Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

CHULU 1999

Other language than Slovene? Please choose:

PROLOG

Piše se leto 2018. Star sem 49 let, imam 3 otroke, že 8 let sem direktor računalniškega podjetja. Zajel me je življenjski stil, ki smo mu že par let priča vsi. Nenehno drvenje od obveznosti do obveznosti, vmes poskušam še strpat svoje hobije, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Alpinizem in ultra teki po hribih in gorah. Zadnja leta prvi trpi na račun drugega, vsega pač ne gre. Ponavadi si ne vzamem časa, da bi po prijetno preživetem dopustu ali novi doživeti pustolovščini uredil misli, kaj šele, da bi kaj zapisal. Spominjam se, da sem včasih tako rad pisal in delil z ljudmi svoja doživetja ali domišljijske zgodbe.

Z nostalgijo se spominjam svoje prve odprave v Himalajo, leta 1999. Časov, ko sem v stari bombažni majici in v NES hlačah, ki sem jih nabavil pred odpravo, cel mesec hodil po Nepalu. Na nogah sem imel obute nizke pohodne čevlje najcenejšega neznanega proizvajalca, s katerimi sem brez težav hodil po snegu. Edino funkcijsko majico, ki sem jo premogel, sem kot največji zaklad hranil za dan naskoka na vrh. Z Mirkom sva se z minimalno opremo in še bolj minimalno hrano podala v popolnoma neznan in nov svet. In bilo je tako vznemirljivo. Vsak dan sva odkrivala nove neznane pokrajine, nove ljudi in ljudstva, vse je bilo tako neznansko razburljivo. Vznemirljivo, kot je lahko le prvič.

Tako sem se odločil, da je prišel čas, da malo uredim svoje takratne zapiske in tako je nastala spodnja zgodba.

NEKE SANJE

Beli velikani, nekje tam daleč za obzorjem. Kot nekakšni kralji kraljujejo nad pokrajino pod njihovim vznožjem. Le redke ptice vstopajo v njihov tihi svet, prekinjajo njihov tisočletni mir. In še redkejši ljudje. Njihov najboljši prijatelj je orkanski veter, ki igra po njihovih obronkih, kot da bi igral na velikansko piščal. Kaj nas nekatere tako močno privlači v ta samotni svet?

Nekaj skrivnostnega, neizrečenega v nas samih. Klic, ki se mu ni mogoče upreti. Beli opoj. Kdor ga okusi postane začaran. Nihče nam ne more povedati, kdo smo, ali kako moramo živeti. To spoznanje lahko najdemo samo v sebi.

29. septembra 1999 smo poleteli z brniškega letališča dogodivščinam naproti. Naš cilj je bila kraljevina Nepal. Dežela, kjer se vzdigujejo beli vršaci Himalaje. Moje sanje zadnjih nekaj let, odkar sem začel resneje zahajati v gore. Bilo nas je šest, vsi člani Akademskega planinskega društva Kozjak iz Maribora oziroma njegovega alpinističnega odseka. Šest ljudi in trije različni cilji. Miha in Marjana sta imela namen oditi na treking do baznega tabora pod Everestom, Matjaža in Simono je zanimal in privlačil Tibet, Mirko Renčelj in jaz pa sva se nameravala povzpeti na 6.548 m visok Chulu East in mimogrede opraviti še treking okrog gorovja Anapurn. Ta treking je med najbolj priljubljenimi v Nepalu, zato sva vedela, da bo na poti gneča. Pristop do najine gore je vodil ravno v območju trekinga, nato pa se je pot v vasici Braga, sredi gorovja Anapurn, pod mogočnimi ostenji sedemtisočakov Anapurne III in Gangapurne, odcepila in vodila po neobljudenih prostranstvih Himalaje.

Pričel se je eden najlepših, čeprav najnapornejših mesecev mojega življenja. Himalaja me je očarala in začarala in vem, da se bom še vračal. Polet z Brnika do Frankfurta je trajal le dobro uro in je minil, kot bi trenil. Tam smo čakali kakšno uro in pol, potem pa nadaljevali pot proti Bangkoku. Ta polet traja okrog 11 ur, vmes pa zamenjaš par časovnih pasov in na koncu prestaviš uro za 6 ur naprej.

SLOVO

Sedim na letalu za Bangkok. Glavo imam še polno dogodkov zadnjih par tednov. Napetost, ki se je kopičila v zadnjih tednih pred odhodom pa počasi izginja. Mislim na domače, na prijatelje, na petletnega sina Luko. Otožnost me zajema, ko gledam romantično komedijo na letalu. Zavedam se, da bom na želeni vrh prišel le, če bom spravil vse te otožne misli iz glave, seveda le začasno. Himalajske gore te zahtevajo vsega. Moč in energija, ki sem ju par mesecev pridobival s treningi, kolesarjenjem in v gorah, sta mi zadnje dni kar polzela iz telesa, ko sem zapuščal ljudi, ki mi nekaj pomenijo. V ušesih mi je odzvanjala pesem, ki sem jo slišal pred odhodom: »Poljubi dež, kadar me potrebuješ, poljubi dež, kadar odidem za dolgo. Če tvoje ustnice občutijo samoto in žejo, poljubi dež in počakaj na zarjo...«

BANGKOK

Ko smo prvič stopili iz klimatizirane letališke zgradbe, nas je skoraj zadela kap. Čeprav je skozi steklo izgledalo, kot da je zunaj oblačen dan, nas je v trenutku zajel vroč in predvsem neznansko vlažen zrak. V trenutku smo bili vsi kot na ukaz spet v prostoru letališke zgradbe. Naslednje, kar smo ugotovili, je bilo, da v ceno letalske vozovnice ni všteto spanje v hotelu v Bangkoku, čeprav smo imeli polet do Nepala šele naslednji dan.

To je pomenilo začetek naših težav in hude borbe, da nas ne bi naplahtali na vsakem koraku. Dobil sem občutek, da na Tajskem prištevajo vse tujce v isto kategorijo: bogati Američani ali Evropejci, polni denarja, ki jih je treba tako ali drugače prepričati, da svoj denar pustijo tam. Uslužbenec na letališču nam je ves čas kazal slike hotela, ki je naj, naj in naj. Čeprav je imel v svoji debeli knjigi še celo vrsto drugih hotelov. Ampak v njih verjetno niso delali njegovi sorodniki oziroma kakšni “dobrotniki”. Že bežen pogled na slike nam je povedal, da je hotel mnogo preveč razkošen za to, kar smo iskali. Poceni spanje, posteljo in streho nad glavo. Potem so se neznansko čudili, ko smo dejali, da bomo šli kar peš in ne s taksijem: “Saj to je vendar dva do tri kilometre daleč. Ljudje vendar ne pešačijo tako daleč.“ In tako smo se odpravili peš proti hotelu, katerega ime smo imeli napisano na listku papirja. Dala nam ga je uslužbenka na Lufthansini agenciji na letališču in zatrdila, da je najcenejši in da stane soba od 300 do 500 bathov (bath je tajska valuta, en bath je nekje 5 tolarjev).

Seveda smo kmalu ugotovili, da si z listkom ne moremo veliko pomagati, ker domačini niso znali angleško, še manj pa brati naših črk z listka. In tako smo na koncu vseeno morali vzeti taksi, ki nas je pripeljal do hotela, od letališča oddaljenega še manj kot kilometer. In ta hotel je seveda stal spet enako kot tisti prvi, to je 1100 bathov za sobo.

Ko smo se namestili v hotelu, smo odšli na sprehod po bližnjih ulicah. Svet okrog nas je bil vse kaj drugega, kot to, česar smo bili vajeni. Prodajalke v trgovinah so ležale udobno zleknjene po zofah, seveda sezute, in gledale televizijo. Vsakih par metrov so na ulicah pripravljali kakšno hrano in ker imam morsko hrano zelo rad, so se mi sline kar cedile. Vendar si noben od nas ni upal tvegati driske že prvi dan.

Tajci so mi vsako minuto postajali bolj všeč. To, da te na vsakem koraku poskušajo naplahtati, sem vzel kot del folklore in zanimivo igro in vedno bolje sem jo odnesel iz te igre. Ponoči so potepuški psi, ki jih je ogromno, uprizorili pravi koncert, ki so ga ostali prijatelji uspeli prespati. Kmalu sem ugotovil, zakaj so psi tako lajali. Začelo je tako močno deževati, da kaj takega pri nas še nisem doživel. Monsun je letos očitno sklenil, da bo še malo počakal.

Ponoči mi je uspela stvar, ki lahko uspe le meni. Ob 22. uri smo odšli k nočnemu počitku. Ko sem se zbudil, sem vzel v temi v roke uro in ugotovil, da je že petnajst minut do šeste ure zjutraj. Bil sem vesel, da sem po dveh dneh brez spanja končno uspel prespati spodobno število ur. Vstal sem, si umil zobe, se oprhal, vmes pa se čudil, kako je lahko ob šesti uri zjutraj še tema, če se je prejšnji dan znočilo že ob 18. uri. Ko sem popolnoma pripravljen potem še enkrat pogledal na uro, je bila naenkrat ena ura ponoči. Začuden sem razmišljal, kako je to mogoče, a mi je kmalu postalo jasno. V temi sem obrnil uro narobe in dvanajsta ura je postala šesta.

No na koncu moram še priznati, da sem kasneje, ko sem se spet vrnil na Tajsko za teden dni, krepko spremenil svoje mnenje o tej deželi. Ugotovil sem, da je razvita dežela, z dobrimi avtocestami in s hrano, ki si zasluži vso spoštovanje. Na ulicah smo brez strahu jedli kar vse po vrsti in nobeden od nas ni imel nobenih želodčnih problemov. Največ našega odobravanja so požele bananine palačinke, ki jih pripravljajo na ulicah Bangkoka.

Zaliv na Tajskem otoku

PRVA NOČ V KATMANDUJU

Namaste Nepal. Končno sva se srečala. “Namaste” pomeni dobesedno naslednje: “Pozdravljam boga v tebi”. Vendar se uporablja za običajni pozdrav, podobno kot “dober dan” ali pa “pozdravljen”. Če tisti, ki pozdravlja sklene roke kot v molitvi in se rahlo prikloni, ko izgovori ta pozdrav, potem s tem izkaže osebi, ki jo pozdravlja, dodatno spoštovanje.

Nepal je nastal leta 1768 z združitvijo države pod oblast kralja Prithvija Narayana Shaha. Do leta 1990 je bil kraljevina z neomejeno kraljevo močjo. Leta 1990 so se pričele sprva mirne demonstracije za več partijski sistem. Korenine so imele v težki ekonomski situaciji, ki jo je povzročila indijska blokada. Vojska in policija sta odgovorili z nasiljem in orožjem. Ocenjujejo, da je v tej borbi za demokracijo umrlo okrog 300 ljudi. Kralj je moral popustiti in maja leta 1991 so bile prve volitve v novi parlament. Začetek 21. stoletja je zaznamovala državljanska vojna in poskusi demokratizacije ter sekularizacije oblasti. Do takrat je bil Nepal edina država na svetu s hinduizmom kot uradno državno religijo. V sklopu mirovnega procesa je začasna vlada leta 2006 proglasila Nepal za sekularno državo. leta 2007 pa je sprejela zakon, s katerim je proglasila Nepal za federativno demokratično republiko in odpravila monarhijo.

Ko smo prispeli v agencijo “Wilderness Experience” v Katmanduju je bilo, kot da bi prispeli v Slovensko ambasado. Po posredovanju Toneta Škarje, predsednika Planinske zveze Slovenije, so nas na letališču iz agencije pričakali s kombijem in nas odpeljali do pisarn, da nam po naši želji uredijo vse potrebno. S sten pisarne so nas gledali sami znani obrazi. Tomo Česen in Lothse, Humar in par njegovih vzponov, koledar Planinske zveze Slovenije. To je le par predmetov iz naše domovine, ki so viseli na stenah.

