Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

Other language than Slovene? Please choose:

Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po gorski puščavi. Slone, kamele, leoparde, v rute zavita dekleta, ki so sedela ob poti. Moški s turbani na glavi, ki so stali zraven potk in me pozdravljali z dvignjeno roko. Obrazi, ki so me pozdravljali iz kamnov pod nogami, iz sten globokih kanjonov okrog nas. V trenutku, ko sem se jih hotel dotakniti, so vsi izginili in se spremenili v kupe kamenja.

Litvanec Gediminas Grinius, svetovni prvak Ultra Trail World Tour 2016,  je v cilju dejal, da je bila to ena najhujših tekem v njegovem življenju in da bo Ultra Trail du Mont Blanc naslednje leto dobil sto milj dolgega zverinskega, starejšega brata. Ja, lepo zverino smo zmogli, predvsem pa premaknili meje našega doživljanja na novo raven. Po taki tekmi ne moreš biti isti človek, kot pred njo.

6 mesecev pred startom

Imate 1 novo sporočilo. Tako mi javlja moj računalnik, v desnem spodnjem kotu zaslona. No, pa poglejmo, kaj je prišlo. Nekaj od organizatorjev Ultra trail teka okrog Mount Blanca, kjer letos v prvem poskusu nisem bil izžreban (Ultra Trail du Mont Blanc ali kratko UTMB). Preberem prvi odstavek sporočila. Premierno organizirajo ultra trail preizkušnjo v Omanu. Kje hudiča je ta Oman? Za prvič imajo samo eno progo 138 km dolgo, z 7.800 m vzponov in prav toliko spustov. Prostor je samo za 300 tekačev (kasneje 500), ki se prvi prijavijo. Preneham z branjem, zaprem sporočilo. Tek po soncu in peščeni puščavi ni moj stil, to me trenutno ne zanima.

5 mesecev pred startom

Med tekom se pogovarjam z Robertom Kerežijem, ultra tekačem iz Maribora. Pravi, da se je prijavil na tek v Oman. Povem mu, da se mi pesek ni zdel zanimiv. Pravi, da se motim. Da gre za gorsko puščavo in da napovedujejo temperature okrog 25 stopinj čez dan in minus ponoči. Gore :) Ops. To pa je že druga zgodba. Stvar me prične zanimati. Poiščem staro sporočilo in ga tokrat preberem do konca. Pot je večinoma speljana po gorah. Obljubljajo izpostavljenost in plezalne odseke na progi. In res ni napovedana taka vročina. Berem dalje. Začutim, tisti znani občutek, tisto ščemenje v želodcu. Nikoli še nisem bil v tistih delih sveta. Najdem, da se Oman nahaja na čistem koncu Arabskega polotoka. Ideja, da bi neznane kraje in predvsem divjo naravo, ki me veliko bolj zanima, kot mesta, spoznaval med večdnevnim tekom, postane zelo mamljiva. Med takim tekom sem veliko bolj dojemljiv za doživetja in občutke. Ščemenje preraste v tisti občutek, ki se mi iz želodca počasi seli do glave in mi od vznemirjenja orosi oči. To je to. Zmenim se z mojo drago ženo, lahko grem :) Hvala ljubica. Na hitro rezerviram letalsko karto in se prijavim. Pričenjam se veseliti nore dogodivščine.

Obdobje poškodb

Od avgusta dalje so se moje priprave malo zakomplicirale. Najprej sem si po mesecu pretiravanja 15. avgusta poškodoval hrbet, oziroma se je stara poškodba po par letih mirovanja spet zbudila. Potem sem konec oktobra nastopil na 42 kilometrov na Ljubljanskem maratonu in si tam poškodoval še gleženj oziroma Ahilove tetive, da sem komaj stopal na nogo.

Zadnji mesec pred startom v Omanu sem tako preživel v mirovanju in ob obiskovanju fizioterapij. 4 dni pred odhodom sem šel prvič po dolgem času na Pohorje in naslednji dan sem pretekel 12 km. Učinek je bil žalosten. Že po teku sem komaj stopil na nogo. Zadnje 3 dni sem tako le počival in upal na čudež.

Na fizioterapiji pri Urošu

Dva dni pred startom

Končno je prišel tako težko pričakovani dan odhoda. Martina naju z Robertom odpelje na letališče v Zagrebu. Od tam imava 5 ur in pol dolgi polet do Dubaja v Katarju. Tam morava prestopiti in sledi še dve uri dolg polet do Muškata (Muscat), glavnega mesta sultanata Oman.

Letiva z Qatar Airways, let je udoben

Tja prispeva ob 3.20 zjutraj. Ker imava avtobusni prevoz šele ob 8. uri zjutraj, morava tako še naslednje 4 ure preživeti v prekladanju po klopeh in restavracijah na letališču.

Na klopi na letališču se trudim vsaj malo zaspati

Vmes opazujeva dogajanje v avli za prihode. Skoraj nenehno prihajajo predvsem mlada dekleta, po videzu iz Afrike. Tisti, ki jih pričakujejo, jim najprej poberejo in preverijo potne liste in vize, potem pa jih odpeljejo. Robert je mnenja, da za opravljanje najstarejše obrti, jaz pa imam bolj vsakdanje mnenje :) Da bodo opravljala razna gospodinjska dela in pomoč v hotelih in restavracijah. Ker na letalu skoraj nikoli nič ne uspem zaspati, si tako pridelam že eno noč brez spanja, že čez en dan pa naju čakata še 2 noči brez spanja.

