Eiger Ultra Trail E101- 101 kilometer v senci Eigerja- dež, blato in boj do zadnjega vzpona

Sedim v jedilnici hostla ob slastnem zajtrku in si mažem že peti kos kruha z maslom in marmelado. Delam si zalogo energije za ta in naslednji dan. Včeraj zvečer sem po 1.000 kilometrih in 12 urah solo vožnje skozi Avstrijo, Nemčijo in Švico končno prispel v Grindelwald, mondeni kraj pod znamenito severno steno Eigerja.

Stopim do okna in se zazrem v to steno, v kateri so se dogajale številne epske zgodbe. Vidim tudi, zakaj so bile te zgodbe, mnoge med njimi tudi tragične, tako odmevne in zanimive za javnost. Steno imaš namreč dobesedno pred nosom, kot bi sedel v parterju gledališča in gledal predstavo.

Leta 1938 je bila prvič preplezana severna stena Eigerja po smeri, ki jo danes poznamo kot Heckmairjevo smer. S tem je padel še zadnji izmed slovitih »treh velikih problemov Alp«, ob severnih stenah Matterhorna in Grandes Jorasses. Kar 1.800 metrov visoka severna stena Eigerja si je zaradi svoje zahtevnosti, nevarnosti in številnih tragičnih nesreč prislužila zlovešč vzdevek Mordwand – »stena smrti«. Prvenstveni vzpon so po večdnevnem plezanju opravili Anderl Heckmair, Ludwig Vörg, Heinrich Harrer in Fritz Kasparek. Njihov dosežek je pomenil enega pomembnih mejnikov v zgodovini alpinizma, zaradi časa, v katerem se je zgodil, pa je bil hitro izkoriščen tudi v nacistični propagandi. Hitler jim je za ta dosežek podelil zlate olimpijske medalje.

Med tistimi, ki so pozneje v tej mogočni steni pustili posebej močan pečat, je tudi naš Franček Knez. Leta 1982 je Heckmairjevo smer preplezal solo in zanjo potreboval vsega šest ur – za tisti čas, pa tudi z današnjega zornega kota, osupljiv dosežek. Štiri leta pozneje je steni dodal še novo prvenstveno smer.

Novo poglavje zgodovine Eigerjeve severne stene je leta 2015 napisal Ueli Steck. Klasično Heckmairjevo smer je preplezal v neverjetnih 2 urah, 22 minutah in 50 sekundah – dosežek, ki še danes velja za enega najbolj osupljivih mejnikov sodobnega hitrostnega alpinizma.

Ker sem moral v 13 letih direktorovanja podjetju v službi veliko načrtovati in slediti izvedbi načrtov, sem zasebno, za ravnotežje, razvil skoraj nasprotno lastnost – da se stvari lotevam po intuiciji in z veliko mero improvizacije. Toda tokrat sem pri pripravah na tekmo presegel celo samega sebe in si nakopal kup nepotrebnega stresa.

V začetku oktobra 2025 sem dobil sporočilo, da sem bil na loteriji izbran za glavno razdaljo. Tega sem se zelo razveselil, saj je bila to še ena redkih tekem z mojega seznama želja, ki se je še nisem udeležil. Po pogovoru z Lukom iz Pohorske trail bande sem se že takrat odločil, da bom spal nekje v kampu, v šotoru.

Iz različnih razlogov sem se šele v začetku junija nekega večera lotil iskanja prostega kampa. Dobil sem negativne odgovore iz vseh, tudi tistih, ki so bili oddaljeni 45 minut vožnje ali več. Potem sem se ukvarjal predvsem z zadevami, povezanimi z Lavaredo Ultra Trailom, ki sem ga imel tri tedne prej v Dolomitih v Italiji.

Teden pred odhodom sem se spet lotil iskanja, kje bi lahko prespal pred tekmo in po njej. In nisem našel ničesar. Za pomoč sem prosil še Luko in njegovo ženo Varjo, ki mi je za četrtek zvečer našla prosto mesto v hostlu v mestu, kjer sem lahko prespal po dolgi poti. Težava je bila samo v tem, da so imeli prostor le za to noč. Potem je bilo vse zasedeno in zjutraj sem moral zapustiti udobje varne in znane nastanitve s tušem in zajtrkom.

V četrtek zvečer izvemo, da so aktivirali »opremo za mraz«. Baje bo na tekmi zelo mrzlo in veliko dežja. Saj ne morem verjeti. Na tekmo sem se odpravil po dolgem obdobju vročinskega vala, ko so bile padavine le pobožna želja. Ko sem doma pogledal seznam obvezne opreme in jo seveda tudi vzel s seboj, nisem niti pomislil, da bi preveril, ali obstaja še kakšna opcijska »cold kit« oprema. Zdaj pa izvem, da to pomeni puhasto bundo in nepremočljive dežne hlače. Nisem še bil na tekmi, kjer bi zahtevali bundo med obvezno opremo. Razumem pa, da je to namenjeno naši varnosti v primeru, da se na kakšni oddaljeni lokaciji poškoduješ in moraš v mrazu čakati na reševalce.

Nimam ne enega ne drugega s seboj.

Še ena stvar več, za katero upam, da jo bom uredil v petek. Poleg tega, da moram najti še prenočišče za svoj avto s strešnim šotorom – in zase.

V petek zjutraj po obilnem zajtrku še tretjič preverim, ali je kdo morda odpovedal prenočišče, potem pa se odpravim na prireditveni prostor v centru mesta. Registracija poteka hitro, vse je švicarsko precizno organizirano.

Nato se odpravim na lov za dežnimi hlačami po športnih trgovinah. Srečen sem že, da jih v eni sploh najdem, zato se moram sprijazniti z dejstvom, da me bodo stale okoli 200 evrov, čeprav imam seveda doma čisto spodobne. Bodo že prišle prav na TOR-u letos.

Potem se odpravim do avtomobila in začne se akcija iskanja prenočišča. V Google Zemljevidih poiščem prvi kamp, katerega ime se mi zdi znano. Ko navigacija oznani »Prispeli ste«, tam ni ničesar, razen neke hale in tovornjakov. V elektronski korespondenci poiščem ime drugega kampa in ga vnesem v navigacijo. Glas »Prispeli ste« me tokrat odloži pred hišo z majhno trgovinico.

Malo sem že obupan, ko v bližini zagledam kmetijo, ob kateri sta parkirana dva avtodoma. Grem tja in poiščem lastnika. Mama najprej ne zna angleško, potem pa pride sin, ki mi pove, da sprejemajo tudi tiste brez rezervacij. Pokosili so travo okoli velikega hleva in uredili začasni kamp. Stranišče in tuš sta v enem prostoru kar v hlevu, tam pa sta tudi miza in stol, ki služita kot pisarna.

Odprem strešni šotor in sem v tistem trenutku verjetno najsrečnejši človek daleč naokoli. Še ena težava je rešena.

Do večera se kamp napolni s tekači od vsepovsod, ki bodo ponoči startali na 100-kilometrski razdalji. Preostanek dneva mine v prijetnih pogovorih s tekači.

Zbudim se ob enih ponoči in komaj čakam na drugo uro, ko imam nastavljeno budilko. Zunaj že od večera v presledkih nenehno dežuje, vmes je tudi grmelo. Ko budilka končno zazvoni, se poln pričakovanja v trenutku prestavim v sedeči položaj in si rečem:

»Akcija!«

S hitrim gibom potegnem dol pajkice, v katerih sem spal v spalni vreči, in pri tem nekje v temi zataknem prstanec leve roke. Zaslišim čuden zvok in začutim pekočo bolečino. Posvetim si v prst in glasno zakolnem.

Prst je v pregibu pri zadnjem členku v čudnem položaju, obrnjen pod nenavadnim kotom.

»Pa ne še to zdaj!« pomislim.

Ne morem ga iztegniti ali premakniti.

»Je vsaj obrnjen tako, da bom lahko držal palico,« si rečem.

Da zaradi tega ne bi šel na start, niti ne pomislim.

Oblečem se in pojem nekaj riževih vafljev z marmelado, ki jo jem kar z žlico iz embalaže. Ko sem pripravljen, se pri odhodu na start pridružim znancema, ki sem ju spoznal prejšnjo noč. Rafa iz Španije in tekač iz Nemčije sta prejšnji večer peš odšla na registracijo in poznata pot. Med hojo nisem ravno osredotočen na to, kje hodimo, saj mi po glavi roji vse kaj drugega.

Napetost narašča in ob štirih zjutraj se poženemo s starta. Pred nami je 101 km z uradno 6.700 metri vzponov in spustov.

Podobno kot na Lavaredu pred tremi tedni sem tudi tokrat v zadnjih minutah pred startom skočil na stranišče, zato začnem povsem zadaj. In podobno kot takrat se mi tudi zdaj zgodi, da se pot kmalu zoži in hodimo nekoliko prepočasi za moj občutek.

Do okrepčevalnice na Grosse Scheidegg se v 8,8 kilometra dvignemo za 1.000 višinskih metrov. Med vzponom nas prvič pošteno zalije dež, ki ga spremlja še mrzel veter. Ko me začne že pošteno zebsti, oblečem dežno jakno in rokavice.

Okrepčevalnice so založene s standardno UTMB hrano in pijačo, kar pa pač ni več to, kar je bilo, preden so tekme prevzele franšizo »by UTMB«. S sabo imam zalogo gelov, zato na okrepčevalnicah v glavnem vzamem le kakšen kos banane in spijem kozarec ali dva Coca-Cole.

Na vzponih se odlepim od Rafa, na spustih pa me dohiti. Pravi, da so spusti njegova močna točka. Prvih 20 kilometrov mi hitro mine in teren ni pretirano tehničen. Rafu celo rečem, da bo super, če bo proga tako tekaška tudi v nadaljevanju, saj bomo lahko relativno hitro končali.

Kolikokrat sem se pozneje tisti dan ugriznil v jezik, da sem to sploh izrekel.

Prav tam se je namreč netehnični del proge za dolgo časa skoraj končal. Rafa potem več nisem videl. V kampu sem ugotovil, da so na žalost vsi moji znanci od tam odstopili.

Vzpenjamo se gor in dol po prelepih gorah. Okrepčevalnice so večinoma pri kočah, velikokrat na vrhu gore ali tik pod njim. Škoda le, da je večji del dopoldneva okolica občasno zavita v meglo in dež, zato se daleč naokoli ne vidi prav veliko.

Spusti postajajo vedno bolj tehnični, hkrati pa tudi vedno pogosteje dežuje. Skale so mokre in blatne, zato sem na njih zelo previden. Ne želim si pasti na zadnjo plat in se pri tem refleksno ujeti na poškodovani prst. Na nekaterih izpostavljenih mestih bi bil zdrs lahko tudi zelo nevaren.

Dodatne težave mi povzročajo očala z dioptrijo. V dežju in visoki relativni vlažnosti včasih ne vidim dobro, zato mi noga tu in tam zdrsne po mokrih skalah.

Na eni od okrepčevalnic na vrhu gore, ko ravno dežuje in piha, srečam Slovenca Matevža Permeta. Ravno takrat pa me pritisne, da moram zaviti v prenosno stranišče, zato žal ne nadaljujeva skupaj.

Do tranzicije v dolini, v kraju Burglauenen, imamo za sabo 55 kilometrov in 3.400 metrov vzponov. Kakšnih deset minut pred njo se spet pošteno ulije, tako da na tranzicijo pridem sveže premočen.

Kompletno se preoblečem v suha oblačila in pojem porcijo testenin. Ko sem pripravljen za nadaljevanje, pogledam ven in vidim, da zunaj divja nevihta. Odločim se, da v suhih oblačilih ne bom takoj odšel nazaj v dež in da raje počakam, da ta runda mine.

Čas mi danes ni več tako pomemben. Želim si predvsem končati tekmo brez poškodbe zaradi kakšnega padca.

Ko preneha deževati, grem še na stranišče in nato nadaljujem pot. Po nevihti je posijalo sonce.

Najprej se vzpenjamo po asfaltni cesti, kmalu pa pot zavije na strmo stezo, ki se vije nekam navzgor. Na odseku do znanega smučarskega središča Wengen moramo v devetih kilometrih premagati 770 metrov vzpona.

Pot se ves čas vije gor in dol. Precej dolg odsek predstavlja prečenje po koreninah, kjer se padec na nekaterih mestih ne bi končal prav srečno. Tam sem zelo previden, medtem ko nekaj tekačev okoli mene na spolzkih koreninah pade.

Ko se končno rešimo korenin, sledi precej dolg odsek navzdol, ki ga v celoti pretečem. Ko prispemo v Wengen, je kraj poln turistov, ki nas spodbujajo in navijajo. Po samotnejših odsekih v gorah sprememba prav prija.

Na okrepčevalnici se ne zadržim dolgo, le toliko, da napolnim bidone z vodo in elektroliti.

Pred mano je namreč naslednji konkreten zalogaj: strm, pet kilometrov dolg vzpon s kar 1.000 metri višinske razlike na vrh gore Männlichen, kjer nas čaka naslednja okrepčevalnica.

Vzpon od smučišča je naporen, poleg tega je vroče in soparno. Pri sebi se smejim, da mi je lažje gristi v strmino in prenašati to soparo.

Med vzponom se gore na obeh straneh okoli nas ovijejo v nevihtne oblake in začne grmeti. Pospešim proti vrhu, saj vidim, da bomo v zgornjem delu hodili mimo železnih ograj za zaščito pred plazovi, in prav nič si ne želim biti tam, ko se nevihta zares razbesni.

Le kakšnih pet minut pred vrhom me objame dežna megla, z njo pa udari še močan veter, ki napoveduje prihod nevihte. Pri okrepčevalnici je veter ravno podrl napihljiv lok, pod katerim bi morali teči. Ko ga hočem obiti, mi povedo, da moram skozi pod njim. Dva prostovoljca ga zato nekoliko privzdigneta, jaz pa smuknem spodaj.

Na okrepčevalnici izgubim nekaj časa, da nase navlečem dolge rokave in dežno jakno. Ko nadaljujem, kmalu ugotovim, da sem naredil napako. Smer, v katero tečemo, je namreč ravno prava – stran od nevihtne fronte. Kmalu neha pihati in spet se moram ustaviti, da slečem dežno jakno.

V nadaljevanju nekaj časa tečemo po za tek prijetni mulatjeri. Nato se povzpnemo na Lauberhorn in se po travnatih pobočjih z njega spustimo v dolino pod njim.

Ko ravno pomislim, da sem se končno rešil blata in vode, se na makadamski poti do okrepčevalnice Kleine Scheidegg spet odprejo nebeške zapornice. V nekaj minutah se pot, speljana med travami, spremeni v potok, po katerem brodimo.

Sledi kar naporen vzpon do postaje zobate železnice na Eigergletscherju (2.320 m), zadnje postaje pred vstopom vlaka v predor skozi Eiger. Tukaj smo tekači že zelo razvlečeni in le tu in tam srečam še koga.

Sledi kar 1.000 višinskih metrov dolg spust proti Grindelwaldu. Od tukaj pa vse do cilja se gre dež intervalni trening – pada približno 15 minut, potem za nekaj časa preneha in spet začne.

Spust je zelo naporen za kvadricepse, ponekod pa tudi nekoliko tehničen, predvsem po skalah. Vmes pridemo do okrepčevalnice Brandegg, kjer si spet nataknem čelno svetilko, saj se je medtem že znočilo. Ves spust tečem. Le redki me prehitijo, pa tudi sam prehitim kakšnega tekača.

Potem pridemo že v samo predmestje Grindelwalda, kjer slišimo glasbo iz ciljnega prostora. Vem pa, da zabave še ni konec.

Spet zavijemo stran od mesta, v gozd.

Tukaj tečem povsem sam. Pot skozi gozd vodi malo gor in malo dol po prepletenih koreninah, ki mokre zahtevajo ogromno koncentracije in močne gležnje, da ti jih ne obrne. Hitro teči je tukaj praktično nemogoče. V glavi preklinjam organizatorje, da so mi prav to prihranili za konec.

Preden se pot postavi pokonci za vzpon do koče Pfingstegg, začne ura zvočno opozarjati, da nisem več na pravi poti. Medtem ko gledam, kaj naj naredim, me dohitijo punca in dva moška. Punca nas prepričuje, da nismo na pravi poti in da moramo nazaj. Jaz ji pravim, da je bila še malo nazaj oznaka in da pot preprosto ne more iti drugje.

Vrnemo se nekaj metrov nazaj in srečamo še dva tekača. Na srečo eden izmed njiju pozna pot in nam potrdi, da smo na pravi. Očitno so tukaj traso spremenili, odkar so objavili GPX-sled.

Zadnjih 550 višinskih metrov vzpona do koče na hribu nad mestom je za utrujeno telo in um zelo zahtevnih. Zelo je strmo in grizemo kolena. Upam samo, da bo pot zadnje štiri kilometre od koče navzdol manj nevarna za zvin kot ta, po kateri se vzpenjamo, in da bo po njej mogoče teči.

Pridem do zadnje okrepčevalnice in um si oddahne. Res smo na pravi poti.

Sledi samo še zadnji spust v dolino. Na moje veliko zadovoljstvo tečemo najprej po makadamski, na koncu pa še po asfaltirani cesti. Trudim se teči čim hitreje. Nočem, da bi me zdaj, tik pred koncem, kdo prehitel, predvsem pa si želim priti v cilj pod 20 urami.

Ko pridemo v mesto, nam za konec seveda ne prizanašajo. Do cilja je treba še v hrib.

Po 19 urah in 45 minutah pritečem v cilj. Deveti v svoji kategoriji.

Sedim v cilju. Polnoč je. Srečen sem, da mi je uspelo preteči ta legendarni ultra trail.

Tukaj bom pripoved raje končal, da ne bom razlagal še o težavah, ki so sledile, ko sem ugotovil, da pravzaprav sploh ne vem, kako se imenuje moja kmetija in kam moram iti, da se vrnem do šotora. 😄

V glavnem se je vse srečno končalo, zahvaljujoč tudi prijaznemu zdravniškemu osebju v cilju.

Nekje okoli dveh ponoči srečen zaspim v šotoru, po katerem še vedno pada dež.

Čaka me še 1.000 kilometrov povratne vožnje domov.

S prihodom v cilj Eiger Ultra Traila sem opravil še z drugim od treh izzivov mojega letošnjega Poletja velikanov. Lavaredo 120K in Eiger 101 – dve zahtevni stomilometrski gorski preizkušnji v razmaku vsega treh tednov. Še pred nekaj leti verjetno ne bi verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Danes vem, da je.

Zdaj me čaka še tretji in največji velikan. Septembra se vračam v dolino Aoste na TOR330 – Tor des Géants. 350 kilometrov in okoli 29.000 višinskih metrov vzponov okoli najvišjih štiritisočakov Aoste. Tekma, ki je zgodba zase.

Mati narava se me je pri prvih dveh velikanih kljub vsemu še dovolj usmilila, da sem prišel do cilja.

Naj se me, prosim, še tretjič. 🙏⛰️