Na Poti k Sebi: Razkrivanje lepe Tajske in lastnih meja (Doi Ithanon Thailand by UTMB)

Other language than Slovene? Please choose:

Chiang Mai, Tajska, hotelska soba, december 2023

Rdeča obleka je počasi zdrsela z njenega telesa na tla. Razkrila je prelepo oblikovano telo pod njo. Telo tonirano s toplo, zlato rjavo barvo, ki mehko objema njeno telo kot dragocen plašč sončne svetlobe. Utrip mi naraste, ko opazujem te obline, izjemno zapeljive in privlačne, kot oblikovane s strastjo nevidnega kiparja, ki je vsak gib njenega telesa natančno izklesal v popolnost. Njene obline so harmonija mehkobe in moči, ki privlači poglede in vzbudi mojo željo po dotiku. Ta trenutek je kot čarobni trenutek, ko se čas ustavi in se zdi, da je vse okoli mene potonilo v tišino. Srce utripa hitreje, dihanje se upočasni, in vsak odtenek njenega telesa se zasidra v mojo zavest s pretanjeno eleganco. V tem trenutku sem brez besed, moj um pa je prevzet s popolnostjo pred menoj. Vsak del njenega telesa odraža neizmerno lepoto in čisto, neokrnjeno čutnost. Občutek, ki me prevzame, je mešanica spoštovanja, občudovanja in želje. Spoštovanje do njene naravne lepote, občudovanje njenega telesa kot umetniškega dela in želje po dotiku, ki izvira iz globin moje duše.

… Ja pa kaj še, draga bralka in bralec. Zakaj sem to zgodbo pričel pisati s to fiktivno pripovedjo? Morda, ker je to eden mojih največjih razočaranj po mojem prihodu domov, s potovanja po Tajski. Kaj sploh je Tajska? Kaj je njeno bistvo, kaj lahko doživiš in najdeš tam? Je res samo »sex shop«, dežela kamor se seksa željni moški in ženske s celega sveta zgrinjajo, da tam doživijo svoje neizživete sanje, da se počutijo kot kraljice in kralji? Ali je lahko tudi kaj drugega? Je to morda tudi dežela zanimivih naravnih lepot, mirnih kotičkov, kjer lahko najdejo mir tisti, ki ga iščejo. Dežela prijaznih ljudi, ki niso samo prodajalci ljubezni? Ko sem potoval po deželi, je cel kup ljudi vedelo doma vse o tem, zakaj ljudje gredo na Tajsko. Razni ženini sodelavci, prijatelji in ne vem, kdo vse. Vsi, ki so tam bili in so tam iskali telesna zadovoljstva. In še bolj tisti, ki tam nikoli niso bili, imajo pa prijatelje prijateljev, ki so bili in so pripovedovali svoje zgodbe. Saj je samo en razlog na svetu za pot na Tajsko. Še sin v osnovni šoli mi je pred kratkim rekel, da je učitelju povedal, da je oče na Tajskem. In da se je učitelj namuznil, če ve, kaj se počne na Tajskem. In ko sem se vrnil, mi je marsikdo, ki sem mu rekel, da sem v celem mesecu videl samo eno prodajalko ljubezni in bil nikoli ogovorjen s njihove strani, samo postrani pogledal in se nasmehnil, ker on ali ona že ve, da ne morem priznati tega.

In to je zame popolno podcenjevanje dežele in ljudi, ki lahko ponudijo veliko več. In seveda popolno nepoznavanje mene, tudi tistih, ki bi me morali bolje poznati. Ko sem v začetku novembra iskal lokacijo za moje samostojno potovanje, sem seveda najprej pomislil na Nepal. Deželo, kjer sem že pred časom velikokrat našel, kaj sem iskal tokrat. Deželo, kjer bi našel malo notranjega miru, se odpočil, razmislil o prihodnosti, si ogledoval prelepo naravo, jo doživljal skozi športne aktivnosti in povišan srčni utrip. Sem pa imel pomisleke, da bi decembra v Nepalu že lahko zapadlo v gorah več snega in mi preprečilo gibanje. In potem, ko mi je hčerka Ema rekal, naj grem nekam, kamor drugače nikoli ne bi šel, sem na koncu našel Tajsko. Deželo, na katero res ne bi pomislil. Tam sem bil slab teden leta 1999 pri povratku s prve odprave v Himalajo. In sem se je spomnil, kot vroče, soparne in dolgočasne dežele, kjer jaz, ki ne uživam v ležanju na plaži, nimam kaj dosti za početi. So pa imeli tokrat nekaj, kar me je pritegnilo. Tekmovanje imenovano »Doi Ithanon Thailand by UTMB«. Največjo Azijsko tekmo v ultra trailu, športu, ki se mu največ posvečam zadnja leta. Glavno azijsko tekmo v okviru franšize UTMB, ki se konča vsako leto s finalom v Chamonixu, olimpijskimi igrami tega športa, na katerem sem lani tudi sam pretekel kraljevsko sto miljsko razdaljo. Pa poglejmo, kaj ima dežela še drugega za ponudit, sem si mislil. Ideja je bila res čisto izven moje klasične racionalne izbire. 