Hitro in za še kar pošteno ceno smo uredili vse formalnosti. Bil sem prijetno presenečen. Prvič na potovanju nisem imel občutka, da me je nekdo hotel naplahtati. No kasneje sem sicer ugotovil, da so vseeno izkoristili naše nepoznavanje cen v Nepalu in nas malo prinesli okrog pri vsakem znesku. A je bilo tega vseeno veliko manj, kot so to poskušali vsi drugi. Potem so nas odpeljali do hotela Thorung Peak, kjer se je prizor z slovensko ambasado ponovil. Poseben popust za Slovence, ki so v hotelu posebna kategorija, saj očitno večina odprav iz naše dežele prenočuje ravno v tem hotelu. V recepciji imajo uro, ki kaže čas v Sloveniji.

Prvi večerni sprehod po ulicah četrti Thamel, ki je turistično središče Katmanduja, je bil poln vtisov. Vsa četrt je ena sama velika prodajalna in stvari, ki jih prodajajo, so mi bile zelo všeč. Vsak trgovec se trudi, da bi te dobil v trgovino. Na ulicah te nenehno ustavljajo in ti ponujajo razne spominke in predvsem ponoči tudi hašiš. Postavljene cene so le simbolične in končna cena je stvar spretnosti pogajalcev. Te spretnosti sem se šele začenjal učiti.

Hindujski "sveti možje"

RAZISKOVANJE KATMANDUJA

Sedim na terasi hotela Thorung Peak in opazujem mesto, ki se razprostira na vse strani. Katmandu. Čas teče tukaj počasneje, kot smo vajeni. Nikomur se nikamor ne mudi. Leta 2011 je imel Katmandu skoraj že milijon prebivalcev. Nepal je imel leta 2005 okrog 27 milijonov prebivalcev, število pa se vsako leto krepko poveča. Povprečje je pet otrok na družino. Kontrola rojstev je potisnjena na stranski tir. Otrok se šteje v glavnem ne le kot dodatna usta, ki jih je treba nahraniti, ampak predvsem kot dodatna delovna sila in kot tisti, ki bo skrbel za svoje starše, ko bodo ostareli.

Ohlajeno in premočeno telo počasi prihaja k sebi. Danes sva si z Mirkom izposodila kolesi in se odpravila na raziskovanje mesta. Monsun se je uradno končal pred dvema dnevoma. No ja, skoraj končal. Vsak dan vsaj enkrat močno dežuje in tudi danes naju je dež pošteno zmočil.

Vožnja s kolesom po katmandujskih ulicah je doživetje, ki si ga človek dobro zapomni. Promet se tukaj ravna po pravilih, ki nimajo nič skupnega s pravili, ki smo jih vajeni. Najbolj važna stvar pri vsakem vozilu je zvonec. Vsi neprenehoma vijugajo po cesti ter nenehno hupajo. Ker sam nisem imel zvonca na kolesu in nisem hotel zaostajati za domačini, sem se v gneči ves čas drl: “Bi bip, bi bip...” Cesta je ime za skupek lukenj, vode in blata ter tu in tam kakšen kos asfalta. Z Mirkom sva na cesti delovala kot dva voznika formule ena. S kolesi sva bila hitrejša kot avtomobili, motoristi, rikše, saj sva jih nenehno prehitevala. Verjetno so se domačini samo čudili dvema butastima belcema, ki se jima tako nekam mudi in eden se poleg tega še neprestano dere: “Bi bip !” Ko je monsun pokazal zobe, sva morala biti še bolj smešna. Popolnoma premočena sva drvela po blatnih ulicah, z nogami na vodilu kolesa prečkala globoke luže in se zraven nenehno smejala in pela. Bila sva kot dva majhna otroka in neizmerno sva uživala.

Deževna doba še kaže zobe

S kolesom po ulicah Katmanduja

Danes sva si pogledala tri velike templje, ki ležijo blizu drug drugemu. Prvi, ki se imenuje “Pashupatinath Temple”, je hindujski, druga, ki sta budistična, pa se imenujta “Bouthanath stupa”. V Nepalu sta budizem in hinduizem tesno prepletena in ju je pogosto težko ločiti. Veri živita v simbiozi in pogosti so mešani zakoni. Skupaj se prišteva k obema veroizpovedima 95% prebivalcev, muslimani predstavljajo 3.5%, kristjani pa 0.2% prebivalstva. Budizem v bistvu ni prava religija, ker nima boga v svojem središču, ampak je bolj življenjska filozofija, skupek moralnih vrednot in vodil, ki naj bi jih ljudje v življenju upoštevali.

Pashupatinath Temple je najbolj sveto hindujsko svetišče Nepala in eno največjih na svetu posvečenih božanstvu Šivi. Nahaja se na bregovih reke Bagmati in je na seznamu Unescove svetovne dediščine. V prejšnjih časih so le rojeni hindujci lahko vstopili v tempelj. Ostali pa so lahko gledali  z druge strani reke. Sedaj so norme zaradi številnih incidentov sproščene in tudi turisti lahko vstopajo v svetišče.  Pashupatinath je najstarejši hindujski tempelj v Katmanduju. Obstoj Pashupatinath templja sega nazaj do leta 400. Obstaja veliko legend, ki opisujejo, kako je tempelj Gospoda Pashupatinatha nastal. Ena od njih je legenda krav. Legenda pravi, da se je bog Shiva skrival v obliki antilope, v gozdu na vzhodnem bregu reke Bagmati. Bogovi so ga dohiteli in ga zgrabili za rog, da se je vrnil v svojo božansko obliko, pri tem pa se je rog odlomil. Zdrobljen rog so častili kot falus, vendar je bil sčasoma nekje pokopan in izgubljen. Stoletja kasneje je pastir ugotovil, da ena njegovih krav škropi zemljo z mlekom. Ko je kopal na tem mestu je odkril božanski falus boga Shive in tukaj je nastalo svetišče.

Pashupatinath Temple

V sveti reki Bagmati se hindujci umivajo in vanjo stresajo pepel umrlih

Umrle hindujce obredno upepelijo

Pogled na del templja, kjer upepeljujejo umrle

Opazoval sem razlike v obnašanju med budisti in hindujci. V hindujskem templju je bil za tujce vstop prepovedan. Takoj se je prikazal starejši možakar, ki se je nama sam postavil za vodiča, drugi pa za čuvaja najinih koles na sicer brezplačnem parkirišču. Najin vodič naju je vodil na mesta, ki jih je reklamiral kot najboljša za slikanje in ves čas nekaj čebljal v nerazumljivi angleščini. Ves čas so se menjavali razni vsiljivi prodajalci spominkov, ki niso hoteli razumeti, da sem prišel gledat in ne kupovat, berači in otroci. Pri otrocih mi je bilo žal, da nisem imel polnega žepa drobiža. Nek prodajalec tibetanske kovinske posode za meditacijo, ki, ko jo drgneš z lesenim valjčkom, oddaja zvok, je predlagal, naj mu dam svojo uro v zameno za posodo. “Suvenir za suvenir”, mi je predlagal.

Na koncu je hotel samozvani vodič za svoje usluge za nepalske razmere ogromen znesek, dobil pa je to, kar sem imel še sploh v žepu. Čeprav je povesil nos, mislim, da je v pol ure zaslužil več, kot če bi bil zaposlen in bi delal ves dan. Čuvaja koles sva se morala rešiti z “ubijalskim pogledom”, ker nisva imela več denarja s seboj, on pa baje ni bil ista firma kot vodič in je zahteval svoje plačilo. Vseeno je prevladalo dejstvo, da smo Evropejci le dve glavi višji od njih.

Pri budističnih templjih je bilo vse drugače. Večina ljudi naju je pustila na miru in lahko sva opazovala zgradbe in lepe stvari, ki so jih prodajali.

Boudhanath  je stupa v ki se nahaja na severovzhodnem obrobju Katmanduja je ena izmed največjih sferičnih stup v Nepalu in tudi na svetu.  S svojo silhueto dominira nad okolico. Po velikem dotoku beguncev iz Tibeta so se soočili z izgradnjo 50 samostanov okrog stupe. Leta 1979 je bila dodana na Unescov seznam svetovne dediščine. Stupa se nahaja na starodavni trgovski poti iz Tibeta. Tibetanski trgovci so se pri njej spočili in opravili molitve skozi več stoletij. Ko so po letu 1950 v Nepal začeli prihajati begunci iz Tibeta, so se mnogi odločili, da bodo živeli v okolici stupe.  Legenda pravi, da je bila stupa zgrajena po odhodu Bude s tega sveta  in je največji posamični chorten na svetu. Mnogo kilogramov zlata je bilo uporabljeno kot okras svete stavbe. Legenda o zgradbi se začne z eno osebo:
Apsara, v prejšnjem življenju Jajima, je imela štiri može, in rodila štiri sinove, po enega vsakemu od svojih mož. Tajebu se je rodil konjskemu trgovcu, Phajebu prašičjemu trgovcu, Kkhijebu trgovcu s psi in Jyajebu trgovcu s perutnino. Bili so zelo verni in so se odločili zgraditi največjo stupo. Trajalo je skoraj sedem let, da so dokončali gradnjo stupe. Potem se je začela dolga zgodba o reinkarnacijah bratov, ki so v naslednjih življenjih bili v vlogi kraljev in ministrov.

Boudhanath stupa

Verniki hodijo okrog stupe v smeri urinega kazalca

Z zlatom prekriti stolp budističnega templja Swayambhunath imenovanega tudi  opičji tempelj kraljuje na hribu nad mestom in je viden že od daleč. Na svaki strani stolpa so narisane Budine oči, ki simbolično vidijo vse, kar se dogaja po svetu. Nos pod očmi je v nepalski pisavi zapisana številka 1, kar simbolizira edinost Bude. Čeprav je stupa budistična, jo uporabljajo tako budisti kot hindujci.

Swayambhunath

Leta 1950 je Kitajska vojska vdrla v Tibet, da ga “osvobodi”. Kitajska je Tibet vseskozi prištevala med svoja ozemlja. Maloštevilna, slabo opremljena tibetanska vojska, je bila hitro premagana. Teror v naslednjih osmih letih je pripeljal do velikega upora Tibetancev leta 1959, ki je bil krvavo zadušen. Dalai Lama je pobegnil v Indijo in z njim je odšlo ogromno Tibetancev. V Nepalu jih živi 12.000 (podatek 1999), največ v Katmanduju in Pokhari. Čeprav jih je relativno malo, igrajo pomembno vlogo v turizmu. V Katmanduju so lastniki mnogih hotelov in restavracij. Poleg tega so zaslužni za nagel razvoj obrti izdelovanja preprog, ki se je v tridesetih letih iz nič povzpela v panogo, ki zaposluje največ samozaposlenih ljudi v državi.

AVTOBUS KATMANDU-BESISAHAR

Vožnja z lokalnim avtobusom je v Nepalu posebno doživetje. Vseeno upam, da ga ne bom ravno pogosto ponavljal, ker je tudi zelo utrudljivo. Veliko sem slišal od prijateljev in prebral o tej cesti, ki povezuje Katmandu in Besisahar, kraj, ki je izhodišče za treking okrog Anapurn. Govorili so o prepadih pod cesto, o divji vožnji nepalskih voznikov, o zemeljskih plazovih. Vsaj nekaj od tega je že zgodovina. Cesta je sedaj vsa asfaltirana, vožnja pa traja okrog 6 do 7 ur. In to peklenskih 6 do 7 ur. Voznik avtobusa v Nepalu mora imeti kaskadersko izobrazbo. Vsi vozijo po sredini ceste, čeprav uradno velja, da se vozi po levi strani. Voznik, ki sedi na desni strani avtobusa, kjer je volan, ima pomočnika, ki stoji na stopnici na levi strani in ima svoje stikalo za ločeno hupo, da lahko z njo daje znake vozniku, ki seveda po dobri stari nepalski navadi tudi neprestano hupa. Na cesti očitno velja zakon močnejšega, večjega. Manjše vozilo se je prisiljeno umakniti večjemu. Še bolj zanimivo je pobiranje potnikov na postajah. Avtobus se kar premika in skočiti je treba na stopnico. Pomočnik ves čas skače z avtobusa kar med vožnjo, kar nazorno pove vse o hitrosti vožnje. Enkrat ga je voznik tako pozabil med potjo in je moral teči za avtobusom. Na to je voznika opozoril tretji član posadke, ki je verjetno sprevodnik. On je od ljudi pobiral denar in sploh odločal o tem, komu bo dal popust in komu ne.

