Fotoreportaža: Znamenitosti Sevilje

- februar 16, 2019

Našo popotovanje po južni Španiji oziroma Andaluziji smo pričeli v Sevilji (špansko Sevilla). V tri urnem poletu smo preleteli razdaljo od Dunaja do tega Španskega mesteca. Na letališču smo najeli avto in se odpeljali do našega prvega prenočišča, ki se je nahajalo sredi starega dela mesta. Zato sem imel kar težave, da sem se prebil skozi ozke ulice, po katerih me je peljala navigacija in našel javno parkirišče.

Sevilja je kulturno in finančno središče južne Španije in središče province Sevilja. Je glavno mesto pokrajine Andaluzije in hkrati četrto največje metropolitansko območje v Španiji.

Sevilja je stara več kot 2200 let. Skozi zgodovino so mnoge civilizacije pustile svoj pečat v mestu in to je pripomoglo k temu da ima mesto še poseben čar. Sevilja ima zelo dobro ohranjen zgodovinski center. Čeprav ima močan srednjeveški, renesančni in baročni pridih, se v mestu še najbolj čuti pridih arabske kulture. Mavri so zasedli Sevillo med osvojitvijo Hispalisa leta 712. Sevilla je bila glavno mesto Umjadskega kalifata, dinastije Almoravidov in dinastije Almohadov od 8. do 13. stoletja. Leta 1248 je vojska kralja Fernanda III. Kastiljskega, zmagala in zasedla Seviljo. Mavrski urbani vpliv se je nadaljeval in je prisoten še danes v sodobni Sevilji, zapuščina za katero so hvaležni tako učenjaki kot popotniki.

In kaj smo si ogledali v Sevilji v teh dveh dneh? Poglejmo.

Alcázar (kraljeva palača)

Alcázar je kraljeva palača v Sevilji. Originalno je bila mavrska utrdba. Palača je znana kot ena izmed najlepših v Španiji. Je najstarejša kraljeva palača, ki je še vedno v uporabi v Evropi in je bila registrirana leta 1987 v UNESCO-vo svetovne dediščino. Palača je eden izmed najboljših ohranjenih primerov mudéjar arhitekture. Kasnejši monarhi so tudi dodali svoje dodatke. Višje nadstropje Alcazarja še vedno uporablja kraljeva družina kot uradno bivališče v Sevilji.

V času Almohadov so na mestu današnjega Alcázarja najprej leta 712 zgradili palačo, ki je bila imenovano Al-Muwarak. Bila je ena izmed najbolj reprezentančnih monumentalnih zgradb v mestu, državi in mediteranski kulturi. Po zavzetju mesta, ki ga je izvedel kralj Ferdinand III. leta 1248, je postal kraljeva rezidenca.

Sedanji vhod v Alcazar je skozi tako imenovana Puerta del León, prej imenovana ''puerta de la montería in služijo za vstop v preddverje ali dvorišče. Konstrukcija je narejena v slugu Almohad in je pokrita s ploščicami seviljske keramike.

Po prečkanju arabskega zidu (12. stoletje) se pride do dvorišča León. Na levi strani tega dvorišča je ''Sala de la Justicia in v ozadju niz treh lokov odpre steno, star almohadski ostanek, ki je bil del obrambnega sistema Alcazarja.

V času Almohadov so na mestu današnjega Alcázarja najprej leta 712 zgradili palačo, ki je bila imenovano Al-Muwarak. Bila je ena izmed najbolj reprezentančnih monumentalnih zgradb v mestu, državi in mediteranski kulturi. To vpliv se je kazal tako v zidovju kot vrtovih, začel se je v arabskem obdobju in nadaljeval v poznem obdobju srednjega veka z mudéjar slogom, vse do renesanse, baroka in 19. stoletja. Kot prebivališče so jo arabski vladarji uporabljali od leta 720 dalje. Leta 884 je pomagala preprečiti vdor Vikingov.

