Tor des Géants 2024 - Iskanje smisla in poti v vesoljnem kaosu

Other language than Slovene? Please choose:

Moj namen je, da bi vzpostavil psihično stanje, v katerem bi moj pacient pričel eksperimentirati s svojo lastno naravo- tekoče stanje, spremembo in rast, v katerem ni nič več večno ustaljeno in večno skrepenelo. 

Carl Jung

Prolog

Najprej so bile snežinke. In glasovi. Ali pa so bili to zadnji trenutki? Morda sredi poti? Korak za korakom, noga pred nogo. Kdo sem in kaj sploh počnem tukaj? Osvetljen stožec naglavne svetilke je moj cel svet. In te prekleto bleščeče snežinke. Oči se mi zapirajo; tega utripanja in enoličnosti preprosto ne prenesem več. In ta veter – kdo bi ga že končno izklopil?

»Hej, ti tam zgoraj, nehaj se šaliti z menoj! Izklopi že to pihanje, dovolj je bilo, dovolj!«

Slišim težko dihanje, kot bi se zaganjal stari parni stroj. Ozrem se okoli, a skozi stožec svetlobe prodira le tema. Nikjer nikogar.

»Halo, saj to je tvoje dihanje, cepec! Že dneve se tvoji lastni zvoki iz pljuč zlivajo v tvoje misli, ti očitajo, kako butasto vztrajaš in te sprašujejo: Je ta cilj res vreden tvojega zdravja? Zakaj trmariš in siliš naprej?«

»Utihnite, glasovi! Ne smem izgubljati časa, lovim limit! Prekleto blizu cilja sem. Teci, Dušan, teci, nasloni se na palice, dihaj in spet steci! Nič omahovanja! Ti se nikoli ne predaš! Samo še nogo pred nogo, na polno!«

S težkim dihom se zaganjam v strmino. In spet hropem in se zaganjam.

Nenadoma mi zdrsne na snegu, ko se pot začne spuščati. Mehko padem na zadnjo plat in se ujamem na podlahti. Še dobro, da sem se v mladosti naučil padati, ko sem treniral borilne veščine. Ali pa je vse skupaj le iluzija? Morda nisem padel mehko – morda preprosto ne čutim ničesar več ? Koliko časa je minilo, odkar sem nazadnje spal? Spal bi! Spal bi ure in ure, brez misli in obveznosti! A tu je ta bolečina v levi nogi, globoko v mišici nad kolenom, ki vztrajno preži na moje korake, vse težja in neizprosnejša.

Prvi žarek jutranje svetlobe sramežljivo pokuka izza grebena za mojim hrbtom. Svet okoli mene se počasi izrisuje iz teme. Prvemu žarku sledijo drugi, in sneženje končno preneha. Veter pa še vedno ne popušča. Glasovi v moji glavi utihnejo in s prvimi svetlimi obrisi se tudi moji možgani znova prebudijo. Oziram se naokrog in poskušam ugotoviti, kje pravzaprav sem. Po spominu bi moral biti na delu poti, ki sem ga pred dvema letoma občudoval kot najlepši odsek. Videl sem ga kot mehko, zeleno oazo, kot potko, ki se diagonalno vzpenja po varnih pobočjih proti bivaku Rifugio Oratorio di Cuney in naprej čez prelaz Col de Vessonaz, visok 2787 metrov.

A pogled naokoli me zbode v srce – vse je prekrito s svežo plastjo snega. Mraz in veter sta snežno plast zacementirala na skale, in vsak korak brez derez je postal nevarna igra na drsalnici.

»Konec je, prekinili bodo tekmo!« pomislim in zrem v nebo, čakam na zvok reševalnega helikopterja. V glavi se mi odvija prizor: vitel se spušča proti meni, plezalni pas mi objame noge in pas, nato bingljam na jeklenici, ki me vleče v helikopter. Ampak zvoka ni. Samo veter mi zavija okrog ušes.

Počasi in previdno nadaljujem po potki. Spet zdrsnem in pristanem na zadnji plati. Pogledam naprej in v daljavi, kakšnih 100 metrov pred mano, opazim tri postave, ki se prav tako previdno prebijajo po zasneženi poti, se ustavljajo, oklevajo, nato nadaljujejo. Sto ali dvesto metrov za menoj še ena postava. Vsaj vem, da nisem več sam. Samota te noči me je uničevala.

Čakam, da se v daljavi oglasi brnenje. A zvoka še vedno ni. In takrat me prešine: reševalcev ne bo. Iz te godlje se bomo, brez derez, morali izkopati sami. Zakaj že včeraj popoldne nisem vzel tekaških derez? Oh, seveda – vremenska napoved, ki naj bi bila zelo točna. Ni snega, samo mraz, minus 15 stopinj in močan veter. Super, sneženju naj bi se čudežno izognili! Ali pa tudi ne. Na prvi koči po prvem vzponu je začelo naletavati, nato je snežilo, brez premora, vso noč.

Sprijaznim se s tem, da bom moral prečiti zasnežen prelaz in se na drugi strani spustiti navzdol. A bolečina v nogi postaja nevzdržna. Vsakič, ko obremenim levo nogo, ta klecne in težko se premikam naprej.

»Izvlekel si se že iz težjih situacij!« se tolažim, čeprav se zdi to le prazno hvalisanje.

Ne vem, koliko časa mine, preden se končno privlečem do bivaka Rosaire Clermont. Pred njim stoji prostovoljec, ki mi pomigne, naj vstopim, če potrebujem pijačo ali prigrizek. Samo odkimam in zagrizem naprej proti prelazu, ki je oddaljen še 400 metrov. Samo ven iz tega. V mislih se ukvarjam z vprašanjem, kako bom na drugi strani sestopil. Spominjam se, da prvih nekaj sto metrov s prelaza predstavlja strm peščen spust, ki je bil že brez snega zelo težaven.

Končno prispem do piramide na prelazu. Pogledam na drugo stran in orkanski veter me z vso močjo vrže nazaj. Očitno piha s te strani, po hribu navzgor, kot bi me želel vrniti nazaj.

»Kako sem se sploh znašel tukaj v tej godlji? Kako mi včasih uspeva, da se spravim v take butaste situacije?« Ta vprašanja se vrtijo v moji glavi, medtem ko se trudim najti moč za naslednji korak.

📷 Zzam Agency | Nicola Biagetti 

📷 Zzam Agency | Nicola Biagetti 

Ali je to začetek ?

Stojim na štartu letošnjega TOR-a, pomešan med prvo polovico od 1.200 tekačev, ki so prijavljeni na 352 kilometrsko tekmo. Vsaj toliko je vsaj letos uradna razdalja. Ali pa 335 kilometrov, kot je navedeno v tekaškem priročniku?  Vsako leto je uradna razdalja drugačna, čeprav je proga skoraj enaka, razen, ko morajo zaradi kakšnega podora kaj spremeniti. Pred 15 minutami sem se poslovil od Luka, mojega letošnjega pomočnika. Luka je vskočil zadnji trenutek. Strah me je bilo vprašati Veliborja, ki me je spremljal prvič, če bi me spet. Se mi je zdelo, da bi že zahteval preveč, saj za tako spremljanje porabiš svoj čas, energijo in dopust. Ali pa sem se bal zavrnitve? Ko sem ga končno vprašal sem ugotovil, da tokrat zaradi dopusta sodelavke ne more. S pomočjo ekipe Pohorske Trail Bande sem nato našel Luka, ki je bil pripravljen priskočiti, čeprav ga doma čaka leto dni star otrok. Njegova žena Varja mu je dala zeleno luč za to nenavadno dogodivščino, in s tem mi je izginila teža s srca. Celo isti apartma sem rezerviral kot zadnjič – njegova lega sredi trase je več kot idealna.

Prostor na štartnem prostoru se vedno bolj polni. Parkrat globoko zajamem sapo, da se umirim. Vem, kam me čaka. To popotovanje bo dolgo, zelo dolgo. Z Lukom sva v petek zvečer prispela v Aosto. Včeraj sem opravil registracijo in dvig štartnih številk. V dvorani sem srečal Tomaža Kristavčnika in Sašo Štruca. Mi trije letos predstavljamo našo državo na 350 kilometrski razdalji. Prepričala sta me, da sem kako uro in pol čakal, da so mi povili oziroma oblepili stopala in prste na nogah. Prejšnjič tega nisem naredil, pa sem potem moral dolgo čakati na tranzicijah, da so mi polepili stopala, ko sem že dobil žulje. Letos sem se za vnaprejšnje lepljenje odločil, ko so mi včeraj predstavili vremensko napoved. Do zadnjega nisem hotel pogledati nobene napovedi. 

Ker pa je v Alpah že tri tedne bilo v glavnem suho, lepo in pretoplo vreme, sem doma prijateljem dejal: «Ne bom gledal vremena. Ker mi je jasno, da moramo imeti peklensko srečo, da bi vreme zdržalo še en teden.« 

Včeraj na registraciji so mi seveda povedali za katastrofalno napoved. Prva dva dni bi naj deževalo, nato sledi en dan suhega vremena, potem pa izgleda, da pride sneg in temperature pod lediščem, tudi v dolinah. Ne morem verjeti, kaka smola me že par let spremlja z vremenom na ultra trail tekmah. Že večkrat mi je kdo v šali rekel, naj se ne prijavim na tekmo, kamor je on prijavljen, da ne bo spet kaka vremenska  fronta šla tam preko. V tistem trenutku pa vseeno upam, da se kaj spremeni in se ne zavedam, da prihaja fronta, ki bo poplavila pol Evrope in ponekod v gorah, tudi pri nas v Sloveniji, nametala kar lepo količino snega.

Še par minut imamo do štarta ob 10. uri. Vznemirjenje narašča. Sam sem popolnoma miren. Zavedam se, da je za mano noro leto in da zaradi poškodb fizično nisem pripravljen na to kar me čaka. Po drugi strani vem, da se že 30 let pripravljam na to tekmo z vsem, kar sem počel in da sem v glavi pripravljen. Glava pa je 70% pri takih zadevah, kjer odpove vsaka fizika, logika in teorija. Fizična priprava je samo odličen temelj. 

Še enkrat zaprem oči. V mislih mi kot filmski prizori letijo vse zmešane zgodbe, ki so se mi dogajale v zadnjem letu. Najprej sem lani jeseni po 13 letih zapustil službo direktorja in podjetje, ki smo ga ustanovili in sem ga vsa leta vodil. Potem ločevanje od žene, s katero sva bila 24 let v zvezi in 21 let poročena. Bila je moja najboljša prijateljica, pa to ni bilo dovolj. Potem sem mesec dni urejal stanovanje v  katero sem se preselil. Že na začetku me je vsekalo v hrbet in ta prva poškodba me spremlja že vse leto. Potem sem v začetku februarja šel po mesecu dni dvakrat teč. Prvič 21 kilometrov in čez par dni še 55 kilometrov Šentiljske planinske poti. 