In sem našel vse to, kar sem iskal. Zanimivo deželo, polno lepih naravnih zanimivosti. Samotni tek po pragozdovih. Deželo prijaznih ljudi. Odlične kulinarike. In za naše razmere zelo sprejemljivih cen. Deželo polno zgodovine in objektov, ki pripovedujejo zgodbe iz preteklosti. Deželo, kjer sem bil čisto pomirjen, če sem zvečer v hotelski sobi sam bral knjigo ali gledam film ali se brez cilja sprehajal po ulicah mest in opazoval kako, ljudje živijo. Deželo, ki si zasluži še kaj več, kot da jo vsi »pametnjakoviči« poznajo samo po prodajanju ljubezni. Deželo, kjer se bom na sever še kdaj vrnil in tekel po njenih pragozdovih. In te občutke bi vam rad malo naslikal v tej zgodbi.

Sedež podjetja Solvera Lynx, Ljubljana, Slovenija, september 2023

»No kaj praviš na to?« me vpraša Kristina, direktorica podjetja Solvera, ki je od leta 2017 100% lastnica podjetja Bintegra, katere ustanovitelj in direktor sem zadnjih 13 let.

»Kaj pravim na kaj?« vprašam, ker ne vem o čem govori. Še pred 5 minutami, ko sem vstopil v njihovo pisarno, sem se šalil, zakaj je tako vzdušje, kot, da sem prišel na pogreb.

»Pa o tem«, mi reče o povesi pogled. Še vedno mi nič jasno o čem naj bi mislil. Prišel sem na sklican sestanek z njo in lastnikom njenega podjetja.

V naslednjih 5 minutah nekako ugotovim, da so se odločili, da me zamenjajo kot direktorja. Novi direktor bo moj dosedanji vodja razvoja. Naslednji dan bo moj zadnji delovni dan v podjetju.

»Zakaj mi nisi normalno povedala, zakaj gre? Saj ni bilo nič osebnega in nič ne zamerim,« sem vprašal Kristino naslednji dan.

»Sem mislila, da veš, da ti je Miroslav že povedal,« odgovori.

»Kako naj bi mi, če mi je rekel danes, da ste mu rekli, da mi ne sme povedati in boste mi vi?« vprašam.

»Sem mislila, da ti je vseeno, je rekel, da sta prijatelja,« odgovori.

In kaj sem začutil ob tem, ko sem dojel, da od naslednjega dne nisem več direktor podjetja, ki smo ga ustanovili leta 2010 in sem ga vsa leta vodil kot direktor? Mogoče bo kdo začuden. Najbolj močan občutek je bilo olajšanje. Še trenutek prej sem imel 1000 problemov in izzivov in bi čisto zmešan od razmišljanja, kako jih bomo spet uspešno prebrodili, kot že velikokrat. In v naslednjem trenutku nisem imel več nobenega problema. Ne poznam veliko ljudi, ki so 13 let vodili isto podjetje.  In ob tem nenehno organsko rastli. Meni je to predstavljalo na eni strani osebno zadovoljstvo, na drugi strani pa me je toliko let reševanja podobnih težav, iskanja ljudi, ki jih že par let na trgu ni na voljo, igranje psihologa med zaposlenimi in strankami, malo po malo izčrpavalo. Če ne bi imel teka in gora, bi verjetno že moral odnehati kdaj prej. Zadnja leta smo imeli kar nekaj zelo zahtevnih projektov, tudi takih, kjer je bil rok na primer direktorjev rojstni dan in ne realnost, na katero sem opozarjal pol leta pred rokom. In na koncu moraš vse to izvesti, da so na koncu vsi srečni in zadovoljni. In paziti, da ti zaposleni ne pregorijo. Ravnotežje med delom, družino in privatnim življenjem je meni izredno pomembna vrednota v podjetju, ki ga vodim. Da delamo prave stvari, prizadevno in efektivno, ko je čas za delo. In da imamo čas za ostale stvari, da se resetiramo in ne pregorimo. In to ravnotežje je bilo zadnja leta pri mojih ljudeh nekajkrat porušeno, kar me je morilo. In še ena zadeva me je morila. Ne prenesem nespoštljivega odnosa med ljudmi, med zaposlenimi, do strank, do kogarkoli. Pa sem moral, ker nisem videl druge boljše rešitve, trpeti pri nekaterih tak nespoštljiv odnos. In sem to nekako prenašal, v meni pa se je lomilo in gorelo. Vedel sem, da če ne bo neke spremembe, bom slej, ko prej resno zbolel. Moje prostočasne aktivnosti me ne bodo večno reševale. Nisem imel srca zapustiti mojih sodelavcev v težavah, morda me je ta odločitev lastnika rešila pred čem resnim.

