta je svoj prihod izkoristil tako, da si je v treh letih pokoril celotno Katmandujsko dolino in Bhaktapur je bil zadnja od treh prestolnic, ki je klonila.

Tadej, ki je prvič v Katmanduju, si seveda želi videti tudi vse tri njegove velike templje. V mestu se tesno prepletata budizem in hinduizem. Budizem zastopata velika budistična templja Bouthanath Stupa (Great Stupa of Boudhanath) in Swayambhunath, imenovan tudi Opičji tempelj. Pashupatinath pa je najsvetejši hindujski tempelj v Nepalu in leži ob sveti reki Bagmati. Slednjega vsako leto obišče veliko vernikov celo iz Indije, ki pridejo tja na romanje. Vrhunec prireditev je vsakoletni festival nekje v februarju, imenovan Shiva Ratri. Vsakodnevno prihajajo številni verniki na obrežje reke v templju in se trikrat potopijo v umazano vodo, zraven pa recitirajo verze iz starodavnih Ved. Ta obred predstavlja enakovredno duhovno nadomestilo kopanju v hindujski sveti reki Gangeš. S tem si poskušajo zagotoviti osvoboditev iz krožnega cikla ponovnih rojstev in napredek v višjo obliko bivanja. Svetost reke Bagmati je tudi razlog, da je ta tempelj najsvetejše mesto, kjer upepeljujejo umrle. Hindujci namreč svoje umrle upepelijo, pepel pa raztresejo po reki. Tak obred sva imela priložnost opazovati tudi midva. Umrlega zavijejo v tkanine in ga privežejo na nosila iz bambusovih palic. Na grmado ga spremljajo le moški sorodniki in prijatelji, ženske pa ostanejo doma, kjer umrlega objokujejo. Preden prižgejo ogenj, izvedejo ritual, ki ga vodi pokojnikov najstarejši sin. Cilj rituala je zagotoviti duši čim lepši prehod v naslednji svet. Belo oblečeni pogrebniki se nato umaknejo in prižejo ogenj. Nekaj ur kasneje pepel umrlega stresejo v reko in ta ga odnese proti jugu, kjer se izliva v Gangeš.

Budistični tempelj Swayambhunath so v Opičji tempelj prekrstili tuji turisti, ki zelo težko izgovorijo njegovo pravo ime. V njegovi okolici in v njem se namreč zadržuje kar lepo število opic. Predstavlja budistični ekvivalent Pashupatinathu in je najsvetejše budistično svetišče v Katmandujski dolini. Z zlatom prekriti koničast vrh stolpa v središču templja kraljuje nad gozdnatim gričem, na katerem se nahaja in je viden že daleč iz mesta. Tempelj je sveto mesto za budiste že od petega stoletja dalje. Legenda o nastanku tega mesta je tesno povezana z legendo o nastanku same Katmandujske doline. Nekega dne je iz jezera, ki je nekoč prekrivalo dolino, zacvetel čudežni cvet lotusa. Okrog sebe je seval zaslepljujočo svetlobo, ki so jo imenovali Swayambhu in je osušila dolino. Bogovi in ljudje so prihajali od daleč, da so častili ta čudež. Nekega dne je zelo spoštovan menih Shantikar Acharya začutil, da prihaja temačno obdobje. Čarobno svetlobo je pokopal pod marmorno ploščo in nad njo dal zgraditi svetišče. Po drugi verziji legende pa se je čudežna svetloba potem, ko so bogovi z njeno pomočjo posušili dolino in naredili prostor za ljudi, spremenila v stolp sredi svetišča. Na vsaki strani stolpa se nahajajo narisane Budine oči, ki simbolično vidijo vse, kar se dogaja na svetu. Nos, ki je narisan pod očmi, je v nepalski pisavi napisana številka 1, kar simbolizira edinost Bude.

Za velik razcvet drugega velikega budističnega svetišča, imenovanega Bouthanath Stupa, so v zadnjih desetletjih v glavnem zaslužni tibetanski begunci. Le-ti so v Katmandu pribežali pred nasiljem Kitajcev v njihovi domovini in so se naselili v glavnem v delu mesta, kjer se nahaja ta tempelj. Poskrbeli so za neverjeten razcvet obrti izdelovanja preprog. Tibetanci so ta tempelj že prej vzeli za svojega ker je ležal ob stari trgovski poti iz Tibeta. Premer osrednjega dela templja je kar 100 metrov, kar predstavlja velikost nogometnega igrišča in je eden največjih budističnih “stup” na svetu. Vrh stolpa, ki je postavljen na tri terasaste nivoje, se dviguje kar 36 metrov nad ulicami mesta. S svojo obliko izmenjujočih se kvadratov in krogov prestavlja tridimenzionalno kopijo mandale.