Naslednja značilnost vožnje je neprestano udarjanje pomočnika na stopnici po kovinskem ogrodju avtobusa, ki je zraven hupe drugi način komunikacije z voznikom. Čez čas sem uspel razvozlati, kaj kakšen znak pomeni. Avtobus je postajal vedno bolj nabito poln. Ljudje so plezali na streho, kjer je v vročini še najbolj udobno. Prostora za noge skoraj ni, ker so avtobusi izdelani za domačine, ki so po rasti veliko manjši. Ker je bilo zelo vroče, so bila vsa vrata in okna v vozilu vseskozi odprta in vsakič, ko smo peljali mimo drugega avtobusa ali tovornjaka, smo dobili v notranjost novo pošiljko zadušljivega črnega dima. Motorji so dotrajani, nafto pa izgleda uporabljajo zelo neprečiščeno. Z avtobusa sva prišla kot pretepena in komaj sva čakala, da pričneva s hojo.

Narasle reke uničujejo poti

Prostora niti na najboljšem prostoru pri vratih ni veliko, kolena so pri glavi

TIBETANSKI HOTEL

Sedim na postelji v majhni sobici v vasici Tal, 1700 m visoko. Sobica spominja na tiste, ki sem jih videl na slikah celic, v katerih so bili zaprti komunistični voditelji pred 2. svetovno vojno. Odveč bi bilo pripovedovati, da sva nasedla reklami. V vasici sva šla mimo novih, lepih hotelov, iz katerih so naju vabili, midva pa sva šla do konca vasi in poiskala tibetanski hotel, ki je imel na skalah ob poti pred vasico izpisane reklame, kaj vse ponujajo. Najbolj naju je prepričala tista o toplem tušu 24 ur na dan. Ves dan sva hodila po dežju in blatu in topel tuš so bile najine sanje. Pa sva ugotovila, da je voda morda topla, če imajo dovolj sonca za sončne celice, kar na deževen dan vsekakor ni primer. Tolaži naju to, da nisva bila edina, ki sva nasedla, saj je bil hotel kar poln.

Pišem tale dnevnik

Mirko pa suši obleko na gorilniku

Mirko zraven mene se že kakšno uro trudi, da bi na gorilniku posušil svoje mokre stvari. Sam sem obupal po petih minutah in se raje lotil pisanja. Za nama je zelo naporen dan. V enem dnevu sva prehodila pot, za katero sta normalno potrebna vsaj dva dneva. Pešačiva že dan in pol. In to po kakšnem vremenu. Ves dan je neprenehoma deževalo. Prebrodila sva neskončno število deročih potokov, hodila po vodi in blatu. Včasih raje nisva razmišljala, kaj bi bilo, če bi komu spodrsnilo na kamnih, po katerih sva prečila potoke, spodaj takoj za kamni pa več desetmetrski prepadi. Mirku je uspelo, da je takoj, ko je zamenjal sandale, v katerih je hodil večino dneva, za treking čevlje, zdrsnil in padel v potok. Z eno nogo je že visel čez rob slapa. Oba sva za nekaj trenutkov prenehala z dihanjem, Mirko seveda še malo bolj dolgo kot jaz.

Sam sem mimogrede odkril še prvi Dušanov zakon, ki se glasi: “Bolj kot kompliciraš in se trudiš izogniti vodi in blatu, z večje višine boš padel vanjo ali vanj”. Tisočkrat sem se spomnil odgovora Borisa Strmška, ki je tukaj že dvakrat hodil, ko sem ga vprašal, kakšne čevlje naj vzamem s seboj v Nepal, Planikine nepremočljive, ampak težke “gojzerje”, ali lažje, a premočljive treking čevlje: “Vzemi nizke, saj okrog Anapurn ni blata in vode.” Očitno je imel obakrat več sreče kot midva s tem monsunom, za katerega letos izgleda, da ga sploh ne misli biti konec.

Na koncu dneva sva po napornem vzponu malo pred temo, ki se začne okrog šeste ure, prispela v omenjeno vasico. Danes sva res pretiravala z razdaljo. Sam sem zelo utrujen, Mirko pa je bil tako dehidriran , da niti večerje ni mogel pojesti in sem jaz pojedel še njegovo. Še nekaj je bilo danes zanimivo opazovati. Cene hrane in vode rastejo v vasicah ob poti po vsaki vasici. Sedaj so že enkrat višje, kot v prvih vaseh. Najin nosač je neverjeten. Zvečer je potrkal na vrata sobe in sporočil, da je prispel. Čeprav sem včeraj porabil pol ure, da bi mu dopovedal, da bova midva hitela in da lahko pride v Manang dva dni bolj pozno kot midva. Njegova vztrajnost ima dva razloga. Prvi je ta, da ima spanje in marsikje tudi hrano v hotelu zastonj, če spi z svojimi “belimi šefi” in reče, da jih je seveda on pripeljal ravno v ta hotel. Drug razlog za marsikateri njegov postopek pa je bil v nepalski značilnosti, da četudi ne razumejo, kaj jim praviš, vedno z nasmehom rečejo "ok" in kimajo. Ali so te razumeli ali ne nikdar ne veš zagotovo. Na vprašanje se v Nepalu ne spodobi in ne sme odgovoriti z ne, zato moraš včasih dobro razmisliti, kako ga postaviš.

Ker nimava rezerviranega spanja prvo noč  med dežjem spiva kar na prostem

CHAME

Sedim v restavraciji hotela, v katerem bova prespala in se trudim segreti prste na rokah in nogah. Pošteno me zebe. In to na višini 2.700 m. Tukaj bi normalno moralo biti še zelo toplo. Če seveda monsun ne bi zamujal z odhodom.

Danes sva prehodila pot od Tala do Chameja. Polovica dneva je minila brez dežja. Bil je res pravi užitek hoditi po potkah brez tega, da si ves čas gledaš pod noge na kateri kamen boš stopil, da se izogneš vodi in blatu. Toliko, da sem videl, kako lepo bi lahko bilo brez dežja. In potem se je začelo spet vse po starem. Dež, voda, blato. Ko sva prečkala pobočje, kjer je zemeljski plaz odnesel pol pobočja, je bilo na koncu treba priti preko blatnega potoka, ki se je zlival po pobočju. Bil sem že skoraj preko, ko se mi je snelo dežno pokrivalo na nahrbtniku in poletelo v globino. Napravil sem hiter gib, da sem ga ujel, a sem zaradi tega giba v naslednjem trenutku sam poletel v globino proti potoku. V zraku sem zagledal, kako voda zaliva fotoaparat v nahrbtniku in v trenutku sem napravil obupan poskus, da se rešim. Močno sem se v zraku prepognil v pasu, da me teža nahrbtnika več ni vlekla navzdol, ampak postrani proti blatnemu pobočju in uspelo mi je, da sem priletel nanj. Seveda sem vse to pospremil z veliko salvo kletvic. Fotoaparat in ostalo vsebino nahrbtnika pa sem le rešil.

ONGRE

Ravnokar sem pojedel večerjo v hotelu in se lotil pisanja. Ni treba veliko domišljije, da človek ugane, kaj sem jedel, saj vsak dan jem enako. Skodelica metinega ali limoninega čaja, juha z rezanci, ki jo vedno fantastično pripravijo, da je pekoča, in kot glavna jed vegetarijanski pražen riž z zelenjavo ali pa praženi makaroni z zelenjavo. To ne pomeni, da nimajo velike izbire hrane. Turizem in možnost odličnega zaslužka sta naredila svoje. V vsakem hotelu ti lahko pripravijo ogromno jedi, ki jih je zahodnjak navajen od doma. Dobiš lahko pico, seveda malo drugačno, kot smo je vajeni, pražen krompir, raznoliko ponudbo desertov in še in še. Med deserti je najbolj omembe vredna vsekakor jabolčna pita, ki je veliko boljša od evropskega originala. Bolj evropsko obarvana hrana je seveda nekoliko dražja, vendar je še vedno vse skupaj zelo poceni za naše razmere. Čeprav so cene v zadnjih letih zelo narasle, saj so domačini počasi dojeli, koliko so tujci pripravljeni plačati in so po primerjanju s cenami, ki so jih imeli prijatelji na odpravi pred petimi leti, višje tudi za 100 %. Vendar je tudi ponudba večja vsaj za tolikokrat. Najdražja na trekingu je ustekleničena voda, ki stane v Katmanduju 10 rupij, na začetku trekinga 40 rupij, potem pa cena počasi naraste na 110 rupij, kar je že okrog 300 tolarjev. In rabiš je veliko. Zato je zelo primerno, če imaš s seboj gorilnik in si včasih lahko skuhaš čaj.

Danes je bil končno prelep sončen dan. Samo že zaradi tega dne se je izplačalo priti sem. Ko sem se zjutraj zbudil in stopil na prosto, sem kar okamenel. Prvič odkar sem v Nepalu, sem zagledal prizor, ki sem ga tako težko čakal. Megla, ki nas je obdajala prejšnje dni, je izginila in zagledal sem visoke, s snegom pokrite gore Himalaje. In ves dan smo hodili po prekrasnih gorskih stezicah, okrog nas pa zasnežene lepotice. Gore, kakršnih nisem še nikoli nikjer videl. Največji vtis je naredila name Anapurna II. Morda zato, ker je bila prva. Ogromni seraki so se vesili nad s soncem obsijano steno. Slikal sem jo z vseh mogočih kotov.

Ker sva v mestece Ongre, ki je bil današnji cilj, prispela že ob pol štirih, sam pa nisem bil še niti malo izmučen, sem se oziral po okoliških hribih, kam bi se lahko povzpel opazovat sončni zahod in se malo aklimatizirat. Samo najnujnejše stvari sem zmetal v nahrbtnik, seveda nisem pozabil na fotoaparat, in že sem dirjal po poti iz vasice. Domačini, ki sem jih povprašal, kam bi lahko šel, so mi dejali, da ni nobene poti na katerega od okoliških hribov. Pa sem se kar zapodil po peščeni grapi proti vrhu enega od njih, ker se mi je zdelo, da se mi bo z njegovega vrha odprl pogled proti Anapurni IV, katere vrh se je videl iz vasi. In res. Ko sem se nekako privlekel po pesku na vrh hriba, se mi je odprl prekrasen pogled na to himalajsko lepotico. In pod seboj sem lahko videl vso dolino, po kateri smo danes hodili. Poslikal sem sončni zahod nad goro, posedel na močnem vetru, dokler ni postalo neznosno, nato pa počasi sestopil proti vasici. Tako čarobno lepa je ta Himalaja. Danes sva dosegla višino 3.200 m.