»Saj to vendar zmorem v vsakem trenutku, brez treninga,« sem dejal. 

Pa je šlo prvič v življenju koleno. Počen meniskus na levi nogi in mesec dni bolj umirjenega miganja. Odločal sem se med operacijo in čakanjem na izboljšanje, ob veliko vajah za moč mišic okrog kolena. Tri mesece sem kupoval mesečno karto za gondolo dol s Pohorja in se vsaj enkrat na dan povzpel nanj in se peljal dol. Potem sem kompenziral poškodbe, malo drugače stopal, pa je začelo boleti še drugo koleno in kmalu obe Ahilovi tetivi. Telo mi je govorilo, da je bilo preveč, a sem ga skušal ignorirati, saj imam v sebi tisto vražjo voljo, ki mi ne da miru. Eni so doma zadovoljni in varni – jaz pa, kot sem rekel hčerki, »bojevniki umiramo na fronti, ne na kavču.«  Ko sem mislil, da se mi več nič dodatnega ne more zgoditi, sem 3 tedne pred štartom prebolel še korono.

Ja vem, butelj sem. Če samo pomislim, kaj vse sem pretekel zadnji dve leti. Ali samo lani. Najprej februarja 85 kilometrov na Transgrancanariji. Maja 110 kilometrov v Vipavi na UTVV. Junija 41 kilometrov v Podbrdu, tekmi, kjer vedno dam vse od sebe. Julija 80 kilometrov na prekinjeni tekmi v Pirenejih, Val d’Aran by UTMB, Evropskem major tekmovanju UTMB serije. Na prelomu septembra potem tekmo vseh tekem, 175 kilometrov dolg UTMB v Chamonixu. Potem oktobra 85 kilometrov na 100 Mrzle reke v Ajdovščini, po asfaltu. V začetku novembra pa še 100 kilometrov pragozda na Tajskem na Doi Inthanon Thailand By UTMB, Azijski major tekmi UTMB serije. V istem letu sem tako zaključil Evropski in Azijski major UTMB serije ter finale UTMB v Chamonixu. Proti koncu leta sem na vsaki tekmi dobival vedno več ITRA točk kot kadarkoli prej. Potem pa je prišlo novo leto in telo je reklo, da ima dovolj. Se čudite? Jaz se ne bi smel, kaj ne?

Odštevajo, štart! Poženemo se po ulicah Courmayeurja, vsak s svojimi sanjami, upi, demoni in cilji. Dež začne padati že po dvajsetih minutah. Drugi val tekačev, ki štartajo kasneje, bo že čakal v dežju. Malo depresivno, predvsem ko veš, da je to to in ne bo bolje. Poskušam ne misliti na cilj. Šest dni in šest noči preizkušenj me loči od ciljne črte.

Iskanje smisla v vremenskem kaosu

Na mestu, kjer zapustimo ceste mesta in se pot zoži na enosteznico, je potrebno malo počakati, da se premaknem. Oblečem se v dežno jakno. Znan vzpon na 2.567 metrov visok prelaz Col Arp poteka tokrat malo drugače. Zaradi megle, ki nas zagrinja, ne vidim kaj dosti okrog sebe. Veter nosi dežne kapljice v obraz, kar vidljivost še zmanjšuje. 1.500 metrov vzpona bi doma predstavljalo čisto spodobno dnevno turo, tukaj pa predstavlja le majhno točko na dolgi poti, kapljico v morju TOR-a. Vrha prelaza sicer ne vidim, že dolgo pred njim pa slišim navijače na njem, ki z zvonci in navijanjem vzpodbujajo tekmovalce.

Že na začetku spusta s prelaza začutim pod nogami, da bo treba po tem blatu dol tokrat bolj previdno. Nenehno drsi in vadim ravnotežje. Ta spust sem prejšnjič skoraj v celoti pretekel v sproščenem koraku. Na okrepčevalnici med spustom nekaj na hitro pojem in popijem ter grem dalje. V enem blatnem jarku mi spodrsne in padam na zadnjo plat, a se uspem nekako poloviti na podlakti in se odbiti nazaj na noge. Edina škoda na srečo je umazana nova in lepa dežna jakna na podlakteh. 

Ko pridem v dolino na okrepčevalnico v mestu La Thuile je za mano prvih 19 kilometrov. Tam me pričaka Luka. Na okrepčevalnici se ne zadržujem dolgo in v spremstvu Luke kmalu nadaljujem pot po mestu. Pod enim mostom, da imam vsaj malo strehe pred dežjem, se preoblečem v suha oblačila iz nahrbtnika in mokra dam Luku. Potem sam nadaljujem pot spet navkreber proti koči Rifugio Deffeyes, na 2.489 metrih. 

Okrepčevalnica pri koči je na prostem in tam se okrepčam s toplo juho in čajem. Nadaljujem proti prelazu Col Passo Alto, na 2.856 metrih. Vseskozi hodimo po vodi in blatu ter ob spremljavi rahlega dežja. Na prelazu, kjer sem prejšnjič užival v čudovitih barvah sončnega zahoda za grebeni gora v ozadju, se ne zadržujem dolgo, ker piha in je vidljivost slaba. Tečem navzdol po velikih skalah in balvanih. Med prsti na nogah me vedno bolj peče. Očitno mi preveze na nogah povzročajo v tej mokroti več težav kot koristi. Gospa mi jih ni povila najbolj posrečeno. Ker mi je povila tudi prste, tako da imam med vsakim parom prstov lepilni trak, se mi ta kot tanka vrvica vedno bolj zažira v kožo in mi povzroča pekoč občutek. Rešitev vidim začasno na okrepčevalnici Bivacco Zappelli, kjer je sredi gora postavljen majhen baldahin. Vprašam reševalca tam, če ima kaj ostrega, kake škarje ali nož, da bi prerezal trakove med prsti. Na moje začudenje nima nič. V obupu se sezujem in vlečem vsak trak med vsakim prstom tako dolgo, dokler ne poči. Vleči moram zelo močno, a v sili vrag šalo vzame. Vsakič, ko poči, začutim malo olajšanja. Zadnje pol ure je prenehalo deževati in v meni se prižge upanje, da je to bilo to za danes.

Nadaljujem pot preko potokov in kmalu se začnemo vzpenjati na 2.822 metrov visok Col de la Crosatie. Z vzponom ugasne tudi upanje, da je dež odšel in kmalu prične spet padati. Od tega vzpona sem si najbolj zapomnil lažne vrhove, ko sem vsakič mislil, da smo prišli do vrha, pa se je za njim pojavil nov vrh, za katerega sem mislil, da je pravi. Spusti se prva noč na poti. Po tem, kje me je ulovila tema vem, da sem hitro in dobro na poti. Sledi dolgih 1.500 metrov spusta do okrepčevalnice v dolini, v kraju Planaval. 

Tukaj se spet srečam z Lukom. Pove mi, da je Sašo na prvem spustu, kjer sem tudi sam padel, nesrečno padel in si izpahnil ramo. Končal je v bolnici. Kar občutim njegovo bolečino in obup, ko se ti zgodba, ki si jo gradil celo leto in zanjo treniral ter dajal na stran marsikaj, tako nesrečno konča po treh urah, na prvem spustu. Upam, da bo čim hitreje šel preko tega, s pogledom uprtim v prihodnost.

S stanjem telesa sem zadovoljen, kljub slabšemu treningu imam dober občutek. Stanje glave pa je mogoče malo slabše. Za lastno sprostitev preklinjam v glavi nad vremenom, se poskušam smejati situaciji in ohranjati pozitivno naravnanost. In poiskati smisel nadaljevanja v takem vremenu, ob slabi vremenski napovedi za večino naslednjih dni. Z Lukom se dogovoriva, da bo šel na tranziciji malo spat v avto in naj ga poiščem, ko prispem tja. Nato nadaljujem z relativno ravno potjo po gozdu proti prvi tranziciji v kraju Valgrisenche.

TOR in jaz – kocka ima zadnjo besedo 

Potrkam na okno mojega Berlinga, po katerem polzijo dežne kapljice. V njem nerazločno vidim spečega Luka. Na žalost ga moram zbuditi. Nočem se zadrževati na mestu v dežju in vetru, zato takoj, ko vidim, da se je premaknil, počasi krenem proti okrepčevalnici. 

Ko me dohiti rečem samo en stavek: »To res nima smisla.« 

Luka je kasneje rekel, da sem se pri tem moker na vetru tresel od mraza. Ko prideva do šotorov okrepčevalnice, pa sledi rahel razpad sistema. Nekateri ljudje so zelo sistematični pri tekmah. In taki seveda gredo dan pred štartom na sestanek, kjer ti povedo poglavitne zadeve glede tekme. In potem smo oni drugi. Tisti, ki nismo bili tam na sestanku in ne vemo, kar so povedali. Na primer, da letos pomočnikom na nobeni tranziciji ne bo dovoljen vstop v prostore tranzicijskih postaj. Le pred prostori so označili tako imenovano »zeleno cono«, v kateri ti lahko pomagajo. Ta cona je seveda na dežju in vetru in v takem vremenu neuporabna. Ko to ugotoviva, mi ne preostane drugega, kot da od Luke prevzamem torbo s polovico mojih stvari, ki jo imam v avtu in v šotoru poiščem še mojo tranzicijsko torbo. Najprej se hočem na hitro preobleči iz mokrih oblačil v suhe kar v šotoru, kjer je jedilnica. Pa me en prostovoljec takoj napodi v drug velik šotor, kjer so vojaški platneni ležalniki, na katerih vse poprek ležijo tekmovalci. Pravi, da se ne smem preoblačiti v jedilnem šotoru. No, ko odhajam s tranzicije, vidim mimogrede v prvem šotoru kup ljudi, ki se tam preoblačijo. Svoji dve torbi vržem na prost ležalnik, utrujen sedem zraven in par minut le buljim v prazno in se mi ne da niti premakniti. Potem začnem razmišljati v kateri torbi imam kaj in spet ugotovim, da se mi ne da nič. Čez čas le privlečem ven suha oblačila, slečem čisto premočene stvari s sebe in se preoblečem v suhe. Kako polnjenje baterij mi ne pade na pamet. Zamenjam prazne vlečke od gelov s polnimi. Potem spet buljim v prazno in se sprašujem o smislu mojega početja. Nič me ne vleče ven na dež, veter in na blatne ter mokre poti, po katerih brodimo že cel dan in del noči. Za kakih 10 minut se uležem na ležalnik in niti ne pomišljam, da bi v takem zaspal. Potem končno vstanem, pospravim stvari in grem v prvi šotor, kjer nekaj pojem in popijem. V tistem zagledam Tomaža, ki je štartal 2 uri za mano in je ravno prišel na tranzicijo. Pravi, da se ne bo niti preoblekel. Zavem se, da sem na tej tranziciji zapravil nekaj dragocenega časa.