Imel sem čisto vest. Ko sem zapuščal podjetje, smo imeli 3 četrtletja rezultate nad planom, tudi ocenjen dobiček je bil nad planom. Naročil smo imeli vsaj za naslednjega pol leta, težava je bila samo, da nas ni bilo dovolj, da bi ta naročila hitro izvrševali. Na računu smo imeli največ denarja v zgodovini, kot mi je rekel moj računovodja moj zadnji delovni dan. Podjetje je imelo zdrave temelje za naprej. Kaj sem mislil o izbiri naslednika ne bom delil s svetom. Le to, da je branža tako izgubila dobrega inženirja in dobila slabega managerja.

V začetku oktobra sem tako sklenil, da si po 30 letih neprekinjenega dela, vzamem nekaj mesecev odmora, da se malo spočijem od stresa.

Bangkok, Tajska, 16.november 2023

Zagledam mojo veliko rumeno transportno vrečo, ki po letališkem tekočem traku prihaja proti meni. Odleže mi. Vedno me je strah, da prtljaga, ki jo oddam pred poletom, ne bo prišla na cilj potovanja, skupaj z mano. Večkrat so mi že izgubili prtljago, samo na srečo skoraj vedno, razen enkrat, na povratku s poti. Manjši tekaški nahrbtnik, ki sem ga imel s sabo na letalo, zložim v veliko transportno torbo, ki jo lahko nosim kot nahrbtnik. Tako bom lahko cel mesec nosil vse v enem kosu. Dvignem omaro in jo potežkam na hrbtu. Ima kakšnih 25 kilogramov, šlo bo.

Nekaj časa traja, da se prebijem skozi vse kontrole ob vstopu na Tajsko. Kupim lokalno telefonsko kartico, da bom lahko uporabljaj lokalni prenos podatkov. Stojim v velikanski dvorani, ob strani je več oštevilčenih izhodov, ki pomenijo začetek mojega potovanja po Tajski. Malo me stiska v želodcu. Že veliko let nisem bil tako sam na poti, ki ne bi bila službena. In potovanje brez plana. V žepu imam samo letalsko karto za povratek in rezervacijo spanja v manjšem hotelu za prve tri noči potovanja. Ostalo je odprto in bo stvar sprotnega navdiha in možnosti, ki se bodo pojavile. Fiksno je le, da imam povratek domov 13, decembra in da imam 9. decembra štart moje 100 kilometrov dolge dogodivščine po tajskih pragozdovih in hribih na severu, v kraju Chiang Mai. Kaj veliko ideje o samem poteku in progi za tekmo »Doi Ithanon Thailand by UTMB« še nimam. Pogledal sem lep filmček na YouTube od treh Angležev, ki so s tekom opravili leta 2022. Filmček ima pomenljivi naslov »Kako smo pretekli najtežji azijski 100 kilometrski ultramaraton«. Tekmo so predstavili kot zelo zahtevno, na meji njihovih sposobnosti. Imam pa občutek, da imam iz takih tekem malo več izkušenj, kot oni in da morda meni ne bo tako grozno.

S pomočjo aplikacije Grab na mobilnem telefonu hitro najdem ugoden taksi prevoz iz letališča do mesta. Grab zagotavlja vnaprej določene fiksne cene prevozov in hrane. In cel čas lahko v aplikaciji spremljaš, kje je taksist, ki prihaja po tebe in potem samo pot. Zame zelo pomirjujoče, saj se mi ne da vsakič ukvarjat s tem, da me taksisti kot tujca ne opeharijo.

Ko prispem v hotel odložim prtljago in se odpravim na daljši sprehod po starem delu mesta. Hodim brez cilja in le poskušam začutiti utrip mesta, dežele in ljudi. In se malo orientirati. Temperatura je prijetna, sončno in toplo je. Ni pa tiste strašne vlage, ki sem se jo spomnil iz leta 1999. Domnevam, da tudi zaradi razlike pol meseca, koliko sem tokrat bolj v Tajski zimi. 

Zvečer zadovoljen v hotelu strnem vtise prvih ur v deželi. Kakšni so prvi vtisi? Prevozi z azijsko verzijo Uberja, Grabom so ugodni, aplikacija na telefonu pa zelo uporabna. Na prehodu za pešce nisi nič bolj varen, ko imaš zeleno luč, ker se noben motorist ali avto ne bo ustavil na rdeči luči. Lačen ne bom, izvrstne hrane ponujajo na ulici koliko hočeš. In ljudje so prijazni, počutim se varnega.

Na letališču

Ceste so polne motoristov, kot povsod v Aziji

Kraljeva palača, videna na prvem sprehodu

Dostop do mojega hotela bi morda koga prestrašil

Na vsakem koraku pa zgodovinski templji

Prvi sončni zahod v mestu

Moja najljubša Azijska hrana, juha z rezanci in mesom

Bananine roti palačinke, moja najljubša Tajska sladica, še iz 1999

Bangkok, Tajska, 17. november 2023

Budilka mi zazvoni ob 7.30 zjutraj. Še v postelji se zasmejim sam sebi. Časovna razlika med Slovenijo in Tajsko je 6 ur, kolikor sem trenutno naprej. Zato bi zjutraj še z užitkom malo poležal. Vendar imam polno glavo planov za danes, kaj bi rad videl. Sliko in orientacijo sem si ustvaril med včerajšnjim popoldanskih pešačenjem. Vse to nameravam prepešačiti oziroma včasih za transport med točkama uporabiti reko in ladjico. Za slednjo bom kupil dnevno vozovnico, ki mi bo omogočala neomejeno premikanje po reki ta dan. In seveda želim biti na prvi ladji, ki iz skrajnega pristanišča, 20 minut hoje od hotela, odpluje ob 8:30 uri. Zato pa moram sedaj vstati.