Lodge v Ongre-ju

MANANG

Vsakdo išče svoje sanjsko mesto. Kraj, kjer bi rad živel. Jaz sem svojega našel. Manang, najlepši kraj na svetu, kar sem jih videl. Skupaj stisnjene kamnite hiše kljubujejo viharjem s Himalaje. Ozke uličice, po katerih je pravi užitek raziskovati mesto. Hiše imajo na strehi terase, kjer lahko posediš in opazuješ himalajske velikane okrog mesta. In imaš kaj videti. Manang leži v osrčju Anapurn. Mesto obkrožajo sedemtisočaki Anapurna III (7.555 m), Gangapurna (7.454 m), Tarke Kang, Khangar Kang in Tilicho Peak. Če pa se povzpneš na katerega od okoliških vrhov, vidiš tudi gorovje Čulujev, najin cilj. Sestavljajo ga Chulu West (6.419 m), Chulu Central (6.250 m), Chulu East (6.558 m) in Chulu Far East (6.059 m).

Vse kar potrebujejo, prenašajo na hrbtu

Poglavje zase je najina soba v hotelu, v katerem spiva. Iz sobe stopiva ravno na teraso hotela, od koder je čudovit razgled na Anapurno III in Gangapurno ter ledenik, ki loči obe gori in se razprostira vse do mesta. V Manang sva prispela včeraj dopoldne. Prva stvar, ki sem jo naredil, je bila, da sem zavil v trgovino in si kupil klobuk, saj sonce tukaj neusmiljeno pripeka. Kupil sem si živo zelenega in barvi primeren je tudi moj izgled v njem. Mirko je dejal, da takoj plača pivo, če si upam z njim sprehoditi po Gosposki ulici v Mariboru.

Pred sobo v hotelu

  

Bil sem malo omotičen od višine, ko sva prispela v mesto. Popoldan sva krenila na aklimatizacijo na hrib pod Gangapurno. Po suhih travah sva dosegla višino 4.200 m, malo posedela, nato pa sestopila. Takoj, ko sva začela s hojo, je moja omotičnost minila in z vzponom sem nadaljeval brez težav.

Današnja pot do Mananga naju je peljala skozi vasico Braga, ki leži malo pred Manangom. Spomnil sem se vrstic iz moje najljubše knjige “Pot”, avtorja Nejca Zaplotnika. Nejc je tam opazoval bitko med tema vasicama za polja, ki ležijo med njima. Malo letečega kamenja in veliko sočnih himalajskih kletvic. Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju sam stal na tem mestu in opazoval ta polja. Manang leži 3.400 m visoko.

Braga

PETER

Peter, kot je rekel, da mu je ime, je Američan. Njegova življenjska zgodba je tako tipična zgodba ljudi, ki sem jih vsakodnevno srečeval v Nepalu, da sem se odločil, da eno zapišem. Prvič sva se srečala pred par dnevi v vasici Tal, potem pa smo se spet pogovarjali v Ongreju. Peter je imel v Ameriki odlično, dobro plačano službo, kot je sam dejal. Delal je malo, do 30 ur na teden, in zaslužil veliko. Bil je posrednik, agent, ki je zdravnikom predstavljal nova zdravila neke farmacevtske tovarne. Imel je dober službeni avto, zdravnike je vozil po svetu na smučanja in na morje. Nekega dne pa je imel takega življenja dovolj. In je vse pustil ter odšel po svetu. Pol leta je potoval po Evropi, vmes splezal še na Mont Blanc in Matterhorn. Sedaj potuje po Nepalu, potem bo šel še drugam po Aziji. Čez kakih pet let, ko bo imel potovanj dovolj, se bo spet vrnil k stari službi.

Človek dobi v Nepalu občutek, da se samo Slovenci sekiramo za redno službo in si štejemo za katastrofo, če jo izgubimo.

MLADI IZRAELCI

Spoznal sem jih v Manangu. Štirje Izraelci, trije fantje in eno dekle, ki potujejo skupaj. Nasploh so bili Izraelci ena najbolj zastopanih držav na trekingu okrog Anapurn. Fantje so bili bolj redkobesedni, zato pa je dekle toliko rajši govorilo. Kar dolgo sva se pogovarjala in izvedel sem veliko zanimivih reči o njihovi deželi. Težko je biti mlad v Izraelu, gledano z našimi očmi. Njih to ne moti. Le zelo upajo, da bo mirovni proces na Bližnjem vzhodu končno prinesel mir. Mladost v Izraelu zaznamuje vojaščina. Živijo na nemirnem območju. V vojsko morajo vsi, tako fantje kot dekleta. Fantje služijo tri leta, dekleta dve, če pa so oficirke, potem pa tudi tri leta. In to v starosti 18, 19 let. In vojaščina pri njih ne pomeni posedanja po kasarnah. Redno službo po vojski je zelo težko dobiti zaradi velikega števila novih priseljencev iz Etiopije in Rusije. Zato je omenjena četverica delala le tako dolgo, da so zaslužili nekaj denarja, tudi po 16 ur na dan. Dekle je krenilo po svetu za kakšno leto. Iz Nepala gre v Butan, Tajsko, potem pa na Novo Zelandijo.

BENO

Sedim na terasi hotela in opazujem Anapurno III, tvoj prerani grob. Spominjam se tvojega razposajenega nasmeha, ki ni nikoli izginil. Le enkrat za minuto. Ko si bil v Koči na Klemenči jami pod Ojstrico sprejet med starejše pripravnike ali člane. Zmešali so ti tako oduren napitek, ki si ga moral popiti, da si v trenutku pozelenel in stekel iz koče. Vsebina tvojega želodca se je preselila na svež sneg, po katerem smo ta dan gazili do koče.

Razumem te, zakaj si tistega oblačnega, viharnega dne sklenil sam poskusiti proti vrhu. Tudi sam bi storil enako. Danes sem dobil svečo. Zvečer se bom povzpel na streho hotela, ki gleda proti tvoji gori in jo prižgal zate. Zbogom, prijatelj!

Anapurna III

AKLIMATIZACIJA

Danes sem ves dan posvetil aklimatizaciji. Dopoldan sva krenila na hrib, ki se vzdiguje nad Manangom. Izgledalo je, da bi po grebenu lahko dosegla višino 5.000 m. Na slepo sva po pol ure hoje iz Mananga proti prelazu Thorung La zavila v hrib po kamenju. Že po nekaj deset minutah hoje in kakih 200 metrih pridobljene višine nama je pot zaprlo navpično skalovje. Mirko je sklenil, da bo poiskal pot kje okrog, sam pa sem začel plezati po skalah. Kmalu mi je postalo žal, da sem se tako odločil, saj je vse skupaj bilo še najbolj podobno kamnolomu. Vse, kar sem prijel, mi je ostalo v roki. Ker se mi je zdelo, da je vrnitev še bolj tvegana kot napredovanje, sem kar rinil navzgor. Po kakšnih petdesetih metrih pa vse skupaj ni imelo nobenega smisla več in previdno sem sestopil, vmes pa veselo preklinjal svojo neumnost. Potem sem po tem kamnolomu še lep čas poskušal najti pot navzgor, nato pa obupal in stekel navzdol. Trnje na poti me je še dodatno razjezilo (nepalski vodiči v hotelu so se mi zvečer smejali in spraševali, če sem se boril z gorskim tigrom, ko so gledali moje noge). Kar tako se že ne bom predal, sem sklenil, in se vrnil v Manang, kupil liter vode, prečkal reko ter se začel vzpenjati po pobočju, kjer sva bila že včeraj, pa sva se zaradi bližajoče se noči obrnila.

Skupina Chulujev

Ker sem bil že kar aklimatiziran, sem hitro napredoval. Hrib je bil prekrasen. Po mehkih travah sem dosegel mesto, kjer se je vse skupaj kar postavilo navzgor. Nekako sem se, držeč se za močno travo, le privlekel tudi čez teh strmih100 metrov in po nekaj urah sem stal na vrhu. Razgled je bil veličasten. Anapurno III sem imel tako blizu, da se mi je zdelo, da bi se je lahko kar dotaknil. Videl sem vse do znamenitega prelaza Thorung La. Prvič sem jasno zagledal vso gorovje Chulujev in najin vrh Chulu East. Spoznal sem, da sva se pred dnevi zmotila, ko sva mislila, da iz Ongreja vidiva Chulu East, ker sva videla le njegovega soseda Chulu Far East.

Anapurna 3

Chulu East

Dokler me ni pošteno zazeblo, saj je močno pihalo, sem vztrajal na vrhu, potem pa sestopil. Povsem sam v prelepi naravi. Nikjer gneče, ki me spremlja na trekingu okrog Anapurn. Bil sem tako srečen. Chuluji so se mi zdeli tako blizu, kot da bi me vabili medse. Ta dan sem dosegel višino okrog 5.100 m.

VZPON DO SPODNJEGA BAZNEGA TABORA

Sopihamo. 20 metrov vzpona, pa spet počitek in hlastanje za zrakom. In tako korak za korakom navzgor proti baznemu taboru pod obema Chulujema East. Včeraj sva z Mirkom ves dan posvetila počitku. Poležavala sva na terasi hotela in spoznala veliko zanimivih ljudi. Prost dan sva izkoristila tudi za pohajkovanje po Manangu in za fotografiranje zanimivih ljudi, predvsem malih Nepalcev, ki so tako prisrčni s svojimi skuštranimi glavicami. Popoldan sva bila na predavanju o višinski bolezni, ki ga je v Manangu vsak dan prirejal angleško govoreči zdravnik.

In potem se je danes končno začelo zares. Ob osmi uri zjutraj smo krenili Mirko, najin nosač in jaz nazaj skozi Brago in potem počasi navzgor proti vasici Chulu, ki je zadnji naseljeni kraj pred baznim taborom. Vasico smo kmalu dosegli, a to je bil šele začetek poti. Narava okrog nas je bila prekrasna. Hodili smo ob potočku navzgor po prelepi gorski pokrajini. Pol poti nas je brez glasu spremljal potepuški pes. V Nepalu še nisem srečal napadalnega psa. Tihi so, poležavajo na soncu, skoraj vsi so nemogoči mešanci. Pes je šel z nami, da bi dobil kaj za pod zob. Ko bi ti vedel, o moj štirinožni prijatelj, kako pikro sva si z Mirkom odmerila hrano za naslednje dni. Predvsem sva nosila juhe, drugega pa bolj malo.

Zagledali smo dvojni slap, ki sem ga poznal s slik. Bil je veličasten. Voda je v dveh vzporednih curkih padala čez rob več kot sto metrov globoko. Ob slapu smo zagrizli v strmino, ki se je vlekla par ur. Smilil se mi je predvsem najin nosač, ki ni bil tako aklimatiziran kot midva. Moral se je zelo mučiti. Po drugi strani pa je lahko prejšnje tri dni le počival, plačilo pa je vseeno dobil.

Med potjo srečamo avstralsko odpravo, ki se vrača s hriba. Nič dobrih novic. Poskusili so Chulu East, a so na grebenu odnehali, ker ni bilo dovolj snega. Potrebovali bi 600 m fiksnih vrvi, pravijo. Midva se spogledujeva, s seboj imava le 40 m vrvi. A bova že nekako. Avstralci nama še povedo, da druga njihova skupina poskuša priti ravno ta dan na vrh Chulu Far Easta. Letos baje ni uspelo še nobenemu priti na nobenega od obeh vrhov. Pravijo, da so razmere izredno zahtevne.

Avstralska odprava se vrača

Grizemo dalje in ob tretji uri popoldan končno v kotanji pod seboj zagledamo šotore baznega tabora. Smo 4.800 m visoko. V kotanji taborita dve večji odpravi. Prav smešna se počutiva z najinim majhnim šotorom, v katerega se oba komaj stlačiva, proti tem velikim odpravam s številnimi nosači in kuharji, ki nas obdajajo. Nosača pošljeva nazaj v dolino, saj nima s seboj spalne vreče in toplih oblačil, da bi nama lahko naslednji dan pomagal. Čez štiri dni naj naju počaka. Misliva, da naslednji dan ne bo tako težko znositi vse opreme 500 m višje do naslednjega tabora. Velika napaka! Napaka, ki so jo storili tudi Angleži, ki taborijo zraven nas. Skuhava si juho, pojeva zraven nekaj kruha, se zavijeva v spalni vreči in kreneva k počitku. Danes spiva skoraj na višini Mount Blanca, najvišje gore v Evropi.

