“We are men carved in a dream; we are dead without dreams."
Fotoreportaža: Na Viš/Jof Fuart (2.666 m) po ferati Pot stoletnice in sestop po ferati Anita Goitan
Pridobi povezavo
Facebook
Twitter
Pinterest
E-pošta
Druge aplikacije
-
Other language than Slovene? Please choose:
Z Milošem sva imela prvotni plan, da se tekom dopusta v Kranjski Gori povzpneva na Prisojnik po Kopiščarjevi poti. Prvi vikend je odpadlo zaradi dežja, potem pa se je tekom tedna pojavila še novica, da je Kopiščarjeva pot zaprta zaradi obnove. Na hitro sem pomislil o potencialnih ciljih, ki bi zadovoljili najino željo po zahtevnejši turi in se spomnil Viša. Je v bližini, nikoli še nisem bil na njem in na njega vodijo dolge in zahtevne poti. Miloš je bil takoj zato, povabil je še Gašperja, ki sem ga poznal iz spleta ter Petra iz Koroške. Na koncu se je izoblikovala skupina, ki se ji je pridružila še Gašperjeva punca Maja in prijatelj Mitja. Prav slednji je že edini hodil po teh poteh in je predlagal dolgo in zanimivo kombinacijo, ki jo je enkrat prehodil. Gor po ferati po Poti stoletnice in dol po ferati Anite Goitan. Ker opisa obeh vzponov nista imela enakega izhodišča sem vprašal, kako bomo rešili težavo, da bo avto na drugi strani prelaza. To vprašanje je bilo rešeno s poslano potjo na Stravi, kjer sem videl, da se bomo po izhodu iz ferate Anite Goitan, namesto v dolino, po daljši poti spet povzpeli nazaj na preval in sestopili do avtomobila. Obetala se dolga, naporna in zanimiva dogodivščina, ravno to, kar smo iskali.
Miloš in Peter sta prišla k nam v Kranjsko Goro večer prej in zjutraj ob 4:00 uri smo se vsi skupaj dobili na parkirišču pod smučiščem. Odpeljali smo se čez mejo in mimo Rabeljskega jezera. Parkirali smo malo naprej, za mostom čez potok Bele vode. Nataknili smo si naglavne svetilke in še v temi pričeli s hojo. Mitja, ki nas je vodil, je na začetku dobro navil tempo, kasneje pa smo prišli do bolj zmernega tempa. Petra je mučila noga in je malo zaostal.
Počasi se je delal dan, mi pa smo napredovali ob lepih tolmunih in malih slapovih potoka. Mimo zaprtega Rifugio Brunner se po kakih dveh urah povzpnemo do bivaka Gorizia (1.950 m). Tam napravimo pavzo, slikamo kozoroge okrog nas in se smejimo zvokom, ki so prihajali iz bivaka. Kakšen par se je notri malo zabaval.
Nadaljujemo z vzponom proti škrbini Alta di Rio Bianco (2.150 m) po malo tečnem melišču. Tu pa tam se da malo poplezat po skalah in takoj začutim, kako sem to pogrešal.
Na škrbini se pričnejo jeklenice Poti stoletnice, zato si nataknemo čelade in Peter, Miloš in jaz še pasove in samo-varovalne komplete. Nadaljevanje je uživaško. Lažje poplezavanje se menjuje z razglednimi potkami tik pod grebenom.
Tako prispemo do najtežjega mesta prve ferate, kjer se moraš ob jeklenici in skobah najprej spustiti v škrbino in se potem na drugi strani dvigniti nazaj na greben. Mesto je dobro opremljeno, tako da nam ne povzroči težav.
Naslednje zanimivo mesto je tisto, kjer pridemo do rova iz prve svetovne vojne, po kateri poteka pot. Pot v rovu vodi navzdol, parkrat uporabimo tudi lestev. Potrebno je malo previdnosti, saj je strop ponekod nizek, tla pa vlažna in mokra.