Ulovim prvo ladjico in se udobno namestim na gornji palubi. Opazujem mesto, ki se počasi prebuja, veter pa mi piha skozi lase. Uživam v občutku vetra skozi lase, tako v hribih, kot drugače. Prinaša mi neko sporočilo miru in dogodivščine. Prva postaja, kjer izstopim je tempelj Wat Arun, ki s svojo silhueto obvladuje obrežje reke. Ker je še zgodaj, v templju ni običajne gneče in barve jutranje zore so fantastične. Wat Arun, znan tudi kot Tempelj zore (Temple of Dawn), je budistični tempelj. Ime je dobil po hindujskem bogu Arunu, ki je bil povezan z zoro. Njegova zgodovina sega v 17. stoletje, a skozi čas je doživel več prenov, ki so mu dodale še večji sijaj.

Legenda, ki obdaja njegov nastanek, pripoveduje o kralju Taksinu, vladarju, ki je obnovil Tajsko po uničenju prestolnice Ayutthaya. Med prečkanjem reke Chao Phraya je odkril majhen tempelj, imenovan Wat Makok. Navdihnjen z vero v moč zore, ki mu je pomagala premagati invazijo iz Burme, je kralj Taksin odločil preimenovati tempelj v Wat Chaeng, kar pomeni Tempelj zore. Tempelj se ponaša s svojo visoko pagodo, obloženo s kitajskim porcelanom in barvnim steklom. Ta kombinacija ustvarja slikovit in prepoznaven videz, ki že od daleč pritegne poglede obiskovalcev. Wat Arun ni le verski objekt, ampak tudi pomembna kulturna znamenitost v Bangkoku. Številni obiskovalci se odpravijo tja, da bi doživeli bogato kulturno dediščino Tajske in se poklonili lepoti in duhovnosti tega izjemnega kraja.

Poln vznemirjenja se odpravim dalje z ladjico in izstopim v pristanu od koder pešačim do naslednje znamenitosti, Velike Palače in Templja Smaragdnega Bude v njenem kompleksu. Tempelj Smaragdnega Bude (Wat Phra Kaew), ki je del Velike Palače, hrani čudovit kip Smaragdnega Bude. Ta majhen kip iz zelenega nefrita iz 14. stoletja ima velik kulturni pomen za Tajce. Zgodovina templja sega v leto 1782, ko je bila zgrajena Velika Palača. Smaragdni Buda naj bi bil odkrit v kraju Chiang Rui in je prehajal med različnimi kraji, preden je prispel v Bangkok. Legenda pravi, da ima kip čarobne moči, ki ščitijo kraljevino. Wat Phra Kaew vsebuje tudi več drugih templjev in svetih zgradb s čudovito arhitekturo, ki predstavljajo tajsko umetnost in verovanja. Tukaj je že počasi velika gneča, tudi zato, ker je sobota. Vreme je zelo lepo in zlati objekti bleščijo v barvi zlatega klasja.

Kip Smaragdnega Bude

Po ogledu kompleksa templja se odpravim še v sosednjo Veliko Palačo. Palača ustanovljena v 18. stoletju, je znamenita kulturna ikona. Njena zgradba seže v leto 1782, ko je postala dom kraljeve družine in osredjih vladnih dejavnosti za obdobje več kot 150 let. Sestavljena je iz raznovrstnih templjev, dvoran in drugih arhitekturnih mojstrovin. Čeprav danes Velika Palača ni več prebivališče kralja, saj se je kraljeva družina preselila v druge rezidence, pri čemer trenutni kralj biva v Dvorni rezidenci v Bangkoku, ostaja ta palača izjemno pomembna turistična destinacija in živa kulturna dediščina Tajske.

Po ogledu palače se malo sprehodim po ulicah. Uživam v svobodi, v tem, da jem, ko sem lačen, da pijem, ko sem žejen in ne takrat, ko je ura za to. Hrana na Tajskem mi je fantastična. Tako ali tako sem ljubitelj Azijske hrane. Na Tajskem lahko ješ ulično hrano skoraj povsod brez strahu. Ugotovim tudi, da lahko veliko dalj držim malo potrebo, kot sem mislil, do sedaj, če ni stranišč v bližini.