Oman je absolutna monarhija. Že od leta 1970 ji vlada sultan Kabus bin Said Al Said. Od vseh vladarjev na Srednjem vzhodu je na oblasti najdaljše obdobje. Ob najinem prihodu ravno praznujejo 48. Državni dan (National Day), ki je glavni praznik v državi. S tem praznikom slavijo zgodovino Omana in še posebej neodvisnost od Kraljevine Portugalske. Prav tako praznujejo uradni rojstni dan sultana. Zaradi praznika je marsikatera zgradba osvetljena z nacionalnimi barvami, rdečo, zeleno in belo. Sultan naju opazuje z vsakega bankovca ne glede na njegovo vrednost. Opazuje naju s slik na steni restavracij, uradov, njegove slike so obešene preko pročelij zgradb.

Slike sultana

Zgradbe so tudi na letališču zaradi praznika osvetljene v nacionalnih barvah

Sultanat Oman je obmorska država v jugozahodni Aziji, na jugovzhodni obali Arabskega polotoka. Oman na severozahodu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Saudovo Arabijo ter na jugozahodu na Jemen. Na jugu in vzhodu ima dolgo obalo ob Arabskem morju, na severovzhodu pa ob Omanskem zalivu.

Dan pred startom

Do 8. ure zjutraj se nas nabere že kar nekaj in organizator nas z avtobusom odpelje v 2 uri oddaljeno mesto Nizwa, ki predstavlja izhodišče za pohode v Omanske gore. Pokrajina okrog hotela je ravninska in peščena, na obzorju pa se razprostira gorovje Jabal Akhdar ali Al Jabal Al Akhdar, v katerega nedrjih bo potekala naša pot.

Med prevozom z avtobusom

Najin hotel

Pokrajina okrog hotela

Ugotoviva, da nimava v paketu vključene nobene prehrane, na srečo pa imajo zraven hotela restavracijo z burgerji, ki postane najina prehrambena točka za vse obroke do starta. Imava težavo, ker ne moreva v hotelu zamenjat eure v njihovo valuto, omanski rial. Nekako tudi to težavo rešiva.

Sončni zahod, dan pred startom

Zvečer nas tiste tekmovalce, ki spimo v našem hotelu, z avtobusom odpeljejo v hotel Golden Tulip, kjer poteka izdaja startnih številk, preverjanje opreme in zadnje predavanje s pomembnimi informacijami za samo tekmo.

V dolgi vrsti čakava, da prideva do startnega paketa

Najprej pri teh stricu podpišemo izjavo, da smo sami krivi za vse, kar se nam zgodi

Sledi detajlno preverjanje naše obvezne opreme

Pripravljen sva, vse je preverjeno

Na startu bo tudi nekaj domačinov iz Omana.  Danes so še v tradicionalnih oblačilih. Moško tradicionalno oblačilo se imenuje dišdaša, ki je preprosto oblačilo do gležnjev z dolgimi rokavi brez ovratnika. V glavnem je belo, lahko pa je tudi v drugih barvah. Okrašene so različno, odvisno od regije. Na izrezu ob vratu imajo nekateri prišit okrasni cof (furakha), odišavljen s parfumom. Na slovesnih dogodkih dišdašo lahko pokriva tudi črn ali svetlo rjav plašč, okrašen z zlatimi ali srebrnimi nitkami. Nosijo dve vrsti pokrival: musar in kumah. Musar je na poseben način zavezana volnena ali bombažna ruta, kumah pa okrašena čepica. Nekateri uporabljajo palico, aso, ki ima poleg uporabne vrednosti vlogo dodatka. V glavnem imajo obute sandale. Handžar je omansko bodalo, ki ga imajo pripetega ob pasu na praznovanjih, festivalih, saj spada k tradicionalni noši.

Ženske nosijo živo pisana oblačila, ki so bogato okrašena. Včasih je imelo vsako pleme svoje barve. Vrhnje oblačilo je dišdaša ali kandurah, to je dolga tunika z lepo okrašenimi rokavi. Sirval so široke hlače, zavezane na členkih, ki jih imajo pod tuniko. Na glavi imajo šal, lihaf. Tradicionalno se oblečejo le ob posebnih priložnostih. Nekatere so oblečene v dolge, črne plašče, abaje, burke ne nosijo, mogoče redko pri beduinih. V glavnem imajo hidžab, šal, ki pokriva lase in ramena, redko si pokrivajo obraz, saj je sultan prepovedal zakrivanje obraza v javnih službah.

Nadhira, tekačica iz Omana

Dan 0

Noč prespim kot ubit. Na srečo mi tudi 3 ure pribitka pri lokalnem času pomaga, da zjutraj bolj dolgo spim. Končno je prišel tako dolgo pričakovani dan. Tokrat sem poln dvomov vase in v svoje telo. Ponavadi imam glavo urejeno, to je moja močnejša točka. Tokrat pa se sprašujem, ali sploh imam kakšne možnosti, s tem razbolelim hrbtom, bolečimi tetivami in po mesecu brez treninga. In pred mano je najtežja preizkušnja, kar sem se jih do sedaj lotil. Poskušam ne preveč razmišljati in ostati pozitiven. Ob enih popoldan pojem goveji kebab za zajtrk in čez tri ure ob štirih ponovim enak obrok. Natakar se mi smeji, ko naročim enako, kot prej. Nočem reskirat s čim novim, tik pred startom.

