Zimski Knap Trail 2025- T'Douga (51 km, +2.620 m)

Legenda pripoveduje, da je nekoč, v davnih časih, v Trbovljah in okoliških krajih živel majhen bradat možic z rdečo čepico, nosil je rudarsko opremo in vedno s seboj prenašal majhno kladivo. Rudarji so ga imenovali Perkmandeljc. Prijaznim rudarjem je kazal, kje naj kopljejo, in jih varoval pred nesrečami. S svojimi čarobnimi močmi je opozarjal na nevarnosti, kot so zasutje ali eksplozije plinov, tako da je s kladivcem trkal po stenah. Če so rudarji v rudniku bili malomarni, požrešni ali nespoštljivi, je postal nagajiv ali celo nevaren. Zgodbe pravijo, da je nagajal tako, da je premikal orodje, ugasnil luči ali zavajal rudarje z glasovi. Njegov svet je bil poln skrivnosti in tistega občutka pustolovščine, ki predrami srce. In čeprav legenda govori o pravljičnih junakih, si lahko tudi vi predstavljate, kako je, ko se podate na podobno pot: po slikovitih stezah, ki vodijo čez čarobne gozdove, s snegom pokrite poljane in strme hribe v bližini zaprtega Trboveljskega premogovnika– prav takšno izkušnjo ponuja Knap Trail.

No moja dogodivščina na letošnjem Knap trailu se ni pričela prav nič pravljično 😊 Z Veliborjem sva se namenila na najdaljšo 51 kilometrsko razdaljo, imenovano T'Douga. Štart smo imeli ob 7 uri zjutraj. V Trbovlje sva prispela 25 minut pred štartom, jaz pa še oblečen v kavbojke in pulover. Sledilo je mrzlično preoblačenje v avtu, med katerim sem s vso silo tresnil v podboj vrat s temenom glave. Tako poznana pekoča bolečina mi je šla iz vratu navzdol do trtice in mi v trenutku zategnila spodnji del hrbta.  Neeee, še pred 15 minutami sem rekel Veliborju, da se dobro počutim in da me nič ne boli, zdaj pa to. Preklinjam, pa nič ne pomaga 😊 Kar je je. Stečem do štarta, da prevzamem štartni paket in številko. 

Ko tam zaključim slišim po zvočniku: »Še 6 minut do štarta!«

Jaz pa še z vrečo v roki in ravno se spomnim, da imam v avtu še lonček za pitje, ki ga nujno potrebujem. Tečem proti avtu, med potjo srečam Veliborja in ko dam stvari v avto, spet tek do štartnega prostora. 

Ko prispem tja slišim: »Še minuta do štarta!« Še prijatelje na štartu nimam časa pozdraviti. Na hitro prosim Evo Urbanc, če mi iz nahrbtnika izvleče čelno svetilko in ko si jo nataknem na glavo štartamo. Seveda se moram po 5 minutah ustaviti, da se sploh slečem, opremim ter preverim kaj sploh imam v nahrbtniku in kaj nimam 😊 Ko nadaljujem, sem skoraj zadnji. V tistem trenutku sklenem, da se z bolečim hrbtom danes več ne bom ukvarjal. Sem pa zadnjič v življenju prišel tako v zadnjem trenutku na štart, to je preveč stresno celo zame 😊

A od tukaj dalje je bilo vse ena sama zimska pravljica. 

Temperatura je pod lediščem in cel svet okrog nas je najprej pomrznjen, da ni blata, višje pa pridemo v zasneženo zimsko pokrajino. Med tekom po zasneženi pokrajini se nad nami razteza pravljična jutranja kulisa. Deviško bel sneg, ki hrusta pod našimi stopali, daje občutek neokrnjenosti in miru. V dolini se leno prepleta megla, ki nas od spodaj ločuje od sveta, medtem ko mi z višine opazujemo, kako se obzorje počasi prebuja. Ko sončni žarki prebijejo oblačni pokrov, se pokrajina obarva v čarobne odtenke zlata in rožnate, kar ustvari nepozaben prizor, ki očara dušo in napolni srce z občutkom svobode.

Najraje bi se drl od užitka. Od začetka sem čutil, da imam danes močne noge. Vzpon na Triglav in spanje na Kredarici za Silvestrovo sta očitno naredila svoje. Sem se pa zavedal, da ne smem pretiravati, da me ne zategne v hrbtu do konca. Na celi progi se nisem niti za trenutek zares mučil, vseskozi sem užival.