Ko pridemo iz predora smo kmalu na Krniški škrbini/Forcella del Vallone (2.180 m) in od tukaj vidimo, da se bomo morali po melišču najprej spustiti kakih 200 višinskih metrov proti koči Corsi (1.874 m) in se potem pričeti vzpenjati po steni proti vrhu. Ta pust bo potrebno ob povratku premagati navzgor. To me ne skrbi, bolj se mi zdi moteče to, da se bomo potem iz škrbine spustili proti bivaku Gorizia po najbolj tečnem grušču, ki si ga lahko človek zamisli. Jaz grem raje 2x gor kot 1x dol po takem 😊
Pri spustu prečimo pobočje in se trudimo izgubiti čim manj višine, preden se priključimo poti proti vrhu Viša. Pod steno z Milošem slišiva žuborenje vode in se odpraviva poiskat izvor zvoka. Kot pri fatamorgani, samo, da je resnično. Najdeva žuboreč potoček, ki se zliva preko stene in se najprej napojiva kot kamele, potem pa še napolniva vse bidone. Ko se nama pridruži Peter pove, da se je odločil, da se vrne. Pet ur smo že na poti in ne počuti se najbolje za nadaljevanje. Pozdravimo in tako nadaljujemo v skupini petih. Zadeva se je sedaj toliko spremenilo, da sem sedaj jaz tisti, ki na začelju skupine lovi ostale. To, da sem veliko slikal in snemal mi ne ravno pripomoglo pri ohranjanju tempa z natreniranima dvema mladcema, eno mladenko in enim prijateljem, ki nikoli ne popušča 😊
Naprej se vzpenjamo ob jeklenicah. Sledi nekoliko nizek prehod skozi okno in nato ponovno vzpon ob jeklenici. Pot nas nato pripelje do križišča, kjer se nam z desne s prepadnih polic priključi pot Anita Goitan.
Sledi zmerno strm vzpon po skalnatem in nekoliko gruščnatem terenu. Malo pod vrhom se nam z desne priključi še severovzhodna pot Gola Nordest. Od tu sledi samo še krajši vzpon proti zelo razglednemu vrhu.
Z vrha (2.666 m) se nam odpira prekrasen pogled na vse strani. Na eni strani Kaninsko pogorje, na drugi strani Montaž in Špik hude police, na katerem smo stali z družino dva dni nazaj. Na vrhu stoji kip svete Marije in ob njem križ.
Po slabi uri slikanja in razgledov na vrhu, je čas, da se odpravimo proti dolini. Najprej pa še moramo preplezati in prehoditi navzdol pot Anite Goitan, katere se zelo veselim, ker sem slišal, da je lepa in slikovita. Po 15 minutah sestopa pomislim, da bi rekel, kaj če bi sedaj na poti navzgor srečali Petra. Le minuto za tem ga res zagledamo. Ko se je odžejal si je premislil in je šel za nami. Dogovorimo se, da bo sestopil direktno v dolino proti Cave del Mole, kjer ga bomo pobrali z avtom, če bomo prej prišli. Da nam ključe od svojega avta.
Na začetku ferate po prepadnih policah prečimo steno Gamsove matere. Polica je ponekod širša, ponekod ožja, na nekaterih mestih pa je kar zmanjka in prečimo prepadno steno po varovalih.
Pot vsekakor ni za vrtoglave. Potrebna je previdnost, pomagala so ponekod postavljena redkeje, kot smo vajeni iz naših hribov.
Sledi skoraj navpičen vzpon po ozkem žlebu s pomočjo jeklenice in nekaj klinov od škrbine med Malo špico in Turnom. To je tudi najzahtevnejše mesto na poti Anita Goitan. Dva navpična kamina te pošteno namučita, sploh drugi je bil kar težaven in sem plezal v razkoraku in na trenje.
