Ko cilj ni črta, ampak zrcalo - Lavaredo Ultra Trail 2025 (121 km in 5.800 metrov vzponov)

Ni treba biti tekač, da razumeš to zgodbo.

Dovolj je, da si že kdaj šel do roba. Da si že kdaj stopil nekam, kjer si začutil, da je telo samo še senca – a duša gre naprej.

Lavaredo Ultra Trail ni le preizkušnja tekaške vzdržljivosti. Je pot skozi noč in svetlobo, skozi krizo in zmagoslavje, skozi naravo – in vase.

Letos sem ga pretekel tretjič. Tokrat hitreje, močneje, a predvsem... bolj človeško.

Tukaj je moja zgodba. Izgubljena mesta, najdeni trenutki. In vse, kar ostane, ko ne ostane nič več.

Other language than Slovene? Please choose:

“Naučil sem se hoditi, ko sem že tekel”

Včasih se vprašaš – res, zakaj?

Zakaj vstaneš sredi noči, si natakneš čelno svetilko, pritisneš start na uri in greš… v neznano. Zakaj stopiš na pot dolgo 121 kilometrov, ki ti ne obljublja ničesar razen utrujenosti, bolečine, praznine – in morda, tam nekje, na koncu – nečesa več?

Morda ravno zato.

Ker nekje tam, v tisti tišini gora, med klanci in kamni, med dihajočimi gozdovi in mogočnimi stenami, čaka tisto nekaj. Tisto, kar se ne da izreči, a te spremeni. Nekje na robu moči, sredi noči, v vetru, ki ti šepeta, da si še vedno živ.

Velikokrat se mi zdi, da besede ne dohajajo tega, kar doživim na gorskem ultra trailu. Preprosto ne zadostujejo. In vendar... ko prebiram stare zapise, mi je jasno: če kaj preživi, so to zgodbe. Vsaka solza, vsak krč, vsak trenutek navdiha – če je zapisan, živi dalje.

Letos sem znova tukaj. Že tretjič. V Dolomitih. Na poti, ki presega kilometrino in višince. Na poti, ki presega samega sebe.

Kulisa je kot narisana slika – kot bi nekdo naslikal svet iz sanj in vanj postavil mene. Start ob 23. uri v Cortini. Mesto diha drugače – napeto, kot bi vsak kamen čakal trenutek eksplozije. Utrujena, a vznemirjena množica tekačev. 1.632 duš, ki se bodo podale na isto pot, vsak s svojo zgodbo. Čelne svetilke plešejo po stenah hiš, kot kresničke v orkestru adrenalina. Glasba Ennia Morriconeja nas objame kot svečan ton pred bitko. In takrat slišim v sebi glas: "To ni tekma. To je posvetitev."

Ob meni stoji Vika. Moja opora. Moja tišina v hrupu.

Prvič je tukaj. Prvič občuti to, kar pomeni stati na štartu tako velike trail preizkušnje. Marca je prvič stopila na svoj trail in končala druga med ženskami. Od takrat je večkrat zmagala, a danes ni tu kot tekmovalka – danes je tukaj zame. Kot spremljevalka. Kot sidro. In kot učenka poti.

Navijači kričijo z obrobja trga, glasba trepeta, množica pritiska z vseh strani. Vika nima možnosti, da bi izstopila. Ne preostane nama drugega, kot da gre z mano čez štartni obok. Med tekače. Stisnjena ob ramo drugih, prestrašena, ampak z dvignjeno glavo. Dam ji svojo čelno svetilko, da vsaj malo bolj izgleda kot ena izmed nas. Pet dolgih minut traja, preden prestopiva štartno črto.

Ob koncu prve ulice se objameva. Oči. Kratka tišina. In potem grem. Prvih nekaj kilometrov je kot letenje.

Ulice Cortine, ovacije, svetloba, ki preskakuje z ramena na ramo. Telesa so še sveža, srce bije v ritmu korakov. Pred tremi leti sem tu stal ter čakal in vem, da se takoj po asfaltu pogosto ustvari zamašek, kjer se pot zoži in se začne gozdni vzpon. Zato zdaj tečem nekoliko hitreje. Ne toliko iz tekmovalnosti, ampak da ujamem tok.

