Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

Other language than Slovene? Please choose:

Za Medira Island Ultra Trail (MIUT) sem prvič slišal, ko sem na youtubu gledal dokumentarce tekem iz serije Ultra Trail Word Tour (UTWT). Navdušila me je pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz filma Gospodar prstanov. Madeira je vulkanski otok, ki je nastal sredi Atlantskega ocena zaradi delovanja vulkanov, skozi daljše časovno obdobje. Ostanke lave, ki se je iz večih kraterjev valila v morje, lahko danes najdemo po vsem otoku. Zaradi vulkanskega izvora je skala značilno črne barve. Zaradi lege sredi Atlantskega oceana je za otok značilno subtropsko vreme, z obilo padavinami, gosto vegetacijo in temperaturami okrog 20 stopinj skozi večino leta. Pred pol leta je v družini padla odločitev, da gremo letos za prvi maj pogledat še ta kraj na Zemlji. Takrat še nisem vedel, da se naš obisk pokriva s terminom ene največjih ultra trail tekem na svetu. To sem ugotovil, ko smo že imeli rezervirane letalske karte in apartma na otoku. Razpoložljivih 900 prostih mest na najdaljšem teku, uradno dolgem 116,2 km, s 7.200 m vzpona, so razprodali v 23 urah po odprtju prijav. In to kljub temu, da si moral imeti zbranih dovolj točk na tekih, kjer se zbirajo tako imenovane ITRA točke. To sem izvedel kasneje, čeprav sem po igri naključja gledal, če se lahko prijavim, ravno v teh 23 urah in bi mi to celo uspelo. Tako pa sem zamudil prijavo in pisal elektronska sporočila organizatorjem, da bi našel kakšna stranska vrata kasnejše prijave. Tako sem prišel na čakalno listo in nekega dne me je v osrečilo elektronsko sporočilo v mojem nabiralniku, da naj se takoj prijavim in plačam. In tako sem na koncu pristal med 950 tekači, ki smo bili na štartni listi za najdaljšo razdaljo.

Na otok smo prišli 21. aprila in takoj spoznali, da moraš biti tukaj pripravljen na vse vremenske razmere. Na najvišjih vrhovih je celo snežilo, pri nas na obali pa 3 dni deževalo in močno pihalo. Povsod je bilo obilo vode, na cesti pa so ležala polomljena drevesa in ponekod večji kosi skal, ki so zapirali cesto. Prav so nam prišle bunde in zimske pohodne hlače, kratke hlače pa smo lahko za cel dopust kar pospravili. Po par dnevih se je vreme ustalilo in pričeli smo s pohodi po planinskih poteh po otoku. Velikokrat so narejene kar po levadah, to so betonska ali kamnita korita, po katerih je speljana voda iz višjih predelov otoka, kjer je je obilo, v nižje, kjer z njo namakajo polja.

Levada 25 fontan

Zelo lepe so tudi planinsko pohodniške poti, med katerimi bi izpostavil dve. Prva se nahaja na skrajnem vzhodnem rtu otoka in se imenuje "Vereda Da Ponta De Sao Lourenco". Na njej lahko občudujemo prelivajoče se barve vulkanske pokrajine ter čuduvite morske zalive na severu in jugu otoka. Na dobrih 7 kilometrih krožne poti napravimo nekje 420 metrov vzpona in prav toliko spusta.

Vereda Da Ponta De Sao Lourenco

Verjetno najbolj znana je planinska pot, ki povezuje dva najvišja vrhova na otoku, Pico do Areeiro in Pico Ruivo. Na tej poti lahko obiščete tri najvišje vrhove Madeire: Pico do Areeiro, Pico das Torres in Pico Ruivo. Pot se po navadi prične na Pico do Areeiro, do koder se lahko pripelješ z avtomobilom in se tu ob povratku tudi konča. Na poti opraviš z 1.172 m vzpona in prav toliko spusta. Pot se vije po grebenih in pobočjih fantastičnih gora Madeire. Na poti boste lahko uživali v čudoviti pokrajini, ki jo sestavljajo magične skalne formacije, ki jih včasih pokrivajo oblaki in vasi, ki jih je mogoče videti v daljavi. Tukaj lahko dobite občutek, da ste bližje nebu in da ste vstopili v drug, pravljičen svet.