Šotori baznega tabora angleške odprave

Postavljanje šotora

V najinem majhnem šotoru

Pogled na Chulu East

DELAM, DELAM, DELAM, DELAM KOT ZAMORC

Zjutraj, preden posijejo prvi sončni žarki in ogrejejo tabor, je zelo mrzlo. A organizem zahteva svoje in nerad se spravim iz spalne vreče in odidem odtočit višek tekočine. Ponoči je malo snežilo. Tabor je odet v tanko plast beline. Počakava sonce, da naju ogreje, nato pa začneva pripravljati opremo, ki jo morava znositi do gornjega tabora. Takoj mi je žal, da nimava več nosača.

Jutranji mraz

Nahrbtnik je kmalu poln, zunaj pa še cel kup stvari. Potrpežljivo jih vežem na nahrbtnik. Ko ga hočem vzdigniti, me skoraj zlomi. Hudič je gotovo težak med 35 in 40 kilogrami. Poskusim ga nositi, a kmalu spoznam, da tako pač ne bo šlo. Če bom nosil tako težo na 5.300 metrov, mi višinska bolezen ne uide. Ko pridem do poledenelega potoka, preko katerega bi moral nekako priti, mi je vsega dovolj. Kamni v vodi so prekriti z ledom in komaj se rešim, ko mi spodrsne. Besen odložim nahrbtnik in pričnem metati na drugo stran najprej plastične čevlje, pa cepine, vponke, kline, šotor, nato še nahrbtnik, vse to pa podkrepim z bridkimi besedami. Potem skočim še sam. Najprej seveda ugotovim, da sem uničil čutarico, ki sem jo imel privezano na nahrbtnik. Čevlje, šotor in vso železje vržem na skalo. Sklenem, da bom šel raje dvakrat gor in dol. Mirko se ne strinja z mano. Pravi, da bo rajši nesel vse naenkrat.

Nekoliko lažji, a vseeno mnogo pretežek, zagrizem po ledeniškem grušču navzgor. Težko gre. Konca ni in ni. Popoldan komaj prisopiham na vrh ledeniškega grušča, kjer je ogromen raven prostor z mnogimi kotanjami, v katerih so majhna ledeniška jezerca. Ne vidim nobenega šotora, čeprav iz pogovora z vodjem angleške vojaške odprave pred par minutami vem, da je v eni od teh kotanj njihov tabor. Storili so enako napako kot midva, del nosačev so poslali v dolino in danes sta morala edina člana odprave, ki nista bolehala za višinsko boleznijo, nesti opremo dvakrat.

Nahrbtnik izpraznim v kotanjo, ki se mi zdi primerna za najin tabor, nato pa zdrvim navzdol. Navzdol gre tako hitro. Mirka ne vidim nikjer. Potem ga srečam nekje na prvi tretjini poti. Sedi na kamnu in me čaka. Ugotovil je, da je v taboru pozabil fotoaparat in se vrnil ponj. Zraven je prinesel moje stvari, ki sem jih pustil spodaj. Moje sanje, da bom drugič nesel lahek nahrbtnik, so splavale po vodi. Mirko se mi je zdel utrujen in vzel sem svoj nahrbtnik, pa še lažjega od njegovih dveh in potem spet navzgor. Nenehno sem moral počivati. Teža dveh nahrbtnikov ni dovoljevala mojim pljučem svobodnega dihanja. In to 5.000 metrov visoko. V zgornjem delu se je Mirko vrnil in nesel svoj nahrbtnik. 

No, na koncu sva le spravila vso opremo v kotanjo, v kateri sva odkrila angleški tabor, postavila šotor in si skuhala juho. Potrebovala bi kaj močnejšega, kot je juha, a kaj, ko drugega nisva imela. Bil sem vesel, da na gori nisva sama. Zvečer zvemo, da tudi avstralska skupina na Chulu Far Eastu ni uspela. Vrnili so se zaradi premočnega vetra. Gora je letos še vedno nepremagana. Danes spim 5.300 metrov visoko. Moj višinski rekord.

Kotanja z našimi šotori

Pogled iz šotora

Malo sva natlačena

BOLEZEN, ODLOČITEV

Prvič ugotovim, kaj pomeni spati v Himalaji na taki višini. Zelo je mrzlo. Moja spalka, ki ima ekstrem pri minus deset stopinj Celzija ne zadostuje več. Ponoči je v šotoru tudi minus dvajset stopinj Celzija in več. Že doma spim manj kot večina ljudi. Na tej višini uspem spati kvečjemu uro ali dve na noč.

Današnji dan je namenjen počitku po včerajšnjem napornem dnevu in prilagajanju organizma na novo višino. Ležim na soncu pred šotorom in se grejem. Zraven vsake toliko časa pregledam kak kos opreme ali oblačila, ki ga bom jutri potreboval za vzpon. Pogovarjam se z vodjem angleške odprave Rabom in kapetanom v enoti nepalskih najemnikov v angleški vojski Gurk z imenom John. Edini smo, ki se v tem taboru normalno počutimo. Angleži imajo v ekipi 8 članov. Dva sta se že vrnila v Manang zaradi višinske bolezni, zanju je odprava končana. Trije so ležali bolni v nižjem baznem taboru, eden pa v našem taboru in bo moral sestopiti. Tudi Mirko se na žalost vedno slabše počuti. Razmišljam, kaj bom storil v primeru, če ne bo mogel nadaljevati. Že prej sem razmišljal o tem in sem vedel, da bom v takem primeru poskusil sam. Opoldne se odloči. Naslednje jutro bo sestopil. Vem, da ta njegova odločitev ni lahka. Veliko sva trenirala za ta vzpon, prehodila dolgo pot, živela za ta trenutek. Gore bodo počakale do naslednjič.

Jaz se ne mislim predati. Z Angležema se dogovorim, da naslednje jutro poskusimo na Chulu East. Angleži so sicer sklenili, da poskusijo Chulu Far East, ker je prvi baje letos nedostopen. Vodja Rab sklene, da imata dva dni časa. Če ne bo vrha, se bosta po enem dnevu obrnila, ker morata voditi svoje može na Chulu Far East. Prične se moje basanje s hrano namesto juhic, ki so bili edina hrana prejšnje dni. Angleži imajo za vsak dan škatlo s konzervirano hrano, kot je bila v rajnki JLA tako imenovana SDO (suhi dnevni obrok). Le da je v angleški nenormalna količina dobre hrane, ki meni zadostuje vsaj za dva do tri dni. Problem pri njej je le teža (okrog 2 kg). Velikodušno mi odstopijo prvo škatlo.

POSKUS NA CHULU EAST

Mrzla noč je za nami. Ponoči je bilo v šotoru pod - 20 stopinj Celzija. Moja spalka je odpovedala in vso noč sem drgetal v spalki . Zato mi je zjutraj slabo, vendar ne pomislim, da ne bi šel. Tudi Johnu je slabo. Mirko pred odhodom postane moj glavni sponzor. Zamenjava spalki, goreteks jakne, vetrne hlače in rokavice. Hvala bogu, kot ugotovim v naslednjih dneh. Nato sestopi proti Managu. 

Pripravljeni za odhod na goro

S plezanjem na greben, ki ločuje obe gori, pričnemo ob deveti uri (jaz bi najmanj 4-5 ur prej) in po 15 minutah me slabost mine. Med potjo srečamo dva Španca z enim višinskim vodičem, ki so prejšnji dan kot prvi letos stali na vrhu Chulu Far Easta. Za sestop so bili preveč utrujeni, zato so bivakirali na grebenu in naslednji dan sestopili. Eden je ponoči dobil višinsko bolezen in mudilo se jim je nižje. V slabi angleščini so nam povedali, da so največje težave kakih 100 do 150 m pod vrhom, kjer ti pot po grebenu zaprejo letos neprehodni seraki in razpoke. In o vrhu mi je Španec govoril v polomljeni angleščini nekaj o tem kot: “There is nothing there. You staying there and nothing is there.” Nisem vedel, kaj misli s tem.

Pridemo na greben in prvič zagledamo ledenik na drugi strani, ki ga moramo prečkati. Na drugi strani ledenika se razprostira kake tri kilometre dolg greben, na katerega se moramo povzpeti. Slabo kaže. Stena je čisto brez snega, še najbolj je podobna kamnolomu. Rab razmišlja o vrnitvi. Od tega trenutka dalje sem se zdrznil vsakič, ko je pogovor pričel z “It is time for decision …” A se vseeno odločimo, da gremo čez ledenik. Grem prvi v navezi in ko mi zagotovita, da znata oba reševati padlega iz ledeniških razpok, ne razmišljam več veliko. Stopam tam, kjer se mi po barvi snega zazdi, da pod snegom ni razpoke. Nekajkrat prečkamo ledene mostove čez razpoke, kjer drugače pač ne gre. Čez kake dve uri postavimo šotor na drugi strani ledenika na njegovem robu. Kar nekaj časa iščemo primerno mesto, kjer bi bili vsaj malo zavarovani pred kamnitimi izstrelki, ki neprestano letijo z grebena.

Po opisu je vse težko že za nami. Edini opis, ki ga imamo, je iz edine knjige o tej gori avtorja Billa O’ Connorja “The treking Peaks of Nepal”. Tam pa je le nekaj stavkov. Opis na tem mestu pravi le naslednje: “Povzpnite se na greben.” Nič o tem, kje na teh treh kilometrih dolžine. Popoldan poizkusim najti prehod na greben po kamniti grapi nad šotorom in uspe mi preplezati 150 m pod vrh grebena. Prepričan, da na tem mestu lahko uspemo, se vrnem k šotoru. Rab pa noče niti slišati, da bi ponoči plezal po skali. Pristanem na njegovo varianto precej višje po ledeniku navzgor. Na tem mestu se nam je z grebena med Chulu-jema zdelo, da seka steno temnejša lisa, ki bi lahko pomenila prehod na greben. Na moje vprašanje, kaj, če na mestu, ki ga ne poznamo, ne bo mogoč prehod, ne dobim odgovora.

Chulu East kot ga vidimo z ledenika

Naš šotorček na robu ledeniške morene

Večina oblačil na meni je Mirkovih

Noč sem večinoma prebedel v pričakovanju. Z Mirkovo spalko me tudi na ledeniku ni zeblo. Videl sem nas že na vrhu. Prve letos. Zjutraj ne uspemo prižgati gorilnika, da bi si stopili sneg za čaj, saj je ventil gorilnika zmrznil. Ob 4. uri zjutraj krenemo. Zunaj je preko -30 stopinj Celzija. Po 20 minutah več ne čutimo prstov na nogah. Po dveh urah gaženja po ledeniku navzgor pridemo do mesta, kjer smo hoteli poizkusiti. Totalna zmota. Sama vertikala, brez pikice snega. Rab ugotovi, da je konec, ker nimamo več časa za drugi poizkus. Že zjutraj je hotel, da bi odnehali. Jaz hočem umreti od razočaranja. Ko se vrnemo do šotora ugotovim, kaj pomeni edini stavek v knjigi, ki govori o tem mestu. Morali bi se spustiti po ledeniku navzdol še kak kilometer, priti na greben čisto na njegovem začetku in nato po grebenu cel dan navzgor. Angleža pravita, da bi potrebovali za celo pot okrog 3 dni, jaz sem prepričan, da bi naslednji dan lahko stal na vrhu. 

Porodi se mi nora ideja. Raba pregovorim, da mi pustita šotor ter gorilnik in bi poskusil sam ter prišel kasneje za njimi. Ko je vse že zmenjeno, ga postane strah. Govori o tem, da vse življenje ne bo mogel spati, če se kaj zgodi, o mojem sinu, ki me čaka doma. Razumem ga in ne vztrajam.