Ko pridemo iz poti Anita Goitan se moramo povzpeti spet nazaj na Krniško škrbino. Po počitku se Gašper in Mitja zaženeta navzgor, kasneje sem izvedel, da sta se vzpodbujala in tekmovala :) Maja jima sledi v kratki razdalji. Mene Ahilove pečejo že kake tri ure in si zastavim svoj tempo, s katerim pridem na škrbino brez, da bi se zelo namučil. Sledi mučen pust po podirajočem melišču do bivaka Gorizia.
Po 11 urah in pol in 2.300 m priborjene višine in spusta, smo na cilju pri avtu. Bila je res super tura, taka, kot sem si jo želel. Nepoznana gora, dolga in intenzivna aktivnost, prelepi razgledi in zanimiva ter izzivov polna mesta na poti. Ter super družba aktivnih ljudi, ki so me lepo priganjali. Hvala tudi Mitji za vodenje, da se nisem rabil ukvarjat s tem, kje gre pot in sem lahko dal možgane na pašo :) Na koncu je seveda pasala ohladitev v mrzli vodi potoka Bele vode / Rio Bianco :)
Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadrans
Other language than Slovene? Please choose: Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo. Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo
Napovedan je bil prekrasen jesenski vikend. Z otroci sem se v soboto pridružil ženi Martini v Ljubljani, kjer je bila na izobraževanju. Družina je imela namen v nedeljo najprej dolgo spati in se potem, ko se megla že dvigne, odpraviti na izlet na Šmarno goro. Jaz pa sem nastavil budilko na 3.50, spakiral nahrbtnik in pripravil vse potrebno za jutranji izlet do Vrat. V načrtu sem imel prečenje Triglava. Vzpon čez Plemenice, prečenje do Kredarice in sestop po Tominškovi. S sabo sem vzel največji fotoaparat, saj sem imel namen tokrat predvsem uživat, čim več slikat in nikamor divjat. Ura zazvoni, vstanem, v recepciji hotela pograbim vrečko z zajtrkom in že sem na poti. Tokrat potrebujem do cilja veliko manj časa, kot po navadi, ko štartam iz Hoč pri Mariboru. Ob 6.00 sem pripravljen in prelep dan se lahko začne. Poglejte, kako je izgledala pot skozi objektiv fotoaparata, ne bom veliko govoril, slike povedo vse :) Jutro na poti proti Luknji Pogled na dolino Vrat Ju
Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek (3.798 m) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro leta 1799 se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak Valentin Stanič, ki je z barometrom tudi izmeril točno višino gore in na vrh pristopil le dan za prvopristopniki in opravil prvi solo pristop na vrh gore (vir Wikipedia). Običajno se na Grossglockner povzpnemo z juga iz Kalsa ali iz severovzhoda iz Heiligenbluta čez ledenik Pasterza. Iz severovzhodne strani sem pred kar nekaj leti že plezal, pristop na vrh pa je takrat odpadel, ker sem po bivaku zara
Other language than Slovene? Please choose: Za Medira Island Ultra Trail (MIUT) sem prvič slišal, ko sem na youtubu gledal dokumentarce tekem iz serije Ultra Trail Word Tour (UTWT). Navdušila me je pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz filma Gospodar prstanov. Madeira je vulkanski otok, ki je nastal sredi Atlantskega ocena zaradi delovanja vulkanov, skozi daljše časovno obdobje. Ostanke lave, ki se je iz večih kraterjev valila v morje, lahko danes najdemo po vsem otoku. Zaradi vulkanskega izvora je skala značilno črne barve. Zaradi lege sredi Atlantskega oceana je za otok značilno subtropsko vreme, z obilo padavinami, gosto vegetacijo in temperaturami okrog 20 stopinj skozi večino leta. Pred pol leta je v družini padla odločitev, da gremo letos za prvi maj pogledat še ta kraj na Zemlji. Takrat še nisem vedel, da se naš obisk pokriva s terminom ene največjih ultra trail tekem na svetu. To sem ugotovil, ko smo že imeli rezervirane letalske karte in apartma na otoku. Raz