Popoldan se odpravim še na zadnji ogled danes. V templju Wat Pho sem bil že včeraj par minut pred zaprtjem in si zaželel, da si ga ogledam v barvah zahajajočega sonca, ki se prelivajo po njegovih čudovitih barvnih zgradbah. Wat Pho je med najstarejšimi in največjimi templji na Tajskem. Poznan je po svojem veličastnem kipu ležečega Bude, imenovanem Phra Buddhasaiyas, ki se razprostira več kot 46 metrov v dolžino. Njegova zgodovina sega v 16. stoletje, ko ga je ustanovil kralj Rama I. Pod njegovim vladanjem je tempelj doživel obnovo in širitev. Wat Pho je postal pomembno središče za učenje tradicionalne tajske medicine in masaže. Na območju templja so postavljene kamnite plošče z anatomskimi diagrami, ki prikazujejo pravilno tehniko masaže. Legenda o Wat Pho pa pripoveduje, da so med obnovo templja odkrili zaklad, skrit v njegovih stenah. Ta zaklad ni bil nič drugega kot znanje o tajski masaži in zdravilstvu, ki ga danes poučujejo v templju. Wat Pho tako ostaja pomemben kulturni center, kjer se ohranjajo tradicije in znanje. Poleg tega pa je priljubljena turistična destinacija zaradi svoje impresivne arhitekture, čudovitega okolja in zgodovinskih artefaktov.

In kako naj zaključim ta čudovit in naporen dan, ko sem videl toliko lepega in zanimivega? Odločim se, da napravim še celi krog z turistično ladjico, za katero imam dnevno karto in si ogledam večerno mesto z reke. Bangkok, glavno mesto Tajske, je gosto naseljeno in pulzirajoče mesto, znano po svojih živahnih ulicah, bogati kulturi in znamenitostih. Število prebivalcev Bangkoka je že preseglo 10 milijonov. Mesto je tudi gospodarsko, kulturno in politično središče Tajske, privlači pa tudi obiskovalce iz celega sveta zaradi svoje edinstvene mešanice tradicionalne tajske kulture in sodobnega življenjskega sloga. Sedim na vrhnji palubi ladjice in opazujem zgradbe ob reki. Nočni pogled na velemesto je res nekaj posebnega.

Bangkok, Tajska, 18. november 2023 

Nedelja je in imam še en dan za ogled Bangkoka. Včeraj sem res veliko videl in prehodil, zato si danes zastavim bolj sproščen dan. Z ladjico se bom zapeljal do China Towna (Kitajsko mesto), da začutim utrip mesta še tam.

Sprehod po China Town v Bangkoku je kot potovanje skozi čas in prostor, ki te prevzame s svojo intenzivno energijo in živahnostjo. Ob vstopu v to prečudovito mesto z dišečimi ulicami in pisanimi tržnicami, te objame mešanica vonjev azijske kuhinje, ki se prepleta v zraku. Vsak korak je kot potovanje skozi zgodovino in kulturo, saj se ob vsakem obratu razkriva nova podoba tega živahnega kraja. Slišiš glasne tržne prodajalce, ki ponujajo svoje blago, občutiš vibracije množice, ki se pretaka po ozkih ulicah, in opaziš raznoliko paleto barv, ki krasijo stavbe in trgovine. Občutek, ki te prevzame, je mešanica radovednosti, navdušenja in čudenja nad bogastvom in raznolikostjo tega kraja, ki te popelje v neko drugo resničnost, polno življenja in vzburjenja.

Medtem ko sem raziskoval templje, sem naletel na eno izmed najbolj osupljivih zgodb, ki mi je razkrila bogato zgodovino in kulturno dediščino tega kraja. Na moji poti sem odkril Wat Traimit, tempelj, ki skriva nenavadno skrivnost - Kipa Zlatega Bude, uradno imenovanega Phra Phuttha Maha Suwanna Patimakon. Ta izjemna figura, visoka približno 3 metre, se je izkazala za mojstrovino inženiringa in umetnosti, a njena resnična veličina je bila zakrita pod nepričakovanim plaščem skrivnosti. Zgodovina tega kipa je skoraj tako neverjetna kot njegova izjemna lepota. Izdelan v 13. ali 14. stoletju v Ayutthayi, je bil ta dragoceni kip, prekrit z debelo plastjo ometa in obarvanega stekla, skrit pred očmi sveta. V času invazije so prebivalci skrili to dragocenost, da bi jo zaščitili pred plenjenjem in uničenjem. Tako je bila ta sveta podoba zakrita kot navadna pagoda, pozabljena in spregledana, medtem ko je čas neizprosno tekel. Vendar pa se je usoda te skrite mojstrovine obrnila leta 1955, ko so med premestitvijo kipa po nesreči odstranili del ometa. Pod plastjo skritega se je razkrila resnična narava tega kipa - zlato lesketajoča se figura, ki je v svoji lepoti osupnila vse, ki so jo videli. To razkritje ni le odkrilo resnično veličino te figure, temveč je tudi razkrilo enega največjih zlatih kipov na svetu.

Ko sem stal pred to izjemno figuro, sem občutil spoštovanje do tistih, ki so varovali to skrivnost skozi stoletja. Njena lepota in zgodovina sta me prevzeli in mi dala vpogled v bogato kulturno dediščino Tajske. Zlati buda v Wat Traimit ni le kip, je simbol vztrajnosti, skrite lepote in neprecenljive kulturne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod.