Rab me povabi, naj poskusim z njimi naslednji dan na Chulu Far East. Gledam obe gori. Chulu East bi bil bolj dolgi sprehod, večjih naklonin ni bilo več videti, nevarno bi se bilo sam vračati čez ledene mostove na ledeniku. Na drugi strani ledenika pa se vzdiguje ledena in snežna piramida Chulu Far Easta, ki je sicer nižji, vendar zahteva veliko več plezanja. Odločim se.

Chulu Far East z ledenika

Vračamo se preko grebena v tabor

Kako sta Angleža utrujena ugotovim, ko ju dobesedno vlečem po ledeniku navzgor na greben. Najprej hočeta počivati vsakih 20, nato 10, na koncu že vsakih 5 korakov. Popoldan le nekako pridemo do tabora, kjer nas štirje plezalci, ki so še v igri, že precej nestrpno čakajo. Napovedano je dva dni slabega vremena. Himalajo prekrijejo grozni snežni oblaki. Pritisk močno pade. Mirko mi je kasneje dejal, da se mu je ob pogledu na oblake utrnila le ena misel: “Bežite z gore.”

Angleži in jaz imamo za poskus le še naslednji dan. Jaz ne morem pustiti več čakati Mirka v Manangu, njim poteče rok. Vsak posameznik pri sebi misli, da je konec, a tega ne reče na glas. Delamo se, kot da je vse v najlepšem redu. Razdelimo se v dve navezi, eno s tremi in eno s štirimi plezalci ter pripravljamo opremo. Dogovorimo se, da ob treh ponoči v vsakem primeru vstanemo, ob štirih krenemo in se na grebenu odločimo glede na trenutno vreme.

ANGLEŠKI PRIJATELJI IN NJIHOV PROJEKT

Splet okoliščin je povzročil, da sem se z njimi spoznal, spoprijateljil in odšel z občutkom, da sem spoznal res prave, dobrosrčne ljudi. V Nepalu potrebuješ za vzpon na vsak resnejši vrh dovoljenje, za katerega moraš plačati različne vsote denarja. Za dovoljenje moraš zaprositi nepalsko turistično ministrstvo. Vsota, ki jo plačaš, je odvisna od višine vrha. Najmanjša vsota, ki velja za vrhove do 6.500 m, znaša 1000 $, nato pa raste po 500 $ za vsakih nadaljnjih 500 metrov višine. Najvišji znesek za Mount Everest znaša 70.000 $. Poleg tega so tukaj še stroški za kuharje, nosače, višinske nosače in podobno.  Zaradi vzpodbujanja ekstremnega turizma je vlada uvrstila 18 vrhov, katerih višina znaša od 5.587 metrov do 6.654 metrov, na poseben seznam. Za te vrhove izda dovoljenje nepalska planinska zveza in stane 150 $, če je vrh nižji od 6.000 metrov, oziroma 300 $, če je vrh višji od 6.000 metrov. Postopek ni tako zapleten, dovoljenje dobiš v enem dnevu.

Britanska vojska se je letos lotila res zanimivega projekta. O teh vrhovih in pristopih nanje obstaja samo ena knjiga avtorja Billa O’ Connorja “The trek-king Peaks of Nepal” (Crowood Press, 1989). O tem, kako pomanjkljiva je, sem se lahko sam prepričal. O Chuluju East in Chuluju Far East je v njej samo nekaj stavkov, polovica teh je dvoumnih ali napačnih. Vidi se, da je avtor zbiral komentarje ljudi, ki so tam bili, ni pa pisal na osnovi lastnih izkušenj. Alpinist, ki bi rad plezal na katerega od teh vrhov, se znajde pred dilemo, kje pot sploh gre. Od domačinov informacij skoraj ni mogoče dobiti. Zanje so gore domovanje bogov in kdor si s tem ne služi kruha, tja ne zahaja. Ena varianta je, da poskušaš dobiti nepalskega gorskega vodnika, ki je na gori že bil, kar pa seveda nekaj stane.

Britanska  vojska  je  sklenila  napraviti  temu pomanjkanju koristnih informacij konec. Ideja se je menda porodila glavnemu alpinističnemu inštruktorju v britanski vojski po neki vrnitvi iz Nepala. Na projekt so se pripravljali dve leti, letos pa so poslali močne odprave na vseh 18 vrhov. V vsaki ekipi so vsaj tri naveze, množica nosačev in vsa potrebna oprema. Po vrnitvi iz odprav bodo strnili izkušnje in nastala bo nova knjiga, ki naj bi vsebovala res vse potrebne informacije. Z zavidanjem sem opazoval njihovo opremo. Vse je bilo vrhunsko, s tako opremo bi se brez strahu lahko lotili tudi kakšnega osemtisočaka. Opremila jih je škotska alpinistična zveza, ki jim je opremo posodila.

Ekipa, ki se je nameravala povzpeti na Chulu Far East, je bila na začetku sestavljena iz osmih ljudi. Dveh, ki sta se zaradi premočnih težav z višino morala vrniti v Manang, nisem spoznal. Ostalo je še šest plezalcev, ki sem jih spoznaval v paketih, tako kot so prihajali k sebi od višinske bolezni. Prva, ki sem jih spoznal, sta bila vodja odprave Rab in najvišji oficir na odpravi John. 

Rab je inštruktor alpinizma in še nekaterih drugih športov v britanski armadi. Nekakšen športni animator. Govoril je zelo počasi, pri vsakih nekaj besedah je zaprl oči, kot da nekaj premišljuje. To njegovim stavkov daje pečat globoke premišljenosti. Ostali so se norčevali, da si mora na vsak kos oblačila prišiti etiketo s svojim imenom, ker so imeli večino oblačil blagovne znamke Rab. Prvič je bil v vlogi vodje odprave, a moram reči, da se je kar znašel v tem labirintu človeških značajev in prilagajanja situacij le-tem.

J
ohn je po činu kapetan pri nepalskih najemnikih Gurkah, ki slovijo po svetu kot najboljši vojaki. Službuje v Katmanduju in zna nepalsko, saj morajo vsi oficirji, ki delajo z Gurki, opraviti tečaj nepalščine. Z njim živi v Katmanduju tudi njegova žena, ki uči angleščino. Mark je prišel v višinski tabor kot naslednji. Po činu je narednik in službuje v Nemčiji. Mislim, da je bil najmlajši med Britanci in zelo prijazen. V zadnjih letih je bil veliko v Bosni in vsepovsod, kjer so bila krizna žarišča. Ko smo neko noč sedeli z Markom in Johnom v zavetju skal in se pogovarjali, sta mi razložila, da se lahko tako sproščeno pogovarjata med seboj pač zato, ker smo na odpravi. Drugače v britanski armadi še vedno veljajo stroga pravila hierarhije, ki na primer določajo ločene jedilnice za vojake, nižje oficirje in višje oficirje. Kapetan se ne more kar tako sproščeno pogovarjati z narednikom, ki sodi med nižje oficirje. 

Glyn Evens je bil zdravnik odprave. Ko sem ga vprašal, ali je civilni ali vojaški zdravnik, mi je odgovoril, da sploh ni zdravnik. V vojski je zadolžen za vse vrste komunikacij med vojaki, z javnostjo in podobno. Prebral pa je veliko o zdravstvu in teh rečeh in kadar je potreba, je pač zdravnik. Govoril je z močnim naglasom, za katerega sem bil prepričan, da je škotski. Ko sem mu povedal, da mi je njegov škotski naglas zelo všeč, se je začel smejati. Dejal je, da je sicer is Walesa, vendar “saj je to zelo blizu Škotske, samo šest do osem ur vožnje z avtom”.

Saroj Rai je bil edini Nepalec v odpravi. Bil je pripadnik enote Gurk iz Katmanduja. S svojim večnim nasmehom in umirjenim glasom mi je bil takoj všeč. Veliko sva se pogovarjala in pripovedoval mi je o tem, kakšno močno in dolgotrajno selekcijo morajo prestati pripadniki naroda Gurk, ki živijo v Indiji in Nepalu, preden pridejo v enote slovitih najemnikov Gurk. Pripovedoval mi je o življenju v Nepalu, o kastnem sistemu, ki je tako močan, da se ljudje po vaseh še vedno ne morejo poročiti s pripadnikom druge kaste. V mestih se položaj počasi spreminja, njegova sestra je poročena s pripadnikom mnogo višje kaste. Ker je otrok, ki se jima je rodil, sin, je postal pripadnik očetove kaste, če bi bila deklica, bi verjetno pripadala nižji kasti. Enakopravnost spolov še ni dosegla te dežele. Njegova enota je bila prva povsod, kjer so Britanci posredovali v zadnjih letih. Ta trenutek je bila v Vzhodnem Timorju in srečen je bil, da je na odpravi in ne tam.

Dusty je Rabov sodelavec. No, Rab je dejansko njegov šef. Tudi on uči vojake raznih športov, najbolj mu je pri srcu kajakaštvo in smučanje. Alpinizem mu ni ravno pri vrhu priljubljenosti, je dejal. Drugo leto bi se želel vrniti v Nepal s kajakom in opraviti kakšen spust po divjih gorskih rekah.

Bili so pisana druščina, ki pa se je zelo dobro ujela.

VRH

Prespim v kuhinjskem šotoru, najbolj mrzlem šotoru v taboru, na najbolj mrzlo noč doslej. Hvala, Mirko! Spet me ni zeblo v tvoji spalki. Prvič na 5.300 m sem prespal vso noč. To je storila utrujenost prejšnjega dne. Pred spanjem sem se dolgo pogovarjal s tremi Šerpami iz angleške odprave. Radi so se smukali okrog mene, ker sem jim dal na preizkušanje vse stvari iz opreme, ki so jih zanimale. Zato so me povabili medse na večerjo. Seveda so si pripravili “dal bat”, ki ga Nepalci jedo dvakrat na dan, nekateri sploh kot edino hrano. To je riž z lečo in zelenjavno juho, ki jo poliješ po rižu. Izvedel sem veliko o njihovem načinu življenja. Najbolj ga simbolizira izjava slovitega Ang Rita Sherpa, imenovanega tudi “snežni leopard”, ki je že desetkrat stal na vrhu Everesta: “Na Everestu se hitro postaraš. To je težko življenje. Toda edino življenje, ki ga poznam.” Domačini v gore ne hodijo le iz čistega veselja, kot na primer mi, ampak jim hribi pomenijo predvsem sredstvo za preživetje svojih družin.

Kuhar je prižgal gorilnik, zvok ropotajoče posode mi je povedal, da je ura že tri zjutraj. Odprl sem oči in moje prvo vprašanje je veljalo vremenu. Čudež! Zunaj so zvezde. Presrečen sem. Čutim, da nam bo uspelo. Ob štirih krenemo. Ni tako mrzlo kot na ledeniku. Ves čas me spremlja občutek, da smo grozno prepočasni. Sam bi lahko šel vsaj enkrat hitreje. Uspelo nam bo le, če bomo dovolj hitri. Na vrhu moramo biti pred 12. uro, ko se začnejo viharji, ki ne dovoljujejo gibanja na prepadnem grebenu. Sestopiti moramo najkasneje do 14. ure, zaradi cokel na derezah v nižjih predelih in megle, ki se vsak dan spusti.

Vendar vseeno. Na greben potrebujemo uro in pol, Španci so potrebovali 2 uri. Mogoče pa le nismo prepočasni. Napredujemo navzgor in neskončno uživam. Naklonina se giblje okrog 35 do 45 stopinj. Ker sem bil bolje aklimatiziran kot ostali, sem vseskozi hitel naprej in slikal fante. S slikami se jim bom lahko oddolžil za vse, kar so storili zame.

