Ultra Trail Vipava Valley 2025, Gladiator 63,7 km 2.500 m +

 

Šestič na Ultra Trailu Vipavske doline (UTVV). Dvakrat sem pretekel 110 km razdaljo, dvakrat 50 km in enkrat 32 km razdaljo. Tokrat sem se prijavil na 63 km razdaljo imenovano Gladiator. Da ostanem aktiven med dvema glavnima tekmama prve polovice leta, Tenerife Blue Trail by UTM, kjer sem pretekel 110 kilometrsko progo in Lavaredo by UTMB v Dolomitih, kjer bom tekel na 120 kilometrski razdalji. In seveda za druženje s tekaškimi prijatelji, ki jih vedno rad srečam in se z njimi pogovarjam.

V Ajdovščino smo se pripeljali skupaj z Klemnom in Bojanom že v petek popoldan, potem ko smo za pot od Maribora do Ajdovščine porabili dobre 4 ure. Pa naj še kdo reče, da je Slovenija majhna. Namestili smo se v kampu zraven dvorane, kjer smo dvignili štartne številke. V mestu je bila že kar številčna odprava Pohorske Trail Bande. Na čelu z Matejem in Andrejem, ki sta se odpravljala na svojo prvo sto miljsko preizkušnjo. 

Z Bojanom in Klemnom v kampu Ajdovščina

Oba Emperorja (tako se imenuje najdaljša razdalja na UTVV) smo pospremili na štart, ki so ga imeli ob 19. uri zvečer. Potem smo poiskali restavracijo in ob enournem čakanju na hrano je čas ob pogovoru in pijači kar hitro minil. Je bil pač vikend največjega dogodka v mestu in so bile restavracije pod pritiskom 😊

Matej in Andrej pred štartom

Štart 160 km dolge preizkušnje

Noč sem preživel v šotoru v topli puhasti spalni vreči in nič mi ni manjkalo, razen da se moje kosti še niso privadile trdih tal, za kar po navadi potrebujejo kakšno noč. Zjutraj smo se v miru pripravili in se 20 minut pred štartom ob 8 uri odpravili na trg, kjer je bil štartno ciljni prostor. Energična in čustvena glasba pred štartom nam je dvignila srčni utrip že ko smo čakali štart, potem pa smo se ob spremljali rimskih vojakov pognali na pot.

Naša ekipa pred štartom 63 km preizkušnje

Na začetku smo v gneči malo hodili, potem pa je začelo leteti. Ko sem po par kilometrih po ravni makadamski cesti pogledal na uro sem videl, da je povprečni tempo 4 min in 55 sekund. To je bilo hitreje, kot sam kadarkoli tečem na treningih, a sem se počutil dobro. Letos mi je na vseh trailih do sedaj šlo bolje kot kadarkoli doslej, zato sem se odločil že prej, da se ne bom šparal in da bom šel kolikor bo pač šlo, ne glede na to, da sem šel na to tekmo za trening. V prvem kilometru sem tekel malo z Viko, ki je imela štart teka na 32 kilometrov ob 9:30 in je ravno prišla v mesto.

63 kilometrska proga, na kateri sem bil prvič, je bila zelo tekaška. Večino poti sem pretekel, razen strmejših vzponov, kot je 1100 metrski vzpon na Nanos. Tokrat sem se odločil preskusiti še eno drugo zadevo. Po navadi se najem na okrepčevalnicah in pojem le par gelov med tekmo. Tokrat sem vzel s sabo osem gelov in devetega, ki sem ga pojedel že pred štartom. Plan je bil, da nekje na vsakih 50 minut vzamem en gel. Seveda sem prvega pojedel po dveh urah, ampak sem potem bil bolj priden in sem v cilj prinesel le enega. Tako sem na okrepnih postajah porabil manj časa kot običajno.

V petek je vremenska napoved napovedovala za soboto močno burjo. Zato smo dobili obvestilo, da je del obvezne opreme postala tudi kapa in rokavice. Na srečo je bilo vreme v soboto kar odlično za tek. Pihalo je samo proti vrhu Nanosa. Ni pa bilo vročine, ki me je nekatera leta tukaj kar mučila.

Šlo mi je dobro. Med vzpenjanjem na Nanos me je dohitel bandit Mihael in skupaj sva šla proti vrhu. Vmes sem pozdravil še Jožeta Hohlerja, ki je imel težave s prsti na nogah. Pred vrhom je pihala močna burja in v kratki majici me je pošteno zeblo. A se nisem želel ustaviti in iskati vetrovko v nahrbtniku, zato sem vztrajal v majici do okrepčevalnice na vrhu. Tam sem se končno oblekel, spil kozarec kokakole, pojedel kos banane in kozarec tople juhe, ter se odpravil dalje. Med tekom navzdol je mimo mene kot strela švignil Mihael, mladina ima pač boljša kolena😊 Med spustom proti Vipavi me je dohitel še Gregor Štrakl in skupaj sva nadaljevala do mesta. Sledil je tek po ravnini do zadnjega vzpona. Nato kratek in kar zahteven vzpon mimo vasi Budanje, najprej 6 kilometrov do okrepčevalnice Plaz in nato še dalje navzgor in potem navzdol proti Ajdovščini. Ko smo že videli mesto pri izviru Hublja in sem mislil, da gremo še samo navzdol, smo se še enkrat dvignili nad mesto, kjer smo potem po kamniti potki tekli navzdol in vstopili v Ajdovščino. Zadnja 2 kilometra po ulicah sem tekel kot v transu in sploh nisem čutil delov telesa.

Na ciljni ravnini so me z zastavo pričakali moji banditi in banditke iz Pohorske Trail Bande. V cilj sem pritekel v času 8 ur in 28 minut. Zelo zadovoljen saj sem računal na čas okrog 10 ur ali malo manj. Kot 12 v kategoriji in v prvi tretjini tekmovalcev. V cilju, ko je bilo vse za nami, niti nisem čutil posebne utrujenosti. No vedel sem, da bo drugače, ko se ohladijo moje poškodovane Ahilove tetive, ampak to sem že zdavnaj vzel v zakup. Prijalo mi je brezalkoholno pivo v ciljnem prostoru in z veseljem sem zvrnil par kozarcev.

V cilju skupaj z Gregorjem Štraklom

In kako so se izkazale moje prijateljice in prijatelji iz Bande? Seveda odlično, vsi zelo zadovoljni nad doseženim. Najprej Emperorja Matej Nidorfer in Andrej Pavalec, ki sta uspešno zaključila svojo prvo sto miljsko preizkušnjo, Matej celo kot absolutno četrti, Andrej pa kot  49. 

Matej z ženo Anjo v cilju

Tudi Andreju je uspelo zaključiti pustolovščino

Na moji razdalji so uspešno zaključili tekmo Bojan Fišer, Aleš Robnik, Mihael Ravnjak, Aleš Podvornik in Sebastijan Kolenko. Na 32 kilometrski razdalji so s progo opravili  Luka Uršič, Vika Koban, Sabrina Pučko in Mateja Maček. Še posebej sta se izkazali Vika, kateri je bila to druga tekma v življenju in je zasedla peto mesto absolutno in drugo v  kategoriji in Sabrina z devetim mestom absolutno in šestim  v kategoriji. Tudi Mateja je bila druga v svoji kategoriji.

Na koncu bi pohvalil organizatorje in prijazne prostovoljce na okrepčevalnicah. Vse je bilo odlično organizirano. Še se vidimo 😊