Phuket, Tajska, 19. november 2023

Sedim na zajtrku in kosilu hkrati, v prijetni restavraciji v mestu Patong na otoku Phuket. Phuket je znan tajski otok, ki slovi po svojih slikovitih plažah, kristalno čistem morju in raznoliki ponudbi za turiste. Ob enih ponoči sem prišel v hotel, potem, ko je letalo imelo 4 ure zamude. Seveda ti tega tu prej ne javijo, ampak spreminjajo zadnji trenutek, tako da sem na letališču čakal 5 ur. Klime na starem letališču v Bangkoku so nastavljene tako, kot je tukaj navada. Na zimski mraz. Potreboval bi bundo, da me ne bi zeblo. V ročni prtljagi nisem imel dovolj toplejših oblačil, bile so v veliki transportni torbi. 5 ur me je zeblo, tako da se nisem mogel izogniti klasičnemu prekletstvu nas zahodnjakov nevajenih takih klim. Že na letališču me je začelo boleti celo telo in glava, danes pa mi telo sporoča, da bom zbolel. Moj prvi vtis o Phuketu je, da je kar lep.  Hotel imam dober kilometer od ene največjih in zato najbolj obljudenih plaž na otoku, Patong Beach. V mestu Patong je tudi najbolj žurerska ulica na otoku, kakšnih 100 metrov dolga in znana po nočnih lokalih, iz katerih odmeva glasna glasba in plešejo domačinke ob stebrih. Otok je dom nekaterih najbolj znanih plaž na svetu, kot so Patong, Kata in Karon, kjer turisti uživajo v sončenju, plavanju in vodnih športih.

Miru tukaj na verjetno najbolj turističnem otoku na Tajskem, ne bom našel.  Tisti, ki me bolje poznajo vedo, da me morje, vročina, vlaga, plaže in poležavanje na njih ne privlači posebej. Na ta največji Tajski otok sem se zapeljal, da vsaj vidim eden od teh otokov, da mi ne bo kasneje žal, da nisem vsaj malo pogledal. Vlaga je veliko večja, kot je bila na celini in vidim, da je v naslednjih dneh napovedano veliko dežja.

Phuket, Tajska, 20. november 2023

Počutim se bolnega, vendar je za danes napovedano še lepo vreme brez dežja. Potem bi se naj vreme pokvarilo. Prijavim se na celodnevni izlet po zanimivih otočkih malo oddaljenih od Phuketa. Verjamem, da bom bolezen bolje prenašal na nogah, kot da se smilim sam sebi v hotelski sobi. Izlet sem si poiskal kar v aplikaciji na telefonu, imenovani »Get Your Guide«, ki sem jo potem tekom meseca še večkrat uporabil. Zjutraj me je voznik kombija pobral v hotelu. Odpeljali smo poprek otoka, iz zahodne strani, kjer sem bil, na vzhodno. Tam smo prestopili na hitri gliser, s katerim smo potovali ta dan. Vožnja z gliserjem je sicer manj udobna, kot vožnja z večjo ladjico, si pa zato toliko hitrejši in v dnevu lahko vidiš toliko več. 

Izlet na otočje Phang Nga Bay pri Phuketu je kot potovanje v čarobni svet tropske lepote in čudovite narave. Kot da bi stopili v živo razglednico s kristalno čistimi vodami, zelenimi lagunami in skrivnostnimi apnenčastimi stolpi, ki se dvigajo iz morja. Naš izlet se prične z udobno vožnjo po turkiznih vodah Andamanskega morja. Medtem ko se dotikamo mehkih morskih vetrov, opazujemo znamenite stolpe iz apnenca, ki izvirajo iz gladke vodne površine kot osupljivi kamniti stražarji.

Najprej se podamo na razburljivo plovbo po lagunah, kjer se  lahko spustimo v vodo in zaplavamo v kristalno čisti laguni, ki nas osvežijo in očarajo s svojo lepoto. Ustavimo se na otoku Hong Island, kjer nas popeljejo po morskih votlinah v okviru kajakaške avanture, ko raziskujemo skrite jame in prehode med apnenčastimi stolpi. Sam sem malo razočaran, ker sem pričakoval, da bom sam veslal, tako pa samo sedim v kajaku zraven domačina in fotografiram.

Naša druga postaja je James Bond Island (pravo ime Koh Tapu), znan po svoji vlogi v filmu "Mož z zlato pištolo". Ko pristanemo na otoku, nas prevzame občutek, da smo vstopili v filmski set, medtem ko se sprehajamo med apnenčastimi stolpi in raziskujemo skrite kotičke, obdane z bujnimi tropskimi rastlinami.