Silueta v jutru

Zajemanje zraka

Gurka Saroj

Kakih 150 m pred vrhom se znajdemo na mestu, kjer so letos odnehale vse odprave, razen omenjenih Špancev. Ti so nam povedali, da so poizkusili priti čez neprehoden serak na grebenu, a je eden padel v razpoko, Šerpa in drugi Španec pa sta ga potegnila ven in nekako so se spravili čez. To lahko vidimo tudi po njihovih sledeh na grebenu. Mi se odločimo za drugo varianto in sicer bi šli z grebena v steno, naklonine okrog 65 stopinj, prečili okrog 80 m v desno, nato pa navzgor in se pred vrhom priključili na sledi Špancev, ki so še bile vidne v snegu. Nihče od obeh Angležev na čelu navez si ne upa prvi v steno, ker so vsi neizkušeni. Končno se jim lahko oddolžim. Prevežemo se. Grem prvi in jim sekam stopinje. Utrujenosti ne čutim.

Dve minuti čez deseto kot prvi stojim na vrhu. No, ne ravno stojim. Vrh predstavljata dve točki. Ko priplezaš na vrh grebena, je na tvoji levi strani ogromen serak (levi vrh), na desni pa 20 m dolga opast, ki predstavlja desni, višji vrh. Sedaj sem razumel, kaj je mislil Španec, ko je govoril o “niču na vrhu okrog tebe”. Ko pogledam čez opast, je razgled veličasten. Stena pada kakih 800-1000 m v globino. Med nogami sem lahko opazoval, kako se opast po dvajsetih metrih naklonine zaključi s 800 m prepada do ravnine pod steno. Trije Angleži, ki so z mano na vrhu, sklenejo, da je vrh kar tam, kjer so prišli na vršni greben. Nihče noče z menoj še teh 20 m po opasti na desni vrh, zato se moram na vrhu slikati kar sam. Nato se vrnem do vrvi in po njej spustim do Marka, ki je naslednji na vrvi, fotoaparat, da me slika z zastavo mojega glavnega pokrovitelja, podjetja v katerem sem tudi zaposlen. Zastava, ki sem jo prinesel s seboj na vrh, je verjetno ena največjih, če ne največja, ki je kdaj vihrala na tem vrhu. Meri okrog 3 m v dolžino in dober meter v širino. Imam kar probleme, da jo razvijem, ker niti ne stojim dobro. Nato previdno sestopimo z vršne piramide in po pol ure sestopa končno stojimo na ravnem mestu, kjer se slikamo za vrh. Druga naveza ni šla do vrha, ker so bili zadovoljni s tem, da je ena prišla na vrh.

Vršni greben in pod nami pobočje, po katerem smo priplezali na vrh

Avtoportret na vrhu, iz časov, ko še ni bilo selfijev

Na vrhu

Nato sestop, ob 12 uri smo na koncu snega, snamemo si dereze. V enem dnevu smo prišli na vrh in sestopili. Španca sta bila za to preutrujena, nam pa je utrujenost začela kazati zobe takoj, ko smo sedli na prve skale po koncu snega in je koncentracija popustila. Največ nesreč v visokih gorah se zgodi ravno pri sestopu, ko je človek že utrujen. Gurka Saroj je prvi vstal in pričel sestopati po skalah proti taboru. Tako smo vsaj mislili na začetku. Toda njegova smer nekam v skale ni bila niti približno prava. Dvakrat smo se drli za njim, da ne gre v pravo smer, on pa se je le obakrat počasi obrnil proti nam, zamahnil z roko in nadaljeval po svoje. Takrat je zdravnik doumel, da Saroj ni več pri sebi in se pričel ukazovalno dreti, naj pri priči sede. Ko smo prišli do njega, je le brez volje sedel na skali in gledal predse. Kasneje se tega ni nič spominjal. Jaz sem ostal za vsemi z Dustyjem in ga spremljal do tabora. Tudi on ni več povsem vedel zase. Vsakih 10 metrov je padel po skalah, če pa sem mu hotel pomagati, me je samo začudeno gledal, saj je vendar vse v najlepšem redu. Na koncu je kljub temu, da sem ga še par trenutkov prej zagrabil za ramena in ga obrnil v pravo smer, naenkrat spremenil smer in strmoglavil po bregu navzdol v luknjo, v kateri smo imeli tabor na 5.300 m. Tudi on se čez par ur tega ni ravno najbolje spominjal.

Skupinska slika, ko pridemo nižje

V taboru na 5.300 m so nas Šerpe pričakali z juho in čajem in takoj podrli tabor. Takrat se je pojavil človek, ki sem se ga v tistem trenutku razveselil najbolj na svetu. Moj preljubi nosač, ki ga je Mirko poslal po stvari. Objela sva se, nato pa so se cepini, plastični čevlji, pas in klini hitro preselili v njegovo torbo. Prestavili smo se do nižjega baznega tabora na 4.800 m kjer sem prvič po šestih dneh slekel obleko in nogavice, kuhar pa nam je pripravil nepozabno večerjo s špageti in rakovim čipsom. Naslednji dan smo sestopili v Manang. Spet sem hodil sam in užival v prelepi pokrajini, barvah, ki jih ni nikjer na svetu in neskončnem miru okrog mene. Mirko mi je prišel naproti in razburjen sem mu med hojo pripovedoval, kaj vse se je zgodilo od najinega slovesa pred tremi dnevi.

Počitek pred šotorom

Skupinska slika z našo goro v ozadju

Zadnji pogled na Chulu Far East

In še en pogled na Chulu East

THORUNG LA

Prelaz Thorung La. Na zemljevidu piše, da je to najvišji prelaz na svetu. Visok je uradno 5.416 metrov, višinomer na Mirkovi uri kaže kakih 100 metrov manj. Vem, da na meji s Tibetom obstaja prelaz, visok okrog 5.700 metrov. Morda so ga Kitajci zaprli in si zato Thorung La lasti primat najvišjega. Vsekakor pa velja, da je med najvišjimi na svetu.

Prelaz predstavlja najvišjo točko trekinga okrog Anapurn. Za večino ljudi, ki so opravili ta treking, predstavlja najvišjo točko, ki so jo v življenju dosegli. Dosežek, na katerega so upravičeno ponosni. Večina ljudi ne bo nikoli v življenju gledala na svet s take višine. Prečkanje tega prelaza zahteva seveda dobro predhodno aklimatizacijo, saj človeški organizem ni stroj in ne prenese, da bi človek kar prišel z nižine in se sprehodil do 5.000 metrov. Večina ljudi ima rahle probleme že v Manangu na 3.400 metrov. Tam preživijo par dni, da se kri navadi transportirati večje količine kisika kot običajno. 

18.oktobra sva se odpravila na pot iz Mananga proti Jomosomu, kraju na drugi strani prelaza, ki ima letališče. Tja sva nameravala prispeti po treh dneh hoje, saj sva bila že dovolj aklimatizirana. Ta dan sva prvič, odkar sva bila na poti, pogledala na hrbtno stran zemljevida, kjer je pisalo, koliko časa naj bi potrebovali od enega kraja do drugega. In to ravno tedaj, ko je na zemljevidu velika napaka. Do kraja Thorung Phedi naj bi potrebovala le tri ure in pol. To naselje pravzaprav ni kraj, ampak le zadnji hotel pred prelazom, kjer je možno prespati.

Takoj, ko sva pričela s hojo, se je močno pooblačilo. Moj nezmotljivi barometer v glavi mi je z močnim glavobolom oznanjal, da tlak močno pada in da poslabšanje ne bo le začasno. Kmalu je začelo deževati, dež pa se je malo višje spremenil v sneg. Pot se je neprestano vila v hrib, a z Mirkom sva napredovala zelo hitro in neprestano prehitevala kolone ljudi. Zato sva bila po treh urah hoje, ko sva prišla v naselje Letdar, prepričana, da sva že skoraj na cilju. Tukaj pa sva srečala Phembo, kuharja angleške odprave, ki je brez prtljage šel naprej, da je rezerviral hotel za odpravo. Povedal nama je, da je do Thorung Phedija še najmanj tri ure hitre hoje. Skoraj mu nisva hotela verjeti. 

Sneženje je postalo zelo močno. Ker nisva videla nikogar, ki bi nadaljeval pot iz naselja, sva sklenila, da tudi midva prespiva tukaj. Ko pa sva zavila v drugi hotel, prvi je bil že poln gostov, sva tam srečala znance iz Slovenske Bistrice, ki sva jih prejšnji dan srečala v Manangu. Bili so mešana odprava. Nekaj je bilo plezalcev, ki so mislili, tako kot midva, poskusiti na Chulu East. Nekaj pa je bilo trekerjev, ki so šli na treking okrog Anapurn. Plezalci so imeli nazadnje za goro le še tri dni, kar je bilo odločno premalo. To so tudi sami spoznali in sklenili, da gredo naprej in poskusijo priti na Khatung Kang, ki se dviga levo od prelaza Thorung La. Bistričani so ravno odkrili isto napako na zemljevidu in sklenili, da gredo naprej. Pa sva si tudi midva premislila, pojedla toplo juho z rezanci, ki je v Nepalu najboljša na svetu, in zagrizla v snežni metež.

In res sva šele po kakih treh urah gaženja prišla do hotela v Thorung Phediju, ki pa je bil nabito poln. “Prespita lahko samo še v šotoru !”, so nama povedali. Pa ne že spet. Sem ravno mislil, da je s spanjem v šotoru na snegu konec. Rešila naju je prijazna Avstralka, ki je v tistem trenutku stala zraven mene in vse slišala. Rekla je, da lahko prespiva na tleh v njihovi sobi, kjer spi z očetom in še eno Kanadčanko. Malo smo razmaknili postelje in napravili ravno dovolj prostora za dve spalki. Pod je bil umazan in prašen, a je pomenil pravo razkošje proti šotoru, saj je bilo zunaj zelo mrzlo.

Jedilnica je bila nabito polna ljudi. Tisti, ki so tega dne mislili napredovati čez prelaz, so zaradi močnega sneženja ostali. Novi ljudje pa so prišli. Tako sem imel spet priložnost opazovati, kako se Nepalci nikoli ne razburjajo, če jih kdo čaka, pa četudi je gost. Nepalska posebnost v gorskih hotelih je ta, da imajo veliko jedilnico, v kuhinji pa le malo pečko, na kateri kuhajo vse obroke hrane, ponavadi kar po eno porcijo naenkrat. Tudi ta v Thorung Phediju ni bil izjema. Ker pa je bilo ljudi veliko, je to izgledalo nekako takole. Špagete sem naročil okrog 14. ure. Že takrat sem bil pošteno lačen. Potem pa sem čakal in čakal. Vmes sem zamenjal že vsa mogoča čustvena stanja, od jeze, obupa, do popolne vdanosti v kruto usodo. Ob pol osmih zvečer sem pojedel Mirkove makarone. On je sicer naročil par ur kasneje, a to tu včasih ne igra vloge. Moji špageti so potem prišli okrog osme ure.

Naslednje jutro sicer ni snežilo, vendar je bila vsa okolica prekrita z gosto meglo. Klienti z vodiči so začeli hoditi že ob treh. Povedali so, da je treba biti na prelazu čimprej, ker popoldan pihajo zelo močni čelni vetrovi. Sam se zaradi tega nisem preveč razburjal in hotel sem zapustil kot zadnji ob pol osmih. Do vrha prelaza sem potreboval štiri ure in vmes prehitel vse tiste, ki so krenili zgodaj zjutraj. Zaradi megle smo bili večino časa prikrajšani za razgled na okoliške vrhove. Prelaz je bil nad meglo, po nebu so se preganjali le posamezni oblaki in meglice. To nam je omogočilo prekrasen pogled na oba šesttisočaka, ki se vzpenjata levo in desno od prelaza. Na levi strani je to 6.484 metrov visok Khatung Kang (tudi Thorung Peak), na desni pa 6.482 metrov visok, težje dostopen Yakawakung. Na levi vrh, ki je tudi na seznamu treking vrhov, so sklenili poskusiti znanci iz Slovenske Bistrice, vendar jim je zadnje sneženje prekrižalo načrte. Na gori je zapadlo meter novega snega in žalostno so sprevideli, da je njihovih sanj o šesttisočaku nepreklicno konec.

