Foto reportaža: Vzpon na Grossglockner iz Kalsa



Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek (3.798 m) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro leta 1799 se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak Valentin Stanič, ki je z barometrom tudi izmeril točno višino gore in na vrh pristopil le dan za prvopristopniki in opravil prvi solo pristop na vrh gore (vir Wikipedia).

Običajno se na Grossglockner povzpnemo z juga iz Kalsa ali iz severovzhoda iz Heiligenbluta čez ledenik Pasterza. Iz severovzhodne strani sem pred kar nekaj leti že plezal, pristop na vrh pa je takrat odpadel, ker sem po bivaku zaradi poslabšanja vremena le še bežal v dolino.

Tokrat sem se odpravil s Silvom Babičem in Alpskim društvom Stratus na goro z južne strani iz Kalsa. Z nami so bili še Klavdija Kalan, Krunoslav Mlačak, Dario Rahia in Aleksander Reberšek. S kombijem smo se odpeljaliiz Maribora dopoldan ob 8.30 uri in vmes po Sloveniji pobirali ostale. Zaradi gneče skozi Karavanški predor smo si nabrali še nekaj zamude.

Iz Kalsa smo se  pripeljali do konca ceste pri koči Lucknerhaus (1980 m), kjer je veliko parkirišče. Cestnina za panoramsko cesto do Locknerhausa je sedaj avtomatizirana. S hojo smo pričeli že kar v popoldnevu.

Celoten potek poti je viden tudi na spodnjem filmčku:




Po 40 minutah vzpona smo prišli do koče Lucknerhütte (2241 m), ki je prva prva koča na vzponu.



foto: Silvo Babič

Ker smo imeli za cilj priti do koče Erherzog-Johann hütte  na 3.451 metrih, smo naslednjo kočo Stüdlhütte (2802 m) obšli po desni in smo jo le videli v daljavi. Med potjo smo opazovali deroče potoke, v katere se zliva voda iz višje-ležečega ledenika.


Počitek ob poti, foto: Klavdija Kalan

Koča Stüdlhütte (2802 m) 

Nad kočo stopimo na ledenik Ködnitz. Najprej hodimo po njegovi moreni, kjer opazujemo jezerce in moramo prečkati deroč potok. Mogočne Grossglocknerjeve vršne piramide, ki bi bila dobro vidna pred nami, zaradi megle nismo videli.



Prečkanje potoka, foto: Silvo Babič

Opremili smo se za prečenje ledenika. Na ledeniku ni bilo veliko snega in majhne razpoke so bile dobro vidne.

ledenik Ködnitz

Ledeniška razpoka, foto: Klavdija Kalan


Na koncu ledenika so pot obrne v skalno steno, ki je zavarovana z jeklenicami in železjem. Snega na tem delu ni bilo. Naredil se je prometni zamašek, saj so se eni Avstrijci mučili varovani z vrvjo, da bi prišli čez spodnji del. Ni mi bilo jasno, kako mislijo priti na vrh, če imajo že tukaj težave. Moral sem jih obplezati po levi strani, po težjem svetu.




Pot se nadaljuje po grebenu proti koči Erherzog-Johann hütte (3451 m). Prinaša prijetno poplezavanje po lažjem svetu.





Tik pred kočo Erherzog-Johann hütte,  foto: Klavdija Kalan

Silvo pri koči  Erherzog-Johann hütte  (3451 m)
Večerjo smo zamudili, lahko pa smo si naročili mesno obaro. Lačen, kot sem bil, sem jo hitro pospravil. So se pa vsi pritoževali, ker je od mesa v obari bilo le ime in par koščkov mletega mesa:)

Večerja na koči, foto: Klavdija Kalan

Silvo je želel, da bi krenili zgodaj, še po temi in se tako izognili gneči, vsaj pri vzponu. Aleksander je tudi želel doživeti sončni vzhod na vrhu gore. Zato smo vstali že ob 3.45 in preskočili zajtrk. Meni je bilo tako vseeno, ker sem bil buden že nekje od 12.00 ure dalje. Na kočah že par let na žalost ne spim več trdno - EMŠO :)  Dereze smo si nataknili kar v koči.