Ob 18. uri se odpraviva do avtobusa, ki nas bo odpeljal na start. Pred vhodom v hotel nas šofer terenskega vozila prepriča, da smo mi pravi, ki nas čaka in štirje se spravimo v njegov avtomobil. Potem se odpeljemo. Med potjo se nekaj čudno pogovarja po prenosnem telefonu z nekom, ki zveni kot njegov šef. Potem da telefon enemu od nas, Italijanu, da se on pogovori s človekom na telefonu. Ker se slabo razumeta, preda telefon Angležu, ker domneva, da je težava v poznavanju jezika. Pa se tudi Anglež ne razume najbolje s človekom na telefonu. Nam je počasi jasno, kje je težava, vseeno pa predamo telefon nazaj vozniku. Ta po kratkem pogovoru izjavi:"Ljudje, vi niste pravi potniki." Ja, super, saj to se nam je zdelo že pred hotelom. Vseeno zagotovi, da smo sedaj že tako daleč, da nas bo pač odpeljal na start.

Ko prispemo na trg v mestu Birkat Al Mouz, kjer bo potekal start, začudeni ugotovimo, da so zadevo pripravili na veliko. Celo središče mesta je zaprto za promet in veliko je dogajanja.

Robert na startu

Tudi jaz sem pripravljen, sedaj pa bo, kar bo

Ob 19.30 smo pripravljeni. Start dirke signalizira vodja tekmovanja s strelom iz puške. Okrog 400 se nas požene na najbolj nenavadno tekaško dogodivščino v našem življenju.

Startni strel iz puške

Začetek je zložen. Tečemo po mestnih ulicah in po potkah stare trdnjave Birkat Al Mouz, potem pa se priključimo peščeni cesti, ki vijuga proti goram. Tekači pred mano so pošteno zaprašili cesto in mi, ki smo na sredini kolone, že lepo požiramo pesek. Vmes se nasmejim situaciji, ki se dogaja okrog mene. Za hrbtom slišim, da se počasi približuje par tekačev, od katerih eden nenehno čeblja. Sploh ne vem, kdaj lahko diha. Nekomu od tekačev v moji skupini prekipi in v angleščini zakliče:"Utihni!" Pa nič, tip čeblja dalje. Razburjeni ponovi svoj krik še trikrat, vsakič brez kakršnikoli učinka. Vmes v francoščini preklinja. V smehu se obrnem proti njemu in mu rečem, naj zdrži še pol ure, potem pa bo ta reglja tako ali drugače sama utihnila.

Stara trdnjava Birkat Al Mouz

Tako pretečemo prvih 12,9 km, ko pridemo do prve kontrolne točke v vasi Al Mu'aydin. To je edini del poti, ki ga je bilo možno tako v kosu preteči, česar pa se v tem trenutku še ne zavedamo. Zavijemo v ozko in globoko sotesko  in se med velikimi balvani strmo vzpenjamo navzgor do kraja Masirat Al Rawajih (21,3 km). Na tem odseku že čutim močno napetost in bolečine v nogah in hrbtu, posledico poškodb in mesca dni brez treninga. Čutim, kako so mi uplahnile mišice v nogah.

Kontrolni točki sledi strm vzpon po prašni cesti do vrha gore, kjer se na drugi strani spustimo po pobočju do kontrolne točke v kraju Salluta (25,6 km). Na tej cesti me dohiti in prehiti sotrpin iz Slovenije Matjaž Čampa, izkušen ultra tekač. Tukaj je z ženo, hčerko in hčerkino prijateljico in ekipa ga čaka na kontrolnih točkah in mu pomaga. Spomnil sem se, da sem na Robertovem blogu prebral, da me je Matjaž na tej točki opisal kot "popolnoma razbolelega, izčrpanega, zlomljenega" in se ob tem malo nasmehnil.  Če bi se tukaj že tako počutil, potem res ne bi nikoli videl točke na 82 km, kjer smo se preoblekli in najedli. In kako sem se jaz počutil? Popolnoma razbolelega, definitivno. Še najbolj me je skrbel hrbet, ki me je tako bolel, da sem vsak trenutek pričakoval, da me bo tako usekalo, da ne bom mogel nadaljevati. Bil sem poln vprašanj, vprašanja so porajala dvome, dvomi so porajali nesigurnost, ki ni bila dobrodošla. Zaradi bolečin od poškodb, si nikakor nisem upal iti bolj na polno, ampak sem skozi poslušal telo in ob vsakem čudnem znaku zmanjšal intenzivnost. Nobene osredotočenosti na to, kar je potrebno narediti, kar me ponavadi najbolj žene naprej. Nobene resne osredotočenosti na borbo.

V temi se kolona lučk vzpenja na enega od neštetih vrhov

Zapustimo kraj Sallut in se po strmi potki vzpenjamo do gorskega platoja z fenomenalnimi razgledi. Skozi vasico Hilat As Sharaf nadaljujemo pot do Wadi Bani Habib (34.4km), kjer prečkamo zapuščeno staro vasico, ki v temi deluje kot iz neke pravljice iz drugega časa.

Naziv Wadi oziroma Vadi označuje suho rečno dolino na področju puščav severne Afrike in zahodne Azije. Vadi se občasno napolni z vodo po obilnem deževju. V vadijih z velikim prispevnim območjem lahko tudi zelo oddaljeno grmenje vodi do presenetljivega in nenadnega dviga vode.