Pico do Areeiro

Pico de Ruivo

Po tednu dni je prišel dan oziroma noč štarta. Najdaljši tek se je pričel ob 24.00 ponoči v mestecu Porto Moniz na krajnem severo zahodu otoka, na voljo pa smo imeli 32 ur, da pridemo do cilja. Žena Martina in otroka Ema in Nejc so tvorili mojo pomožno ekipo. Poimenovali so se Olsoni (po mojem nadimku). Martina je rezervirala sobo v hotelu v mestecu Porto Moniz za eno noč, da bi tudi oni doživeli vzdušje pri štartu in se potem naspali, brez da se vozijo čez hribe nazaj v eno uro oddaljen apartma. V hotel smo prispeli okrog 21. ure. Jaz sem se pripravljal na štart, moja ekipa pa si je privoščila zabavo z obilo smeha na balkonu. Z njega je Nejc metal papirnato letalo in vadil agleščino, ko je naključne mimoidoče pod balkonom nagovarjal, naj mu vržejo letalo nazaj. Med smehom pa sem poslušal izjave kot je ta:" Poglej tistega kako teče, se že segreva. Aja ne, lulat ga tišči 😊".

Jaz pa sem se počasi zapiral v svoj svet popolne "nirvane", kjer počasi nič več drugega ni važno, kot samo osnovne stvari. Teči, dihaj, pij, jej in pazi na korak. Kjer čas več ne obstaja. 15 minut pred startom se postavimo v štartni prostor. Napetost raste, zadnje sekunde pred startom pa me, kot po navadi pred dolgim in težko pričakovanim tekom, premagajo čustva in v oči mi silijo solze. Solze sreče, da sem tukaj, solze pričakovanja nad dogodivščinami v naslednjih urah. Fantje ne jočemo, solze tiščim nekam v grlo in upam, da se ne vidijo.

Zadnji nasveti moje ekipe

Še slaba minuta in 950 se nas bo pognalo na progo

Minuto traja, da prečkam štartno črto

Končno krenemo, na začetku gre zaradi gneče počasi. Kar minuto traja, da prečkam štartno črto. Štartamo tik ob morju in takoj zagrizemo v strme potke nad mestom. Prečimo prvi hrib in pri spustu na trenutke čakamo na mestu, saj je spust malo zahteven in se zaradi množice ljudi hitro ustavi. Tečemo skozi naselja in kljub temu, da je že uro čez polnoč, so ceste polne ljudi, ki nas vzpodbujajo. Očitno je, da ti kraji živijo s tekmo. Počasi zapustimo civilizacijo in prvi daljši strmi vzpon ima končno točko po 14 kilometrih na 1.150 m visokem vrhu Fanal. Občasno hodimo po blatu in vodi in tudi v zraku je velika vlažnost. Očala se mi nenehno rosijo in brez uspeha jih poskušam obrisat, najprej z deli oblačila in kasneje z robčki, saj je vse na meni prav tako mokro. Na koncu obupam in jih pospravim v žep, kar pri moji dioptriji ponoči pomeni, da stopam malo "na pamet". Z Fanala sledi strm tehnični spust do Chão da Ribeira, ki je zaradi blata zelo zahteven. Zgodi se neizogibno, v nekem trenutku mi po skalah zdrsne in poletim po blatu in kamenju par metrov nižje ter trdo pristanem na trtico. Na hitro preverim rezultat. Po prstih na roki krvavim, nič hujšega, še najbolj je ranjen ponos zaradi trdega pristanka. Ko me čez par minut spusti adrenalin ugotovim, da me boli levi gleženj, očitno mi je malo obrnilo nogo. Po pol ure bolečina v gležnju prične popuščati, očitno bo v redu. 