Tokrat... ni zamaška. Le kolona, ki se v cik-cak ritmu vzpenja v noč.

In jaz – prepozno štartal, prepočasen tempo. Iščem vsak centimeter, da prehitim. Da se ujamem z lastnim ritmom. Kmalu dohitim prijatelje iz Slovenije – Jožeta, Gregorja, Boštjana...

In nekje med vsem tem dihanjem, škripanjem palic, lučkami, ki trepetajo med vejami... začutim:

Znova sem tukaj. Znova sem jaz.

Na prvem daljšem spustu izgubim stik s prijatelji. Jožetov glas, Gregorjev tempo in Boštjanova zgodba o poplavljenem šotoru v nevihti prejšnjo noč izginejo v temi – ostanem sam. In kar je zanimivo – to mi je prav. Počutim se odlično. Lahkoten, buden, povezan s sabo.

Vsakič znova sem prepričan, da se spomnim celotne poti. In vsakič znova me preseneti, kako so spomini zabrisani, kako je telo prepoznalo oblike terena, a so možgani pozabili resnične razsežnosti. Ti dolgi, neskončni spusti... vzponi, ki jih ni in ni konec. Noč jih raztegne še bolj. Čas postane zmeden. A telo ve, kam gre.

Temperatura je idealna. Ne vroče, ne mrzlo. Samo prav. Koža mirna, dih enakomeren.

Po 19 kilometrih prva okrepčevalnica Ospitale. Hitro, učinkovito – Coca-Cola, kos banane, nič odvečnega. Gelov imam dovolj, načrt je jasen: na postajah izgubljati čim manj časa. Vsak trenutek šteje.

Spet sem v koloni. Ritem določa steza, tekači pred mano. Slediš svetilki nekoga, ki mu zaupaš, čeprav ga ne poznaš. In potem...

Na enem od spustov pred sabo zagledam le eno svetilko – dekle. Teče lepo, prepričano. In ko zavije, zavijem tudi jaz. Avtomatsko, instinktivno. A po dobrih 200 ali 250 metrih... začutim tisto čudno tišino. Ni več lučk. Samo midva. Ustaviva se. V tišini si priznava, da sva zgrešila.

Ko se vračava, boli. Ne fizično – ampak notranje. Vsaka svetilka, ki me prehiti na pravi poti, je ena od tistih, ki sem jih z naporom prehitel prej. Par minut. Ni veliko. A v glavi... to odmeva.

Vzpnemo se proti Passo Tre Croci, znani točki iz najinega predhodnega pohoda z Viko. Takrat sva šla proti jezeru Sorapis, turkiznemu čudežu med sivimi stenami. Zdaj mi je vse znano. Teren je tekaški, končno diham s progo, premikam se gladko. Noge tečejo brez razmišljanja, glava je usmerjena naprej.

Jezero Misurina. Mesto, kjer je dovoljena pomoč. Točka, kjer me čaka Vika.

Spust tja ni podarjen. Kamenje, korenine – ni prostora za miselne odklone. Tukaj sem že “v tekmi”. Fokusiran. Umirjeno agresiven. Po temi okrog mene vem, da sem hitrejši kot pred tremi leti. In to me navda z zadovoljstvom – ne egoističnim, temveč tihim, notranjim, pristnim.

Končno – luči, šotor, jezero v ozadju. Misurina. Priletim na okrepčevalnico in iščem njen obraz. Vem, da jo bom našel – tudi če ne bi smela biti tu. Seveda se prebije v šotor, kjer spremljevalci ne smejo biti. Zanjo pravila nikoli niso absolutna. Vika pravi, da sem 16 v kategoriji. "Rad bi bil osmi," rečem.

Zamenjam preznojeno majico, nekaj malega pojem. Ni potrebe po besedah. Njena prisotnost je dovolj. Nato skupaj nadaljujeva proti Rifugio Auronzo, pod veličastnimi Tremi Cinami. To je tisti del trase, kjer pokrajina že postane mitološka.