Prva noč je razmeroma topla, tudi s kratkimi hlačami in nogavički gre. Pot gre nenehno gor in dol, počasi postane nepomembno, koliko kilometrov je za nami ali pred nami. Tudi kako se reče kateremu kraju. Prvi jutranji žarki svetlobe nas zalotijo na ponovnem vzponu, na vrh hriba visokega preko 2.200 metrov. Na vrhu hriba je okrepčevalnica in močno piha. Prvič nas zazebe in nase navlečem še rokavice, kapo in vetrno jakno.

Prvi žarki dnevne svetlobe

Z zelenimi pikami je bila zelo lepo označena pot

S soncem pride tudi nova energija. Telo se ogreje in prebudi. Oči se raztegnejo v nasmeh. Lepo nam je. Pokrajina okrog nas je fenomenalna. Igra senc pričara nore privide.

Pridemo na širno gorsko planoto. Sonce počasi pričenja pripekat. Ustavim se in najprej opravim potrebo za bližnjimi skalami. Potem se mučim, da v novih sončnih očalih Adidas zamenjam prozorna stekla s temnimi, ki imajo zaščito za sonce. Ko se še namažem s sončno kremo, sem pripravljen za nadaljevanje. Vmes me prehiti par tekačev.

Zelo visoko v gorah smo. Na robu planote padajo stene kar nekaj sto metrov strmo v prepad.

Sanje in resničnost. Prividi ali realnost. Počasi nič ni več gotovega. Na poti smo že 12 ur.

Kar nekaj časa nadaljujem brez kape s ščitnikom za sonce, ker se bojim, da se mi bodo rosila očala. V nekem trenutku začutim, da sem že blizu kakšni sončarici. Ustavim se in poiščem kapo v nahrbtniku. Ko si jo poveznem na glavo, je takoj bolje.

Ko pridemo do roba gorske planote, sledi spust v globoko dolino. V samem dnu se nahajajo kamniti ostanki hiš iz davnine, tipično potisnjeni v stene kanjona, ki edine zagotavljajo malo sence. Nenehno se sprašujem, kdo je lahko živel v tej divjini, kjer ni ne rastja, voda pa je le tu in tam v obliki blatne mlake. Na drugi strani doline se moramo spet povzpeti po zelo strmem pobočju na greben, ki je na spodnji sliki viden levo od skalne stene.

Spustimo se na samo dno kanjona. Končno 2 minuti sence. Pa takoj spet strmo gor, sonce pa je neusmiljeno. Prejšnja okrepčevalnica je že dolge ure za nami in počasi pijem zadnje kapljice vode.

Sonce pripeka, čas mineva, noga pred nogo, korak za korakom, greben pa se kar noče približati.

Končno pridemo do vrha grebena in za njim se nahaja spodnja vasica. Nad njo pa končno naslednja okrepčevalnica in tako želena vooodddaaaa.

Francoz, s katerim že en čas hodiva skupaj, kaže željo, da bi nadaljevala skupaj. Ko sem pripravljen za nadaljevanje pravi, da bo še 10 minut ležal. Meni se ne da sedet na mestu in nadaljujem sam v hrib, ki se dviga nad okrepčevalnico.

Sam nadaljujem tako naslednjih par ur po gorski puščavi. Veliko časa smo nad 2.000 m višine, pot pa cel čas vijuga gor in dol. Kar nekaj poti gre zelo blizu roba kakega globokega prepada, kar zahteva dodatno koncentracijo. Na poti smo že 20 ur, tudi sonce naredi svoje in počasi me vedno bolj pogosto pričnejo obiskovati nevidni prijatelji  iz "nevsakdanje realnosti". Iz stene zraven mene me nagovarja obraz. Meter od potke me brez besed pozdravlja beduin. Tudi kakšen slon pride mimo mene.

Možgani se počasi navajajo na realnost tega ultra traila. In to je velikanski čas, ki ga potrebuješ za na papirju kratke razdalje. Velikokrat je razdalja med dvema okrepčevalnicama okrog 4,6 kilometra. Najprej sem pomislil, zakaj so tako skupaj. Potem pa vidiš. Za nekatere 4 km odseke potrebujemo tudi po 2-3 ure. Včasih še več. Za 10 km odsek potrebuješ toliko časa, da je že sam po sebi trail tekma v tekmi. Razdalja do konca pa se zmanjšuje po polževo. Nekaj, kar je neprimerljivo s katerikoli drugim trailom, na katerem sem bil. Nekaj, s čim se moraš sprijaznit in o tem čim manj razmišljat. Nekateri se ne morejo. Cel dan že odstopajo. In cel dan že poslušam, da nekaj takega pa se ne gredo nikoli več.

Pot nas vodi po starodavni kamniti poti, narejeni že pred stoletji. To področje se imenuje Pot izgubljenih vasi (Lost Villages Trail).

Pri spustu v dno globokega kanjona, se pred mano pojavi spodnja vasica, kot iz sanj. Sprva mislim, da je spet še ena stvar, ki bo izginila, ko se je bom hotel dotakniti. Pa ta ni, očitno je prava. Izgubljena vasica.

Po dolgem spustu spet pridemo čisto do dna kanjona (vadija) in nadaljujemo pot po suhi strugi, kjer očitno pri kakšnem večjem nalivu teče voda. Teren je zahteven za napredovanje, malo moramo tudi plezati. Pokrajina okrog nas pa je nora.