Tako različno od lani, ko je tekače cel čas pral dež. Končno se je enkrat organizatorjema Iztoku in Anji Deželak nasmehnila sreča z vremenom, to sta si že zaslužila. Že kot plačilo za vse družinske prepire pri dogovarjanju okrog detajlov tekme, kot sta večkrat omenila 😊 Mogoče se nekoč celo dogovorita, kateri je direktor(ica) tekme 😊

Anja (Čipka) in Iztok (Ici) srce in glava Knap Traila, z najboljšim voditeljem Žigo X Gombačem

Kmalu srečam Primoža Puckota, s katerim sva že marsikateri kilometer na stezicah trail tekem prebila skupaj. Večkrat imava podoben tempo. Nadaljujeva skupaj do okrepčevalnice na Kalu in potem dalje proti vrhu Mrzlice, s svojimi 1.122 metri druge najvišje točke poti. Z vrha so nori razgledi in navdušeno fotografirava. Prvi metri z vrha po strmi in na trenutke poledeneli potki so previdni. 

S Primožem na vrhu Mrzlice

Danes mi noge res letijo brez napora. Medtem ko tečem skozi belo pomrznjeno zimsko pokrajino, se mi zdi, da se narava okrog mene odpira kot čaroben prostor, poln miru in lepote. Vsak korak, ki ga naredim po škripajočem snegu, me povezuje z okoljem, ki se zdi skoraj pravljično. Mraz, ki objema moje telo, in svež zrak, ki napolni moja pljuča, mi dajeta občutek svobode, kot bi se raztopil v brezmejni belini.

Na enem od spustov Primož malo zaostane in do cilja nadaljujem sam v svojem tempu in s svojimi mislimi.

Toda ob tem, ko se narava tako lahkotno odpira mojemu doživljanju, razmišljam o svojih lastnih mejah. Mogoče včasih ljudje preveč brezglavo odpremo vrata svoje varne kletke. Morda izgubimo občutek za ravnovesje in, kot bi rekli pri nas na Štajerskem, postanemo "tečni kot driska". Včasih se brezglava odprtost vrne kot bumerang, s katerim udarimo sami sebe.

Narava in ljudje smo pogosto prostovoljno zaprti v svoje kletke, v varne majhne svetove, kjer smo zaščiteni pred razočaranji in bolečinami. Ko pa odpremo vrata teh kletk, nas lahko osupne svet zunaj – poln svetlobe, a tudi nevarnosti. In včasih, ko nas preplavi strah ali žalost zaradi lastne ranljivosti, se umaknemo nazaj v svojo lupino, kjer je vse znano in varno. A vseeno, ne glede na to, kako včasih boli, se ne smemo bati ponovno odpreti. Tako kot zima ne traja večno in sledi ji pomlad, tako tudi mi lahko najdemo pot nazaj do ravnovesja – do prave mere bližine, ki nam prinaša srečo in ne obžalovanja.

Prostovoljci na okrepčevalnicah so zelo prijazni, okrepčevalnice pa dobro založene. Na okrepčevalnici na Sv. Planini, kjer je približno polovica poti, me napovedovalec celo spozna kot člana Pohorske Trail bande, kar me prijetno preseneti in nekaj povem v mikrofon. Čudim se sam sebi, kako malo jem in pijem danes. Po navadi obojega veliko več. Zavem se, da mi tek po mrazu veliko bolj ustreza kot tek po vročini, s katerim se mi zdi, da imam vsako leto večje težave. 

Veseljaki na okrepčevalnici na  Sv. Planini, na polovici poti

Čemšeniška planina 

Planinska vas

Proga je zelo tekaška. Skoraj vsi spusti so po prijetni podlagi in niti po snegu in ledu niso bili problematični. Zadnje pol ure prehitevam počasnejše tekače s krajših razdalj, kar da človekovemu egu dodatno motivacijo in občutek, da je hiter 😊

Po 7 urah in 17 minutah pritečem v cilj. Zelo zadovoljen, saj sem preko prsta pričakoval čas okrog osmih ur. Pa nič kaj posebej nisem utrujen. Kar pa bo drugače, ko se mi hrbet in Ahilove tetive zvečer ohladijo 😊 Po toplem tušu, pod katerim bi lahko stal ure, če ne bi bila vrsta, s prijatelji spijem pivo in spremljam podelitve. Imam kaj videti, saj so nekateri moji prijatelji »rasturili«.

V cilju s Pohorsko Trail bando

Janez Klančnik je zmagal v absolutni kategoriji na T'Srednji, Velibor Jovanovič je bil absolutno tretji na T'Dolgi, Sabrina Pucko pa tretja med dekleti na T'Kratki. Pa tudi ostali iz Pohorske Trail bande so se zelo izkazali. Vsi so pritekli v cilj, zadovoljni z doseženim in z novimi doživetji.

Dogodek in proga mi je bila zelo všeč, še se vrnem ob letu osorej! Hvala organizatorjem, prostovoljcem in naravi, da se nas je usmilila z vremenom!

Tisoč sončnih žarkov v reki, tisoč poti in zgodb, en sam nasmeh na mojem obrazu, ........