Pot v dvoje je drugačna. Včasih malce pospešim v klanec in prehitim tekača ali dva. Vika za mano pa komentira: “Te tvoje mišičaste noge...”*

Nasmeh. Vem, kaj misli. V klanec vlečejo brez usmiljenja, ampak dol – tam pa... tam nikoli niso bile zvezde. Gledam jo, kako me spremlja, kako čuti z menoj, kako se uči. In vem – nisem sam na tej poti. In to ni samo moje potovanje.

Dnevi so dolgi te dni. In pot… še daljša.

Tečem okrog Treh Cim, teh monumentalnih varuhinj Dolomitov, ki bdijo nad nami z večnostjo v očeh. Svetloba je zdaj neusmiljena. Sonce pada navpično na steze, ki se vijejo okoli sten, in zrak zatrepeta od toplote.

Sledi dolg, skoraj neskončen spust do jezera Lago di Landro. Pot se spušča kot reka časa – dolga, razpotegnjena, brez konca. Trudim se teči hitro, ravno dovolj, da ohranim ritem, da me ne bi prehitevali. In vendar me vsakih nekaj minut prehiti kak tekač. A ko kasneje pogledam razvrstitev, ugotovim – napredoval sem. Tiho zadovoljstvo. Brez pompa. Le opomnik, da gre za maraton volje, ne hitrosti.

Od jezera se pot vije proti Cimabanche, tranzicijski postaji na 68. kilometru. In ta odsek... ta cesta.

Dolga, ravna, rahlo navzgor. Neodpuščajoča.

Gramoz, vročina, brez sence. Najbolj dolgočasen, najbolj psihološko izpraznjen del celotne trase. Roke se mi ne dvignejo niti do nahrbtnika – v njem imam kapo s ščitnikom za sonce, ampak se mi ne da. Vroče je. Glava razmišlja, telo se upira.

Zato grem po svoje. Izberem si tekača pred seboj. Hodi hitro – skoraj neverjetno hitro. Vedno znova mi uide za 100 metrov. In vsakič, ko pobegne, tečem. Do njega. Potem spet hodim. Moj lasten intervalni trening. Moj lasten način, da preživim.

Potem – Cimabanche.

Vika me že čaka. In Lemi, najin pasji navijač, potrpežljivo privezan v senci. 

Hrana. Pijača. Celotna preobrazba. Mokra majica gre dol, suha gor. Hladna voda po razgreti glavi, kot blagoslov. Vika me namaže s sončno kremo, premišljeno, skrbno. Na koncu dirke ne bom opečen nikjer. Poljubček, tišina v očeh – in spet grem.

Začnejo se najtežji vzponi dneva.

Prvi cilj – Malga Ra Stua. Okrepčevalnica na 77. kilometru, visoko med gorami. Pot do tja vodi po makadamski cesti, ki postaja vse bolj strma, dokler ni tako divja, da je asfalt zamenjan z betonom – da pesek ne zdrsne z gore. Sonce nas gleda od zgoraj, neusmiljeno, kot bi nas hotelo speči do kosti.

In potem... najdaljši vzpon dneva.

Vem, kako dolg je. Vem, kako boli.

Col Gallina je šele na 98. kilometru.

Vzpon se začne v gozdu – razrahljanem, a z vsakim korakom bolj divjem. Včasih tako strmo, da bi najraje šel po vseh štirih. Potem se gozd odpre v gorsko dolino – ogromno, osupljivo, tiho. Pokrajina se razgrne kot razglednica iz drugega sveta. Stena pred nami pa… visoka, daleč, navpična. Raje ne gledam, si rečem. Nima smisla.

Možgani brnijo pod kapo. Cvrčijo. Kot jajce na plošči.

Edino olajšanje so gorski potoki, ki jih prečkamo vedno znova. Pri vsakem se ustavim. Zajamem hladno vodo s kapo, polijem po glavi. Mrzlica sreče. Za nekaj sekund – spet živ.

“Pečica,” pomislim. In se zasmejim.

“Čisti mazohizem.”

Ampak nekako... ravno to je tisto, kar me vleče nazaj.

