Julian Alps Trail Run 2025, 125 km, 6.100 m vzpona

Other language than Slovene? Please choose:

Prejšnji teden se je končal vzpodbudno. Mariborčani imamo iz Peker na Pohorje legendarno 10 kilometrov dolgo progo, po večinoma makadamski cesti, imenovani Kordek. Jaz jo enkrat letno uporabim za osebni preskus, kje sem fizično in v glavi, saj je cesta z ne preveč strmim naklonom ravno pravšnji preskus, koliko si vztrajen pri teku, ko postane dolgočasno. Z Viko sva v nedeljo tam opravila trening in svoj že kar nekaj let star najboljši čas sem popravil za minuto in pol. To mi je dalo samozavest, da grem na Julian Alps Trail Run v petek na polno in vidim, kaj lahko naredim.

Življenje pa hitro vse obrne na glavo. Zadnja 2 tedna sem imel naporen tempo, čutil sem, da sem utrujen. In je padla odpornost in od ponedeljka dalje sem čutil, da me nekaj lovi. V sredo me je potem polovila neka viroza, mogoče je imela tudi modernejšo ime, pa saj je vseeno.

V petek dopoldan sem se tako peljal proti Kranjski gori, saj je Vika že ob osmih zjutraj štartala na 50 kilometrski razdalji. Parkiral sem v Gozdu Martuljek in ji počasi šel naproti po kolesarski stezi med Mojstrano in Kranjsko goro, kjer poteka eden od delov tega traila. Na telefonu sem spremljal potek in vedel sem, da je trenutno tretja v kategoriji. Ko sva se srečala je bila vesela, da me vidi in zelo utrujena. Skupaj sva tekla delček poti do okrepčevalnice v Gozdu Martuljek. Opazil sem, da me glava in telo vsaj malo manj boli, ko sem tekel, najhuje je bilo v avtu v mirovanju.

Pred Viko je bil samo še zadnji sedem in pol kilometrski odsek do Kranjske gore. Rekel sem ji, da bo drugo težko prehitela, ker je kar nekaj pred njo. Naj samo gre svoj tempo do cilja. No, kot velikokrat sem se zmotil. Ko jo je četrta napadla se je odločila, da se ne pusti prehiteti in je tako pospešila, da je dohitela in prehitela še drugo in v cilj prišla kot druga v kategoriji, dobrih 20 minut pred napovedanim časom.

Dvignil sem štartni paket za svojo razdaljo 125 km, z dobrimi 6.100 m vzpona, potem pa sva se odpravila proti Žirovnici, kjer je Vika na štartu pustila svoj avtomobil. Počutil sem se »kot kup dreka«, vse telo in grlo me je bolelo. Vedel sem, da bi bilo najpametneje, da bi v Kranjski gori vrnil GPS sledilnik, ki sem ga dobil s številko in se lepo peljal domov piti čaje in počivat. Samo to pač nisem jaz. Napovedan je bil lep vikend in nisem si znal predstavljat, kako se bi počutil, če bi ležal doma na kavču, spremljal tekmo, zunaj pa sije sonce. Z Viko sva se poslovila in spet sem se peljal nazaj v Kranjsko goro, da se pripravim na svoj start. Med potjo tja sem skušal iz svoje glave odgnati črne misli, saj vem kaj pomeni, startati na ultra trail tekmi, če nisi prepričan, da bo šlo. Jaz sem še na vsaki startal s prepričanjem, da odstop ni opcija.

Na makadamskem parkirišču v Kranjski gori sem srečal Andreja Pavaleca iz Pohorske Bande, s katerim greva na isto razdaljo. Parkiral sem zraven njega in revež je moral poslušati moje preklinjanje nad situacijo (imam grdo lastnost, da rad preklinjam, dokler ne postane res hudo, takrat utihnem in borbam ). Ob 19:30 sva se vkrcala na avtobus proti Radovljici, kjer je bil naš start. Tja sva prispela uro in pol pred startom, zato sva poiskala lokal, kjer sva na toplem počakala ob kavici. Pridružil se nama je še Gregor Štrakl s prijateljem in skupaj smo se odpravili na štart, skupaj s 548 tekačicami in tekači. Povedali so mi, da je le 40 med nami bilo Slovencev.