Po 8 kilometrih poti sem že pošteno moker

Takrat pa se pojavi naslednja težava, iz megle prične močno deževati in vedno močneje pihati veter. Vzpenjamo se proti kar 1.580 m visokemu vrhu Estanquinhos in postaja vedno bolj mrzlo. Kmalu nas trese kot šibe na vodi. Edini vir toplote je, da tečeš čim hitreje in tako tudi poskušam. Zebe. Tako pridem do šotora na kontrolni točki na vrhu. Ko sem kasneje razmišljal, sem vedel, da bi naredil edino pametno, če bi takoj dotočil vodo in nadaljeval tek v dež, dokler sem bil še vsaj malo zagret. Tako pa sem naredil enako, kot sem videl vsaj enih 30 ljudi početi v tistem trenutku. Nagnetli smo se okoli edinega plinskega gorilnika v šotoru, ki je bil tako premajhen za toliko ljudi in se ovili v astro folijo, ki je bila del obvezne opreme. Slišim enega tekača govoriti po telefonu v hrvaščini s slovenskim naglasom in ga vprašam, če je Slovenec. Pravi da je in da še nikoli ni odstopil, da pa to danes nima smisla, preveč ga zebe. Tudi meni se zdi misija nemogoče, da bi tako podhlajen lahko nadaljeval še en dan. Tolaži me samo to, da vidim, da druge trese še bolj, kot mene. V nekem trenutku se odločim, da če bom odstopil, bom vsaj med borbo na progi in ne na kontrolni točki in v naslednjem trenutku se poženem v dež. Z eno roko se trudim držati astro folijo in kot karikatura tečem po zelo zahtevnem blatnem spustu navzdol. Na trenutku vse skupaj spominja na blatno drsalnico, vendar mi je počasi že vseeno. Vozim se skupaj z blatom navzdol in se več ne razburjam. Vmes preneha deževati. Ko po 37 km pridem v dolino do kontrolne točke v Rosariju, presenečeno ugotovim, da sem prispel le 2 minuti, preden bi bil prepozen za to točko. Hudiča, vsi tisti, ki so se greli v šotoru, so izločeni. Prvič sem dojel, kar me bo preganjalo še cel naslednji dan. Da imajo na tem teku na vsaki kontrolni točki določen čas, do katerega moraš zapustiti točko in da so ti časi postavljeni zelo rigorozno. Iz ultra trail tekov, ki sem se jih udeležil do sedaj, sem bil navajen, da so imeli časovne zapore le na eni ali dveh kontrolnih točkah in le te so postavljene tako, da jih z mojim tempom brez težav dosežem.

Zadeva s časovnimi zaporami me podkuri, da se odločim, da bom krepko pospešil. Naslednja etapa ima spet 700 m vzpona in potem 385 m spusta. Vzponi so moj teren, tukaj sem hitrejši od drugih. Tako, kot na spustih vedno izgubljam. Do naslednje kontrolne točke na Ecumenadi na 44 kilometru se počutim, kot da lebdim in prehitim preko 40 tekačev. Ko pridem do točke, sem 40 minut pred časovno zaporo. Na Ecumenadi so na voljo tudi testenine in na hitro jih nekaj pojem. Pokličem Martino in ji povem, da sem eno kontrolno točko pred tisto na polovici poti, kjer me čaka vreča s suhimi oblačili in kjer naj bi se srečali. Pove mi, da me spremljajo na spletu in da so že na poti. V vznemirjenju sploh ne pogledam, kaj me čaka v naslednji etapi in da bi bil hitrejši, vzamem samo pol litra tekočine. Edinkrat nisem napolnil obeh plastenk in sem to napako kar drago plačal.