Sanjamo ali je res. Sredi gorskega kanjona pridemo do spodnjega jezerca. Nad njim se prične resna plezarija. Že 27 let sem alpinist, pa mi na nekaterih mestih ni vseeno. Plezamo mesta, ki bi nekatera lahko ocenil z 2-3 po alpinistični lestvici. In to po 21 urah na poti in neprespani noči. Nekatere je kar strah. Plezam s 4 tekači iz Rusije. Preklinjajo, da to ni trail, ampak alpinistični vzpon. Za tri od štirih je to preveč. Pravijo, da bodo pri hotelu na robu stene odstopili.

Do roba stene nas loči še kakih 150 m navpične stene, čez katero so speljane jeklenice. Na tem mestu dobimo čelado in pas s samo-varovalnim kompletom.

Nekateri imajo tukaj kar težave, sam varovalnega kompleta večino časa ne vpenjam in prehitim par tekačev.

Stena je končno za nami in imamo še 5 minut teka do Alila Hotela na 82 km. Ta hotel je edina točka na poti, kjer nas čaka vrečka z rezervnimi oblačili in prava hrana. Sam sem že par ur zelo lačen, banane in keksi, ki jih jem na okrepčevalnicah, mi po skoraj 24 urnem teku več ne zadostujejo.

Alila Hotel je zgrajen na fenomenalni lokaciji, na samem robu stene. Do hotela pridem ob 17.30, do časa, ko moram zapustiti to točko imam še 1 uro in pol. Tako imenovani "cut-off-time" je namreč ob 19.00 uri. Najprej se zapodim v hrano. Kar pri loncu spijem dve skodelici tople juhe. Potem mi kuhar naloži polni krožnik riža. In ker imam prevelike oči, dodam še 3 kose piščančje rulade in eno jajce. Ko se usedem za mizo in pričnem jesti, se moram sprijazniti z realnostjo. Želodec je tako skrčen, da komaj pogoltnem žlico riža. Ustavlja se in boli. Naslednjih 20 minut se tako na silo trudim,da spravim v sebe vsaj nekaj prave hrane. Suho rulado pustim, ni možnosti, da jo pogoltnem.

Veliko se jih tukaj odloči, da odnehajo. Zelo enostavno je, vsakega vprašajo. Samo pokimaš in trpljenja je konec. Tekač iz Omana pravi, da ne vidi smisla, ker pozna pot in je pred nami še težja pot, kot za nami.

Tukaj bi mi zelo prav prišel nekdo, ki bi mi pomagal. Nekateri imajo tukaj ekipo za pomoč. Neskončno dolgo rabim, da iz vreče poiščem sveže obleke, mokre stvari iz nahrbtnika zamenjam s suhimi, zamenjam rezervne baterije in se preoblečem. Večini tistih, ki so prišli okrog mojega časa, se nikamor ne mudi. Sam sem želel, da na točki ne bi izgubljal časa. Nekateri se za par minut uležejo na postelje, ki so nekje v sobah na hodniku. Ker čakam nekoga za družbo skozi noč, se na koncu še sam odpravim pod tuš, ki mi ga ponujajo zraven stranišča. Sprva se mi je zdelo smešno, da bi se tuširal sredi tekme, potem pa sem med čakanjem rekel, zakaj pa ne. Kakih 15 minut pred 19.00 uro se z tekačem iz Anglije končno odpraviva dalje v noč.

Pred mano je dolga druga noč brez spanca. In noč brez slik, saj ponoči ne slikam. Ni slik, je pa ogromno časa za premišljevanje. Prve kilometre s so-tekačem prehodiva, čeprav gre steza večino časa navzdol. So-tekač pravi, da ima poškodbo zaradi katere dol noče teči. Ok, saj imava čas. Po 3 km pridemo do naslednje kontrolne točke in ravno 50 m pred tem, ko se neha asfaltna podlaga, me močno zaboli v levem kolenu. To bolečino poznam. Ni možnosti, da se je znebim do konca. Ko se enkrat pojavi, je tukaj. Pa nogo težko skrčiš zaradi tega.

Naša skupina se poveča nekje na 5 ljudi. Prva dva močno pospešita korak, težko jima sledim. Gresta naprej, jaz ostanem z enim Italijanom in Saudijcem. Saudijec razlaga, da je to njegov prvi in zadnji ultra trail v življenju. Prepričujeva ga, da mora poskusit še kakšnega, da je ta totalno drugačen od ostalih, veliko težji. Pravi da ne bo. Da se ukvarja z Ironman triatloni in bo tam tudi ostal. Da so ga prijavili prijatelji, ki pa so sedaj vsi odstopili. In da sedaj mora priti do cilja, da ohrani njihovo čast.

Ure minevajo, telo vedno bolj boli. Še vedno me najbolj skrbi hrbet, ki je trd kot kamen, Ahilove so tako stalnica, sedaj pa še koleno. Počasi po malem ugašam. Možgani hodijo po svoje. Ure in ure se sprašujem, tako kot ostali, zakaj mi je tega treba. Zakaj preprosto ne odneham? Zakaj nisem pri hotelu preprosto odnehal, če pa sem vedel, kako razbolele so moje poškodbe in da nimam dosti možnosti, da vztrajam do konca? Zakaj ? In si seveda rečem, nikoli več kaj takega. Obljubljam telesu 2 meseca počitka, če zdrži do konca. Zdi se mi, da sem vedno bolj počasen. Tu in tam me prehiti kakšen tekač ali tekačica. Če pa se ozrem nazaj vidim, da se za mano in pod mano vije še kača luči. "Tisti za tabo so taki invalidi kot ti. Normalni so že spredaj," si rečem. Pa se nekje v kotičku utrujenih možganov zavedam, da ima vsak od nas svoje težave, svoje dvome in svoje meje, ki jih je treba premagati.