Ponoči sem na energiji čutil, da nisem zdrav, vendar sem vseeno užival v teku. Povzpeli smo se na planoto Jelovico, kjer smo nadaljevali v smeri Babjega zoba. Ponekod smo se spuščali po blatu in drsečih skalah ter koreninah in tam sem bil bolj previden. Sploh na drsečem blatu pred Bledom sem šel tako, da me je tam prehitelo kar nekaj tekačev, ki sem jih pred tem prehiteval med vzponom. Na okrepčevalnicah sem se zadržal malo več časa, kot sem prakticiral letos. Imel sem samo en cilj, da sploh pridem do cilja. Čutil sem, da potrebujem več hrane za dodatno energijo.

Ko se je jutranje nebo začelo rdečiti, sem pritekel do tranzicijske postaje v Žirovnici, na 60 kilometru. Po kilometrih na polovici poti, po višincih pa še zdaleč ne in iz profila proge sem vedel, da se tukaj zabava šele zares začne.

Povsem sem se preoblekel v suha oblačila in se najedel. 40 minut so trajala vsa opravila, dokler se nisem odpravil dalje. Samo se je izplačalo. Ko sem prišel iz športne dvorane sem se počutil kot prerojen, zunaj pa se je zdanilo. Začel sem verjeti, da pridem do cilja.

Nisem se pa zavedal, da me ravno čaka najtežji del poti. No, če bi bil malo bolj planski tip, bi si pogledal potek proge in bi vedel. Najprej sem na pamet domneval, da je naslednja okrepčevalnica kar za prvim hribom nad krajem, pri Završniškem jezeru, kjer je Vika pustila avto. Ko je tam ni bilo, sem šel na poti do Valvazorjevega doma pod Stolom mimo izvira ob poti, ker se mi je zdelo, da je okrepčevalnica pri domu. Pa smo šli le mimo doma in sem mu pomahal. Začel sem varčevati z vodo. Zavili smo desno in sem že videl, kako gremo po meni znani poti do Prešernove koče na Stolu. Na moje presenečenje smo prečili in prečili.

Po vsakih 50 metrih vzpona smo se 100 metrov spustili, tako se je vsaj meni zdelo takrat Table za Roblekovo kočo in Zelenico so še bolj podžigale moj dvom, kam sploh gremo. Vode mi je seveda zmanjkalo in sonce je kazalo vso svojo moč. Po kar napornem vzponu smo se končno znašli pri Koči pri izviru Završnice, kjer je bila tako težko pričakovana okrepčevalnica.

Pri koči mi je gorski reševalec rekel, da je pred nami najzahtevnejši del trase, 5 kilometrski vzpon, najprej čez sedlo Šija in potem do Stola. Ta del je bil tudi tehnično zahteven in ponekod si moral paziti kako stopaš. Preklinjal sem melišče po katerem poteka pot od sedla do koče na Stolu, potem pa sem ugotovil, da je to isto melišče, ki sem ga preklinjal 2 meseca nazaj na Slovenski planinski poti. Na Prešernovi koči na Stolu, ki je z 2.174 metri najvišja točka poti, je bil najtežji del teoretično za mano. Edina težavica je bila samo to, da sem bil na 77 kilometru in je bilo do cilja še 48 kilometrov.

Pot po Karavanškem grebenu od Stola proti Golici sem poznal iz Slovenske planinske poti, ki sem jo opravil poleti. Ta del je lep in kar tekaški. Na Sedlu Suha sem se okrepčal na okrepčevalnici, potem pa je sledil strm vzpon proti vrhu najprej Male Golice in potem Velike Golice. Tukaj so me začeli prehitevati tisti iz 80 kilometrske razdalje in na daleč si videl, s kateri razdalje je kateri tekač. Medtem, ko smo se mi še komaj vlekli po strmini, so bili tisti z malo krajše razdalje tukaj še poskočni. Sledi tehnični in strm spust z Golice po poti Via Alpina, ki mi vedno požre živce, ko se trudim, da si ne zvijem gležnja.