Do naslednje točke v kraju Curral das Freiras je bilo namreč 16 km, 900 m vzpona in kar 1060 m spusta na koncu. In to po najbolj vročem delu dneva. Še vedno sem poln energije pri vzponu in ves čas po malem prehitevam tekače. V glavi imam, da moram biti pri naslednji kontrolni točki do 13.15 ure. Priznam, da sem v tem delu vlekel bolj, kot bi drugače tudi zato, da ne bi razočaral sina Nejca, ki me je čakal na naslednji točki. Videl sem, koliko mu pomeni, da bi prišel skozi in nisem mu želel uničiti tega veselja tako, da bi me izločili ravno na točki, kjer se srečamo. Po vzponu se je pot nadaljevala s prečenjem strmega gorskega pobočja. In tega prečenja kar ni in ni hotelo biti  konec, čas pa je mineval. Vedno bolj sem bil zaskrbljen. In potem je ura naenkrat kazala že 13.15, jaz pa sem končno zagledal mestece Curral das Freiras, nekje zelo globoko spodaj v dolini, oddaljeno več kot 1000 višinskih metrov. Vedel sem, da je do tja sigurno vsaj 50 minut. Bil sem besen na organizatorje. Bil sem prepričan, da hitreje kot sem to etapo pretekel do sedaj, skoraj ne bi šlo. In startal sem s 30 minutami prednosti pred zaporo. V utrujenim možganih sem našel samo eno razlago za to, kar se mi je ravno zgodilo:"Organizatorji so želeli, da od polovice proge dalje na progi ostanejo samo še profesionalci iz kategorije Elite, ki so edini sposobni tako hitro priti do tja. Ostali pa, hvala za sodelovanje." Bil se tako besen, da se kljub temu, da me je vročina krepko zdelovala, nisem ustavil in se slekel. Hodil sem z vsem, kar sem imel na sebi še od mrzle in mokre noči. Saj je tako vseeno, sem si mislil. Tekočine mi je zmanjkalo in bil sem vedno bolj slaboten od žeje. V bližini kontrolne točke sem se še komaj premikal. Potem pa sem se začel čuditi. Iz smeri poslopja kontrolne točke sem videl prihajati tekače in tekačice, s katerimi sem bil skupaj prvi del poti. Nekaj ne bo v redu, morda pa so zaradi slabega vremena vseeno podaljšali časovno zaporo? Ko se privlečem do zgradbe naposled ugotovim svojo zmoto. Časovna zapora je bila na 15.15 uro in tukaj sem bil 45 minut pred njo. Uf, v glavi sem že zaključil, sedaj pa bo potrebno reprogramirat program na nadaljevanje 😊

Do svoje vreče z rezervnimi oblačili pridem v telovadnici na 60 km

V roke me prevzame moja ekipa

Juhej, gremo dalje :)

Čez 35 minut zapustim kontrolno točko, preoblečen v suha oblačila, sit in odžejan. Glava je že preklopila na nadaljevanje. Uradno smo do sedaj opravili s 60 km poti in 4.500 m vzpona. Zelo se veselim naslednjih etap, v katerih bomo prečili najvišje gore na otoku. Poslovim se od svoje ekipe. Naslednjič se vidimo, če bo vse po sreči, v cilju.  

Med polji nad mestecem Curral das Freiras

Najprej se vzpenjamo proti najvišji gori na otoku, Pico Ruivo. To je moj teren. Gorska planinska pot se vzpenja tako, kot sem navajen pri nas. Ni blata, tudi popoldansko sonce je ravno prijetno. Uživam v razgledih, v ritmičnem dihanju, v korakih in v trenutku. Kriza ob pomanjkanju tekočine je že pozabljena. Spet prehitim veliko tekačev, ki so na etapo krenili pred mano.

Na poti na Pico Ruivo

Do koče na Pico Ruivo pridem malo po sedmih zvečer, 23 minut pred časovno zaporo. Ker je megleno in piha, se na hitro okrepčamo v koči. Smo na višini 1.760 m, za nami je 71 km poti in 5.880 m vzpona.

Nadaljujemo po planinski poti med najvišjima vrhovoma Pico Ruivo in Pico do Areeriro. Kakih 10 se nas postavi v vrsto in enakomerno napredujemo. Govorimo malo, le eden Poljak ima vedno kaj za povedat. Pot med vrhovoma se dviguje in spušča, včasih gremo skozi tunel in prižgemo lučke.

Stopnice pod vrhom Pico do Areeriro

Na vrh Pico do Areeiro (1.740 m) pridemo 10 minut pred 21. uro. Za nami je 76 km poti, počasi se noči in nataknemo si čelne svetilke. Pot nadaljujemo po lepi travnati gorski pokrajini do kraja Chão da Lagoa na višini 1.500 m. Tam so v šotoru spet na voljo testenine in topla juha. Drugače je moja klasična prehrana na okrepčevalnicah na tem teku sestavljena iz dveh polnih pesti oliv, ene pesti črne čokolade, kakšnega koščka limone ali pomaranče in kakšnega kozarca Coca Cole.