Seveda se mi poraja vprašanje: »Kakšen je smisel vztrajanja na tekmi v takem vremenu?« 

Ko je vse zavito v gosto meglo in pred očmi ni ničesar razen oblakov, ki visijo nad nami, vem, da nas bo dež, sneg in veter neusmiljeno bičal še dneve, ne le ure. Racionalni del mene vztraja, da to, kar počnem, nima nobenega smisla. Da je samo vprašanje časa, kdaj bomo obupali. V takih razmerah, ko ne vidiš ničesar okrog sebe, ni nobene lepote, nobenega užitka v razgledu ali doživetju. In vendar… Saj smo vendar prišli sem zato, da se spopademo z vsem, kar nam bo prekrižalo pot. Vedeli smo, da bomo trpeli. Da nas ne čaka zgolj dolga pot, ampak tudi neusmiljeno vreme.

Prišli smo sem, da bi postali Velikani. In ali Velikan odneha takrat, ko bi odnehal razumni človek?

Spomnim se na eno zanimivo knjigo, ki sem jo prebral. Knjiga Mož na kocki, avtorja Luka Rhineharta, je kultni roman iz leta 1971, ki raziskuje teme svobode, identitete in naključja. Osredotoča se na zgodbo psihiatra Luka, ki se začne odločati za pomembne odločitve v svojem življenju z metanjem kocke. Kocki dodeli različne možnosti, ki vključujejo tako običajne kot tudi radikalne in destruktivne odločitve, ter si na ta način odpre vrata k življenju brez omejitev, ki jih postavljajo družbene norme in pričakovanja. Luka se odloči, da bo vedno naredil to, kar bo izbrala kocka, brez pomišljanja. 

Torej, pred mano je tista strašljiva dilema: nadaljevati 350 kilometrov dolgo pot preko zasneženih, deževnih in vetrovnih alpskih vrhov, medtem ko moj zdrav razum že teče v nasprotno smer? Odločitev je enostavna – prepustil jo bom kocki! A seveda, pri meni to ni kar običajna kocka. Moja kocka ne pozna besede "odnehaj." V mislih izberem naslednje možnosti:

1 – Nadaljujem s tempom jeznega gamsa, kot da me na vrhu čaka vroč štrudelj.  

2 – Nadaljujem počasi, v stilu melanholičnega planinskega svizca.  

3 – Tečem kot heroj akcijskega filma, z vetrom v laseh in snegom na trepalnicah (pavze ne obstajajo!).  

4 – Uvedem dramatiko: pot nadaljujem s pesimističnimi monologi o okrutnosti gora.  

5 – Hodim, tečem, plezam – kot pravi pustolovec, ki išče odgovore na življenjska vprašanja (med dežnimi kapljami razpravljam o smislu življenja).  

6 – Preprosto – nadaljujem. Brez debate.

Dodam še eno možnost, da preprosto odneham. Če se kocka prevali preko roba našega ploskega planeta in pade v brezno, potem odneham. V mislih vržem kocko. Kocka se zavrti, da odločitev o naslednjem koraku preda višji sili ali pa naključju. Kotali se in se ustavi. Pogledam, kaj je izbrala. Število 5. Zaprem zadrgo na dežni jakni, se poslovim od Luka in odkorakam v dež in noč.

Zakaj?

Zakaj? To vprašanje sem slišal že neštetokrat. Včasih se mi ne da več razlagati tistim, ki me vprašajo. Tisti, ki bi to lahko razumeli, običajno ne vprašajo, ker so sami izkusili, kako je to, in vedo brez besed. V dneh po koncu TOR-a me je kontaktiralo nekaj ljudi, s katerimi sem delil to izkušnjo. Najbolj preprosto je to opisal človek, ki me je poklical po telefonu: »Dušan, čutim, da moram govoriti z nekom, ki je bil tam. Ki ve, kako se počutim in kaj se dogaja v moji glavi. Tega ne morem deliti z ljudmi, ki niso bili tam.« Nekateri so mi pisali preko sporočilnih aplikacij. Le tisti, ki so doživeli kaj takega, resnično razumejo globino izkušenj na skrajnem človeškem robu. Morda se podobno počutijo tudi tisti, ki se vrnejo iz vojne. O svojih izkušnjah se želijo pogovarjati predvsem s svojimi soborci, medtem ko svoje občutke zamolčijo pred drugimi.

Kar me vedno znova nasmeje, so poskusi nekaterih ljudi, tudi tekačev in tekačic, ki nikoli niso poskusili česa tako ekstremnega, da me prepričajo, da vse to počnemo, ker se borimo s svojimi potlačenimi travmami, strahovi in težavami. Pomilovalno me pogledajo, ko to zanikam ali se nasmehnem, ker oni očitno vedo bolje kot jaz. V redu, naj bo po njihovo.

Ampak jaz ne verjamem v to moderno psihoterapijo, ki išče vzroke v otroštvu ali celo v preteklih generacijah družine. Imel sem čudovito otroštvo in ničesar ne bi spremenil. Imel sem očeta, mamo, babice in dedke, brate, ki sem jih imel rad. Živeli smo preprosto, brez nerealiziranih želja. Skoraj nič v svojem življenju ne bi spremenil. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da je vse imelo svoj smisel in pot. Edino, kar mi neskončno žal, je, da se nisem imel priložnosti posloviti od svoje babice in ji povedati, kako jo imam rad, ko je odhajala. Mogoče zato tečem ultra trail teke, se vzpenjam na osemtisočake in počnem vse ostalo?

Mislim, da je razlog za to, kar počnem, preprost: to mi je resnično fajn. Sem nekakšen »odvisnik« od droge, ki je droga spoznanj in občutkov. Ko se olupiš vseh plasti in mask, ki si jih nadeneš v vsakdanjem življenju, se ti odpre povsem nov svet. Življenje, kot ga poznamo, je le ena dimenzija. Ko prestopiš meje tega, kar misliš, da tvoje telo zmore, se ob pomanjkanju spanca med večdnevnimi preizkušnjami začneš spuščati v globlje dimenzije duše. Takrat vidiš in čutiš stvari, ki jih drugače ne bi opazil. Niso vsa spoznanja na tej poti lepa, a so globoka in nepozabna.

Poskusimo to povedati na drugačen način. Pred približno 25 leti sem prebral vse knjige Carlosa Castanede. Celotna serija njegovih del pripoveduje o njegovem duhovnem iskanju in učenju pod vodstvom don Juana Matusa, šamana iz ljudstva Yaqui. Zgodba se osredotoča na Castanedino pot, ki se začne z njegovim skepticizmom kot znanstvenika, ki želi razumeti šamanske prakse. Vendar kmalu odkrije, da don Juan uči način gledanja na svet, ki presega racionalno logiko. S pomočjo različnih vaj, ritualov in halucinogenih rastlin, kot sta pejotl in datura, Castaneda prehaja v drugačne oblike zavesti, kjer spoznava "nepoznano" realnost. Don Juan ga vpelje v svet magije, spiritualnosti in šamanizma, kjer Castaneda izkuša različne oblike zavesti.

Glavna tema zgodbe je iskanje znanja in svobode. Don Juan uči Carlosa, da mora postati bojevnik – discipliniran, pozoren in zavesten svoje smrtnosti, da bi lahko resnično razumel naravo vesolja in zavesti. Castanedino iskanje se vrti okoli koncepta "videnja" – sposobnosti, da preseže običajen način gledanja na svet in spozna resnično naravo realnosti. Pot bojevnika je v prvi vrsti duhovna disciplina, ki zahteva premagovanje osebnih strahov, iluzij in omejitev, ki jih ustvarja vsakdanji um. Junaki v Castanedinih knjigah iščejo globlje razumevanje resničnosti, zavesti in svobode, njihovo iskanje pa je predvsem duhovno, saj jih vodi k preseganju omejitev fizičnega sveta.

Se mi je že zmešalo? Morda! A malo za šalo, malo za res, vam želim razložiti, zakaj mnogi tekači na dolgih razdaljah hodijo po tej poti. Nekaterim izkušnje, ki jih doživijo, morda ne prinesejo tistega, kar so pričakovali, spet drugi pa v tem najdejo smisel. In ja, postanemo odvisniki od teh doživetij, četudi so izjemno naporna in vemo, da včasih škodimo svojemu telesu in zdravju.

Kot je dejal Matej Nidorfer in citiral Reinholda Messnerja, prvega človeka, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov in prvi na Everestu brez dodatnega kisika: »Človeka ni mogoče naučiti, da bi bil zadovoljen ali srečen. Veselja do življenja ni mogoče kupiti, kljub temu da ga ponujajo povsod. Prav tako nam ni dana izkušnja obstoja. Vse to je treba izkusiti. To lahko najbolje storim v divjini.«

Zdaj pa neham, dragi bralci, preden me pošljejo v kakšno ustanovo za pomoč takšnim odvisnikom.

Saj vsega zmešanega bo enkrat konec

Malo s strahom se odpravljam na 1.300 metrski vzpon na prelaz Col Fenetre. Spust z njega sem si namreč zapomnil kot tehnično najtežji in najbolj nevaren na celi poti. Navpična potka zavija sem in tja po prepadnem pobočju, pod nogami pa imaš popolnoma zglajen pesek. Kar lepo me je bilo prejšnjič tam strah  zdrsa navzdol po pobočju, ker ne vem, kako bi se ustavil. Ko prispem na 2.843 metrov visok prelaz še vedno dežuje. Na moje pozitivno presenečenje pa ugotovim, da ta pesek v mokrem manj drsi in da je sestop v takem lažji. 1.200 metrov spusta do kraja Rhemes-Notre Dame lepo nabije kvadricepse. Tam celo preneha deževati. 

Spet se srečam z Lukom. Na tej okrepčevalnici se za čuda počutim bolje, kot sem se prejšnjič, ko sem tu imel kar krizo zaspanosti in utrujenosti. Preden krenem od nekoga slišim vremensko napoved za nadaljevanje. Dež bo prenehal, na vrhovih pa nas čaka močan veter in temperatura -9 stopinj Celzija. Sledi vzpon na drugo najvišjo točko na poti, 3.004 metre visok Col Entrelor. Dvigniti se moram za 1.300 metrov. Med potjo se mi izmenjujejo občutki prevzetosti nad fascinantno naravo in gorami, ki nas obdajajo in borbe s telesom pri vzponu na tak visok vrh, ko nisi zadostno aklimatiziran. Sploh zadnjih 200 višinskih metrov se pot lepo postavi navkreber in ker je speljana po gruščnati stezi, ti tudi lepo drsi nazaj.