Pojavi se še močan in mrzel veter. Hudiča, kako zebe. Nad 2.000 m smo. Zaloge energije za gretje telesa so izčrpane. Ker prvo noč ni bilo tako mrzlo, sem seveda naredil pri hotelu isto napako kot večina in sem za to noč  vzel s sabo tanjša oblačila. Tresem se, premikam se, tresem se, premikam se. Prividi so vse bolj pogosti. Zanje se sploh več ne zmenim. Ure minevajo, pot pa vseskozi gor in dol po gorah. Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje imeli kakšen meter ravnine. Iz teme se pojavi nova okrepčevalnica. Tekač zraven mene se odloči, da se mora pogreti v šotoru na okrepčevalnici. Sam nadaljujem. In se potem vseskozi sprašujem, zakaj se nisem še sam pogrel. Zakaj trmarim s tem premikanjem? Prilepim se za pete tekačici po rodu iz Rusije, ki že 5 let živi na Nizozemskem in njenemu Nizozemskemu prijatelju. Fokus se zoži na preprosto sledenje petam pred sabo. Moram se truditi, da sledim tempu.

Tako pridemo ob 2.00 ponoči do naslednje okrepčevalnice. Dekle pravi, da gre v šotor, da jo preveč zebe. Tudi jaz reagiram refleksno, brez razmišljanja. Grem v sosednji šotor, drugače se mi bo zmešalo od drgetanja. V šotoru že leži neko dekle, po videzu iz Japonske ali Koreje. Zavita je v astro folijo, jaz se zavijem v odejo, ki leži zraven.  Na uri si nastavim budilko čez 45 minut, če slučajno zaspim. Pri tem po pomoti ugasnem štoparico. Hudiča nič ne bo s tem, da bi imel pot posneto na uri. Nekaj me tišči v hrbet. Odpnem si startno številko. Premikam se iz boka na bok, morda vmes tudi kaj zaspim, se ne zavedam. Vstran vržen čas, ko se čez 45 oglasi budilka me zebe še bolj, kot me je ob odhodu v šotor. Spijem še kavo na hitro in grem dalje v noč. Na odhodu mi povedo,da je v nadaljevanju 1 km navzgor, potem pa 6 km navzdol. Če bi to vedel prej oziroma bi mi možgani še delovali, se ne bi ulegel na najvišji točki in bi tekel dalje dol v toplejše kraje. Škoda.

Po kilometru vzpona po asfaltni cesti zavijemo na prašno cesto, ki gre navzdol. Hodim v svojem tempu in sam. Naenkrat mi skozi možgane useka spoznanje. Startna številka! Potipam se okrog pasu. Pozabil sem jo v šotoru. Svet se podira. Kaj sedaj. Če pridem na naslednjo točko brez številke, bom diskvalificiran. Da grem nazaj? Pa to je vsaj ura hoje! Pa imam kakšno drugo možnost? Odstop? Nič, grem nazaj. Brez volje krevsam nazaj, čas mineva. Že na asfaltu se nasproti pripelje avto, ki v mene usmeri žaromete in se ustavi. Policija na obhodu. Fantje, pozabil sem številko, me peljete nazaj? Prisedi. Ko pridem do šotora in vzamem številko je ura 3 in 50 minut. 2 uri po tem, ko sem stal na tem mestu, sem spet tukaj, ne morem verjeti. Šotor bedaka. Še 10 minut do "cut-of-time". Policisti mi pravijo, da me bodo odpeljali nazaj do tja, kjer so me pobrali. Hvala, vsaj to. Poslovim se od policistov in v drugo zagazim po prašni cesti. Na trenutke zagledam zadnji 2 lučki daleč pod mano. Dva, ki sem ju srečal, ko sem se vračal in sem jima povedal, da grem nazaj po številko. V tistem trenutku mi odpove čelna svetilka, baterija je prazna. S težavo v temi s pomočjo svetilke na telefonu zamenjam baterije in vstavim nove, ki sem jih kupil na črpalki na poti na letališče. Vključim svetilko, 2 krat utripne rdeče in preklopi v nek način, kjer le malo brli. Neeee, sedaj sem pa še brez luči, sam v tej temi, na prašni cesti, bog ve kje. Kaj se mi še lahko zgodi? Počasi krevsam dalje, ker nimam globinskega vida do podplatov, me skozi premetava. Čas mineva, kolena in noge bolijo kot hudič, prepričan sem, da več ne zmorem teči navzdol, sploh pa brez svetilke. In potem še zadnji šok. Podre se mi vse v meni. Spet zagledam 2 lučki, samo tokrat pod mano, na levi stani doline, jaz pa hodim navzdol po desni. Zdaj sem se pa še izgubil? Očitno je bilo nekje križišče, ki sem ga brez luči spregledal. Pot po kateri hodim, je sicer označena z zelenimi zastavicami. Očitno neka druga pot, morda kakšna po kateri smo se včeraj vzpenjali? Če bi možgani še delovali bi vedel, da to ni mogoče. Prvič v življenju sem pred tem, da se odločim, da odneham. Druge možnosti ne vidim, nazaj gor ne grem iskat križišča. S težkim srcem poiščem številko SOS telefona in pokličem. Dvigne dekle, govori slabo angleščino s francoskim naglasom. Pa slabo se sliši. Verjetno je težava v mojih možganih, delujejo na 10% moči. Poskušam povedat, da sem na peščeni cesti. Kako hudiča se reče pesek po angleško? Nič se ne spomnim. Dekle obupa, da telefon moškemu, tudi s francoskim naglasom. Če bi lahko normalno govoril, bi mu rekel, naj pošljejo avto, da me odpelje nekam, kjer bo toplo. Dovolj imam, da me zebe, dovolj imam te teme in samote. Pa na srečo ne spravim iz sebe kaj pametnega. Moški me vodi, da zaženem aplikacijo na telefonu, ki smo si jo naložili. Noter je en lep gumbek SOS. Le ta mu pošlje podatke o moji lokaciji. V megli razumem, da mi pravi, da sem na pravi cesti, da je 1 kilometer naprej okrepčevalnica številka 16. Ne, ne more biti, jaz sem desno, lučke so levo, kako ne moreš razumeti? Tip vztraja. Ok. Ugasnem telefon. In takrat začutim. Začutim razliko, občutek v telesu. Sedaj vem, kaj sem pogrešal. Tisto, kar sem zaradi vseh okoliščin poškodb in dvomov okrog tega pogrešal cel čas tega traila. Tisto osredotočenost, da se zares borim.  Notranjo energijo. To ponavadi imam. V tem trenutku pomislim na letošnji ultra trail na Madeiri. 31 ur. In celi čas sem tekmoval, se boril. Po 30 urah sem celo zadnjo uro odtekel na polno, koliko sem še lahko.  In tukaj se nisem boril. Bil sem preveč poln dvomov. Do tega trenutka. Posveti se mi, da nočem odstopiti. Ne, sedaj se bom boril.