Potem se odpravimo na ogled tradicionalne ribiške plavajoče vasi, kjer iz prve roke doživimo življenje lokalnih prebivalcev in izvemo več o njihovi kulturi in načinu življenja. Plavajoča vas Koh Panyee, znana tudi kot Sea Gypsy Village, je ena izmed najbolj nenavadnih in očarljivih destinacij na Tajskem. Nahaja se v zalivu Phang Nga Bay in predstavlja skupnost, ki živi izključno na vodi. Ljudje v Koh Panyee živijo v hišah, zgrajenih na lesenih palicah in platformah, ki so zgrajene neposredno nad vodo. Te hiše so običajno povezane s potmi in mostovi, ki omogočajo prehod med njimi. Čeprav je vas majhna, ima vse, kar potrebujejo za vsakodnevno življenje, vključno s trgovinami, restavracijami, šolo in celo nogometnim igriščem.

Prebivalci Koh Panyee večinoma živijo od ribištva in turizma. Ribolov je bil tradicionalno njihov glavni vir preživetja, saj je morje bogato z ribami in morskimi sadeži. Poleg tega pa se v zadnjih letih turizem razvija kot pomemben vir dohodka za skupnost. Obiskovalci lahko obiščejo vas, si ogledajo tradicionalne obrti, okusijo lokalno kuhinjo in se seznanijo z načinom življenja prebivalcev. Prebivalci so ponosni na svojo kulturo in tradicije ter radi delijo svoje znanje z obiskovalci. Čeprav živijo na vodi, so ustvarili bogato in živahno skupnost, ki odraža njihovo vztrajnost in prilagodljivost v življenju v tako edinstvenem okolju.

Naslednja postaja je "Pajkova jama" ("Spider Cave" ). Ime je dobila po obliki vhodne odprtine, ki spominja na pajkovo mrežo. Ko vstopimo v jamo, nas prevzamejo impresivne formacije apnenca, ki visijo z vrha in stranic jame. Notranjost jame je osvetljena s sončnimi žarki, ki prodirajo skozi majhne odprtine na stropu, kar ustvarja čarobno atmosfero. Ena izmed zanimivosti te jame je tudi dejstvo, da se v njej nahajajo ledeni stalaktiti, ki so običajno oblikovani iz apnenca. 

Medtem ko se dan prevesi v popoldne, se ustavimo na enem od slikovitih otokov v zalivu Phang Nga, Naka Islandu, kjer nas odložijo na plaži. Spravim se v senco in si naročim za pijačo kokosov oreh saj je to način, da si tako rezerviraš ležalnik v senci. Drugače sediš na žgočem soncu. Sprostim se in preprosto uživam v sončnih žarkih ob zvokih nežnega šumenja morja. Grem v vodo in prvič in zadnjič na dopustu zaplavam v morju. Voda je res zelo topla. Prostori za plavanje so ograjeni s plavajočo ograjo, ki te ščiti pred gliserji. Kaj veliko prostora za plavanje pa znotraj teh ograjenih odsekov tako nimaš, ljudje se bolj namakajo, nekateri so celo neplavalci, kot lahko vidim.

Ko se vrnem v hotel ugotovim, da me je sedaj dokončno vrglo, do nadaljnjega bom ležal v hotelu in upal, da se čim prej pozdravim. Nos si brišem kar z brisačo, ker se mi vliva brez prestanka.

Phuket, Tajska, 25. november 2023

3 dni sem večinoma preživel v hotelski sobi, z občasnimi izhodi za hranjenje. Bolela me je vsaka koščica v telesu. Spal sem v sedečem položaju, ker mi je tako lilo iz nosu. Po nasvetu sorodnice zdravnice sem v lokalni lekarni nabavil zdravilo, ki mi je pomagalo, da sem se malo izvlekel. Zunaj je večino tega časa tako deževalo. Čeprav bi sedaj moralo biti sušno obdobje, vsaj po mojem vedenju, ki je morda napačno. Sklenem, da je ležanja dovolj in da je čas, da se spet premaknem.

Nagledam si 2 templja, ki sta na Phuketu vredna ogleda. Najlažje bi bilo priti do njiju, če bi si izposodil motor ali vespo. Imam pa težavo. S sabo nimam mednarodne vozniške, tukaj pa sem ugotovil, da si lokalni policisti zelo radi povečajo prihodke, da oglobijo turiste brez mednarodne vozniške. Slovenska, ki je bila dovolj povsod po svetu v zadnjih letih, tukaj ne velja kaj dosti. Tako se odločim, da bom poskusil srečo s taksisti. Zgodaj zjutraj se sprehajam po ulici in ko me taksist na motorju ogovori, če potrebujem prevoz, muj rečem, da lahko, če me pelje do templja Wat Chalong. Je kar začuden, saj turisti motor izberejo za prevoz po mestu, ne do kakih 45 minut oddaljenega templja. Jaz pa nočem spet v klimatiziran taksi, da se spet bolj prehladim in sem zato sklenil, da se peljem s motorjem. Na koncu se dogovoriva za ceno. Ko revež najprej zavije na črpalko mi je jasno, da ni bil pripravljen na tako dolgo vožnjo. Poveznem si čelado, ki mi jo poda in najino vijuganje med avtomobili se prične. Prijatelj mi je rekel, da si veliko upam, če sem šel na tako vožnjo s taksistom z motorjem. Ko sva menjevala pasove in kršila cel kup prometnih predpisov, bi se lahko strinjal z njim. Sem pa užival na motorju, brez klime in z vetrom v laseh. Na koncu moj voznik nikakor na končni lokaciji ne najde templja, ki je najbolj znan tempelj na otoku. Ustaviva se in jaz poiščem pot na telefonu in ga vodim. Očitno že zelo dolgo ali pa nikoli ni bil tukaj pri njem.