Sledi daljši spust in nato zadnji dolg in strm vzpon do koče na gori Poiso, 1.375 m visoko. To etapo pričnemo z idejo, da imamo časa dovolj in naj bi bila bolj rutinska. Seveda se spet izkaže, da na tem teku skoraj ni rutinskih etap. Vzpenjamo se po zelo strmi poti, čas teče, koče pa nikjer. Časovna zapora je ob 1.00 uri ponoči. Ob 12.20 eden od tekačev izjavi, da imamo do vrha še najmanj 200 višinskih metrov, pa še nikjer ne vidimo, kje bi sploh lahko bil vrh. Poloti se nas panika. Pa ne, da bomo odpadli na zadnjem resnem vzponu? Še danes ne vem od sem povlekel moč, telesa sploh nisem čutil, kot da bi se opazoval izven telesa. Tisti, ki smo to še zmogli, smo kot bi se dogovorili, pričeli šprintati v hrib. Koče pa ni in ni hotelo biti. Na koncu se je 15 minut pred časovno zaporo le pojavila in polni stresnega hormona smo popadali na plastične stole v šotoru pred kočo. Za nami je bilo uradno 91 km in 7.100 m vzpona, ura je kazala že čez 100 km. Do cilja imamo še 3 etape, ki so teoretično speljane pretežno navzdol.

Nočem se več zadrževati na okrepčevalnicah in nadaljujem takoj sam. Na kontrolno točko v kraju Portela pridem po 26 urah in 35 minutah, 25 minut pred časovno zaporo. Preden zapustim kontrolno točko, mi ena od prostovoljk reče, naj se v naslednji etapi pazim. Sedaj že vem, kaj to pomeni. Strm tehnično zahteven spust, z blatom in padcem, ki se ne priporoča. Edinkrat na teku začutim potrebo po družbi, v temi se mi tega spusta ne da lotiti sam. Počakam, da me dohiti ena lučka, ki jo zagledal na poti za sabo in se dekletu, ki nosi lučko, prilepim na pete. Čez čas dohitiva še tri ljudi. Nobeden v celotni etapi ne izreče nobene besede, verjetno pa smo vsi enako veseli človeške bližine, kot sem je sam.Tako prispemo, po uradno 105 km, v kraj Larano, po 28 urah in 10 minutah teka in hoje.

Nedelja zjutraj, po več kot 100 km teka in 2 nočeh brez spanja. Do cilja je le še zadnja etapa, nekje 12 km, brez večjega vzpona. Rutina, upam. Okrog pete ali šeste zjutraj je po nočeh brez spanja najtežje, to vem iz izkušenj. Malo preden jutranja zarja prežene nočno temo se pričnejo prividi. Um tava nekje med resničnostjo in paralelnim vesoljem, noge opletajo po svoje. In v takem stanju sem prišel na pot, ki ji nisem vedel imena, niti me ni zanimalo. Potka, ki jo je osvetljevala lučka je bila široka pol metra, ponekod še manj. Levo od nje sem čutil prepad, slišal bučanje morja, slutil, da mora biti prepad globok vsaj 100 m. Nisem pogledal v globino. Leva noga, desna noga. Če bi strah imel vonj, bi smrdelo kot kuga. Preklinjam sem organizatorje, ki so nas spravili sem po dveh neprespanih nočeh. Leva noga, desna noga. Imel sem občutek, da bom vsak trenutek zakinkal. Pa ne tukaj, ne sedaj. Spomnil sem se na zadnji gel s kofeinom. Kofein pride v kri, leva noga, desna noga. Lučka prične utripati, zadnja baterija gre počasi k vragu. Nekje globoko v sebi pa vem, da verjetno hodim po eni najlepših poti po otoku. Ni čas za lepoto. Leva noga, desna noga. Parkrat v temi pred seboj zaslutim oviro. Pred mano na potki sedi tekač z glavo v naročju. Kinka. Strah jih je, tako kot mene. Nekje na poti se iz teme pojavita dva človeka z bleščečimi brezrokavniki. Organizatorja. »Rabiš pomoč?«, vpraša prvi. V angleščini odgovorim: »To ni najboljše mesto, kjer bi želel biti v tem trenutku. Sem pa ok.« Izgineta v temo. Kaj bi jima naj rekel drugega, mar po pravici: »Posran sem od strahu.« Zasmejim se sam sebi. Leva noga, desna noga.