V naslednjem trenutku pričnem teči navzdol. Kar se mi je še pred 5 minutami zdelo nemogoče. Saj so samo bolečine, to lahko odrinem nekam v kot. Tako pritečem do naslednje kontrolne točke. Tip mi reče, da je naslednja kontrolna točka 3 km naprej in da je čas, ko jo moram zapustiti do 7.00 ure. Da moram pohiteti. Ne skrbi fant, sedaj je vse mogoče. Tečem dalje. Svetloba dneva osvetli svet okrog mene. Spet lahko vidim, pa toplota prijetno dene. Do naslednje točke že prehitim prva dva tekača, ki sta še malo prej bila veliko pred mano. Na točko pridem ob 6.30, imam še dovolj časa, da si na hitro nekaj zmašim v usta, se odpravim na stranišče in se preoblečem v kratke  hlače in majico. Zdravnika prosim, da mi namaže koleno, če ima kaj. Maža, ki jo ima deluje, bolečine v kolenu postanejo zmerne. Za nami je 116 kilometrov poti, na poti sem okrog 36 ur.

10 minut pred zadnjim rokom, se poženem navzgor. Pred mano je največji in najdaljši vzpon na poti. Splezati je potrebno 1.761 m navzgor. Najprej se moramo v 3 kilometrih povzpeti čez steno pred nami za 1.100 višinskih metrov.

Spet plezamo navzgor

Na teh prvih 1.000 m vzpona moramo spet kar nekaj plezati. Zadeva zahteva previdnost in koncentracijo. To je moj teren, vsake toliko dohitim in prehitim kakšnega tekača, ki je na vzpon krenil tudi več kot pol ure pred mano.

Pred nami je vrh, za katerega zmotno mislimo, da je najvišji vrh na poti. Da gre pot od tukaj samo še navzdol. Za ta del potrebujem dobre 2 uri, kar je bilo zelo hitro.

Pri kontrolni točki na vrhu, mi tekač iz Irske pravi, da sedaj pa ne bo več tekel in da lahko hodimo skupaj. Da gre samo še navzdol. Meni nekaj ni ok, do cilja je še preveč kilometrov, da bi bilo to to. "Kaj sem se naučil v zadnjih 2 dneh je to, da vedno pričakujem nepričakovano. Ne verjamem, da smo na koncu," mu pravim. Grem na polno, koliko še zmorem, nič nočem prepustiti naključju. Enako tudi dekle iz Rusije, ki dela na Nizozemskem, ki je bila moja družba do šotora ponoči. In se je sedaj pojavila ne vem od kod. Pravi, da je malo spala na spodnji kontrolni točki. Greva naprej.

"Imam eno slabo novico." mi pravi dekle. "Koliko vidim, moramo po dolgem grebenu na naslednjo goro, še kar višjo od naše, ki se blešči v soncu, zelo daleč."
"Sem vedel, da mora biti še nekaj. Hudiča! kako daleč zgleda, ne bo nam zneslo, da bi prišli v cilj v 44 urah. Prekleti tisti 2 stran vrženi uri pri šotoru ponoči," pomislim. Drživa maksimalno hitrost, ki jo zmoreva in se najprej po grebenu, nato pa še po pobočju prebijava do najvišje in najbolj odmaknjene točke tekme, 2.300  m visoke gore.