Prisopiham na vrh prelaza in odpre se mi pogled na lepo jezero pod njim. Spet se ne zadržujem dolgo, ker močno piha mrzel veter, jaz pa sem moker. 1.450 metrov je dolg spust do kraja Eaux Rousses na 78 kilometru poti. Moje poškodovane Ahilove tetive in kolena me počasi vedno bolj opominjajo na sebe in temu prilagodim hitrost spusta. Jezi me, ker me vsake toliko kdo prehiti in vem, da enostavno ne smem iti hitreje, če želim priti do cilja. Zdi se mi, da po celi večnosti končno prispem do okrepčevalnice v dolini, kjer me spet pričaka Luka. Tam se malo spočijem, se dobro najem in napijem. Pred mano je namreč še najvišja točka na poti, 3.299 metrov visok Col Loson. Do njega me čaka 1.900 metrov vzpona. Tokrat se ne založim z vodo toliko kot prejšnjič, saj sedaj vem, da me bodo na poti en čas spremljali potoki in izviri, iz katerih se lahko oskrbim s pitno vodo.

Ko sem pripravljen, se poslovim od Luka in zagrizem navkreber. Ne bom preveč govoril, kako se je vzpenjati na tako višino, potem ko imaš za sabo v enem dnevu že 7.000 metrov vzponov. Vseskozi si skušaš nekje pred sabo določiti naslednjo točko, da katere boš korakal, preden se ustaviš. In ko prideš tja se nasloniš na palice in dihaš. In greš spet dalje v nov krog. In višje kot greš, krajši so odseki. Sploh pred vrhom, ko je pot speljana preko strmega peska in blata, na katerem ti še drsi navzdol.

Boru Rojc, ki je s prelazom opravil že dvakrat, mi je na družbenem omrežju zapisal: "Dušan, to je ta...ne, moram napisat z veliko začetnico, TA, ki povzroči, da hitrost dobi popolnoma drugo dimenzijo, TA, zaradi katerega piska v pljučih in TA, kjer pomisliš, da mogoče pa ne bo šlo... Amen!"

Tako sem zatopljen v borbo, da vetra in mraza sploh ne čutim. Na glavo navlečem obe kapuci, ki ju premoreta oblačila, ki ju imam na sebi. Na Baf, ki bi ga lahko dal preko ust in je v nahrbtniku, ne pomislim. Napaka, ki jo bom drago plačal. Lahko bi mi obvaroval pljuča pred tem, kar je sledilo.

Ko se privlečem na vrh mojega Everesta čutim olajšanje, da ni treba več navzgor. Močno piha, zato se moram kar prisiliti, da tako kot ostali okrog mene, ne zavijem takoj na drugo stran navzdol. Napravim nekaj posnetkov in se previdno odpravim po na začetku prepadni poti. Čaka me skoraj 2.000 metrov spusta do naslednje tranzicijske postaje v kraju Cogne. 

Vmes se ustavim v okrepčevalnici v koči Rifugio Vittorio Sella, kjer posedim pri prižgani peči, da se malo pogrejem. Ko nadaljujem, me ogovori tekačica, za katero se izkaže, da je iz Srbije. Med kramljanjem skupaj nadaljujeva pot navzdol. Z Lukom se po telefonu slišiva in zmeniva, da ga bom poklical, ko pridem do naslednje okrepčevalnice, ki bi naj bila v kraju Valnontey. Povedal sem mu tudi, da bom najkasneje v uri in pol na tranziciji. Težava je bila pa v tem, da v tem kraju ni bilo okrepčevalnice, ampak je bila na spisku točka samo kot orientacijska točka. Ko mi je ura kazala, da imam do tranzicijske postaje v kraju Cogne še 600 metrov, spet pokličem Luko. 

Oglasi se in reče: "Joj, jaz pa sem še v najinem apartmaju, stric Google pravi, da imam do tebe 40 minut!"

"Ups, to pa ne bo dobro," pomislim. Pri njem so vse moje stvari, ki jih potrebujem za tuširanje, ki sem ga nameraval opraviti najprej. Je kar je. 

Povem mu na hitro spremenjen načrt: "Brez tebe ne morem pod tuš. Nima smisla, da te čakam tako dolgo. Najprej se bom ulegel in poskusil malo zaspati in ko prideš, grem pod tuš."

Na tranzicijski postaji je za nami 104 kilometrov poti in 9.300 metrov vzpona. Kako zahteven je TOR si lahko predstavljate iz podatka, da na tekmovanju UTMB, ki velja za zelo zahtevnega, skoraj toliko vzpona opraviš v 175 kilometrih.

V šotoru tranzicijske postaje se poslovim od moje Srbske prijateljice in si najdem prosto zasilno ležišče. Noč je, ura je 21:00 zvečer, že drugo noč ne spim. Vendar pa moker in utrujen na tem neudobnem ležišču nikakor ne morem zaspati. Ko se uležem prvič razločno slišim tudi čudne zvoke iz pljuč. Kot, da bi vrela voda in nekaj piskalo in mlelo zraven. Po pol ure premetavanja iz boka na bok obupam in vstanem. Pokličem Luka in ugotovim, da je že prišel. Najdem ga, vzamem brisačo in tekoče milo, ter se odpravim na prvo tuširanje. Ker si pri tem zmočim preveze na nogah, poiščem šotor, kjer opravljajo masaže in preveze. Imam srečo, da me po 5 minutah čakanja prevzame vodja ekipe. Že dolgo me pečejo noge pod prevezami, zato me skrbi, kaj se bo pokazalo. Lepilo preveze se je v mokrem močno zalepilo na kožo in moj fizioterapevt se mora kar potruditi, da potegne trakove z noge. Pri tem pa odtrga še kar lep del kože na mojih nartih na obeh nogah. Pokaže se, da je kar lep del mojih nartov pod prevezo ostal brez kože in to me seveda močno skeli.

"Ja kdo pa te je to tako prevezal in kje?" me vpraša in zaskrbljeno gleda moje noge.

"V Courmayeurju, pred štartom," mu odgovorim.

"Moram jim povedati, da niso naredili dobro. Danes sem imel že nekaj tekačev s podobnimi poškodbami. Slabo izgleda," reče med odkimavanjem.

Nisem mu razlagal, da sem zaradi bolečin v Ahilovih tetivah, s katerimi se ubadam, poleg tega uporabljal nove, po meri narejene vložke za čevlje, ki so mi dvignili peto. In da sem s tem še zmanjšal prostor v čevljih in me je lahko še bolj obribalo.

Loti se ponovnega lepljenja mojih nog. Naredi napako, da mi spet ne da na odprto rano gaze, ampak samo lepi preko lepilni trak. Ko to opravi, ga prosim, če lahko še kaj naredi, da mi zmanjša težave z Ahilovimi tetivami. Prijazno mi nalepi še trakove pod peto navzgor proti kolenu. Kasneje ugotovim, da ta zadeva odlično deluje in prvič po dveh mesecih lahko spet stopim na prste, ko se vzpenjam.

Vmes med kramljanjem ugotoviva, da sva oba "finisherja" iz leta 2022 in da so naju oba ustavili na zadnjem prelazu, ko so prekinili tekmo. Kot soborec soborcu mi naredi prijazno uslugo. Na mizi, ko mi lepi trakove, končno malo zaspim. Čutim, da mi je nekdo dal preko nog neko odejo, pa se ne ganem. Luka mi je povedal, da je moj prijatelj, ko je videl, da sem zaspal, dal preko moje noge odejo in zraven trakove, da je izgledalo, da ima še delo z mano, ker sem zasedal mizo. In me pustil tako spati kakih 20 minut, preden sem se zbudil. Zahvalil sem se mu za prijaznost, se najedel in spet odrinil v noč.

Moje noge slikane kasneje, ko se je že malo zacelilo

Dobil sem vzmeti na Ahilove tetive

Življenje je lahko lepo

Čaka me na papirju "malo lažja etapa", s 46 kilometri, 2.800 metri vzpona in skoraj 4.000 metri spusta. Najvišja točka te etape 2.826 metrov visok prelaz Finestra Di Champorcher. Dosežem ga še v temi, malo pred sončnim vzhodom, ko me že muči zaspanost. Ta je najhujša vsako jutro, ko se prične daniti, preden vzide sonce. Takrat možganom odpoveduje motorika, oči se zapirajo in halucinacije postanejo tvoj stalni spremljevalec. Obkrožajo te prekrasni gradovi vseh mogočih vrst, ob poti te opazujejo različne živali, ki se spremenijo v skale, ko se jih dotakneš. Iz kamnov na tleh te gledajo tisočeri obrazi.

Vmes na okrepčevalnici v koči Rifugio Dondena malo zaspim v sedečem položaju za mizo, naslonjen na roke. Ne vem koliko časa sem bil odsoten, ampak pred mano je izginila prazna skodelica iz katere sem pojedel juho. Naredi se prekrasen dan, topel in prijazen. Tek ob potoku navzdol do vasice Chardonney - Champorcher je balzam za mojo dušo, utrujeno od dežja in vetra. Celo pot, kako uro ali dve, pretečem brez ustavljanja. In prvič na tekmi z veseljem, ko mi zaigra srce ob lepem prizoru, izvlečem fotoaparat in fotografiram kar med tekom. Kako se lahko hitro vse spremeni, če je vreme dobro. Na okrepčevalnico v Chardonneyu pritečem v evforiji in se šalim s prostovoljkami. 

Postane kar vroče in s sebe slečem vse razen kratke majice in kratkih hlač. No tudi napad evforije ne more trajati večno. Sledijo trije odseki med tremi okrepčevalnicami, kjer se v vsakem spustimo med 850 in 1000 metri. To je 3.000 metrov spustov, kar slej ko prej razboli mišice, ki jih uporabljaš navzdol. V zadnji etapi pred tranzicijo je pred nami še 600 metrov vzpona. Tukaj se spet srečava in združiva s Tomažem (Kristijem). Potem prideva v civilizacijo na asfaltno cesto, ki ji slediva med hišami. Vsaj kakih 30 minut, če ne še več, pa traja, da končno prideva do poslopja tranzicijske postaje v kraju Donnas, kjer imava za sabo 150 kilometrov in 12.000 metrov vzponov. 

Luka mi zunaj pred avtom pripravi lep kotiček za preoblačenje, vendar se sam raje zadržujem znotraj stavbe, ker je zunaj popoldansko sonce zelo močno. Zavedam se, da je pred mano najdaljša etapa na poti, z največ višinskimi metri vzpona do naslednje tranzicije in da bom potreboval vso energijo, ki jo lahko prihranim.

Spet se odpravim v sobo, kjer so pomožna ležišča, da bi se malo naspal. Pozabil sem koliko časa sem poskušal, vendar mi spet ne uspe zaspati. Zvoki iz pljuč, ko se uležem, so vse glasnejši. Jezen sem nase, ker vem, da bom to nezmožnost spanja slej ko prej plačal. 