Počasi v daljavi zagledam hiše mesta Machico, kjer je cilj. Mislim, da bo počasi že konec, a ta še kar dolgo ne pride. Zdi se mi, da že celo neskončnost tečemo ob Levadi Machico, pa nas nikakor ne usmerijo proti mestu, ampak vedno nekam po hribu nad mestom. Vsakič, ko levada prečka kako cesto, se razveselim, da se bomo po njej spustili, pa gremo na drugi strani ceste naprej v gozd. Kakih 20 minut pred ciljem prične boleti desno koleno. Do sedaj je zdržalo, sedaj pa verjetno zaradi bližine cilja popušča psihološka blokada in počasi bom kaj čutil. V cilj nas pripeljejo po še zadnjem blatnem travniku, po katerem teče voda. Seveda je 50 metrov stran normalna pot. Organizatorji so se tega, da gre za trail, držali do zadnjega metra. Pri zadnjem spustu z bolečim kolenom stiskam zobe, nato pa končno cilj. Ko prečkam ciljno črto sem popolnoma izpraznjen. 31 ur sem na poti. V minuti začutim, da že 2 noči nisem spal. Ne čutim ne veselja, ne nič drugega, samo praznino. Tako stanje traja par minut. Potem pa se počasi pričnejo zbujati spomini in občutja s poti in vedno bolj prihaja zadovoljstvo nad doživetim in opravljenim. Prileti že tudi prvi sms s čestitko od mojih sosedov iz Hoč, ki so me spremljali v živo po spletu.

V cilju po 130 km (po moji uri)

Ura pravi, da smo pretekli 130 km in opravili 7.500 m vzpona in 7.500 m spusta. Nekako tako vidim, da je tudi ostalim pokazalo na portalu Strava. To je kar nekaj več, kot je uradna razdalja, saj le ta pomeni horizontalno razdaljo med dvema točkama, v resnici pa tečemo po strmini po daljši stranici trikotnika in narediš kar nekaj več kilometrov.

Čez par minut zaslišim znane glasove in zagledam mojo družino. Vstali so zelo zgodaj, da bi me pričakali v cilju, samo sem jih malo presenetil s prihodom in so bili na jutranji pijači. Medtem, ko jem obrok, ki mi ga na cilju omogoči organizator, me parkrat premaga spanec in kar sede kinknem, stvari pa mi padejo iz rok. Do cilja nas je prišlo 496, od preko 900 na štartni listi.

Zadnji dan preden gremo domov. Časa počasi zmanjkuje. Moram pa še izpolniti svoj dolg do sebe in do organizatorjev. Grem pogledat zadnjo etapo traila, pot Vereda do Larano, pri dnevni svetlobi. Sedaj vem, da se tako imenuje. In nisem razočaran. Gre za eno od najlepših poti na otoku. Kapo dol organizatorjem.

Vereda do Larano

Spodnji video prikazuje potek poti, kot ga je zabeležila moja ura in ga je videl Relive.cc:

Kaj naj še rečem za konec? MUIT sem našel na stričku googlu med »10 teki, ki jih mora tekač v življenju narediti, preden umre« 😊 Če se prijavite, vam lahko zagotovim, da boste deležni veliko strmih vzponov in zahtevnih spustov. Na ravnino lahko kar pozabite. Pa tudi asfaltne podlage ne boste veliko čutili, ne glede ne to, da boste na poti vsaj eno noč in en dan, verjetno pa kar 2 noči. Na blato se kar pripravite. Zagotovim pa vam lahko enkratno doživetje, ki ga ne boste pozabili. Ne glede na to ali boste med tisto polovico, ki bo prišla do cilja ali pa boste med tekom ugotovili, da tokrat pač ne gre. Če boste le odprti za doživetja in nove izkušnje. Zaključil bom z mislijo Kiliana Jorneja, ki sem jo prebral na dopustu in v kateri sem se tako prepoznal:

»Mi smo možje izklesani v sanjah; brez sanj smo mrtvi.«