Na 2.300 visokem vrhu, najvišji in najbolj odmaknjeni točki tekme, se nahaja oddajnik za telefonijo

Od tu gre samo še navzdol. Ampak po kakšnem terenu. Zelo strmem, na začetku krušljivem in zelo zahtevnem. Utrujene noge bolijo pri vsakem koraku. Z dekletom se poženeva navzdol. Tečem brez prestanka, čeprav boli. Preveč smo dali skozi, da bi sedaj bili prepočasni. Pri naslednji kontrolni točki pod vrhom prehitiva še par tekmovalcev. Kmalu tudi jaz ne zmorem več njenega tempa in gre naprej. Spust je neskončen. Mislim, da smo več kot uro tekli navzdol po konstantno nagnjenih črnih gladkih skalah. Vročina, ki se je odbijala  od črnih skal je dajala občutek, kot da tečemo po premogu. Konstantnost naklona in tek na trenje je povzročala bolečine v gležnjih in kolenih. Nisem se ustavljal.  Tako pritečemo še do naslednje kontrolne točke, ki je že na malo manj strmem terenu.

Fant na točki mi reče, da je do cilja še 7 kilometrov. Imam še 2 uri časa, moralo bi zadostovati. Upal sem, da bo pot od tukaj potekala po kakšnem lažjem terenu, po kakšni cesti. Pa je bilo spet prazno upanje. Zavijemo na potko po skalah in kamenju, ki je zelo zahtevna in strma. Tako se nadaljuje vse dokler ne pridemo do kraja Misfat Al Abriyyin. Mislim, da je v tem kraju cilj. Končno tečemo po senci, po robu kanjona, zraven korita, po katerem teče voda. Ko tako tečemo zagledam moškega in žensko pri vhodu v hišo. "Kako je še daleč do cilja?" vprašam. "1 kilometer," pravi ženska. Ker jih že poznam, da vedno rečejo premalo, rečem:"1 ali 2 kilometra?" "Ne dva, samo eden," pravi.

Veselje me preplavi, tukaj sem, uspelo bo. Tečem dalje. Čas mineva, pa nič. Vsako hišo gledam, če je cilj. Tako pridem že do roba naselja. Domačin, ki ometa hišo, mi pravi:"5 kilometrov." Ne to ne more biti, saj je dekle že 2 kilometra nazaj reklo 1 kilometer. Pa 7 jih je bilo od zadnje kontrolne točke. Tako pritečem do travnika, na njem pa šotor. Šok. Ni cilj, ampak še ena kontrolna točka. Pravijo, da imam do cilja še 2,4 kilometra. Tako sem kasneje tudi videl, da uradno piše. Pogledam na uro. Imam še 32 minut. "Saj je dovolj časa," pravi gospa na točki. Pravi tudi, da bodo razširili dovoljen čas, so videli, da so za zadnji odsek namenili premalo časa.

Nočem nič prepustiti naključju in se trudim teči dalje. Čez 200 m mi pot zapre pastir, ki s čredo prečka pot. Nič ga ne sprašujem, pa sam pravi:"4  kilometre". Ne, gospa je rekla 2,4 km in pika, ti se motiš. Pa se ni. Pot se vije sem in tja po skalah, vmes nas še peljejo v plitek kanjon in na drugi strani ven. Na tem odseku me spremljajo vsi moji nevidni prijatelji s poti. Vsakih nekaj metrov me pozdravlja kakšen moški ali ženska ali žival. Ko se jih hočem dotaknit in se jim zahvalit, se spremenijo v kup kamenja.

Zadnji kilometri poti po vročih skalah okrog mesta, kjer je cilj

Po 44 urah in 16 minutah pritečem v cilj. Od zanje točke sem očitno potreboval kar 46 minut. Ali pa sem spet kaj haluciniral, kdo bi vedel. Narejeno je. Najtežja tekma v življenju. Od skoraj 400 nas je do cilja prišlo 142, sam sem uvrščen na 137 mesto. Med njimi 4 Slovenci. Hudiča smo trmast in trpežen narod :)

Čestitke Erik Elezovič, Matjaž  Čampa in Robert Kereži.

Sedim na stolu v ciljni areni in vsakič, ko zaprem oči, zagledam prizore nevidnih prijateljev. Lepo mi je. Morda se tako počutijo na drogah, ne bi vedel, ker nisem poskusil. Tako enostavno je. Zapreš oči in preplavijo te občutki, vtisi in predvsem zadovoljstvo.  Jih odpreš in se izključi. In jih zapreš in so spet tukaj. Kaj smo doživeli prihaja za mano. Spomini, občutki, vtisi, dvomi, bolečina, sreča. Ko pridem v apartma še ure kar v umazanih oblačilih sedim na kavču in se prepuščam vtisom. Tako me dobi Robert, ki se vrne iz zaključnega dogodka v Golden Tulip hotelu.

Celi čas med tekmo sem poslušal od vseh, da na kaj takega več nikoli ne gredo. Ko sva se v Robetom srečala v hotelu, sva družno ugotovila, da drugo leto ne bo nobenega, ki je letos bil na tekmi. "So se zafrknili, to je pretežko." Potem prespiš prvo noč. Zjutraj se polna vtisov spet pogovarjava. "Kaj si ti nor, kaj smo doživeli in preživeli". "Mogoče pa še kdaj". In potem prespiš še eno noč. Zjutraj Robert pravi:"Sem se že zmenil z Čampo, da greva drugo leto na 100 milj". Podaljšali bodo namreč progo še za 21 km. Narediti hočejo brez konkurence najtežjo trail tekmo na svetu.

Tako je to pri nas. Kot sem ugotovil v drugi noči v trenutku svojega razsvetljenja:"Olson, ne sprašuj se, kaj ti je to treba, to je preprosto, ti si ena budala :)"

Za konec še video naše poti, narejen na osnovi Robijeve gpx datoteke. Pri izvozu so napačno izvoženi podatki o razdalji in višinski razliki, se pa vidi pot: