Zimske gore nad Logarsko dolino- Knjiga zlatih zgodb

- januar 19, 2025

Najprej sem mislil, da o včerajšnjem dnevu ne bom nič napisal. Da bo to eden od tistih dni, ki jih zaklenem v svojo knjigo spominov in o njih ne pišem, da ne razbijem čarobnosti dne. Pa sem bil malo v šali izzvan, potem pa sem zvečer slišal pesem, ki mi je dala navdih, da vseeno nekaj napišem.

Obstajajo trenutki v življenju, ki se zdijo kot darilo iz vesolja. Ni jih mogoče načrtovati, niti napovedati, saj pridejo tiho in nepričakovano, kot zimski sončni žarek skozi gosto meglo. Včerajšnji dan v gorah je bil eden takih trenutkov. Dan, ki ga bo srce nosilo s sabo kot dragocen spomin, ki ne zbledi.

V teh dneh se zdi, da se svet upočasni. Vse, kar nas običajno obremenjuje, izgine v daljavi. Ostane le ta trenutek, čisti in popoln, kot snežinka na dlani. Ko se znajdeš na vrhu gore in te obdaja le tišina, prekinjena z dih jemajočim pogledom na zasnežene vrhove, se zaveš, da si priča nečemu večjemu od sebe.

Takšni trenutki sodijo v našo Knjigo zlatih zgodb. To je knjiga, ki ne potrebuje papirja ali črnila. Napisana je z doživetji, občutki in ljudmi, ki obarvajo naše življenje z najlepšimi odtenki. Vsak trenutek, ki se nam vtisne v srce, je kot dragocen list v tej knjigi. Ne glede na to, koliko časa mine, ostane z nami, žari in nas greje v hladnejših dnevih.

Ko se v življenju znajdemo na preizkušnjah, lahko odpremo to knjigo. Spomnimo se na trenutke, ko smo čutili brezmejno srečo, spokojnost ali bližino z nekom, ki nam pomeni vse. Takrat nas preplavi hvaležnost in notranji mir, saj vemo, da smo okusili lepoto, ki jo življenje lahko ponudi.

Včerajšnji dan je bil eden tistih listov. Brez veliko načrtovanja. Ko se pojavi en popolnoma jasen dan sredi verige oblačnih dni. Ko se ti zdi, da bi snežne razmere lahko bile čisto ugodne za pot v hribe. Ko te prijatelj pokliče in vpraša: "Kaj zdaj Dušan, gremo čez Turski žleb na Tursko goro čez vikend?" Potem, ko lani zaradi zdravstvenih težav nista naredila niti ene skupne zimske ture v gore. Ko se ti na hitro pridruži še par zanimivih oseb. In te še kdo prijetno preseneti. Včeraj nisem veliko govoril. Včasih ne rabiš veliko govoriti, da bi se ob nekom počutil prijetno. Ta zimski pohod je bil več kot zgolj vzpon na goro. Bil je radost, opomin na to, kako dragoceni so trenutki, ko smo zdravi, srečni in obdani z ljudmi, ki jih imamo radi.

Vsaka pot, vsak smeh in vsaka tišina, ki smo jo delili, se je zlila v eno zgodbo. In ta zgodba je zdaj zaklenjena v moji Knjigi zlatih zgodb, kjer bo ostala, da me spominja na to, kako čudovito je življenje, kadar se vse poklopi in začutiš globoko, pristno srečo.

Zdaj pa naj fotografije pripovedujejo svojo zgodbo, jaz sem dovolj govoril.

Slap Rinka, Logarska dolina, zjutraj

Na Okrešlju

Turski žleb

In ko stopiš iz senčnega Žleba na sončno stran pa ta prizor. To sem hotel pokazati prijateljem.

Ko sem slišal, da gre zraven psica me je skrbelo za njo. Pa je izpadlo, da bi njo lahko skrbelo za nas :) Z lahkoto je šla tudi tam, kjer smo mi pikali po konicah derez.

Najprej smo zavili proti Turski gori. Nanjo ni vodila nobena sled, gazil sem deviški sneg. Razmere pa niso bile ravno najboljše. Menjavale so se trde spihane ledene plošče ter plošče, pod katerimi je čudno počilo, če sem stopil na njih. In sem iskal pot okrog.

Na enem od predvrhov Mrzle gore sem ocenil, da je plošča pred nami preveč nevarna, da bi šli preko. Gora bo že počakala, ni vredno riskirati. In smo obrnili nazaj proti Turskemu žlebu.

Na vrhu Turskega žleba smo se odločili, da imamo še dovolj časa, da skočimo na Koroško Rinko. No vsaj na Malo Rinko, tisto potem dalje sem se na poti kar sam odločil, saj sem vedel, da bodo na koncu vseh naporov srečni, če pridejo na vrh te 2.433 metrov visoke gore :) Malo pa so me že preklinjali :)