Stories by Dušan Rauter

Najprej sem mislil, da o včerajšnjem dnevu ne bom nič napisal. Da bo to eden od tistih dni, ki jih zaklenem v svojo knjigo spominov in o njih ne pišem, da ne razbijem čarobnosti dne. Pa sem bil malo v šali izzvan, potem pa sem zvečer slišal pesem, ki mi je dala navdih, da vseeno nekaj napišem. Obstajajo trenutki v življenju, ki se zdijo kot darilo iz vesolja. Ni jih mogoče načrtovati, niti napovedati, saj pridejo tiho in nepričakovano, kot zimski sončni žarek skozi gosto meglo. Včerajšnji dan v gorah je bil eden takih trenutkov. Dan, ki ga bo srce nosilo s sabo kot dragocen spomin, ki ne zbledi. V teh dneh se zdi, da se svet upočasni. Vse, kar nas običajno obremenjuje, izgine v daljavi. Ostane le ta trenutek, čisti in popoln, kot snežinka na dlani. Ko se znajdeš na vrhu gore in te obdaja le tišina, prekinjena z dih jemajočim pogledom na zasnežene vrhove, se zaveš, da si priča nečemu večjemu od sebe.  Takšni trenutki sodijo v našo Knjigo zlatih zgodb. To je knjiga, ki ne potrebuje p...

Lahko bi napisal preprosto, Krma-Triglav-Kredarica Silvestrovanje- Krma 31.12.2024-1.1.2025 Vendar to nisem jaz, nekaj več pa bi lahko napisal. Lahko bi pisal o tem, kako sem si nastavil budilko ob 3:00, pa potem celo noč buden komaj čakal, kdaj bo odbila, ker sem se tako veselil tega samotnega pohoda. In sem vstal, ko sem začutil, da to energijo v meni pač ne bom pretvoril v spanje in bolje, da grem prej ali pa kaj napišem. Mogoče bi pisal o tem, kako živega sem se počutil, ko sem sredi noči pritiskal stopalko za plin po poledeneli cesti v Krmo in sem med zanašanjem sem ter tja na ves glas navijal pesem »The last of Mohicans«? Lahko bi pisal o tem, kako pravljično so se lesketale jelke in smreke ob poti, ko sem vanje posvetil s čelno svetilko. In o čem sem med hojo vse razmišljal. Pa ne bom, ker bi s tem izdal preveč skrivnosti o drugih ljudeh, če že z mojimi skrivnostmi nimam težav. Pa še veliko razmišljal nisem, večino časa sem si prepeval na glas in v mislih. Mogoče bi lahko napisa...