Vsak del njegove strukture jemlje navdih iz religioznih konceptov budizma. Podstavek, štirikotni stolp z Budinimi očmi, kupola, koničasti vrh stolpa in konica prestavljajo pet elementov: zemlja, voda, zrak, ogenj in nebo. Ena izmed legend pripoveduje o strašanski suši v času gradnje stupe. Zaradi nje so bili delavci, ki so izdelovali opeko zanjo prisiljeni, da so vsako jutro napeli rjuhe, v katere so lovili jutranjo roso. Zaradi tega ima stupa tudi drugo, starejše ime: "Dewdrop Stupa" ali Stupa rosnih kaplic. Tibetanski sveti spisi opisujejo, da so se v času gradnje kupole duše 100 milijonov Bud zlile vanjo, kar ji še danes daje neskončno duhovno moč.Tempelj prestavlja pravi magnet za tibetansko skupnost in tudi za mnogoštevilne romarje, ki prihajajo iz različnih delov dežele, predvsem iz predelov pod Himalajo. Tako prihajajo sem na romanje dolinski Khampi iz vzhodnega Tibeta z velikimi noži za pasom in rdečimi okraski s čopki v laseh, ženske iz ljudstva Ladakhi okrašene z bisernimi uhani ali pa celo Bhotiasi iz oddaljenih predelov, kot sta Dolpo ali Mugu, zaviti v progaste volnene odeje. Mase ljudi cele dneve krožijo v smeri urinega kazalca okrog centralnega templja in vrtijo molilne mlinčke. Posebno čarobno vzdušje zavlada ob mraku, ko se s strehe samostana oglasijo prodorni, globoki zvoki dolgih rogov, v katere pihajo menihi, zvoki rogov pa se pomešajo z mrmranjem molitev vernih budistov, ki krožijo okrog stolpa.

Prišel je tudi ta, že kar težko pričakovani dan povratka v domovino. V Nepalu smo bili že skoraj dva meseca. Še zadnji pozdravi z zaposlenimi v hotelu in s Tadejem in Sandijem, ki bosta kot zadnja čez dva dni zapustila Katmandu. Okrog vratu dobim dve ruti iz svile imenovani “kata”. Le te simbolizirajo željo tistega, ki ti jo da, da bi varno potoval in se nekoč spet vrnil. Sedemo v kombi, ki nas popelje na letališče. Namaste Katmandu! Namaste Nepal! 

Člani odprave in zaposleni v hotelu pred odhodom

Epilog

“Hotel sem ti pokazati preprosto zakonitost sveta.”, je odvrnil Alkimist. “Kadar imamo pred seboj velike zaklade, tega nikdar ne doumemo. In veš zakaj? Ker ljudje ne verjamejo v zaklade.”

Paulo Coelho: Alkimist

Sedim na zadnjem sedežu velikega Mercedesa, ki me kot kaka cestna križarka udobno pelje po cesti od Dunaja proti Gradcu v Avstriji. Zraven mene sedi Mičo, v drugem Mercedesu pred nami pa se nahajajo Lori, Strmina in Samo. No, v tem trenutku bi se sicer morali peljati z letalom, a se za to spremembo spet lahko zahvalimo Laudi Airlines. Že v Katmanduju smo 45 minut stali na vzletni stezi, preden smo poleteli, potem je naš direktni let znova postal indirektni s postankom v New Delhiju, kjer smo dotočili gorivo in tam ponovno stali uro in štirideset minut preden smo poleteli. Tri ure zamude je kasneje pilot s hitrejšo vožnjo sicer zmanjšal na dve uri. Toda tudi to je bilo dovolj, da nam je 20 minut pred pristankom na Dunaju pobegnilo letalo, s katerim bi morali leteti do Gradca. Naslednji let je bil šele drugi dan, na letališču v Gradcu pa so nas čakala naša dekleta ali žene in prijatelji. Zato so nam naročili dva taksija, s katerimi se peljemo proti letališču, kjer bi morali pristati. 

Pogovarjam se z Mičom, v glavi pa mi rojijo še druge misli. Tam na cilju me čaka Martina. Končno jo bom spet videl. Ali se je spremenila? In kako me bo sprejela? In kaj bom začutil sam, ko jo bom videl. Tisti, ki kdaj v življenju štiri mesece niste videli ljubljene osebe, morda razumete o čem govorim. V tem času si lahko o neki osebi, ki jo imaš le v spominu, ustvariš neko pravljično podobo. In potem se nekega dne pojaviš pred to osebo in vse je potrebno pričeti skoraj znova. Spet je potrebno stkati vezi, ki vežejo dva človeka v realnem svetu in ne le v čarobnem svetu, ki si ga dva, ki se imata rada, ustvarita v svoji domišljiji, ko se nahajata ločena vsak na svojem koncu sveta.

