Pol šihta na Farbanco 2025- majhno in prisrčno

 

So tekme, katere privabijo ogromno tekačev s celega sveta. In so tekme, ki so namenjene prisrčnemu druženju s prijatelji, nekje v nekem kotičku naše dežele, kjer mogoče nisi še nikoli bil ali slišal za tisti kraj. Vsak od teh dogodkov ima svoj draž in svoj karakter. Spominjam se, kako se ti dvignejo kocine in ti stopijo solze v oči na štartu UTMB-ja med 2.400 glavo množico, ko začne po tradiciji igrati skladba skupine Vangelis, Conquest of paradise. Še bolj sem bil ganjen na trgu v Cortini, ko sem stal tam, stisnjen med množico 1.800 tekačev iz celega sveta in so navili Ennio Morriconeta, da sem imel pulz višji, kot na najstrmejšem klancu.

In so tekme za druženje s svojo trail tekaško družino. Mogoče imam take še rajši. In danes je bila taka tekma, "Pol šihta na Farbanco". Preprosta pravila. Zmagovalec teka je tisti, ki v štirih urah naredi največ vzponov. Tekma poteka po markirani planinski poti na Dom planincev Farbanca, vsak vzpon in sestop poteka po isti poti. Štart teka je skupinski pri brunarici, v bližini Mozirja. 

Matej (Nidorfer) je napisal preprosto v našo skupino na Pohorski Trail Bandi par dni nazaj: "A gremo s klubskim kombijem?" Kombi seveda ni klubski, ampak ga Anja in Matej potrebujeta za svojo številno družino. Tako se mu samo reče :)

In smo šli Matej, Anja, Velibor in jaz s kombijem, Martina in Janez Klančnik pa sta se pripeljala iz Slovenj Gradca, kjer sta bila na obisku. Ko smo se približali hribu na katerega se bomo vzpenjali, sem se pošalil: "Kaj organizatorji ne vedo, da se zimske teke dela na južni, sončni strani hriba!" 

Napoved je namreč bila mrzel dan, zjutraj nekje minus 4, čez dan pa največ 0 stopinj. In na naši desni strani so se hribi kopali v jutranjem soncu, mi pa smo zavili levo, kjer smo se takoj skrili soncu, ki ni bilo dovolj visoko, da bi pokukalo čez grebene pred nami.

Prispeli smo do brunarice, kjer smo s obveznim "štempljanjem na šiht" hitro dvignili štartne številke in se greli v s pečjo ogretem prostoru. Kmalu so začeli prihajati v večini sami znani obrazi. Zbral se je kar lep odstotek slovenske trail tek smetane, oziroma najboljših tekačic in tekačev. Ne bom jih našteval, da ne bom komu naredil krivico, ker ga bom po pomoti izpustil. Organizatorjem Iztoku Kolencu in Športnemu društvu trail tekačev Rogatec je uspelo zbrati rekordno število, nekje okrog 70 tekačev. Kaj dosti več jih ozka proga in koča tudi ne bi prenesla.

Ekipa Pohorske Trail Bande z Ivijem, ki si je našo majico prislužil z rekordom na našem Backyardu

Štartali smo 5 minut čez deseto uro. Pri vsakem vzponu smo morali premagati 310 m višinske razlike, na 1.3 kilometra dolžine. Pri prvem še malo več, ker smo na začetku tekli po asfaltirani cesti, dokler nismo zavili na planinsko pot, po kateri smo potem opravili vse naslednje vzpone in spuste. Vsak se je vzpenjal in spuščal pač v skladu s tem, kar zmore. Kmalu smo se razkropili po celi progi. 

Najlepši del današnjega dne je bil, da smo se celi čas srečevali na progi. Nekateri gor, drugi dol. In se vzpodbujali. In lahko sem občudoval, s kako hitrostjo tečejo navzdol najboljši tekači. Res fascinantno, seveda so bili tudi padci. Na začetku so bili spusti še kar kontrolirani, čeprav je bila proga ponekod prekrita s tanko plastjo snega in ledu. Z vsakim vzponom in spustom pa smo progo bolj zgladili in ker mraz ni popuščal, je zglajeno sproti zmrzovalo. Tako je vsak naslednji spust bil bolj nevaren za zdrs in padec. Jaz sem sploh pazil, ker me boli spodnji del hrbta (stara hernija) in bi me padec na trtico dobro uničil. Z malo sreče in malo previdnosti sem padel samo enkrat na dlani, čeprav sem pri vsakem spustu vsaj enkrat zdrsnil na kaki zglajeni zemlji, kjer se ni videl led :)

Cel čas sem srečeval moje prijatelje na progi, saj so vsi hitrejši od mene (no tudi mlajši :) ). Vedel sem, da bodo na koncu med najboljšimi, saj smo Pohorska Trail banda tokrat prišli z vrhunsko ekipo, jaz bi pa lahko bil selektor recimo :)