Potem grem še na prevez mojih nog. Tokrat me prevzame ena gospa. Prepozno ji rečem, naj mi lepilne trakove poskuša odstraniti čim bolj nežno. Ko potegne, gre z noge še tista koža, ki je od prejšnjič še ostala. Obupano gleda moje noge in mi pravi, da ne ve kaj narediti. Šef ji reče, naj me pošlje k zdravniku. Poskušam ji povedati, da sem tam najprej bil, pa so me poslali k njim. Pride zdravnik in skupaj odkimavajo. 

Potem reče zdravnik: "Nič, če hoče naprej, bomo to razkužili in boste povili nazaj."

Stiskam zobe, ko mi po ranah poliva dve različni razkužili. Potem mi tokrat da preko ran gazo. In preko gaze mi nato gospa povije stopala. In na koncu namesti še trakove za oporo Ahilovim. Pripravljen sem za nadaljevanje. Po dveh urah in pol od prihoda se ob 18 uri odpravim naprej.

Pa po hribčku gor, pa po hribčku dol...

Zagrizem v prvi hrib nad starinskim mestom. Čaka me etapa z največ višinskimi metri vzpona na tekmi. V 54 kilometrih se moramo povzpeti za 5.932 metrov. In spustiti 4.900 metrov. Že vnaprej se veselim okrepčevalnice v vasici Perloz, kjer sem prejšnjič naletel na zabavo z glasbo in veliko dobrotami na mizi. Tudi tokrat me ne razočarajo. Muzikantje sicer ravno večerjajo za obloženo mizo poleg svojih odloženih inštrumentov. Na mizah pa spet veliko različnih dobrot, ki odstopajo od klasične ponudbe okrepčevalnic na poti. Potem se spustim čisto do dna doline, do potoka, preko katerega gre zelo star most. Tukaj je zelo vlažno. Nato pa se začne peklenski vzpon, pri katerem moram do koče Rifugio Delfo E Agostino Coda premagati kar 2.220 metrov zelo strmega vzpona.

Ko se vzpenjam po strmi asfaltni cesti proti vasicam na pobočju, si zaželim slišati moje otroke. Da se jim malo javim po ne vem koliko dnevih na poti (saj se ne morem spomniti, koliko dni sem že na poti). Pokličem 30 letnega Luko, potem pa še 19 letno Emo in 14 letnega Nejca. Najprej mi noben ne dvigne telefona. Čez nekaj minut me pa potem, ko sem že na zelo strmi gozdni stezi, pokličejo vsi nazaj. Malo težje se pogovarjam med hojo, ko diham kot lokomotiva v hrib. Samo mi tako zelo paše slišati glasove mojih najdražjih v tej samoti, v temnem gozdu, po katerem se vzpenjam. Ko signal postane preslab, se poslovimo.

Kot brutalen dojemam označen trail do vasice La Sassa. Če bi bil na nedeljskem izletu, bi ta vzpon nekako opisal takole: "La Sassa v italijanski pokrajini Aosta je čudovit skriti biser, do katerega vodi priljubljen trail Tour d'Héréraz, iz izhodišča blizu vasi Héréraz. Pot je privlačna zaradi kombinacije zgodovinskih ostankov, lepih razgledov in spokojne narave. Starodavna vasica La Sassa je danes večinoma zapuščena in predstavlja fascinanten vpogled v nekdanje življenje v odročnih delih Italije. Hiše iz kamna, nekatere še vedno dobro ohranjene, dajejo občutek, kot da se je čas ustavil. Občasno vas obiščejo pastirji, zato lahko tam naletite na nekaj domačih živali, kot so ovce ali koze."

Ker pa nisem na nedeljskem izletu in imam za sabo že 160 kilometrov in 13.000 metrov vzponov, je edina misel, ki se mi podi v glavi le: "Hudiča, kdaj bo že enkrat konec tega strmega vzpona po kamnih, mišice na mečih mi bo počasi potrgalo?" Ko že mislim, da vasice ne bo nikoli, končno zagledam luči in zaslišim glasove na okrepčevalnici.

Ko tam sedim in zlivam v sebe toplo tekočino in toplo hrano, se pojavi en glasen mladenič, ki takoj postroji punce na okrepčevalnici, da mu pomagajo vleči stvari iz polnega nahrbtnika. Smejim se od ust do ust. Ja našega Kristija res ne moreš spregledati. Dogovoriva se, da nadaljujeva skupaj.

S Tomažem grizeva v strmino in sva kar malo hitrejša od drugih okrog naju, ko ju prehitevava. Slovenci smo vseeno gorski narod, a ne? Čez čas mi Tomaž reče, da bo pospešil, da pride do koče, ker je tako zaspan, da še komaj gleda in da se bo na koči ulegel. Pravi, da je lani tam lahko spal v postelji. Odide naprej, jaz pa v svojem tempu. Vzpona do koče Rifugio Delfo E Agostino Coda kar noče biti konec. Sploh na trenutke izpostavljen greben na koncu se zelo vleče. Tolaži me misel, da se bom v koči lahko ulegel, saj tudi sam še komaj gledam od zaspanosti.

Ko končno pridem do šotora okrepčevalnice pred kočo, je zelo poln. Tomaž mi nesrečen pove, da letos ne dovolijo spati v koči. Ja, to vsako leto menjavajo. Tudi jaz sem ugotovil, da letos ne morem spati v nobeni koči, kjer sem predlani in lahko ponekod, kjer takrat nisem smel. Ko končno najdem mesto za sedet, se naslonim na roke in poskušam zaspati kar sede. Preden me zmanjka še slišim Tomaža, ki mi pravi, da če bom spal sede, se več ne bom mogel zravnati. Ko spet odprem oči, se uresniči Tomaževa napoved. V bolečem hrbtu, ki me muči že od januarja in so mišice že dneve na hudi preizkušnji, čutim ohromelost. Mislim, da se vse do konca več nisem mogel popolnoma zravnati in sem cel čas hodil in tekel prepognjen v križu. Pogledam Tomaža, ki spi iztegnjen na klopi nasproti mene. Očitno si je le našel malo prostora vmes.

Nekaj pojem in se odpravim v noč. Vem, da me čaka najprej malo spusta, potem pa neskončna prečka preko gora, neprenehoma malo gor in dol, vse do koče Rifugio Del Lago Della Barma, na 175 kilometru poti. Na tem delu me je prejšnjič tako mučila zaspanost, da sem se ne koncu iz obupa ulegel v travo ob poti in nekaj časa počival na hrbtu. Tokrat je glede zaspanosti malo bolje. Tudi zato, ker vem, da sem se na tej koči lahko ulegel v pravo, mehko in toplo posteljo.

Med potjo, ko se že dani, srečam mojo Srbsko prijateljico, ki hodi skupaj s še eno punco. Obe je malo strah, kadar pot zavije na kline in na izpostavljen teren. Zato smo kar počasni. Kako uro hodimo skupaj, nato pa z eno skupino, ki se nam je pridružila, odidem naprej. Ponavlja se mantra te dogodivščine: "Pot se vleče in vleče, koče kar noče biti in vsakič, ko mislim, da je zadnji vzpon pred njo, se za njim pojavi še naslednji."

Končno se malo pred sedmo uro zjutraj le pojavi poslopje koče. Ta stoji sredi gora, na osamljenem mestu, nad prelepima jezeroma. Takoj zavijem k vodji prostovoljcev in se dogovorim za spanje v koči. "Lahko spim največ eno uro," mi pove. V redu bo dovolj. Zavijem v sobo, tam spet srečam Tomaža. Uležem se v posteljo in od udobja in sreče se mi kar sveti pred očmi. Tri dni in tri noči sem na poti in prvič bom spal v postelji. Prvič bom sploh kaj normalno spal. S belimi kolobarji sreče pred očmi zaspim kot ubit. Čez eno uro me zbudi oskrbnik. Tomaž mi pravi, da so njemu dovolili spati uro in pol. Imel je srečo, da je naletel na drugega šefa, ko se je ulegel. Grem na čisto in pravo stranišče (še ena neverjetna sreča in udobje). Bi kar obsedel na tej toploti v koči. Potem še nekaj pojem in popijem in se odpravim dalje, usodi naproti.

Zunaj se dela še en normalen dan, brez dežja. Po uri spanja in ob pogledu na čisto  nebo, sem spet poln umirjenosti in sreče. Gore okrog mene so fenomenalne. Skozi gremo gor in dol na vrhove in prelaze, a me v takem to danes osrečuje. Ustavljam se, fotografiram in ogovorim ljudi, ki jih srečam. Ne morem reči, da se pogovarjam, ker mi v glavnem ne odgovarjajo. Večina jih je preveč utrujena za govorjenje. Pa tudi tistih par angleških stavkov, ki jih Italijani in Francozi na začetku še znajo, po par dnevih brez spanja pozabijo. Ko odkimam, da ne znam Italijansko, samo utihnejo. Popolnoma jih razumem, tudi jaz se mučim, da kaj povem v angleščini. Možgani so v svojem filmu.

Preko 2.347 metrov visokega Col du Marmontana se spustimo do okrepčevalnice pri jezeru Lago Chiaro. Tudi tukaj me ne razočarajo. Ista ekipa, kot pred dvema letoma in iste specialitete na žaru. Pojem kos mesa z žara v sendviču in malo pečenega krompirja. Z enim Azijcem se lepo ujameva pri vinu in spijem tri male kozarce rdečega vina. Počutje je na vrhuncu. Takem vrhuncu, da potem, ko odklonim četrti kozarec in grem dalje, po 100 metrih na srečo ugotovim, da sem šel brez palic in se vrnem po njih. Tomaž se je kasneje pritoževal, da je njegovo meso tukaj bilo surovo. Ni imel sreče, revež.

Sledi vzpon na 2.312 metrov visok Crenna di Ley. Nanj se vzpenjamo po velikih strmih balvanih. Borut Rojc je ta del poimenoval "Stopnice v nebo (Stairway to Heaven)". Vzpenjam se skupaj z zakonskim parom iz Grčije in veliko kramljamo. Mož pozna celo kar nekaj slovenskih psovk, je imel sostanovalca iz Slovenije. Ja, Balkanci se vedno najdemo in ujamemo. Mož tudi pravi, da je letos opravil z Ironman triatlonom in da je bil otroška igra v primerjavi s tem. Nad nami en čas kroži helikopter in sprašujem se, koga iščejo.

Na prelazu se nas nekaj nabere in se fotografiramo. Sledi tehnično zahteven, strm in drsljiv sestop na drugo stran. Moramo kar paziti, da ne zdrsnemo in se poškodujemo. Tako se prebijemo do okrepčevalnice malo pred prelazom Colle Della Vecchia, kjer je spet odlična pečena polenta z raznimi dodatki. Preveč se najem in težje diham s tako polnim želodcem. Ko se vzpenjam na prelaz nad okrepčevalnico, zaslišim da nekdo kliče moje ime. Z očmi poiščem izvor in pomaham Tomažu, ki je ravno prišel na okrepčevalnico.