CHULU 1999 Other language than Slovene? Please choose: PROLOG Piše se leto 2018. Star sem 49 let, imam 3 otroke, že 8 let sem direktor računalniškega podjetja. Zajel me je življenjski stil, ki smo mu že par let priča vsi. Nenehno drvenje od obveznosti do obveznosti, vmes poskušam še strpat svoje hobije, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Alpinizem in ultra teki po hribih in gorah. Zadnja leta prvi trpi na račun drugega, vsega pač ne gre. Ponavadi si ne vzamem časa, da bi po prijetno preživetem dopustu ali novi doživeti pustolovščini uredil misli, kaj šele, da bi kaj zapisal. Spominjam se, da sem včasih tako rad pisal in delil z ljudmi svoja doživetja ali domišljijske zgodbe. Z nostalgijo se spominjam svoje prve odprave v Himalajo, leta 1999. Časov, ko sem v stari bombažni majici in v NES hlačah, ki sem jih nabavil pred odpravo, cel mesec hodil po Nepalu. Na nogah sem imel obute nizke pohodne čevlje najcenejšega neznanega proizvajalca, s katerimi sem brez težav hodil
Other language than Slovene? Please choose: Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po gorski puščavi. Slone, kamele, leoparde, v rute zavita dekleta, ki so sedela o
Mont Blanc du Tacul, kot se ga vidi iz Aiguille du Midi Z družino smo preživljali dopustniške dni v Chamonixu. Dogovor je bil, da en dan izkoristim za vzpon na eno od visokih gora nad mestom. Najprej sem razmišljal, da bi poskušal v enem dolgem dnevu priti iz doline na vrh Mont Blanca in nazaj v dolino. Na tem najvišjem vrhu sem sicer bil že 3 krat. Potem pa sem se odločil za cilj, ki je bil logistično lažji, ker sem pot lahko začel peš iz apartmaja in nisem potreboval nikogar zbuditi , da bi me kam peljal. Pa še na vrhu 4.242 m visokega Mont Blanc du Tacula še nisem bil. In vzpon na lep sončen dan, začinjen s skalami pred vrhom, je presegel vsa moja pričakovanja. Video o vzponu Filmček vzpona, posnet s Gopro kamero privezano na naramnico nahrbtnika, je na voljo spodaj : The movie, shot with the Gopro camera attached to the backpack armrest, is available below: Fotogalerija vzpona Z gondolo sem se zapeljal na Aiguille du Midi, 3.900 m visoko. Po deloma ozk
Za Misurina Sky maraton sva z Martino prvič slišala pred par leti, ko smo bili z družino na dopustu v Lienških Dolomitih v Avstriji in smo se potikali po izletih na področju Treh Cin, na italijanski strani Dolomitov. Martina je takrat opazila plakat, ki je vabil na tekmo in vse od takrat se je vsake toliko časa spomnila, da bi se želela enkrat udeležiti tega teka. Pred par meseci sem na družbenih omrežjih zasledil reklamo za letošnji dogodek in nisva potrebovala veliko časa za dogovor in prijavo. Martina je seveda poskrbela še za organizacijo varstva za otroke za 2 dni, ko naju ne bo 😊 Martina se je prijavila na Cadini sky race, 20 km različico, ki je obljubljala 1.600 m višinskih metrov vzpona in spusta, sam pa sem se prijavil na Misurina sky marathon, daljšo različico z 42 kilometri in 3.000 m vzpona in spusta. Moja zdravstvena situacija pred tekom sicer ni bila ravno najidealnejša 😊 15. avgusta sem si na 50 kilometrskem teku po koroških hribih poškodoval hrbet (stara p
Komentarji
Objavite komentar