Foto reportaža: Vzpon na Grossglockner iz Kalsa

-


Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek (3.798 m) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro leta 1799 se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak Valentin Stanič, ki je z barometrom tudi izmeril točno višino gore in na vrh pristopil le dan za prvopristopniki in opravil prvi solo pristop na vrh gore (vir Wikipedia).

Običajno se na Grossglockner povzpnemo z juga iz Kalsa ali iz severovzhoda iz Heiligenbluta čez ledenik Pasterza. Iz severovzhodne strani sem pred kar nekaj leti že plezal, pristop na vrh pa je takrat odpadel, ker sem po bivaku zaradi poslabšanja vremena le še bežal v dolino.

Tokrat sem se odpravil s Silvom Babičem in Alpskim društvom Stratus na goro z južne strani iz Kalsa. Z nami so bili še Klavdija Kalan, Krunoslav Mlačak, Dario Rahia in Aleksander Reberšek. S kombijem smo se odpeljaliiz Maribora dopoldan ob 8.30 uri in vmes po Sloveniji pobirali ostale. Zaradi gneče skozi Karavanški predor smo si nabrali še nekaj zamude.

Iz Kalsa smo se  pripeljali do konca ceste pri koči Lucknerhaus (1980 m), kjer je veliko parkirišče. Cestnina za panoramsko cesto do Locknerhausa je sedaj avtomatizirana. S hojo smo pričeli že kar v popoldnevu.

Celoten potek poti je viden tudi na spodnjem filmčku:




Po 40 minutah vzpona smo prišli do koče Lucknerhütte (2241 m), ki je prva prva koča na vzponu.



foto: Silvo Babič

Ker smo imeli za cilj priti do koče Erherzog-Johann hütte  na 3.451 metrih, smo naslednjo kočo Stüdlhütte (2802 m) obšli po desni in smo jo le videli v daljavi. Med potjo smo opazovali deroče potoke, v katere se zliva voda iz višje-ležečega ledenika.


Počitek ob poti, foto: Klavdija Kalan

Koča Stüdlhütte (2802 m) 

Nad kočo stopimo na ledenik Ködnitz. Najprej hodimo po njegovi moreni, kjer opazujemo jezerce in moramo prečkati deroč potok. Mogočne Grossglocknerjeve vršne piramide, ki bi bila dobro vidna pred nami, zaradi megle nismo videli.



Prečkanje potoka, foto: Silvo Babič

Opremili smo se za prečenje ledenika. Na ledeniku ni bilo veliko snega in majhne razpoke so bile dobro vidne.

ledenik Ködnitz

Ledeniška razpoka, foto: Klavdija Kalan


Na koncu ledenika so pot obrne v skalno steno, ki je zavarovana z jeklenicami in železjem. Snega na tem delu ni bilo. Naredil se je prometni zamašek, saj so se eni Avstrijci mučili varovani z vrvjo, da bi prišli čez spodnji del. Ni mi bilo jasno, kako mislijo priti na vrh, če imajo že tukaj težave. Moral sem jih obplezati po levi strani, po težjem svetu.




Pot se nadaljuje po grebenu proti koči Erherzog-Johann hütte (3451 m). Prinaša prijetno poplezavanje po lažjem svetu.





Tik pred kočo Erherzog-Johann hütte,  foto: Klavdija Kalan

Silvo pri koči  Erherzog-Johann hütte  (3451 m)
Večerjo smo zamudili, lahko pa smo si naročili mesno obaro. Lačen, kot sem bil, sem jo hitro pospravil. So se pa vsi pritoževali, ker je od mesa v obari bilo le ime in par koščkov mletega mesa:)

Večerja na koči, foto: Klavdija Kalan

Silvo je želel, da bi krenili zgodaj, še po temi in se tako izognili gneči, vsaj pri vzponu. Aleksander je tudi želel doživeti sončni vzhod na vrhu gore. Zato smo vstali že ob 3.45 in preskočili zajtrk. Meni je bilo tako vseeno, ker sem bil buden že nekje od 12.00 ure dalje. Na kočah že par let na žalost ne spim več trdno - EMŠO :)  Dereze smo si nataknili kar v koči.


Po 20 min hoje od koče pridemo do skal in tukaj se pot postavi navzgor. Takoj na začetku je bilo potrebno preplezati krajši skalni skok, kjer smo v temi zgrešili idealno linijo (kot sem videl pri sestopu) in si zadevo malo zabelili. Malo pod mestom, kjer smo se priključili na greben proti Kleineglocknerju, sem še enkrat v temi plezal po težji varianti, ko je bilo potrebno in tudi to sem ugotovil pri sestopu. Sedaj vem za drugič :) Dereze in cepine smo pustili na mestu, kjer smo se priključili na greben.

Od Kleinglockner-ja proti vrha Grossglockner-ja pot poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu. Za varovanje so tu nameščene približno meter visoke jeklene palice, ki se uporabljajo za hitro varovanje. Morali smo biti bolj previdni, saj so bile na nekaterih mestih skale zaradi nočnega mraza, vetra in vlažne megle okrog nas, poledenele.