Po zavzetju mesta, ki ga je izvedel kralj Ferdinand III. leta 1248, je postal kraljeva rezidenca. Njegov sin Alfonz X. je izvedel prve reforme, leta 1254 odredil gradnjo treh velikih sob v gotskem slogu. Leta 1364 je Peter I. Kastiljski odločil zgraditi tako imenovano Mudejar palačo, ki je bila prva palača, ki ni bila zaščitena z zidovi in dosegel mavrski videz, ki je zdaj ohranjen in preseneča z bogastvom in okrasom. V dveh letih so mojstri iz Granade in Toleda ustvarili zakladnico mudejarskih dvorišč, ki zdaj stojijo sredi Alcazarja. Leta 1366, ko je končal novo palačo, je izbruhnila državljanska vojna med Petrom I. in bratom Henrikom II. in se končala s smrtjo Petra leta 1369, tako da kralj Peter ni dolgo užival v novi palači. Palača Petra I. velja za najbolj popoln primer mavrske arhitekture v Španiji.

Dvorana ambasadorjev

Stolnica svete Marije

Stolnica Svete Marije sedeče (špansko: Catedral de Santa María de la Sede), bolj znana kot stolnica v Sevilji, je največja gotska stolnica in tretja največja cerkev na svetu. Zgrajena je bila v letih od 1401 do 1519 po rekonkvisti Sevilje, na mestu nekdanje mošeje. Sodi med največje srednjeveške gotske stolnice tako po površini kot prostornini. Ima največjo cerkveno ladjo v Španiji, ki je bogato okrašena z veliko količino zlata. V stolnici so obdržali in uporabili nekatere stebre in druge elemente iz mošeje, od katerih je najbolj znana Giralda, originalno minaret, sedaj zvonik. Na vrhu zvonika je kip, znan kot El Giraldillo, ki predstavlja vero. V notranjosti stolpa so naredili klančine namesto stopnic, tako da so omogočili dostop na vrh s konji. Po končani gradnji v začetku 16. stoletja, je stolnica v Sevilji izpodrinila Hagijo Sofijo kot največjo stolnico na svetu, ki ga je bizantinska cerkev nosila skoraj tisoč let. Stolnica je tudi grob Krištofa Kolumba. Nadškofovska palača se nahaja na severovzhodni strani stolnice.

Ko se sprehajamo v notranjosti katedrale, sem očaran nad dimenzijami in vsem okrasjem.

Pogled na dragocenosti in bogastvo nakopičeno skozi stoletja, ki je na ogled v cerkvi, me navdaja z mešanimi občutki.

Za konec se povzpnemo na najvišji stolp v katedrali. Namesto stopnic so naredili klančino. Dvigneš se visoko nad mestom. Pogled naokoli je vreden vsakega koraka.

Torre del Oro (zlati stolp)

Torre del Oro je bil namenjen kot opazovalni stolp in obramba na reki. Preko reke je bila napeta veriga, da je preprečila ladjam vstop v rečno pristanišče.

Plaza de toros

Arena za bikoborbe v Sevilji je bila zgrajena v 18. stoletju. Arhitektura trga je poznobaročni stil, značilen za drugo polovico 18. stoletja.

Najprej si na razstavi ogledamo slike iz bikoborb, zgodovino, opremo in oblačila bikoborcev.

Pred izhodom v areno je prostor za molitev, kjer se bikoborci lahko priporočijo bogu, preden vstopijo v areno.

Skozi ta vhod v areno vstopijo bikoborci in biki. Izstopijo ponavadi le prvi.

Ko stopiš v areno začutiš energijo, ki kar seva na tem mestu. Lahko si predstavljaš, kako se počutijo bikoborci, pred 15 tisoč gledalci.

Plaza de España

Plaza de España v parku Maria Luisa (Parque de Maria Luisa), je bila zgrajena leta 1928 za razstavo Exposición Ibero-Americana. Njen arhitekt je Aníbal González. Po umetnem kanalu je ponavadi omogočeno veslanje s čolničkom, samo sedaj v kanalu ni bilo vode. Verjetno zaradi tega, ker je vseeno zima.

Metropol Parasol

Leta 2004 se je začel projekt Metropol Parasol za oživitev Plaza de la Encarnacion, ki se je leta uporabljal kot parkirišče in bil videti kot mrtvo mesto. Gradnja je bila zaključena marca 2011. Na vrh konstrukcije smo se povzpeli z dvigalom. Potem se lahko odpraviš na sprehod po razgledni potki narejeni po konstrukciji.