Sledi zahtevnih 1.030 metrov spusta, s par vmesnimi vzponi, do okrepčevalnice v kraju Dortoir La Gruba, v dolini. Na tej poti mi pride naproti Luka in skupaj tečeva proti okrepčevalnici. Še vedno je lep sončen dan, se pa počasi prične oblačiti. Ko prideva na okrepčevalnico, me pričaka peklensko navijanje. Do tukaj se da po dolgem času priti do tekačev z avtomobilom in vsi navijači in spremljevalci so tukaj. 

Kar malo preveč časa se zadržim na okrepčevalnici in pojem in popijem preveč vsega. Pri vsej tej pojedini me spet dohiti Tomaž. Malo pred njim se poslovim od Luka in pričnem z vzponom na naslednji 2.394 metrov visok vrh, Colle Lazoney. Na začetku med potjo prehitim Srbsko prijateljico z isto punco, kot ponoči in grem naprej. Potem za sabo zaslišim vpitje in se obrnem. Na hribu za sabo zagledam okrvavljeno prijateljico. Nič, obrnem se in spet navzdol. Ko pridem do nje ugotovim, da ima podobno težavo, kot jo imava midva s sinom že celo življenje. Da ji teče kri iz nosu. Malo me jezi, ker dela podobno napako, kot nikakor ne morem prepričati sina, da ne bi več tako ustavljal krvavenja. S pregretim telesom je nagnjena naprej in tako se kri ne bo nikoli ustavila. Po oblačilih in vse okrog nje je krvavo. Poskušam jo prepričat, nas si da kos robčka v nosnico in se nagne nazaj, saj se le tako lahko ustavi kri, ko si topel. Vmes pride mimo nas Tomaž, ugotovi, da je punca v dobrih rokah, kot pravi in gre dalje. Nekaj časa še postojim pri puncah in ko vidim, da bo vse v redu, grem naprej. 

Postaja vedno bolj vetrovno in mrzlo. Vendar me jezi, ko vidim, koliko časa sem izgubil na okrepčevalnici in pri puncah. Tomaž, ki je štartal za mano iz okrepčevalnice, mi je izginil iz vidnega polja in le tu in tam ga vidim v daljavi. Zato se ne ustavim, čeprav me mokrega v vetru vedno bolj zebe. Da ne omenjam zvokov iz pluč, ki že cel dan postajajo glasnejši in glasnejši. Hropem in piskam kot lokomotiva. Zaganjam se maksimalno, koliko zmorem. Hočem nadoknaditi zamujen čas. Oblečem se šele tik pod vrhom, ko me že en čas pošteno zebe. Ko prečim vrh in nadaljujem proti majhni koči Bleckene - Lòò Superiore na 2.060 metrih, zakorakam na pobočja, kjer je vse pod vodo in blatom. Nekaj časa se še trudim, da bi ostal čim bolj suh, potem pa obupam in bredem po vodi. V 10 kilometrih se moramo spustiti za 1.100 metrov, do tranzicijske postaje v mestu Gressoney. Navzdol me kar prehitevajo, moj poškodbe mi več ne pustijo nekega hitrega teka navzdol. Navzgor sem še kar konkurenčen. 

Ko končno pridem do tranzicijske postaje ob 20:45 uri, je za mano težka etapa z največ metri vzponov in spustov. Tu me pričaka Luka. Bolj kot sem utrujen, bolj mi je pomembna njegova pomoč. V teh par dnevih se je lepo navadil na svojo vlogo. Tukaj mi že zelo pomaga. Seveda ga spet ne spustijo noter in se morava znajti malo zunaj, malo znotraj. Odločim se, da se ne bom tuširal, da ne uničim obveze na nogah, ker se mi ne da spet čakat na prevez. Nekako se poskusim umiti z brisačo po telesu nad umivalnikom. Seveda si pri tem zmočim preveze, ampak nekako bo že šlo. Potem poiščem prosto mesto za ležanje v telovadnici na velikih blazinah, kjer ležijo tekači vse poprek. Čeprav se nahajam že v četrti noči brez spanja in sem do zdaj spal samo enkrat zares v koči eno uro, spet ne morem zaspati. Ko se uležem, postanejo zvoki iz pljuč še glasnejši in ne morem izključiti pozornosti na te zvoke. Seveda me skrbi, saj se zavedam, da si lahko tudi trajno uničim pljuča, če bom vztrajal. Samo, to ni normalna situacija. Saj sem vendar na TOR-u. In jaz ne odneham, dokler me ne izločijo ali odnesejo. Butelj sem, se zavedam.

Ne spomnim se, na koliko sem si nastavil uro na roki. Na pol ure ali 45 minut. Vem samo, da sem končno uspel zaspati nekje 10 minut preden me je iz morastih sanj zbudil zvok budilke in tresenje na roki. Ko sem odprl oči, se mi je zgodila smešna ali pa malo grozna stvar. Pojma nisem imel kje se nahajam, kam sem prišel, kje sem se zbudil, kaj se dogaja. Strmel sem v temo pred sabo in se poskušal spomniti, kaj se dogaja. In iz teme nekaj trenutkov ni prišel noben preblisk, nobena ideja. Čista praznina. Potem pa trenutek groze, ko sem se spomnil. Kje sem in kaj počnem. Da moram spet vstati in iti dalje v noč. In da moram to narediti še parkrat do cilja. Kar bolelo me je v možganih, ko sem to spoznal. Potem sem vstal. In šel dalje v noč.

V etapi, kjer je šlo leta 2022 vse narobe

Pogledam na uro. 23:30. Nekaj časa sam hodim po cesti iz mesta in se poskušam zbuditi. Potem dohitim Thierrya, prijatelja iz Francije, s katerim se že en čas poznava z družbenega omrežja. Spremlja ga žena Mary Line in sta zelo simpatičen par. Ko mu povem mojo dogodivščino ob tem, ko sem se zbudil, se zasmeji. Pravi, da je sam doživel popolnoma isto izkušnjo nocoj. Potem še jaz nekaj govorim, on pa več ne. 

Po tekmi mi je poslal to simpatično sporočilo:

"Zdravo Dušan, srečno smo prispeli nazaj v Francijo po tem TOR-u. Zelo mi je bilo žal, ko sem izvedel, da si moral prekiniti tekmo. Želel bi si, da bi ob prihodu lahko skupaj spila pivo. Upam, da se kmalu spet srečamo na kakšni naslednji tekmi. Veš, da si pri nas v Franciji vedno dobrodošel, kadar koli želiš. Z veseljem te sprejmemo. Hvala za tvoj nasmeh in prijaznost skozi celotno tekmo. In oprosti, ker sem bil za komunikacijo med nama bolj »gluh«! Srečno še naprej in kmalu nasvidenje."

Dragi prijatelj, kaj se boš opravičeval za gluhost. Brez besed si mi povedal vse. Ko sva se skupaj vzpenjala po zaviti cesti proti koči Alpenzu Grande, si mi bil najboljša družba. Vlekla sva eden drugega. Eden ob drugem. V levih ovinkih sem jaz vlekel naprej, ker sem bil na notranji strani, ti pa si vlekel v desnih ovinkih. Bil sem srečen, da si z mano. Škoda samo, ker sem na koči začutil, da si v tistem trenutku v boljšem stanju, kot jaz in sem te spustil naprej, ko si odrinil pred mano.

Na klopeh pri koči Alpenzu Grande nam prijazna, simpatična, mlada Italijanka pripravi tople sendviče. Zadržal bi se več časa, pa me zazebe in se moram premakniti. Spet se sam odpravim proti 2.781 metrov visokemu prelazu Col Pinter. Čaka me dobrih 1000 metrov vzpona do vrha. Čas mineva v samoti, nobenega ne prehitim, noben me ne dohiti. Vedno bolj me muči zaspanost in trudim se ohraniti trezne misli. Na vrhu piha in hitro se odpravim na drugo stran navzdol. Noge me pa vedno manj poslušajo, celotno telo me kliče k spanju. Spust je nekaj časa kar tehničen in zahteva koncentracijo in dolge korake s skale na skalo. V enem trenutku se zavem, da ne zmorem več dobro kontrolirati motorike. Sedem kar na tla med skale in zdi se mi, da sem se slekel ali oblekel, ne spominjam se več. Potem vstanem in se silim dalje v neskončno prečko nekam v dolino. Čutim, da se moram nekje malo uleči, da bom spet kontroliral hojo. Pride tisti najhujši čas, malo pred tem, ko se prične daniti. Dolgo s pogledom iščem kak meter ravnine, kjer bi se lahko ulegel, pa ga ne najdem. Potem pridem do neke na pogled prazne hiše, pred katero stoji kamnita klop. Ne pomišljam veliko, odložim nahrbtnik in se uležem nanjo. Čutim mraz na hrbtu, ampak zaprem oči in se poskušam spočiti. Eden ali dva tekača gresta mimo mene. Jutranji mraz me prisili, da vstanem. In spoznam napako, da sem se ulegel na mrzli kamen. Hrbet, ki me je par ur nazaj nehal boleti, se spet oglasi. Seveda malo naprej pridem do lesenih klopi, ki bi bile malo boljša rešitev.

Po 220 kilometrih malo pred sedmo uro prispem do mesta Champoluc v dolini, kjer je okrepčevalnica v športni dvorani. Tukaj sem predlani bil na najnižji točki mojega počutja, ko sem mislil, da ne bo več šlo. Tokrat sem fizično boljši, samo od zaspanosti pa ne morem več misliti. Pred okrepčevalnico srečam mojega Luka in mu povem, da se bom poskusil malo uleči, preden nadaljujem. Spet se uležem na pomožno ležišče v telovadnici. In spet ne uspem ravno zaspati, čeprav sem na smrt zaspan. Zvoki iz pljuč me spravljajo v obup. Mislim, da sem legel za 45 minut, preden sem obupan vstal in zamenjal par oblačil. Hrane je tukaj bilo bolj malo, v glavnem banane.

Odpravim se dalje v gore. Čaka me dobrih 1.000 metrov vzpona do koče Rifugio Grand Tournalin. Tukaj sem prejšnjič prišel k sebi, ko se je vreme izboljšalo in s tem moje počutje. Tokrat se borim z vzponom in se trudim ne izgubljati časa. Imam pa občutek, da bi moral iti hitreje in da počasi ugašam. Ko končno prispem do koče na 2.551 metrih ugotovim, da se tukaj lahko uležem v posteljo. Kako paše topla in mehka postelja. Kljub zvokom me hitro zmanjka in po eni uri, kot dogovorjeno, me gospa zbudi. Najem se iz se z novimi močmi zaženem dalje proti 2.775 metrov visokemu vrhu Col de Nannaz. Imam slabo vest zaradi ure spanja in želim si nadoknaditi izgubljeni čas, da ne bi prišel preblizu limiti.