Tu so trenutki, ki jih ne moreš ujeti v “čas in prostor”.

Tu se zgodiš.

V glavi, v duši, v telesu.

Lavaredo ni tekma. Je preizkus. Je osebna revolucija. Je stik s samim sabo – najbolj surov in najbolj resničen.

Na mestu, kjer smo pred leti gazili po vodi, je letos vse suho. Za trenutek pomislim, da bom morda ohranil suhe čevlje. In potem – kot nalašč – širok potok. Daleč bi bilo naokrog. Pogledam, pomislim, in… gazim. Mrzla voda objame gležnje. Vroča stopala zamolklo vztrepetajo. Ostal bi tam. Sredi potoka. Za vedno.

Val Travenanzes. Izvir. Dotočimo vodo. Zrak redči. Vzpenjamo se proti najvišji točki trase, nekje okoli 2.500 metrov. Tudi tisti z 80-kilometrske trase, ki so nas prehitevali, zdaj utihnejo. Samo še eno: noga pred nogo. Nekje zgoraj bo konec.

Končno – škrbina. Najvišja točka. Gorski reševalci – nasmeh, prijaznost, pomoč. Dotočimo vodo.

Zdaj gre navzdol. Vsaj nekaj časa. Pot se vije v serpentinah, kamenje pod nogami je krhko. In potem... spet gor.

Kaj? Znova gor?!

Da. Do ruševin vojaškega objekta iz prve svetovne vojne. Spomnim se, kako sem tukaj prvič preklinjal. Kako nisem mogel verjeti, da se namesto proti koči spet vzpenjamo. Tokrat sem pripravljen. In prav to – ta spomin, ta mir – je dokaz, koliko sem zrasel.

Col Gallina. 98. kilometer. Vika me spet pričaka. Z nasmehom. Z nežnostjo. Z razumevanjem.

Jem. Zamenjam nogavice. Pogledam čevlje. Mokri so, toda... Zaupam jim. Zaupam svojim nogam, tem čevljem, tej poti. Ne bom jih menjal. Grem naprej. Ker ne gre več za udobje. Zdaj gre za zaupanje.

Vzpenjava se proti koči Rifugio Averau, pod mogočnimi Petimi Stolpi. Spet skupaj, spet v tandemu. V dolgi, raztegnjeni koloni utrujenih teles, ki se kot val lenobno premika navzgor. Tokrat ni več tistega peklenskega žgočega sonca – malo piha, senca stene na desni pa daje zavetje. In telo… telo se počuti presenetljivo dobro. Lažje diham. Kot bi se vse začasno umirilo.

Z Viko čebljava – o nepomembnih rečeh, a vsaka beseda je kot opora.

Na vrhu naju nagovori tekač: »Hvala vama – sledil sem vama, razumel nisem niti besede, vendar me je vajin pogovor kratkočasil in bodril med tem dolgim in napornim vzponom«.

Zasmejiva se.

Besede so bile nepomembne. Energija, ki teče med ljudmi, je tista, ki vleče naprej.

Ko doseževa škrbino, sledi kratek, a strm spust – potem pa dolga, mehka prečnica čez travnate in kamnite police. Cilj: Passo Giau. Meni najlepši prelaz v Dolomitih. Od tu se zdi, kot da se je svet odprl – kot da si visoko nad vsem, kjer se čas za trenutek ustavi in pogledi režejo v horizont.

Ampak telo ima svoje zakonitosti. Gelov skoraj nimam več, zato se na okrepčevalnici malo preveč najem. Prehitro. Preveč. V želodcu me začne tiščati, noge postanejo težke, napol prazne.

Sonce je nazaj – z vso svojo močjo. Vsak korak postane bolj zapleten. Hočem teči... pa ne gre najbolje.

Na srečo je zadnji večji vzpon do škrbine krajši, kot sem ga imel v spominu. Hitro mine. Prehitro, da bi me sesul, prepočasi, da bi me dvignil.

In potem…

Tek navzdol.

Čez travnike. Čez gorsko prostranstvo.

A telo ne sledi več glavi.