Na planini, kjer se začne dolgi spust proti Dovju prvič po tranziciji izvlečem telefon, da pošljem Viki glasovno sporočilo in opravičilo, da je imela prav in da so ta del trase od takrat, ko sem jaz bil tukaj na 35 km res spremenili traso, ki je prej šla po Transverzali. Takrat vidim tudi njeno že malo staro sporočilo, da sem sedmi v kategoriji. Pa me prime malo za šalo tekmovalnost. Noge so še relativno dobre, do sem sem šel z rezervo. »Zakaj pa ne bi danes še malo tekmoval?« pomislim. Sklenem da teh 30 kilometrov do cilja pospešim. Celi neskončen spust do Dovja se trudim preteči, tudi krajše vzpone vmes. Seveda me po pol ure bolijo kolena, pa kmalu ugotovim, da manj bolijo, če tečem hitreje, kot počasneje.

V Dovju so na okrepčevalnici prostovoljci veseli, ko slišijo, da govorim slovensko. Zanimivo, res nas je malo Slovencev na tej najdaljši razdalji. Sledi najprej vzpon po gozdu proti Gozdu Martuljek. Tam zagledam Viko, ki me čepe čaka ob poti. Krajši delček poti teče z mano, ko prideva do reke pa greva spet po svoje. Tam se prične del trase, ki teče po kolesarski poti proti Kranjski gori, delno pa po gozdu ob njej. Spet se trudim večino poti preteči po cesti, ki so skozi po malem vzpenja. Več nas je, ki se v različnih intervalih skozi malo dohitevamo , prehitevamo in zaostajamo.

Na zadnji okrepčevalnici v Gozdu Martuljek me spet pričaka Vika. Spijem Radler iz avta in odklonim vse ostalo pri prijaznih prostovoljcih, razen 2 palačink, ki jih zagledam ob odhodu. Počasi se temni in pred zadnjim vzponom na Srednji vrh nadenem čelno svetilko. Spust z njega proti Kranjski gori je veliko bolj prijeten, kot ga imam v spominu. Ko pritečem v Kranjsko goro me še nekaj časa zastavice in prostovoljci usmerjajo sem in tja po mestu, dokler končno na pritečem na cesto v centru, ki te mimo lokalov popelje v cilj. Ljudje stojijo v kordonu, otroci ponujajo »petke«, vsi ploskajo in navijajo. Dober občutek, ko se zaveš, da ti je uspelo. Prijatelje sem malo presenetil, ker sem pritekel pred ocenjenim prihodom s strani aplikacije za sledenje.

Končal sem s časom 22 ur in 56 minut, kar je zadostovalo za 6. mesto v kategoriji. S tem sem zaokrožil letošnji trojček tekov iz kategorije 100 milj iz serije »by UTMB«, kjer sem postopoma napredoval: na Tenerifih sem bil 12., v Dolomitih na Lavaredu 8., v Kranjski Gori pa 6. Na štartu nas je bilo 548 tekačic in tekačev, 122 jih je odstopilo.

Spijem brezalkoholno pivo, čvekam z Viko in prijatelji, se stuširam v športni dvorani, potem pa prespiva kar v majhnem šotoru. Zjutraj pa umirjen čaj v lokalu v Kranjski Gori s pogledom na s soncem obsijane gore. Tekači na krajše razdalje, ki štartajo danes, počasi polnijo mesto. Potem pa greva vsak po svoje, Vika na Razor, jaz pa domov, kjer se dobim z vsemi otroci popoldan.

Ko se vozim domov, razmišljam, kako spokojnega in umirjenega se počutim. Približek »nirvane«, ki jo iščejo budisti. Morda je prav to razlog, da se vedno znova vračam in iščem nove izzive. Saj ultra trail ni samo užitek – vmes je veliko stiskanja zob in spraševanja o smislu. A bolj kot je izziv velik, globlja je spokojnost naslednje jutro. Ne glede na to, ali ga uspešno zaključim ali ne – pomembno je le, da sem dal vse od sebe in hodil po conah onkraj udobja. Po conah, za katere je bilo naše telo ustvarjeno, pa jih je sodobni svet skoraj pozabil. In prav tam, daleč od udobja, se jaz znova najdem.