Avtomobil se končno ustavi pred vhodom v letališko zgradbo in poln pričakovanja se odpravim vanjo. S pogledom iščem znane obraze in kmalu zagledam prijatelje z alpinističnega odseka. Pozdravim jih, a moje oči iščejo dalje. Takrat jo zagledam. Malce sramežjivo gre proti meni. Stojiva si nasproti in se opazujeva. Začutim, kako sem ji čuden z dva meseca staro brado. Še nikoli me ni videla z njo. Tako dolgo sva čakala ta trenutek. In sedaj sva tako zmedena. Prvi objem je poln negotovosti. Po desetem vem, da se ni nič spremenilo. Rad imam ta poznani vonj kože. S kančkom očesa vidim Lorija z njegovo Katarino, Miča z Elzo. Vsi so podobno zmedeni kot midva. 

Ura je dve popoldan in vem, da so se v vrtcu tisti, ki so spali, že zbudili. Potrkam na vrata skupine v kateri se nahaja Luka in vzgojiteljica me ne prepozna takoj. Toliko sem se baje spremenil. V tistem me Luka zagleda in med tekom zakriči le eno besedo:”Ata!” Meter pred mano se ustavi in pravi:”Ja ata, kakšen pa si s to brado. Hitro se pobrij, da me ne boš pikal, ko bom spal zraven tebe.” In potem se objameva. V naslednjem trenutku mi že kaže poln žep sličič o Pokemonih, ki so ravno obnoreli otroke. 

Da. Tako kot Coelhov junak v pripovedki Alkimist, tudi mi iščemo zaklade po svetu. Potikamo se po samotnih himalajskih dolinah, po pobočjih in stenah belih velikanov, ki pred nas postavljajo naporne, a po svoje tako skrivnostno lepe preizkušnje. In tam najdemo marsikaj lepega, kar nam ostane za vedno v naših srcih in naših spominih kot nekaj lepega, veličastnega, kot nekaj, za kar se je bilo vredno potruditi. In nekateri se vedno znova vračajo, vedno znova iščejo nekaj novega, želijo se še bolje spoznati. Spoznati, kje so meje človeških zmožnosti. Le malo je mest na svetu, kjer se lahko tako dobro spoznaš kot takrat, ko se v neusmiljeni naravi boriš s samim sabo. In marsikdo v nekem trenutku spozna, da njegovi pravi zakladi ležijo skriti doma, tik pred njegovimi očmi. Nekega dne nekje tam daleč od doma, ko ležiš v mrzlem šotoru, ki ga neusmiljeno šiba orkanski veter, ko se zaganjaš po strmem pobočju navzgor proti vrhu gore, ko sedeš na skalo in opazuješ samotno rožo, ki kljubuje trdim razmeram. Morda takrat, ko opazuješ čarobno lepi sončni zahod, ko se zjasni nočno nebo in ne uspeš prešteti vse neštete zvezde, ki mečejo medlo svetlobo na okoliške vrhove, ko ležeš v travo na samotnem grebenu in ure uživaš v razgledih in tišini. Ali v trenutku, ko si rešuješ življenje v težkih razmerah in veš, da se morda ne boš vrnil, ko daš gori vse, kar si ji lahko dal in še več, kot si mislil, da premoreš v sebi, ko se zazreš v oči prijatelju, s katerim deliš vse dobro in slabo na odpravi. Morda takrat, ko ležiš v topli spalki in se poskušaš spomniti čim več podrobnosti ljubljene osebe, ki se nahaja nekje tam daleč proč ali ko se spominjaš domačih in prijateljev, ki doma živijo vsakodnevno življenje, ko se pogovarjaš s prijaznimi domačini, ki potrebujejo tako malo, da so srečni. In zakladi doma pred tvojimi očmi morda sploh niso skriti, samo spregledati je treba. In potem ima objem ljubljene osebe, poljub, stisk prijateljeve roke na vrhu pravkar preplezane smeri morda le uro od doma ali pa še manj, povsem drugo vrednost. In vsakič ko greš spet po svetu, veš, da se boš vrnil. 

Vrnil zaradi zakladov, ki jih imaš doma.   

Ekipa odprave Anapurna 3 2000:

Zgoraj: Nikolaj Šumnik (Niko), Tadej Zorman, Boris Strmšek (Strmina)
Spodaj: Blaž Navršnik (Dolfa), Dušan Rauter (Olson), Boris Lorenčič (Lori)

Zgoraj: Sandi Kelnerič, Mitja Plohl (Mičo), Kami
Spodaj: Samo Žnidaršič, Žare Guzej, Jernej Sinkovič

V spomin Jerneju Sinkoviču