Jutro na grebenu od Kleineglocknerja proti vrha Grossglocknerja, foto: Silvo Babič

Med potjo po grebenu smo se spustili v škrbino Grossglockner Scharte. Ta del grebena je zavarovan z jeklenicami. S škrbine do vrha Grossglocknerja je potrebno premagati še en skalni skok (nekje II). Tako smo prišli na 3.892 m visok vrh. Z ogledom sončnega vzhoda ni bilo nič, ker tudi ni bilo nič z napovedanim lepim vremenom in razjasnitvijo, ki naj bi prišlo to jutro. Pod nami so se preganjali oblaki, pihalo je in pošteno nas je zazeblo.

Na vrhu pri za Avstrijo značilnem križu

Ekipa na vrhu, foto: Silvo Babič

Na vrhu se zaradi mraza nismo zadržali predolgo in začeli smo sestopati. Med vzponom  nismo srečali nobenega, ker smo bili tako zgodnji. Pri sestopu pa smo seveda naleteli na vse naveze, ki so se po svetlem vzpenjale proti vrhu. Greben je ozek in na nekaterih mestih je bilo kar težavno priti eden mimo drugega. Sploh na enem mestu bi me eni Čehi skoraj zbili v dolino. Smo se pa vsaj razumeli :)

Sestop po poledenelih skalah, foto: Silvo Babič

Na trenutke so se iz megle prikazale gore okrog nas

Na koči Erherzog-Johann hütte smo popili kakšno pivo ali radler in večina se nas je okrepčala z jabolčnim štrudlom, saj smo bili za zajtrk, ki je bil vštet v ceno spanja, že prepozni. Nato smo nadaljevali s sestopom.



Vmes so se oblaki malo razkadili in pokazala se je pokrajina okrog nas.




Vrh Grossglocknerja pa se je še vedno skrival v oblakih.


Potem smo za par trenutkov končno uzrli tudi vrh s križem. 





Zanimiv je bil tudi del, kjer so iz kamenja zgradili raznolike možiclje.

foto: Silvo Babič






Nižje smo ubrali malo drugačno pot, kot pri vzponu, da smo videli dolino še iz drugega zornega kota.




Silvo je imel s seboj športne copate in se je nižje lahko preobul. Luksuz :)


Proti koncu sestopa sem še enkrat za par minut sedel in užival v miru in naravi okrog mene.

foto: Klavdija Kalan


Vzpon na portalu Strava:


Komentarji

Objavite komentar

Najbolj priljubljene objave

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

-
Slika
Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadrans
Read more »

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

-
Slika
Other language than Slovene? Please choose: Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo. Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo
Read more »

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

-
Slika
Napovedan je bil prekrasen jesenski vikend. Z otroci sem se v soboto pridružil ženi Martini v Ljubljani, kjer je bila na izobraževanju. Družina je imela namen v nedeljo najprej dolgo spati in se potem, ko se megla že dvigne, odpraviti na izlet na Šmarno goro. Jaz pa sem nastavil budilko na 3.50, spakiral nahrbtnik in pripravil vse potrebno za jutranji izlet do Vrat. V načrtu sem imel prečenje Triglava. Vzpon čez Plemenice, prečenje do Kredarice in sestop po Tominškovi.  S sabo sem vzel največji fotoaparat, saj sem imel namen tokrat predvsem uživat, čim več slikat in nikamor divjat. Ura zazvoni, vstanem, v recepciji hotela pograbim vrečko z zajtrkom in že sem na poti. Tokrat potrebujem do cilja veliko manj časa, kot po navadi, ko štartam iz Hoč pri Mariboru. Ob 6.00 sem pripravljen in prelep dan se lahko začne. Poglejte, kako je izgledala pot skozi objektiv fotoaparata, ne bom veliko govoril, slike povedo vse :) Jutro na poti proti Luknji Pogled na dolino Vrat Ju
Read more »

Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

-
Slika
Other language than Slovene? Please choose: Za Medira Island Ultra Trail (MIUT) sem prvič slišal, ko sem na youtubu gledal dokumentarce tekem iz serije Ultra Trail Word Tour (UTWT). Navdušila me je pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz filma Gospodar prstanov. Madeira je vulkanski otok, ki je nastal sredi Atlantskega ocena zaradi delovanja vulkanov, skozi daljše časovno obdobje. Ostanke lave, ki se je iz večih kraterjev valila v morje, lahko danes najdemo po vsem otoku. Zaradi vulkanskega izvora je skala značilno črne barve. Zaradi lege sredi Atlantskega oceana je za otok značilno subtropsko vreme, z obilo padavinami, gosto vegetacijo in temperaturami okrog 20 stopinj skozi večino leta. Pred pol leta je v družini padla odločitev, da gremo letos za prvi maj pogledat še ta kraj na Zemlji. Takrat še nisem vedel, da se naš obisk pokriva s terminom ene največjih ultra trail tekem na svetu. To sem ugotovil, ko smo že imeli rezervirane letalske karte in apartma na otoku. Raz
Read more »

Fotoreportaža: Na Viš/Jof Fuart (2.666 m) po ferati Pot stoletnice in sestop po ferati Anita Goitan