Rifugio Grand Tournalin

In kako je letelo tu gor. Nič se ne šparam. Grem koliko mi telo dopušča. Ne morem verjeti, kako se stanje telesa in duha lahko spremeni v kratkem času. V eno ali drugo stran. Koliko naše telo lahko prenese in kako daleč so njegove dejanske meje. Še malo prej sem ugašal, zdaj pa leti.

Na vrhu napravim par posnetkov in se odpravim dalje proti 2.694 metrov visokemu Col Des Fontaines. Ta odsek je zelo lep in ni težaven. Tako pridem na rob grebena, od koder je 1.350 metrov spusta do tranzicije v mestu Valtournenche. Na tabli na začetku spusta piše, da je do mesta 3 ure in 5 minut. Jaz uživam v na novo začuteni energiji in celo pot navzdol pretečem. Mislim, da v 1 uri in 10 minut. Počutim se lahkega kot pero. Napaka. Verjetno odločilna. S tem hitrim tekom navzdol sem si verjetno nabil mišico na nogi, ki mi je kasneje odpovedala. Imel sem dovolj časa, da bi šel dol lepo počasi. Je bilo pa lepo, dokler je trajalo.

Na tranzicijo prispem ob 15 uri in tukaj spet srečam Luko. To tranzicijo imam v dobrem spominu in spet me ne razočara. Dobro se najem in potem v drugi zgradbi stuširam. Čas pa leti. Potem grem na prevez mojih nog. Tokrat jim vnaprej povem naj bodo previdni pri odstranjevanju starih obvez. Gospod, ki izgleda kot šef fizioterapevtov me okrega, ker sem si zmočil preveze in jih nisem takoj odstranil. Pravi, da so se mi mokre sedaj sigurno bolj prilepile na kožo. Na koncu se zadovoljen dvignem z mize z novimi obvezami in trakovi za Ahilove. Me pa Luka vmes trikrat kliče, ker čas pa leti. Potem mu povem, da se moram vseeno še uleči in poskusiti zaspati preden grem naprej. 

Spet se premetavam in ne morem zaspati, vmes pa še posnamem moje dihanje za spomin. Luka je že malo nervozen zaradi časa, ki leti in me vmes preganja. Ko vidim, da ne bom mogel zaspati, po kakih 20 minutah ali pol ure vstanem. Vidim sporočilo od Tomaža, da bo spal do 18:30, da se naspi, preden gre dalje. Jaz bi dal vse za to, da bi se lahko malo naspal, ampak me čas že preganja, ker je moja limita 2 uri pred Tomaževo. Zato ga ne morem počakati.

Posnetek mojega dihanja med ležanjem na zasilnem ležišču

Pred odhodom Luka pogleda najnovejšo vremensko napoved za to področje. Napovedi so pošiljali na poseben kanal na aplikaciji Telegraf. Danes je četrtek in že na štartu so za naslednja dva dni napovedovali sneženje in temperature v minusu do doline. Zadnja napoved na srečo pravi, da ne bo snega. Da pa bo zelo mrzlo, do -15 stopinj Celzija in zelo vetrovno. Dobro, samo da ne bo sneženja. Vzamem toliko toplih oblačil, kot jih lahko spravim nase in v mali nahrbtnik. Ne pomislim pa na to, da bi vzel male dereze, saj jih nimam kam dati in saj napoved pravi, da ne bo sneženja. Ob 18:20 krenem na pot proti koči Rifugio Jean Barmasse, na 2.172 metrih. Do nje imam 830 metrov vzpona. Za sabo imam 237 kilometrov in 21.000 metrov vzpona.

Bela snežinka, ki pada z neba

"Tiho in mirno na tla pripleše, kakor da nekaj nam lepega šepeče."

Ko se vzpenjam proti koči Jean Barmasse, se počutil malo butastega. Prve pol ure se vsakih 5 minut ustavim, da si slečem plast oblačil, saj mi pri vzpenjanju postaja vedno bolj vroče. Potem se sonce skrije za obzorje in naslednje pol ure si vsakih 5 minut oblačim novo plast oblačil, da me ne zebe.

"Tako ne bom nikamor prišel, če se bom samo slačil in oblačil!" se jezim na samega sebe.

Pa tudi ravno hitrega in močnega se ne počutim. Vedno težje diham in glasovi iz pljuč se mi zdijo vedno glasnejši. 

"Samo zbuditi se moram, pa bo bolje," se prepričujem. 

Vedno bolj močno piha. Potem prične še snežiti. Toliko o tem, da ne bo snežilo. Ko pridem do koče se znoči in v njej navlečem na sebe čisto vse, kar še imam s sabo. Tudi vetrne hlače, kapo, rokavice in vse plasti obleke pod dežno jakno. Ko nadaljujem s potjo se mi zdi, da se od vseh teh plasti težje premikam. Spet hodim v glavnem sam. Pot me najprej pripelje na 2.300 metrov visok prelaz Fenetre D'ersaz. Vidljivost je slaba, saj mi močan veter neprestano nosi snežinke v obraz. 

Vzpenjam se dalje proti prelazu Fenetre Du Tsan, na 2.738 metrih. Ne spominjam se, da bi bila pot tu tako strma in dolga, kot je danes. Zaganjam se v strmino za strmino in vsakič mislim, da je točka, ki se pojavi iz megle, vrh. V nekem trenutku se vzpenjamo v razvlečeni koloni lučk čelnih svetilk. Vedno bolj me boli mišica na levi nogi, na notranji strani nad kolenom. Zavem se, da na levi nogi že pet dni in noči nosim elastično opornico za koleno, ki mi stiska nogo in mišico nad njo. In ravno tam, na meji kjer se opornica konča, me vedno bolj boli mišica, ki jo opornica že toliko časa stiska. Opornico bi si potegnil dol, pa nimam moči, da bi to naredil skozi vse te plasti hlač na sebi. Zaspan sem, da komaj gledam. Sploh se ne morem spomnit koliko noči sem že na poti. V megli v možganih se mi zdi, da sem vse skupaj spal samo dvakrat na kočah po 1 uro in parkrat za mizo sede, naslonjen na roke. Vse skupaj mogoče 3 ure. 

"V koliko dneh in nočeh?" se sprašujem, pa se mi ne da razmišljat.

Ko se iz sneženja končno pojavi piramida na prelazu Fenetre Du Tsan, sem že lepo obupan nad vremenom. Naredim posnetek, čeprav zelo piha in se kar mučim, da izvlečem telefon in ga vklopim. Potem se lotim sestopa s prelaza. Vse okrog mene je zasneženo, pot s prelaza pa je zelo strma. Vsak korak moram paziti, da ne padem, saj mi večkrat spodrsne. 760 metrov spusta do bivaka Rifugio Lo Magia je prava kalvarija. Jasno mi je, da sem zafrknil, ker nimam s sabo derez. Z njimi bi lahko kar normalno sestopal. Tako pa zaviram kot norec in mišica me vedno bolj boli. Imam občutek, da tako ne bom nikamor prišel. Želim si le zlesti v toplo posteljo in zaspati.

Fenetre Du Tsan

Končno se iz sneženja pojavi poslopje bivaka Lo Magia. Vstopim vanj in ugotovim, da je tukaj dovoljeno spanje v sobi. Poskušam se zmeniti z dvema prostovoljcema, ki sedita za mizico in sta očitno zadolžena za delitev postelj v sobah. Zdi se mi, da gledata zelo strogo in ne razumeta ničesar drugega kot italijansko ali francosko. Vse skupaj se mi zdi nekako sub realistično. Nisem prepričan ali sem res buden ali pa sanjam. Ali sem že prestopil v vzporedno realnost? Ali vzporedno galaksijo? Na koncu z rokama pokažem, da bi rad spal. In eden mi pomaha, naj mu sledim po stopnicah. Iz govorjenja v nekem tujem jeziku razumem, da ne smem spati več kot eno uro. In da me bodo vrgli iz postelje po tem času. Kar oblečen splezam na vrhnjo posteljo, ki mi jo pokaže in zadnje kar vidim, je njegov strog pogled. Tako se mi vsaj zdi.

"Kje sem? Kdo sem? Sem že odšel z naše realnosti v neko drugo? Sem bom še kdaj zbudil? V lepši svet in lepšo realnost, kot je ta trenutna?" Vse to mi roji po glavi potem pa odidem nekam, kjer je popolna tema in mir. Mir in spokojnost.

V drugih dimenzijah in svetovih

Najprej je bila tema, popolna in globoka, a kmalu se je iz nje stegnila roka, ki me je zgrabila in vlekla v neznan tunel. Njena moč je bila vse bolj prepričljiva. Kdo sem in kaj počnem? Neki skrivnostni silnik me je vlekel iz moje udobne teme, medtem ko sem se trudil zavedati, da me nekdo resnično stresa za ramo. Odprem oči in se trudim spomniti, da sem v bivaku Lo Magia. 

Občutim neustavljivo željo, da bi zaprl oči in zaspal, a človek ob postelji ne odneha. Vztraja, trese me, dokler se moji zaspani možgani ne predajo in končno vstanem iz gornjega nadstropja postelje. V temi iščem svoje odložene stvari, toda v glavi imam le eno misel: "SPAL BI!" Odkorakam do stranišča in se zaprem vanj. Toda spet me obidejo glasovi. V meni se razlegajo razlage, da so nasledniki Jakoba Aljaža, lastniki te hiše, in da morajo imeti stroga pravila.

"Ne sedi na straniščni školjki, ampak takoj vstani in odidi iz naše hiše!" mi ukazujejo.

Stojim pred ogledalom in si poskušam umiti roke, ko me ogledalo opozori: "Razumeti moraš naša stroga pravila. V tej hiši vlada red. Ne moreš spati tukaj! Takoj se odpravi dalje!"

Po stopnicah sestopim v spodnjo sobo bivaka, kjer se zadržujejo tekači in tekačice, ki sedijo kot zombiji. Tako se mi zdi – v sobi je kot morje živih mrtvecev. Nihče ne govori, prazni pogledi se srečujejo s temo. Zunaj sneži, veter piha in temo še dodatno poglablja. Sedem na prazen stol in poskušam misliti.

Glasovi mi ne dajo miru: "Vstani in zapusti našo hišo! Takoj!"

"Jaz bi vsaj malo naslonil glavo na roke in se še malo zaspal za mizo," prosim. "Koliko je sploh ura?"

"Če boš zaspal, boš prespal limito! Ne izgubljaj časa, takoj odidi!" me preganjajo neusmiljeni glasovi.