Velibor, 10 vzponov

Matej, 10 vzponov

Janez, 10 vzponov

Martina, 9 vzponov

Prve tri vzpone in spuste je šlo z dobrimi nogami. Pri četrtem sem že čudil, da noge niso več spočite. Na vrhu četrtega vzpona sem edinkrat pogledal na uro. 2 uri in 5 minut. Takrat sem ocenil, da bi mogoče šlo 7 vzponov. Potem sem do konca samo še enkrat pogledal na uro. Pri šestem vzponu so me na začetku začeli mučiti krči. Najprej v eno nogo, kmalu še v drugo. Vedel sem, da se ne smem ustaviti, ker bo samo še huje. Čez čas so me spustili. 

Navzdol sem tekel previdno

Na vrhu šestega vzpona mi je organizator Iztok rekel, da imam še 38 minut.

"Verjetno ne bo šlo, ne verjamem, da pridem dol in gor v tolikem času", sem odgovoril.

"Zakaj ne. 10 minut dol in 20 minut gor", je optimistično napovedal Iztok.

Seveda mi je bilo jasno, da jaz ne pridem dol v 10 minutah. Rakete verjetno :) Nisem se obremenjeval s tem, saj sem vedel, da bom 7 vzponov opravil za svojo dušo in trening, ne glede na to ali bo zadnji uradno priznan ali ne. Navzdol sem tekel previdno, saj se nisem hotel razbiti pri zadnjem spustu. Ko sem ga končal, sem bil kar zadovoljen, da mi navzdol več ne bo treba. Pogledal sem na uro. Če je bilo prej res 38 minut, potem sem dol porabil nekje 18 minut. Imel sem še 20 minut do konca štirih ur. Na začetku vzpona so me spet napadli krči. Sem ponovil vajo iz prejšnjega poskusa in sem pač hodil, ko je bolelo, dokler ni spustilo. V zadnji tretjini vzpona sem se odločil, da grem do vrha skoraj na polno. Dihal sem na polno in dvignil ritem, v zavedanju da je zadnji. Nisem si upal pogledat na uro vse do konca. V cilju sem jo ustavil. 4 ure, 59 minut, 17 sekund. Na tesno je šlo, a je uspelo :) 

Mogoče tale pesem alpinista Milana Romiha iz njegove knjige "Takrat me počakaj sonce" še najbolje simbolizira zadnji vzpon vsakega od nas na vrh, ko so bile noge že težke, so naše mišice na trenutke trgali krči, a smo grizli z zavedanjem, da nam ni potrebno več teči navzdol. In dali še zadnje atome moči od sebe. Sem jo ravno ponovno prebral.

Sonce...

Daj mi tisto malo upanja,

tisto malo srca,

ki si ga tako želim, tako lačen sem ga,

tako žejen.

Samo še enkrat me dvigni-

morda jutro ne pride,

morda se sanje ne končajo.

Dvigni me visoko in nikoli ne izpusti,

Nič več ti ne bo treba skrbeti,

da bi se kaj spremenilo...

Najbolj sem se veselil obljubljenih palačink na vrhu. A jih zaradi lastne neumnosti nisem videl in nobene poskusil. Sem si pustil prostor za napredek za naslednjič :) Mi je pa zelo pasal topel obrok, ki so nam ga postregli v koči. Atmosfera v popolnoma napolnjeni koči je bila prijetna, še bolj prijetno je bilo preobleči se v suha oblačila.

Zdelan, z Martino, po prihodu v cilj :)

Sledila je podelitev diplom vsakemu udeležencu in na koncu podelitev priznanj in denarnih nagrad najboljšim. Med tekačicami je zmagala naša Martina Klančnik Potrč z 9 vzponi. Med tekači pa mladi Žan Žepič, ki je zmagal že lani, edini z 11 vzponi. Moji Velibor (Jovanović), Matej (Nidorfer) in Janez (Klančnik) so bili z 10 vzponi tudi med najboljšimi.

Žan Žepič, zmagovalec med moškimi

Martina Klančnik Potrč, zmagovalka med dekleti

Ekipa Pohorske Trail bande z organizatorjem Iztokom

Poleg prijazne organizacije moram pohvaliti tudi fotografa  Mateja Vajthauzera, ki je napravil fenomenalne posnetke iz dogodka in jih objavil ter dal na voljo, še preden smo se pripeljali domov. Vse fotografije tekačev iz bloga so njegovo delo.

In na poti domov smo se prijatelji iz Bande ustavili v Mozirju, kjer nas je Martina častila iz svoje nagrade. Hvala Martina in vsi ostali, res lep dan smo si naredili :)