Tudi vročina ima svoj limit - Lavaredo Ultra Trail 120K 2026
Tudi vročina ima svoj limit
Lavaredo Ultra Trail 120K 2026
Prvi akordi so zarezali v večerni zrak.Vedno je enako.
Čeprav vem, da bo zaigrala prav ta skladba, me vsakič znova zadene z enako močjo.
Ennio Morricone. The Ecstasy of Gold.
Ne s štartnim strelom.
S to glasbo.
Pogledam okoli sebe.
Skoraj tisoč šeststo tekačev. Vsak s svojo zgodbo. Vsak s svojim razlogom, zakaj je prišel v Cortino. Okoli nas pa še vsaj enkrat toliko ljudi.
In potem ugotovim, da sem naredil isto napako kot že večkrat. Spet stojim preveč zadaj. Prijatelj Luka se je v štartni boks odpravil skoraj uro pred štartom in si izboril mesto čisto spredaj. Jaz nisem hotel prehitro zapustiti Vike. Ostala je z mano do zadnjih minut. Izkoristil sem še zadnjo priložnost za obisk stranišča, nato pa se postavil tja, kjer je pač bilo še nekaj prostora.
Ni idealno.
Ampak zdaj je prepozno.
Pet.
Štiri.
Tri.
Dve.
Ena.
Množica se premakne.
Ne stečemo.
Najprej se samo premaknemo.
Čutim energijo ljudi okoli sebe. Občutek imam, da bo trg eksplodiral. Do štartne črte potrebujem skoraj osem minut. Ko jo končno prečkam, takoj pospešim. Dobro vem, da se bo čez nekaj kilometrov cesta spremenila v ozko gozdno stezo, kjer bo vsako prehitevanje postalo loterija. Kar lahko naredim zdaj, moram narediti zdaj.
Navijačev je neverjetno veliko. Ne spomnim se, da bi jih bilo na Lavaredu kdaj toliko. Stojijo daleč ob progi in ustvarjajo koridor ljudi. Otrokom ob poti delim petke. Nekateri jih čakajo z iztegnjenimi rokami, kot da je to najpomembnejši trenutek njihovega večera.
Od navijanja ne slišim niti svojega dihanja.
Nimam občutka, kako hitro tečem.
Nimam občutka, koliko energije porabljam.
Nosi me množica.
Šele nekaj minut kasneje, ko se hrup nekoliko poleže, pogledam na uro.
Nasmehnem se.
Adrenalin je naredil svoje.
Pridemo do prvega zoženja v gozdu.
Kolona se skoraj v trenutku ustavi. Tekači stojimo drug za drugim in čakamo, da se steza pred nami spet sprosti.
Spet si mislim svoje.
Zakaj se vedno postavim tako daleč zadaj?
Tempo je zame občutno prepočasen. Prehitevanje je skoraj nemogoče. Le tu in tam se odpre nekaj metrov prostora ob robu steze. Takrat izkoristim priložnost in v nekaj sekundah prehitim pet ali deset tekačev, potem pa se kolona znova zapre.
Srečam nekaj slovenskih tekačev.
»Počasi gre,« si rečemo.
Potem pa me prešine še druga misel.
Morda pa to sploh ni tako slabo.
Na 120 kilometrih tekme ne zmagaš v prvih desetih kilometrih.
Lahko pa jo tam izgubiš.
Vsak kilometer, ki ga zdaj odtečem nekoliko počasneje, pomeni nekaj prihranjene energije. Takrat tega še ne vem, vendar mi bo prav ta prisilna potrpežljivost kasneje prišla še kako prav.
Po prvem vzponu sledi razgiban del proge. Malo navzgor. Malo navzdol. Ravno toliko, da ujameš pravi ritem.
Potem se začne prvi daljši tehnični spust. Presenetljivo je tudi tukaj kolona počasnejša, kot bi pričakoval. To me kar malo nasmeji. Tehnični spusti nikoli niso bili moja močnejša stran, pa imam vseeno občutek, da bi lahko tekel hitreje, če bi bilo le dovolj prostora.
Po slabih dveh urah pridemo na širšo makadamsko cesto.
Prvič od štarta lahko zares tečem svojo tekmo.
Začnem prehitevati.
Enega.
Dva.
Pet.
Deset.
Korak postane lahkoten.
Po dveh urah in dvaindvajsetih minutah ter devetnajstih pretečenih kilometrih pritečem do prve okrepčevalnice v Ospitalu.
Ne zadržujem se.
Napolnim mehke plastenke. Spijem kozarec Coca-Cole. Obrnem se in že tečem naprej.
Na začetku ultra tekme ni pomembno, kako hitro tečeš.
Pomembno je, da se nikjer ne ustavljaš predolgo.
Noč je popolna.
Temperatura je ravno pravšnja. Ni prevroče, ni premrzlo. Uživam. Počutim se močnega. Vse gre po načrtu.
Na naslednjih dveh okrepčevalnicah primerjam čase z lanskim nastopom.
Na obeh sem približno dve minuti hitrejši.
Ni veliko.
Je pa dovolj, da vem, da sem na pravi poti.
Počasi se začne daniti.
Dolomiti dobijo prve oranžne odtenke, tema se umika in vem, da se približujemo Misurini.
Približno dvajset minut pred jezerom dohitim Luko iz Pohorske Trail Bande.
Že od daleč vidim, da danes ne teče tako lahkotno.
»Kriza zaspanosti,« mi pove.
Zaželim mu, da jo čim prej prežene.
Sam pa nadaljujem proti Misurini.
Tam me čaka prvo srečanje z Viko.
Po dobrih šestih urah in dvainštiridesetih kilometrih pritečem do okrepčevalnice ob jezeru Misurina.
Vedno imam občutek, da se prava tekma začne šele tukaj.
Noč je za mano. Prvi sončni žarki že osvetljujejo vrhove Dolomitov. Telo deluje. Glava je mirna. Pred menoj pa je eden najlepših delov celotne trase.
Na okrepčevalnici se ne zadržujem dolgo.
Juho preskočim, čeprav vem, da bi mi verjetno koristila. V usta stlačim le peščico Haribo bonbonov in nekaj koščkov čokolade.
Vem, da me nekje ob jezeru čaka Vika.
Ko zapustim okrepčevalnico, se zgodi nekaj, kar postaja že skoraj tradicija.
Že tretjič zapored na Lavaredu.
Na skoraj istem mestu.
Nasmehnem se sam sebi.
»No, pa smo spet tukaj.«
Zavijem v gozd, opravim svoje in nadaljujem.
Ko ponovno stečem ob jezeru, jo zagledam.
Viko.
Čaka me.
Vedno znova me preseneti, koliko energije človeku vrne že en sam znan obraz.
Objameva se z očmi.
Besed skoraj ne potrebujeva.
Med pogovorom naju dohiti še Luka.
Za nekaj minut nadaljujemo skupaj, nato pa vsak ponovno ujame svoj ritem.
Pogledam na uro.
Med Misurino in okrepčevalnico pred njo sem prehitel še petinpetdeset tekačev in tekačic.
Počutim se odlično.
Morda celo predobro.
Začne se vzpon proti Rifugiu Auronzo pod Tremi Cinami.
To je teren, ki ga imam rad.
Vzponi so bili vedno moja močnejša stran. Korak postane lahkoten in začnem nekoliko pospeševati.
Kasneje mi Vika pove, da ji je bilo na trenutke kar težko slediti.
Sam tega sploh nisem opazil.
Bil sem popolnoma osredotočen na svoj ritem.
Kljub temu se zadnji del vzpona vleče.
Tega občutka se dobro spomnim že iz prejšnjih dveh nastopov. Veš, da si blizu, pa se koča kar noče pokazati.
To me letos ne vrže iz tira.
Poznam progo.
In ko progo poznaš, te veliko težje preseneti.
Do Rifugia Auronzo prehitim še dvaintrideset tekačev in tekačic.
Pred nama je eden najlepših delov celotnega Lavareda.
Tek pod Tremi Cinami.
Vsakič, ko pridem sem, za nekaj trenutkov pozabim na tekmo.
Pogledam mogočne stene, ki se dvigajo visoko nad stezo.
Koliko ljudi pride sem zaradi razgleda.
Mi pa tečemo mimo njih.
Ultra tekači smo res posebna sorta ljudi.
Tam se posloviva.
Pred menoj je dolg spust v dolino.
Nikoli ga nisem maral.
Vedno se mi je zdel predolg.
Na trenutke precej tehničen.
Predvsem pa takšen, kjer sem v preteklosti izgubljal največ časa.
Letos sem si obljubil, da bo drugače.
Že med pripravami sem veliko več pozornosti namenil prav spustom.
Ne toliko zaradi nog.
Zaradi tehnike.
Na treningih sem ugotovil nekaj zanimivega.
Če aktivneje delam z rokami, se telo samo od sebe postavi nekoliko bolj naprej.
Če podaljšam korak, tečem hitreje.
Moja frekvenca korakov nikoli ne bo takšna kot pri boljših spustaših.
Lahko pa spremenim način teka.
In danes prvič začutim, da se ves ta trening res pozna.
Spust mine bolje, kot sem pričakoval.
Še vedno ni moj najljubši del proge.
A prvič imam občutek, da ga ne preživljam.
Ampak ga tečem.
Ko končno pritečem v dolino in ob novo jezero, dobro vem, kaj sledi.
Na zemljevidu ta del proge ne izgleda nič posebnega.
Nekaj kilometrov rahlo vzpenjajoče se makadamske ceste.
V resnici pa je to eden najbolj dolgočasnih in psihološko najtežjih odsekov celotnega Lavareda.
Pot se komaj opazno vzpenja.
Ravno toliko, da nikoli ne moreš zares sprostiti koraka.
Sonce se počasi dviguje vedno višje.
Vročina začne kazati prve zobe.
Da misli ne začnejo tavati, si izmislim svojo igro.
V daljavi poiščem tekača.
Do njega bom tekel.
Ko ga ujamem, si privoščim nekaj deset korakov hoje.
Potem poiščem naslednjega.
In zgodba se ponovi.
Tek.
Dohiteti.
Nekaj korakov hoje.
Spet tek.
Kilometri minevajo precej hitreje.
Hkrati pa eden za drugim za menoj ostajajo tudi drugi tekači.
Malo pred Cimabanchejem zagledam Sabrino iz Pohorske Trail Bande. Čaka Luko, saj je del njegove spremljevalne ekipe.
Nekaj besed spregovoriva.
Nekaj deset metrov steče ob meni.
Potem se obrne nazaj proti Luki, ki prihaja nekje za menoj.
Jaz pa nadaljujem proti tranzicijski postaji.
Po desetih urah teka, približno tri tisoč dvesto višinskih metrih vzpona in oseminšesdesetih kilometrih pritečem v Cimabanche.
Pred vhodom srečam še Veliborja, ki čaka na Luko. Pozdraviva se, nato pa se odpravim v šotor.
Po dolgem času si privoščim nekaj toplega.
Juho z rižem.
Nekaj sladkih priboljškov.
Potem grem ven, kjer me že čaka Vika.
Kot vedno ima vse pripravljeno.
Preoblečem se v suho majico.
Nogavic ne menjam.
Čevljev sploh ne sezujem.
Vika me namaže s sončno kremo po obrazu, vratu in rokah.
Še enkrat stopim v šotor.
Napijem se.
Pošteno.
Kot kamela.
Dobro vem, kaj me čaka.
Najbolj vroč del dneva.
Po približno dvajsetih minutah zapustim Cimabanche.
Prvih nekaj minut tečem po ravnini.
Potem pa se začne.
Dolg.
Strm.
Neizprosen vzpon.
Ta vzpon dobro poznam.
Vsako leto je tukaj vroče.
Sence skoraj ni.
Letos pa je sonce še bolj neusmiljeno.
Po nekaj minutah zaslišim kratek pok.
Pogledam v roko.
Palica.
Zlomljena.
Za nekaj sekund obstanem.
Preklinjam.
Potem pa se nasmehnem.
»Kar je, je.«
Do cilja bo pač treba z eno palico.
Iz žepa potegnem telefon.
Najprej pokličem Viko.
Ne oglasi se.
Pokličem Veliborja.
Povem mu, kaj se je zgodilo.
Vika je pri njem.
Dogovorimo se, da mi bo na naslednji okrepčevalnici prinesla moje stare prve Leki palice, ki jih po naključju še vedno vozim v avtomobilu kot rezervo.
Res so že precej zdelane.
In nekoliko predolge.
Toda veliko boljše kot nobene.
Z eno palico nadaljujem vzpon.
Odločim se, da ne bom pretiraval.
Večino vzpona prehodim.
Tudi odseke, ki bi jih z dvema palicama skoraj zagotovo pretekel.
Nima smisla zapravljati moči.
Ko se vzpon konča, sledi precej tehničen spust.
Tam se spet prisilim v tek.
Kolikor pač gre.
Po enajstih urah in štiriinpetdesetih minutah ter sedeminsedemdesetih pretečenih kilometrih pritečem do okrepčevalnice na Malga Ra Stua.
Na okrepčevalnici me že čaka Vika.
V rokah drži moje stare Leki palice.
Nikoli si nisem mislil, da se bom tako razveselil svojih prvih tekaških palic. Res so že precej zdelane in nekoliko predolge glede na dolžino, ki jo uporabljam danes, toda v tistem trenutku so vredne zlata.
Ko jih primem v roke, se mi zdi, kot da sem dobil nov par nog.
Vročina je medtem postala skoraj neznosna.
Rahlo se mi že vrti.
Tako kot številni drugi tekači stopim pod pipe in si z ledeno vodo hladim glavo. Voda mi teče po obrazu, vratu in hrbtu. Za nekaj trenutkov zaprem oči in samo stojim.
Kako malo včasih potrebuje človek.
Napolnim mehke plastenke.
Dobro vem, da od tukaj naprej dolgo časa ne bo prave okrepčevalnice. Na voljo bodo le potoki.
To bo moralo zadostovati.
Globoko vdihnem.
Pogledam proti pobočju pred seboj.
Tam nekje visoko me čaka Forcella del Lago.
Najdaljši in najtežji vzpon letošnjega Lavareda.
Takrat še nisem vedel, da bo od vseh bitk tistega dne najtežja prav bitka z vročino.
Naslednji odsek poti gre najprej navzdol.
Je precej tehničen. Veliko je kamenja, skal in korenin, zato ves čas pazim, da si ne bi zvil gležnja ali se po nepotrebnem znašel na tleh.
Večina poti je popolnoma izpostavljena soncu.
Vročina postaja iz minute v minuto bolj neznosna.
Ko pritečem do jezera, dobro vem, kaj sledi.
Pred menoj je najdaljši in najtežji vzpon celotnega Lavareda.
Ko bom stal na vrhu Forcelle del Lago, bom imel za seboj že približno devetdeset kilometrov in več kot štiri tisoč štiristo metrov vzpona.
Toda do tja je še zelo daleč.
Vzpenjamo se.
Na začetku še poskušam loviti ritem.
Potem začne vročina pobirati svoj davek.
Z vsakim korakom je v nogah manj moči.
Korak postaja vedno krajši.
Na trenutke je pot tako strma, da o teku niti ne razmišljam več.
Le še hodim.
Počasi.
Vztrajno.
Po enem izmed najstrmejših odsekov pridemo do potoka.
Okoli njega je polno tekačev.
Nekateri klečijo ob vodi.
Drugi sedijo kar v potoku.
Skoraj vsi si hladijo glavo.
Tudi sam naredim enako.
Do kože zmočim zgornji del telesa.
Kapo pomočim v ledeno mrzlo vodo in si jo poveznem na glavo.
Občutek je neverjeten.
Kot da bi mi nekdo za nekaj minut vrnil življenje.
Napolnim še bidone.
Ob meni italijanski tekač razlaga, da voda ni pitna.
Le zamahnem z roko.
Kje vse sem že pil vodo v življenju.
Če ji kje zaupam, ji zaupam tukaj.
Visoko v Dolomitih.
V tem trenutku me veliko bolj skrbi dehidracija kot nekaj požirkov gorske vode.
Nadaljujem.
Vzpon se vleče v neskončnost.
Ne gledam več proti vrhu.
Če pogledam predaleč, me mine volja.
Zato gledam samo nekaj metrov pred seboj.
Naslednji kamen.
Naslednji ovinek.
Naslednji korak.
To je vse, kar trenutno obstaja.
Čas mineva.
Sonce pa ne popušča.
Vsak potoček ob poti izkoristim enako.
Kapo pomočim v vodo.
Polijem si glavo.
Obraz.
Vrat.
Roke.
Vedno znova.
Ves čas imam občutek, da če bom kdaj v življenju doživel vročinski udar, bo to danes.
Pridemo v široko dolino belega proda.
Ledeniški potočki jo režejo na več mestih.
Sonce se odbija od svetlega kamenja in vročino še povečuje.
Kot da ne prihaja več samo od zgoraj.
Ampak tudi od tal.
Po občutku mine cela večnost, preden zagledam majhno kočo.
To ni prava okrepčevalnica.
Tam so le gorski reševalci.
Na voljo imajo samo vodo iz bližnjega potoka.
V tistem trenutku ne potrebujem ničesar drugega.
Napolnim bidone.
Še enkrat si zmočim glavo.
In grem naprej.
Do vrha nas loči še par peklenskih kilometrov.
Noga pred nogo.
V glavi ni več prostora za nobeno drugo misel.
Samo še naslednji korak.
Potem še enega.
In še enega.
V nekem trenutku imam občutek, da sem povsem na robu.
Da prihaja trenutek, ko noge preprosto ne bom več mogel dvigniti.
Sem in tja me prehiti kakšen tekač.
Tolažim se, da imajo skoraj vsi zelene štartne številke.
Tečejo osemdesetkilometrsko traso.
Veliko bolj spočiti so od nas.
Toda globoko v sebi vem, da to ni vsa resnica.
Med njimi so tudi tekači z rdečimi številkami.
Tudi oni imajo za seboj skoraj devetdeset kilometrov.
Takrat prvič pomislim, da rezultat sploh ni več pomemben.
Moj najboljši čas na Lavaredu?
Pozabi.
V takšni vročini ga ni mogoče doseči.
Cilj postane neverjetno preprost.
Samo še priti do Cortine.
Pa čeprav tik pred iztekom časovnega limita.
V glavi si začnem risati načrt.
Ko pridem do naslednje okrepčevalnice, bom poiskal senco.
Legel bom.
Počakal bom, da sonce zaide.
Nadaljeval bom ponoči.
V tistem trenutku druge rešitve sploh ne vidim.
Počasi ugašam.
Zadnjih nekaj sto metrov do vrha se vleče kot jara kača.
Večkrat se mi zazdi, da sem že tam.
Pa nisem.
Ovinek za ovinkom se pokaže nov klanec.
Še nekaj korakov.
Pa še nekaj.
Končno stopim na vrh prelaza.
Forcella del Lago.
Oddahnem si.
Prva misel je preprosta.
Končno bo nekaj časa šlo navzdol.
Toda prve minute sploh ne zmorem teči.
Preveč sem izčrpan.
Noge sicer ubogajo, glava pa jih še ne uspe prepričati, naj stečejo.
Po nekaj minutah se prisilim.
To ni več lep tek.
To ni več hiter tek.
To je preživetje.
Posebnost tega spusta je, da te vedno znova prevara.
Najprej misliš, da gre samo še navzdol proti Col Gallini.
Potem pa se steza nenadoma spet postavi pokonci.
Še en vzpon.
Kot da ga danes res ne bi hotelo biti konec.
Počasi se povzpnem proti ostankom kamnite vojašnice iz prve svetovne vojne.
Dobro jo poznam.
Ko zagledam porušene zidove, vem, da sem opravil še z zadnjo resnejšo oviro na tem delu.
Od tukaj gre do Col Galline res samo še navzdol.
Stisnem zobe.
Prisilim se v tek.
Ne gre hitro.
Toda gre.
Vsak meter pomeni, da sem bližje okrepčevalnici.
Bližje senci.
Bližje počitku.
Zadnjih nekaj metrov pred Col Gallino zagledam znan obraz.
Katja Kegl Vencelj.
V roki drži kozarec piva.
Nasmehne se in mi ga ponudi.
Naredim dva ali tri požirke.
V tistem trenutku se mi zdijo najboljši požirki piva v življenju.
Zahvalim se in nadaljujem proti šotoru okrepčevalnice.
Po poti sem že več kot sedemnajst ur.
Prepričan sem, da od tukaj naprej skoraj ne bom več sposoben teči.
V šotoru si natočim veliko porcijo juhe z rižem.
Počasi jo pojem.
Potem vzamem še tri kose kruha.
Na debelo obložene s kuhano šunko.
Telo točno ve, kaj potrebuje.
Ne gelov.
Ne sladkorja.
Pravo hrano.
Poslušam ga.
In potem se zgodi nekaj neverjetnega.
Kot bi nekdo obrnil stikalo.
V nekaj minutah se začnem počutiti bolje.
Veliko bolje.
Kot da bi se življenje počasi vračalo v noge.
Svoje naredi tudi narava.
Nad Dolomite pripluje velik oblak.
Sonce izgine.
Temperatura v trenutku pade.
Šele zdaj se zares zavem, kako zelo me je zadnjih nekaj ur uničevala vročina.
Ne proga.
Ne višinski metri.
Vročina.
Neverjetno je, kako lahko en sam oblak človeku vrne voljo.
Do mene pride Vika.
Prinese mi vrečo z rezervnimi geli in oblačili.
Na koncu ne potrebujem skoraj ničesar.
Gelov imam še dovolj.
Preoblačiti se nima smisla.
Zamenjam le sončna očala za prozorna.
Do noči ni več daleč.
Ko danes gledam rezultate, me ena stvar iskreno preseneti.
Na vzponu do Col Galline sem bil prepričan, da sem popolnoma ugasnil.
Da me vsi prehitevajo.
Da izgubljam ogromno časa.
Številke povedo povsem drugo zgodbo.
Na celotnem odseku sem kljub vsemu prehitel še devetnajst tekačev in tekačic.
Očitno nisem bil edini, ki ga je tistega dne zlomila vročina.
Razlika je le v tem, da med tekmo vidiš samo svojo bitko.
Nikoli pa ne vidiš bitk drugih.
Po krajšem postanku z Viko nadaljujeva proti Rifugiu Averau pod Cinque Torri.
Vzpon je strm.
Toda to je teren, ki ga imam rad.
Korak je znova odločen.
Noge spet sodelujejo.
Pri koči spijem kozarec čaja.
Z Viko narediva še skupno fotografijo.
Potem se posloviva.
Dogovorjena sva bila, da bom od tukaj do cilja nadaljeval sam.
Oba veva, da od tega trenutka naprej ne potrebujem več besed.
Potrebujem samo še pot do Cortine.
Hodim in tečem v svojem ritmu.
Prvič po dolgem času imam občutek, da imam tekmo spet pod nadzorom.
Vročina je popustila.
Nad gorami se zbirajo oblaki in zrak postane prijetnejši.
Na Passo Giau se ustavim le za nekaj minut.
Dopolnim tekočino.
Pojem košček klobase.
In to je vse.
Lani sem tukaj naredil napako.
Preveč sem se najedel.
Že kmalu zatem mi je želodec začel nagajati in naslednjo uro sem plačeval ceno svoje požrešnosti.
Letos te napake ne želim ponoviti.
Včasih te največ naučijo prav lastne napake.
Zato letos odidem skoraj takoj.
Pred menoj je še zadnji daljši vzpon.
Že dobro uro poslušam grmenje za svojim hrbtom.
Tu in tam me doseže nekaj kapelj dežja.
Le toliko, da jih opazim.
Kasneje izvem, kako veliko srečo sem imel.
Medtem ko sem se vzpenjal proti Passo Giau, je pri Col Gallini lilo kot iz škafa.
Poti so se v nekaj minutah spremenile v blatno drsalnico.
Jaz pa sem nevihti ušel za las.
Včasih na ultra tekmi ne odloča samo pripravljenost.
Včasih potrebuješ tudi kanček sreče.
Za Passom Giau se pot na trenutke spremeni v pravo malo plezarijo.
Steza se vije med skalami.
Nekaj metrov navzgor.
Nekaj metrov navzdol.
Ponekod moraš uporabiti tudi roke.
Ni nevarno.
Zahteva pa popolno zbranost.
Po tem delu sledi približno dvestopetdeset metrov vzpona do zadnjega večjega prelaza na progi.
Ko stopim nanj, se nasmehnem.
Ta del poznam.
In prav ta del mi je lani povzročil največ težav.
Pred menoj so rahlo spuščajoča se travnata pobočja, posejana s skalami, po katerih tečejo ozke stezice, vrezane v travo.
Na prvi pogled nič posebnega.
V resnici pa teren, na katerem lahko izgubiš ogromno časa.
Lani sem bil tukaj že tako utrujen, da sem tekel zelo previdno.
Prav na tem odseku me je prehitelo največ tekačev na celotni tekmi.
Letos sem si obljubil, da bo drugače.
Stisnem zobe.
Poskušam zaupati treningu.
Poskušam zaupati nogam.
Poskušam zaupati samemu sebi.
In deluje.
Korak je presenetljivo lahkoten.
Telo sodeluje.
Na tem delu skoraj nihče ne prehiti mene.
Nasprotno.
Jaz sem tisti, ki eden za drugim dohitevam druge tekače.
Takšni trenutki ti dajo vedeti, da trening ni bil zaman.
Da so vse ure, ki si jih preživel na spustih, pustile sled.
Počasi se povzpnem še na zadnji greben nad Cortino.
Za trenutek se ustavim.
Ne zaradi utrujenosti.
Zaradi razgleda.
Tam spodaj je Cortina.
Po skoraj celem dnevu teka je končno dovolj blizu, da jo lahko skoraj začutim.
Od tukaj naprej gre v glavnem samo še navzdol.
Pred seboj zagledam dva tekača.
Na spustu tečeta ravno v ritmu, ki mi ustreza.
Odločim se, da ju bom poskusil držati.
Priključim se jima.
Brez prestanka skupaj pretečemo vse kilometre do Rifugia Croda del Lago.
Ko pridem na okrepčevalnico, pogledam na uro.
Devetnajst ur in petnajst minut.
Za seboj imam že sto dvanajst kilometrov in pet tisoč devetsto metrov vzpona.
Do cilja je le še devet kilometrov.
Na okrepčevalnici se ne zadržujem.
Dopolnim tekočino.
V usta stisnem še en gel.
To je vse.
Pred menoj je še zadnji spust.
Sedem kilometrov.
Vedno mi je bil od vseh delov Lavareda najmanj pri srcu.
Dvakrat sem ga tekel po blatu.
Na trenutke je precej strm.
Na trenutke zelo tehničen.
Nikoli ni bil teren, na katerem bi se počutil doma.
Danes pa si rečem:
»Tukaj ne bom več izgubljal časa.«
Stisnem zobe.
Prisilim se teči.
Čim hitreje.
In potem se zgodi še eno prijetno presenečenje.
Noge me ubogajo.
Kolena ne bolijo.
Ne bolijo me stegna.
Ni tiste znane bolečine, ki me je na dolgih spustih spremljala skoraj na vsaki ultra tekmi.
Kar ne morem verjeti.
Na spustu celo prehitevam.
Enega.
Potem še drugega.
Še enega.
Če bi mi nekdo pred štartom rekel, da bom po več kot stotih kilometrih prav na tem spustu pridobival mesta, bi se mu samo nasmehnil.
Pa vendar se dogaja.
Končno pritečem v dolino.
Kot vsako leto me pri eni od hiš čaka neuradna okrepčevalnica.
Domačini režejo velike kose lubenice in jih ponujajo tekačem.
Tudi letos se ustavim.
Slajše lubenice verjetno še nikoli nisem jedel.
Od tukaj do cilja sta le še dobra dva kilometra.
Po asfaltu.
Po ulicah Cortine.
Prvič tisti dan si dovolim pomisliti:
»Tokrat mi bo uspelo.«
Mestne ulice Cortine so vedno bližje.
Ob progi je vse več ljudi.
Ploskajo.
Navijajo.
Vsak vzklik, vsak nasmeh in vsak aplavz nogam podari še nekaj dodatne energije.
Po dvajsetih urah teka človek ne teče več samo z nogami.
Teče tudi z energijo ljudi ob progi.
Počasi se približujem peš coni.
Tam, kjer se je vse skupaj začelo.
Že od daleč slišim glasbo.
Napovedovalca.
Navijanje.
Pritečem med množico.
Otroci mi ponujajo petke.
Z veseljem jim jih vračam.
Ne vem, kdo je v tistem trenutku srečnejši.
Oni ali jaz.
V meni ni več ne bolečine.
Ne vročine.
Ne dvomov.
Samo še občutek popolne sreče.
Še nekaj deset metrov.
Ciljni lok.
Po dvajsetih urah in štiriindvajsetih minutah prečkam ciljno črto.
Šesti v svoji starostni kategoriji.
Za nekaj trenutkov obstanem.
Ne morem verjeti.
Kljub peklenski vročini mi je uspelo izboljšati svoj lanski rekordni čas še za petinštirideset minut.
Če bi mi kdo to povedal na Forcelli del Lago, bi mu težko verjel.
Takrat sem bil prepričan, da bom na naslednji okrepčevalnici poiskal senco, se ulegel in čakal, da sonce zaide.
Takrat osebni rekord ni obstajal več.,
Obstajal je samo še cilj.
Kako hitro se lahko na ultra tekmi vse obrne.
V cilju me že čaka Vika.
V roke mi potisne brezalkoholno pivo.
Točno ve, kaj v tistem trenutku najbolj potrebujem.
Objameva se.
Okoli vratu mi obesijo medaljo.
Nekaj časa samo stojiva.
Besed skoraj ne potrebujeva.
Kmalu se nama pridruži še prijateljica Mateja.
Skupaj podoživljamo zadnje ure na progi.
Vsak pove kakšno svojo zgodbo.
Vsak svoj pogled na isti dan.
Počasi pijem pivo.
Opazujem tekače, ki eden za drugim prihajajo v cilj.
Na njihovih obrazih vidim vse.
Utrujenost.
Olajšanje.
Srečo.
Ponos.
Nikamor se mi ne mudi.
Kar ne da se mi zapustiti ciljnega prostora.
Kot da bi želel ta občutek zadržati še nekaj minut.
Potem me Vika začne priganjati.
»Greva.«
Prav ima.
Pred nama je še pot do kampa.
Telo pa mi vedno glasneje sporoča, da je danes opravilo svoje.
Še zadnjič pogledam proti ciljnemu loku.
In se nasmehnem.
Ne zaradi šestega mesta.
Ne zaradi osebnega rekorda.
Nasmehnem se zato, ker sem še enkrat dokazal nekaj predvsem samemu sebi.
Ultra se ne začne na štartni črti.
Začne se veliko prej.
Začne se v vsakem zgodnjem jutru.
V vsakem treningu.
V vsakem dvomu.
V vsaki noči, ko se sprašuješ, ali zmoreš.
Ultra ni samo tek.
Je soočenje s strahom.
Je pogum, da narediš še en korak.
Je tišina noči, ko ostaneš sam s svojimi mislimi.
Je vročina.
Je mraz.
Je dež.
Je veter.
Je utrujenost.
Na koncu pa ne tekmuješ z drugimi.
Tekmuješ s samim seboj.
Vsak cilj ni le prečkana ciljna črta.
Je dokaz, da si na tej poti premagal predvsem tisto različico sebe, ki je hotela odnehati.
In morda je prav to največja nagrada vsakega ultra teka.
Ne medalja.
Ne rezultat.
Ampak spoznanje, da zmoreš veliko več, kot si verjel takrat, ko si hotel odnehati.
In morda sem prav zato tudi letos iz Cortine odšel bogatejši, kot sem vanjo prišel.
Prvo poglavje letošnjega Poletja velikanov je zaključeno.
Komentarji
Objavite komentar