Po 20 min hoje od koče pridemo do skal in tukaj se pot postavi navzgor. Takoj na začetku je bilo potrebno preplezati krajši skalni skok, kjer smo v temi zgrešili idealno linijo (kot sem videl pri sestopu) in si zadevo malo zabelili. Malo pod mestom, kjer smo se priključili na greben proti Kleineglocknerju, sem še enkrat v temi plezal po težji varianti, ko je bilo potrebno in tudi to sem ugotovil pri sestopu. Sedaj vem za drugič :) Dereze in cepine smo pustili na mestu, kjer smo se priključili na greben.

Od Kleinglockner-ja proti vrha Grossglockner-ja pot poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu. Za varovanje so tu nameščene približno meter visoke jeklene palice, ki se uporabljajo za hitro varovanje. Morali smo biti bolj previdni, saj so bile na nekaterih mestih skale zaradi nočnega mraza, vetra in vlažne megle okrog nas, poledenele.

Jutro na grebenu od Kleineglocknerja proti vrha Grossglocknerja, foto: Silvo Babič

Med potjo po grebenu smo se spustili v škrbino Grossglockner Scharte. Ta del grebena je zavarovan z jeklenicami. S škrbine do vrha Grossglocknerja je potrebno premagati še en skalni skok (nekje II). Tako smo prišli na 3.892 m visok vrh. Z ogledom sončnega vzhoda ni bilo nič, ker tudi ni bilo nič z napovedanim lepim vremenom in razjasnitvijo, ki naj bi prišlo to jutro. Pod nami so se preganjali oblaki, pihalo je in pošteno nas je zazeblo.

Na vrhu pri za Avstrijo značilnem križu

Ekipa na vrhu, foto: Silvo Babič

Na vrhu se zaradi mraza nismo zadržali predolgo in začeli smo sestopati. Med vzponom  nismo srečali nobenega, ker smo bili tako zgodnji. Pri sestopu pa smo seveda naleteli na vse naveze, ki so se po svetlem vzpenjale proti vrhu. Greben je ozek in na nekaterih mestih je bilo kar težavno priti eden mimo drugega. Sploh na enem mestu bi me eni Čehi skoraj zbili v dolino. Smo se pa vsaj razumeli :)

Sestop po poledenelih skalah, foto: Silvo Babič

Na trenutke so se iz megle prikazale gore okrog nas

Na koči Erherzog-Johann hütte smo popili kakšno pivo ali radler in večina se nas je okrepčala z jabolčnim štrudlom, saj smo bili za zajtrk, ki je bil vštet v ceno spanja, že prepozni. Nato smo nadaljevali s sestopom.



Vmes so se oblaki malo razkadili in pokazala se je pokrajina okrog nas.




Vrh Grossglocknerja pa se je še vedno skrival v oblakih.


Potem smo za par trenutkov končno uzrli tudi vrh s križem. 





Zanimiv je bil tudi del, kjer so iz kamenja zgradili raznolike možiclje.

foto: Silvo Babič






Nižje smo ubrali malo drugačno pot, kot pri vzponu, da smo videli dolino še iz drugega zornega kota.




Silvo je imel s seboj športne copate in se je nižje lahko preobul. Luksuz :)


Proti koncu sestopa sem še enkrat za par minut sedel in užival v miru in naravi okrog mene.

foto: Klavdija Kalan


Vzpon na portalu Strava:


Komentarji

Najbolj priljubljene objave

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

Fotoreportaža: Na Viš/Jof Fuart (2.666 m) po ferati Pot stoletnice in sestop po ferati Anita Goitan

Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

Vzpon na Mont Blanc du Tacul (video in fotogalerija)

Misurina Sky Maraton 2018