V trenutku obupa si oprtam nahrbtnik, še zadnjič vržem pogled po četi zombijev in se odločim, da odidem skozi vrata. Zunaj me zajame sneženje, veter in tema, takoj moram zagrizniti v strmo pobočje.

"Ali je res tako strmo ali samo haluciniram zaradi pljučnice? Morda bom hodil tako dolgo, dokler se ne uležem in odidem nekam stran, daleč stran?" se sprašujem, medtem ko počivam po vsakih desetih korakih.

V nekem trenutku opazim gospo, ki gre povsem lahkotno mimo mene in izginja iz vidnega polja. Je bila resnična ali le plod moje domišljije? Nikoli ne bom izvedel odgovora.

Grizem v strmino, se trudim do onemoglosti in počivam. Glasovi me nenehno spremljajo: "Ne izgubljaj časa, limita prihaja, teči hitreje!"

Nenadoma se zavem, da moram obleči dežne hlače, saj bom brez njih zmrznil. V njih sem tako okoren, da sem jih v bivaku slekel. Sedem na tla in se borim z vetrom, ki mi hoče odtrgati hlače iz rok. Na koncu dobim bitko.

Ne vem, koliko časa tako hodim, ko v sneženju zagledam lučko. Neznansko veselje me preplavi – družba! Kako nujno jo potrebujem! Pridem do človeka, iz njegovega govora spoznam, da je Italijan. Na obrazu ima čuden izraz, malce izbuljene oči. Kaže mi nekam desno v prepad in maha, da morava v to smer. Poskušam mu v angleščini razložiti, da je prava pot naprej, saj se vendar vidi eno ali dve zastavici daleč. On pa le maha po zraku in nekaj tuli v italijanščini.

Zasmejim se absurdnosti situacije, v kateri sva, in mu v slovenščini povem: "Kaj si ti nor fant, še bolj si nor kot jaz! Ajde, nehaj in pridi z mano!"

Ker vidim, da mu ne morem nič dopovedati, ga močno primem za roko in ga začnem vleči v smer, kjer vidim naslednjo zastavico. Nekaj trenutkov še krili in maha, nato pa se umiri in začne hoditi. Tako ga imam pred sabo in se z njim borim v vetru. Čez nedoločen čas naju ujame skupina lučk. Nor sem že od vsega, zato Italijana prepustim njihovi skupini in malo pospešim tempo.

Kljub vsem glasovom v svoji glavi in obupu, ki me zajema, se zavedam, kje približno sem in kam bi moral priti. Prejšnjič sem hodil tukaj v jutranjem svitu, zdaj pa je vse zavito v temo in bele snežinke, ki so edina stvar, ki jo dobro vidim. V spominu se razdalje skrajšajo, kar spoznavam že cel teden. Pričakujem, da bo iz teme pred mano vzniknila zgradba zavetišča Oratorio Di Cuney na 2.650 metrih, a je ni in ni.

Končno le zagledam skozi meglo luč, ki ne more biti drugega kot zavetišče. Z olajšanjem vstopim v šotor. V njem sta dva prostovoljca, ki ne izgledata, da ju kaj gane, kar doživljamo mi zunaj. Kot da bi prišel v vzporedni svet. Pojem nekaj tople juhe in ostalega, kar imajo. Vprašam ju, ali je tukaj kakšen zdravnik, ki bi mi lahko dal kaj proti bolečini v mišici leve noge. V mislih imam kremo. Eden od njiju me pelje okrog zgradbe v drugo sobo, kjer naletiva na gospodično, ki je očitno zdravnica pri gorski reševalni službi. Nič ne reče, ko ji razložim svoje težave, kar povezujem s tem, da sem jo zbudil, in da večina Italijanov slabo govori angleško. Potem mi da neko tableto.

"To je to, nič drugega?" vprašam.

Samo pokima in se zavleče nazaj v spalno vrečo.

Pojem tableto in se spet odpravim naprej v temo in sneženje. In takrat pridejo tisti trenutki iz začetka te zgodbe, ko se zgodba dokončno prične podirati.

📷 Zzam Agency | Nicola Biagetti 

📷 Zzam Agency | Nicola Biagetti 

Kocka pravi: še malo, le še malo...

V trenutku, ko stopim čez rob 2.787 m visokega prelaza Col de Vessonaz, v mene udari močan veter, ki me skoraj premakne nazaj gor. Dobra stran tega vetra je, da je odpihnil večino snega na tej strani. Noga me navzdol več ne drži in vsak korak me boli. Nimam pa druge možnosti, kot da se spravim dol. Nekaj časa hodim sam in ne srečam žive duše. Čez čas me vsake toliko prehiti kak tekmovalec ali tekmovalka. Nekateri s krvavimi nosovi in obrazi, posledicami padcev. Pred mano je eden najdaljših spustov na poti, do kraja Oyace v dolini. Na začetku moram hoditi, da se umaknem z orkanskega vetra. Potem hodim, ker ni telefonskega signala, da bi poklical reševalce. Potem pride tudi ta. 

Pet dni in pet noči v visokogorju, med vetrovi, snegom, pljučnico in z narti brez kože. Vem, da me v dolini, 9 kilometrov in 1600 metrov spusta od mesta na katerem stojim, čaka tranzicijska postaja. A še preden pridem do nje, imam zdaj na levi nogi nekaj, kar je bilo nekoč mišica – zdaj pa zgolj razglas o popolni odpovedi sistema. Leva noga kar kleca, desna vztraja, a le iz usmiljenja. Mislim si, da je to verjetno trenutek, ko bi kocka lahko imela zadnjo besedo.

Sedem na skalo, zaprem oči, popolnoma sem pomirjen. Dobil sem skoraj vse po kar sem prišel. Globoka doživetja, hojo po in preko limita mojega telesa in duše. Sedaj, ko mi je mišica fizično odpovedala poslušnost, to dojemam kot končni znak iz vesolja. Če nisem poslušal drugih znakov, me je bilo treba fizično ustaviti. V mislih še zadnjič določim opcije kocki in jo vržem:

1 – Lezem do tranzicijske postaje v stilu polža na dopingu.  

2 – Pogajam se z levo nogo kot z upornim najstnikom, medtem ko se spuščam v dolino.  

3 – S kocko v roki iščem notranjega atleta, ki ga trenutno sicer ne zaznam, ampak pravijo, da obstaja.  

4 – Nasmehnem se situaciji, pomislim na šale, ki si jih delimo v naši druščini Pohorska trail banda in si na glas rečem: "Bandita že ne bodo reševali! Če je prišel do sem, bo prišel tudi sam v dolino in tam zaključil kot pravi Bandit.«

5 – Najdem vsak skrit vir bolečine, ga pozdravim s šaljivo kletvico in nadaljujem.  

6 – Najdeni so še zadnji atomi volje za hojo do doline. Konec dober, vse dobro.

Kocka se ustavi pri številu 4. In tako, ko zadnjič v tej tekmi zavrtim kocko, so vse poti enake: v dolino, do tranzicijske postaje, kjer tekmo zaključim po podatku iz tekmovalnega priročnika s 274,8 kilometri in 24.300 metri vzponov v nogah. Z nogami sicer, ki morda res niso več za uporabo, a s ponosom v srcu. Na koncu mi pride naproti Luka in skupaj odkrevsava do tranzicijske postaje v kraju Oyace. Od sedmih zjutraj do trinajstih je trajal moj sestop z zadnjega prelaza.

Včasih ti vesolje podari vedenje. Dobil sem, po kaj sem prišel. Sem zadovoljen, srečen, umirjen. Nekako sem cel čas vedel, da se po vsem, kar se je letos zgodilo od potrjene prijave na TOR, ta zgodba ne more končati normalno. Končala se je po petih dnevih bitke. Ko sem dal vse od sebe, šel preko vseh meja in ignoriral vse znake, naj se ustavim. Če bi nekako šel do konca, bi bila to posiljena zgodba. Posiljen konec. Končalo se je ravno tako, kot se je moralo.

V prostoru tranzicije grem do simpatične zdravnice, da me pogleda, kako je z mojimi pljuči. Pravi, da sliši tekočino pri dihanju in da me bodo odpeljali v bolnico z rešilcem. 

»Ni treba, me bo peljal prijatelj Luka,« ji odgovorim. 

»In kaj so rekli drugi zdravniki do sedaj, da si nadaljeval?« me vpraša zdravnica.

»Nič niso rekli, vi ste prva, ki sem se ji pokazal,« odgovorim.

Zavije z očmi in se mi nasmehne.

Zunaj me Luka vpraša: »Kaj greva res v bolnišnico?«

»Eh, ne ga srat, pelji me spat v apartma!«, se mu utrujeno nasmehnem.

»Se mi je zdelo,« se nasmehne še Luka.

Sedem v avto poleg prijatelja in v trenutku zaspim. Sanjam, da se zbujam in želim nadaljevati pot v noč. Te sanje se mi ponavljajo še naslednjih štirinajst dni. Prebujam se sredi noči, prepričan, da moram vstati in se ponovno podati v temo. In veste kaj? Prav ti trenutki so med najlepšimi spomini na dogodivščino. Ko se še dneve in tedne sprehajaš med »resničnim« in »namišljenim«, med fikcijo in spomini. Ko tvoji možgani delujejo na načine, ki jih v vsakdanjem življenju ne poznaš. Ko vidiš in čutiš stvari, ki jih sicer ne bi opazil. Ko veš, da nisi več isti človek, kot si bil, preden si se odpravil na to pot.

V ozadju zadnji vrh, čez katerega sem se prebil

S Tomažem na okrepčevalnici v kraju Oyace

In kako se ta zgodba konča? Z najlepšim presenečenjem, ko naju po 850 kilometrih vožnje iz Courmayeur-ja ponoči doma pred Lukovim blokom pričakajo prijateljice in prijatelji iz Pohorske Trail Bande z dobrodošlico. 

Na tem mestu bi se rad iz srca zahvalil prijatelju Luki Uršiču, ki me je spremljal na tej poti skozi vse dneve in noči, v vseh razmerah, in delil z mano vse napore, vzpone in padce. Brez njegove neomajne podpore, njegove pripravljenosti, da se sooči z izzivi in težavami, ki jih prinaša taka dogodivščina, in brez njegove družbe v trenutkih, ko je bilo najtežje, si te poti ne bi mogel predstavljati. Hvala, Luka, ker si bil ob meni – za tvojo potrpežljivost, vztrajnost in prijateljstvo, ki si ga v teh dneh izkazal bolj, kot bi kdaj lahko prosil.

Z Lukom pred ciljem

Tudi naša zastava je vihrala zraven

Hvala vsem, ki ste me spremljali in mi želeli dobro. Vse vas imam rad!

P.S. Tomaž Kristavčnik (Kristi) je dogodivščino zaključil po 149 urah in 22 minutah in in dokazal, da za resnične Gigante ni meja. Z Lukom sva ga pričakala v cilju.