Vsak korak je kisel. Nič več ni lahkotno. Misel na cilj je že tukaj, toda noge niso več sodelavke, so upornice.

Kasneje izvem, da sem prav na tem odseku izgubil 31 mest. Edini del trase, kjer sem izgubljal. Na vseh ostalih – sem pridobival. Ironično, mar ne? Da telo omaguje prav takrat, ko so oči že napol na ciljni črti.

Okrepčevalnica na Rifugio Croda da Lago. Zelo blizu cilja, a telo kriči. Tišči me na stranišče, a glava reče: »Ne zdaj. Ne zdaj.« Dve čaši sadnega soka. Hladen požirek realnosti. In grem dalje.

Ne zaradi moči. Ne zaradi udobja.

Ampak zato, ker je cilj že v meni.

Zadnji kilometri. Iz Croda da Lago se spuščam proti cilju. Tečem, kolikor še zmorem. Mišice tulijo. Telo je na robu razpada. A z vsakim korakom sem bližje – ne le Cortini, ampak sebi.

Spet me kdo prehiti. In jaz koga prehitim. Nič več pomembno. Bitka je bila že zdavnaj dobljena – ne z uro, ampak z voljo. Spomini na prejšnje Lavarede me preletavajo kot slike – izmučen obraz v temi, roke na kolenih, tišina.

A tokrat... To pot prvič zaključujem po svetlem.

Ulice Cortine se odprejo kot znana pesem. Ljudje navijajo, a zdaj jih ne vidim več kot množico. Zdaj so obrazi. Povezani z menoj, z vsem, kar sem prehodil, pretrpel, premagal.

Zadnji vzpon – klasična ulica, strma, kruta, legendarna.

Vedno se zdi preveč. Vedno prehitro pride. Ampak zdaj... z vsakim korakom diham več, ne manj.

Srce utripa močneje, a ne od napora – od čustev.

In potem – cilj.

Navijanje po celi peš coni.

Konec.

Solze. Ne morem jih ustaviti.

Ne tiste solze, ki pridejo zaradi bolečine. Te pridejo iz nečesa globljega.

Stojim. Ne tečem več.

In v množici pogledam – in tam je Vika.

Obraz se ji zasveti, ko me zagleda.

Objame me, močno, z rahlo tresočimi rokami.

V njenih očeh je tisti pogled. Tisti, ki pove več kot vse besede: »Ponosna sem nate. Vem, kaj si dal skozi.«

Reče mi samo: »Ostani tak kot si.«

In ja... v tistem trenutku verjamem, da je to najlepša stvar, kar mi jo je kdo kadarkoli rekel.

8. mesto v kategoriji.

Tri ure in 47 minut hitreje kot pred tremi leti.

Statistika, številke, dokaz napredka.

Ampak resnica?

To ni tisto, kar si bom zapomnil.

Ostali bodo trenutki –

– Ko mi je Vika obrisala čelo pri jezeru Misurina.

– Ko sem gazil čez hladen potok in si želel, da bi lahko ostal tam za vedno.

– Ko me je tuji tekač pohvalil za energijo, čeprav ni razumel niti besede.

– Ko sva skupaj stopala do koče Rifugio Auronzo in sem čebljal ter pozabil na napor.

– Smeh prostovoljca, ki mi je ponudil kos lubenice, kot bi mi dajal zlato.

– Oči pohodnika, ki je šepnil »Bravo« – in v tistem glasu je bilo vse: spoštovanje, empatija, razumevanje.

– Ko so mi koraki pod vročim soncem cvrli možgane in sem kljub vsemu šel naprej.

– Ko sem bil tam, sredi ničesar, in sem bil... vse.

Lavaredo Ultra Trail ni tekma.

Je zrcalo.

To je potovanje, ne skozi gore, ampak vase.

To je roman, napisan z vsakim korakom.

Je mesto, kjer srečaš vse plasti sebe – moč, dvome, bolečino, mir, in tisto nekaj, kar se razkrije le na robu.

In ko prestopiš cilj...

Se ne konča nič.

Le bolj veš, kdo si.

3 dimenzionalen pregled poti iz Strave