-
Slika
Other language than Slovene? Please choose: Z Milošem sva imela prvotni plan, da se tekom dopusta v Kranjski Gori povzpneva na Prisojnik po Kopiščarjevi poti. Prvi vikend je odpadlo zaradi dežja, potem pa se je tekom tedna pojavila še novica, da je Kopiščarjeva pot zaprta zaradi obnove. Na hitro sem pomislil o potencialnih ciljih, ki bi zadovoljili najino željo po zahtevnejši turi in se spomnil Viša. Je v bližini, nikoli še nisem bil na njem in na njega vodijo dolge in zahtevne poti. Miloš je bil takoj zato, povabil je še Gašperja, ki sem ga poznal iz spleta ter Petra iz Koroške. Na koncu se je izoblikovala skupina, ki se ji je pridružila še Gašperjeva punca Maja in prijatelj Mitja. Prav slednji je že edini hodil po teh poteh in je predlagal dolgo in zanimivo kombinacijo, ki jo je enkrat prehodil. Gor po ferati po Poti stoletnice in dol po ferati Anite Goitan. Ker opisa obeh vzponov nista imela enakega izhodišča sem vprašal, kako bomo rešili težavo, da bo avto na drugi strani p
Read more »

Fotoreportaža: Znamenitosti Sevilje

-
Slika
Našo popotovanje po južni Španiji oziroma Andaluziji smo pričeli v Sevilji (špansko Sevilla). V tri urnem poletu smo preleteli razdaljo od Dunaja do tega Španskega mesteca. Na letališču smo najeli avto in se odpeljali do našega prvega prenočišča, ki se je nahajalo sredi starega dela mesta. Zato sem imel kar težave, da sem se prebil skozi ozke ulice, po katerih me je peljala navigacija in našel javno parkirišče. Sevilja je kulturno in finančno središče južne Španije in središče province Sevilja. Je glavno mesto pokrajine Andaluzije in hkrati četrto največje metropolitansko območje v Španiji. Sevilja je stara več kot 2200 let. Skozi zgodovino so mnoge civilizacije pustile svoj pečat v mestu in to je pripomoglo k temu da ima mesto še poseben čar. Sevilja ima zelo dobro ohranjen zgodovinski center. Čeprav ima močan srednjeveški, renesančni in baročni pridih, se v mestu še najbolj čuti pridih arabske kulture. Mavri so zasedli Sevillo med osvojitvijo Hispalisa leta 712. Sevilla je bil
Read more »

Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

-
Slika
CHULU 1999 Other language than Slovene? Please choose: PROLOG Piše se leto 2018. Star sem 49 let, imam 3 otroke, že 8 let sem direktor računalniškega podjetja. Zajel me je življenjski stil, ki smo mu že par let priča vsi. Nenehno drvenje od obveznosti do obveznosti, vmes poskušam še strpat svoje hobije, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Alpinizem in ultra teki po hribih in gorah. Zadnja leta prvi trpi na račun drugega, vsega pač ne gre. Ponavadi si ne vzamem časa, da bi po prijetno preživetem dopustu ali novi doživeti pustolovščini uredil misli, kaj šele, da bi kaj zapisal. Spominjam se, da sem včasih tako rad pisal in delil z ljudmi svoja doživetja ali domišljijske zgodbe. Z nostalgijo se spominjam svoje prve odprave v Himalajo, leta 1999. Časov, ko sem v stari bombažni majici in v NES hlačah, ki sem jih nabavil pred odpravo, cel mesec hodil po Nepalu. Na nogah sem imel obute nizke pohodne čevlje najcenejšega neznanega proizvajalca, s katerimi sem brez težav hodil
Read more »

Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

-
Slika
Other language than Slovene? Please choose: Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po gorski puščavi. Slone, kamele, leoparde, v rute zavita dekleta, ki so sedela o
Read more »

Vzpon na Mont Blanc du Tacul (video in fotogalerija)

-
Slika
Mont Blanc du Tacul, kot se ga vidi iz Aiguille du Midi Z družino smo preživljali dopustniške dni v Chamonixu. Dogovor je bil, da en dan izkoristim za vzpon na eno od visokih gora nad mestom. Najprej sem razmišljal, da bi poskušal v enem dolgem dnevu priti iz doline na vrh Mont Blanca in nazaj v dolino. Na tem najvišjem vrhu sem sicer bil že 3 krat. Potem pa sem se odločil za cilj, ki je bil logistično lažji, ker sem pot lahko začel peš iz apartmaja in nisem potreboval nikogar zbuditi , da bi me kam peljal. Pa še na vrhu 4.242 m visokega Mont Blanc du Tacula še nisem bil. In vzpon na lep sončen dan, začinjen s skalami pred vrhom, je presegel vsa moja pričakovanja. Video o vzponu Filmček vzpona, posnet s Gopro kamero privezano na naramnico nahrbtnika, je na voljo spodaj : The movie, shot with the Gopro camera attached to the backpack armrest, is available below: Fotogalerija vzpona Z gondolo sem se zapeljal na Aiguille du Midi, 3.900 m visoko. Po deloma ozk
Read more »