Na vrhu prelaza

Na drugi strani prelaza sva se spet potopila v meglo. Pihal je močan veter. Z Mirkom sva sklenila, da si skuhava vročo čokolado, ki nama je ostala iz angleških paketov. Kar precej časa sva potrebovala, da nama je na vetru uspelo stopiti sneg in zavreti vodo. In ko je bila čokolada končno pripravljena in sem hotel posodo sneti z gorilnika, se je zgodila najhujša nesreča. Posoda je padla na tla, slastno tekočino pa je namesto naju popila žejna zemlja. Ne bom opisoval, kaj vse sem takrat rekel.

Muktinath z Daulagirijem v ozadju

Ko sva prišla nižje, se je pred nama odprla prelepa zelena dolina. Sredi nje se nahaja kraj Muktinath, kjer sva prespala. Naslednjega dne naju je pot vodila po prelepi gorski pokrajini nad reko Kali Gandaki. Od tukaj je viden začetek kraljevine Mustang. Mustang je del Nepala, ki ima svojega kralja in avtonomijo. Dovoljenje za treking po Mustangu stane kar 700 $. Bil je lep sončen dan in ponujali so se prelepi razgledi na bele velikane Nilgiri (7.061 m), Tilicho Peak (7.134 m) in Anapurno (8.091 m). Na obzorju se je dvigala piramida Dhaulagirija (8.167 m), pod katerim je Tomaž Humar po opravljeni aklimatizaciji čakal na boljše vreme in polno luno. Ta dan sva z Mirkom poslikala vsak po tri filme. Midva sva to imenovala “foto sekcija v akciji”.

V Jomosomu sva potem srečala ekipo iz Slovenske Bistrice in prespali smo v istem hotelu. Tam si bodo Slovence zapomnili še lep čas. Pivo je teklo v potokih, Miro je praznoval rojstni dan, Bistričan Ivo pa je pripravil nepozabno večerjo s pravo slovensko argo juho in sarmo z mesnim narezkom iz konzerve.

Priprava hrane na strehi

Tudi za psa se kaj najde

Pivo teče v potokih

POKHARA

Naslednje jutro sva odšla na letališče v Jomosomu. Letalska karta do Pokhare stane 50 $, kar ni pretirano. Tako sva si prihranila tri dni hoje, ker nisva imela dovolj časa. Letališče deluje kot na divjem zahodu. Prtljago ti pregledajo tako, da policaj na letališču pred teboj odpre nahrbtnik, potipa zgornjih par stvari in stvar je opravljena. Ti greš potem skozi sobo, kjer te pretipajo in poberejo vžigalnike, če na vprašanje ali kadiš, odgovoriš pritrdilno. Z majhnim letalom za 20 potnikov sva potem v dvajsetih minutah priletela do Pokhare.

Naše letalo za Pokharo

Ta kraj je drugo največje mesto v Nepalu, vendar popolno nasprotje Katmanduja. Mesto je nepalska različica našega Bleda. Leži ob jezeru Phewa na 820 metrih nadmorske višine, kar je za Nepal zelo nizko. Temu primerne so temperature. Konec oktobra so se dnevne temperature gibale okrog 30 stopinj Celzija. Mesto je čisto, ni množice izpušnih plinov, kot v Katmanduju. Cene so sicer nekoliko višje kot v prestolnici, vendar so kar fiksne in ni toliko barantanja.

Pogled na sveto goro Machapuchare, na katero je prepovedano plezati

Po sedemnajstih dneh gorskih hotelov se kar nisva mogla načuditi, da je hotel v Nepalu lahko tako urejen, kot je tukaj večina hotelov. Prvi dan v Pokhari sva v glavnem počivala, drugega dne pa sva si izposodila kolesi in se odpravila na pohajkovanje, saj nisva mogla več mirovati. Nad jezerom se vzdiguje hrib s katerega je prelep razgled na celotno pogorje Anapurn in na goro Mt. Machhapuchhre (6993 m), ki je nekakšen zaščitni znak mesta. Nad mestom se vzdiguje kot kak Matterhorn. Na vrhu hriba je budistični samostan, katerega zlata kupola odseva še daleč naokrog.

Pogled na gorovje Anapurn

Čudno se nama je zdelo, da noben turist, ki sva ga povprašala za pot, še ni bil pri tem markantnem samostanu. In sva kmalu ugotovila zakaj. S kolesi sva zagrizla navkreber po blatnem kolovozu, ki je edini obetal, da pelje v pravo smer. Kmalu ni šlo več in sva kolesi potiskala. Čez čas je kolovoza zmanjkalo in kolesi sva nosila po skalah navzgor. Nisva si jih upala kar pustiti, ker nisva imela ključavnic, da bi jih zaklenila. Čez čas sem imel nošenja dovolj in kolo sem zabrisal pod grm. Še Mirka sem prepričal, da se ne bo nikomur ljubilo ukrasti kolesa tako visoko in ga nositi s seboj v dolino, potem pa sva pot nadaljevala peš. Ker so gore prekrivali oblaki, sva bila na vrhu ogoljufana za razgled.

Seveda je bil po stari navadi matere narave naslednji dan, ko sva se vozila z avtobusom proti Katmanduju, popolnoma brez oblačka. Gore, ki jih nisva uspela poslikati, so se nama smejale iz daljave. Za 200 kilometrov poti iz Pokhare do Katmanduja smo potrebovali osem ur in pol. Povprečna hitrost potovanja je bila torej okrog 25 kilometrov na uro. In to kljub temu, da tokrat nisva potovala z lokalnim avtobusom, ampak s turističnim, ki naj bi bil udobnejši in hitrejši. Vendar je voznik vmesni prostor med sedeži spet napolnil s sorodniki in znanci. Vmes je sicer za kratek čas prišel na avtobus nek človek, mogoče kak inšpektor ali nadzornik, ki se je razburjal v nepalščini, nakar so vsi slepi potniki morali sestopiti. A to je pomenilo le dodatno čakanje nanje kak kilometer dalje na cesti.

POVRATEK V KATMANDU

Ko sva pripela v Katmandu v naš stari hotel, sta naju tam že čakala Miha in Marjana, ki sta se vrnila izpod Everesta. Naslednji dan sta se namenila na rafting. Mirko je sklenil, da se jima pridruži, jaz pa nisem hotel spet nekam hiteti, ker sem to počel že preveč časa. Sklenil sem, da si rajši v miru ogledam templje v Patanu, mestu, ki ga od Katmanduja loči le reka in si vzamem čas za nakupe spominkov.

Patan premore največjo koncentracijo hindujskih in budističnih templjev v Nepalu. Budistični stebri (stupe) z očmi na vrhu se nahajajo simetrično na vse štiri strani neba s centrom na glavnem mestnem trgu (Durbar Square). Vsak je od trga oddaljen okrog 15 do 20 minut hoje. Na Durbar Squaru se nahaja večje število hindujskih templjev, ki si sledijo eden za drugim. Ves trg je v bistvu eno veliko svetišče. Za ogled in fotografiranje trga se izplača vstati zgodaj, da si na trgu že pred sedmo uro zjutraj. Takrat še ni nepopisne gneče prodajalcev s stojnicami in turistov, ki zakrivajo pogled na templje. Tudi sam sem storil tako in rano vstajanje mi je bilo poplačano s prelepimi prizori, ko se svetloba ranega jutra sprehaja po stoletnih zidovih. Patan je center rokodelcev, ki obdelujejo kovinske izdelke. Sam sem to izkoristil za nakup tibetanske kovinske posode za meditacijo, ki sem si jo že nekaj časa ogledoval. Pri teh posodah je zvok, ki ga oddaja, pomembnejši od izgleda. Z leseno palico valjaste oblike rahlo udariš ob rob posode, da posoda zazveni, nato pa s to isto palico počasi krožiš okrog zunanjega roba ovalne posode, da ta oddaja čimbolj melodičen zvok. Ta služi Tibetancem in na splošno budistom za meditacijo.

Poleg tega sem kupil še spominek, ki je značilen za Nepal. To je tako imenovani “Gurka nož”, ki ga imajo vojaki Gurke, ki služijo kot najemniki v britanski vojski. Gurke so poleg tega dale ime njihovemu značilnemu vojaškemu pokrivalu “Gurka hut”. Podobne imajo na primer avstralski vojaki. Nepalci imajo nože zelo v čislih. Ko sem bil sam še v gorah, je bil po vsej deželi in predvsem v Katmanduju karneval, praznovanje hindujskega praznika. Prijatelji so mi povedali, da jih je bilo kar malo strah ob pogledu na velikanske nože, ki so jih vsi domačini v času karnevala nosili za pasom.

Sedaj sem bil že mesec dni v Nepalu in zelo dobro sem vedel, koliko je običajna cena za kakšno stvar. Zato so me prodajalci s kakšno “prvo ceno” spravili v iskren smeh. Rekorder v navijanju cene je bil prodajalec tibetanske verižice iz slonovine, ki naju je ogovoril na trgu v Katmanduju. Za verižico je zahteval 2.600 rupij, čeprav sem imel sam podobno, sicer malo gršo, za vratom, kupljeno za 200 rupij. Na koncu jo je Mirko kupil za 300 rupij, torej za 12 odstotkov prvotne cene.

Vsak dan sem preživel nekaj časa na internetu, ki ga v Katmanduju ponujajo na številnih mestih. Elektronska pošta mi je omogočala povezavo z ljudmi v Sloveniji. Internet je dostopen še v Pokhari, drugod po Nepalu pa ga nisem videl. Za pošiljanje sporočil lahko popotnik ponekod uporabi še satelitski telefon (opomba avtorja: danes, 2018, je seveda vse drugače)

NAMASTE NEPAL

28. oktobra smo se po mesecu dni preživetih v Nepalu vkrcali na letalo za Bangkok. Čakal nas je še slab teden dni tajskih dogodivščin, ogromnih količin slastne tajske hrane, ki smo jo vsakodnevno konzumirali, peščenih plaž, zelenega morja, brezdelja in predvsem gorečega čakanja na povratek. Ne maram brezdelja in to je le še povečalo željo po domačih, ki je postajala čedalje močnejša.

Našel sem deželo, kamor se bom še velikokrat vračal. Nepal. Mirne himalajske doline, boj z naravo in s samim seboj na belih vršacih nad njimi. Kruta, a tako čarobno lepa narava. Ne bom se vračal v nepalska hindujska velemesta, kjer ti vsak hoče nekaj prodati. Vračal sem bom v Himalajo, v budistične vasice, kjer pozdrav “Namaste” ne pomeni drugega kot dober dan in ne odzdraviš v strahu pred nadaljevanjem pogovora v smeri “daj, dam”.

Že ko sem stal na vrhu Chuluja, sem začel razmišljati o tem, kam naslednjič. Taka je pač moja pot. Ni končnih ciljev, ampak le posamezne postaje ob poti. Idej je veliko. Namaste Nepal, še se vidimo! Ali kot pravi pesnik Juan Ramon Jimenez v svoji pesmi “Zadnje potovanje”:

... in šel bom. A ptice bodo še ostale in prepevale

in ostal bo moj vrt in njegova zelena drevesa in vodnjak njegov.

Veliko bo še popoldnevov, ko nebo bo jasno in spokojno

in zvonovi pozvanjali bodo v zvoniku, kakor pozvanjajo to popoldne.

Ljudje, ki so ljubili me bodo preminili,

in mesto vsako leto znova bo vzbrstelo.

A duša moja zmeraj bo s presladkim domotožjem stikala po tem skritem kotu rožnatega vrta.