Wat Chalong na otoku Phuket je najpomembnejši budistični tempelj na otoku. Zgrajen je v čast dveh pomembnih menihov, Luang Pho Chaema in Luang Pho Chuanga, ki sta vodila prebivalce okrožja Chalong v boju proti Kitajcem in s svojim znanjem zeliščne medicine pomagala poškodovanim. Ena izmed najbolj priljubljenih značilnosti Wat Chalong je tudi prostor za ohranjanje relikvij slavnega budističnega meniha, Luanga Pho Chama, ki je bil znan po svojih čudežih in zdravilnih močeh. Veliko vernikov obišče tempelj, da se poklonijo tem relikvijam in prosijo za srečo in blagoslov. Ena izmed najzanimivejših stvari je Stolp sreče, kjer lahko obiskovalci  stresajo škatle z bambusovimi palicami , ki predstavljajo njihova vprašanja, da bi izvedeli odgovor menihov. Velika Pagoda je eden od najbolj prepoznavnih delov templja. Ta stolp je visok več kot 60 metrov in ima tri nadstropja. Vsako nadstropje je okrašeno s številnimi majhnimi kipi Bud. Notranjost stolpa gosti kip Luanga Pho Chaema, ki je postavljen v najvišje nadstropje. V vsakem nadstropju so tudi slike iz življenja Bude in različni drugi budistični artefakti. Z vrha stolpa se ponuja čudovit razgled na okolico, vključno z okoliškimi otoki. Poleg duhovnega pomena je Wat Chalong tudi kulturni center, kjer se odvijajo številni verski festivali in prireditve, kot tudi različne dejavnosti, kot so meditacija in učenje budističnih naukov.

Po ogledu templja me spet čaka naporno barantanje s taksisti, da bi me pripeljali na naslednjo lokacijo, k Velikem kipu Bude, ki kraljuje na 400 metrov visokem hribu Nakkerd in ponuja osupljiv razgled na okolico. Njegova gradnja se je začela leta 2004 in je trajala več let, dokončan pa je bil leta 2010.  Veliki Buda predstavlja budistične vrednote, kot so mir, ljubezen, modrost in sočutje. Kip je visok približno 45 metrov in je izdelan iz armiranega betona in prekrit s tanko plastjo belih marmornih plošč. Postavljen je v meditativnem položaju, ki simbolizira premagovanje zla in strasti. Njegova impozantna velikost in mirna drža takoj pritegneta mojo pozornost. Počutim se prav drobcen ob njegovi mogočnosti.

Za vzpon na hrib sem nagrajen s čudovitim razgledom na Phuket, Andamansko morje in bližnje otočje. Poleg tega je okolica kipa obdana z mirnimi vrtovi, meditativnimi potmi in budističnimi svetišči, ki ponujajo prostor za umiritev uma in kontemplacijo.

Moj mir je prekinjen, ko sem trudim dobiti prevoz za normalno ceno nazaj do hotela. Taksisti na tem osamljenem hribu izkoriščajo priložnost in zahtevajo več kot dvojno ceno, ki bi jo plačal v aplikaciji Grab. Po kakšnih 45 minutah končno uspem dobit taksista preko aplikacije, ki me odpelje do hotela. Danes sem se med drugim naučil, da me ne pride nič ceneje, če grem na oglede sam in se celi dan mučim s cenami prevozov, kot če bi plačal voden izlet na te lokacije, ki vključuje prevoz. 

Phuketa imam počasi dovolj. Zadnja dva dni je spet deževalo. Oba dni sem se trudil po par tednih vsaj malo obuditi mojo formo z 10 kilometrskim tekom. Obakrat me je dobil dež. In pri teku sem se počutil, kot da bi me zaprli v turško savno in bi v njej tekel 10 kilometrov. Pulz se mi še par ur po teku ni umiril, tako da sem vedel, da to ni najbolj zdravo početje. Odločim se, da se premaknem na sever, v Chiang Mai, kjer se bo odvijala tudi moja tekma.

Chiang Mai, Tajska, 28.november 2023 

Nekoč skrito med gorskimi vrhovi, obdano z zelenimi gozdovi in prežeto z duhovnostjo, leži Chiang Mai, mesto tisočerih čudes. Mesto je bilo nekoč prestolnica kraljevine Lanna, kar se odraža v njeni arhitekturi, kulinariki in kulturi. Tukaj so se prepletale trgovske poti na stari svileni poti in je cvetela kultura.

Chiang Mai je bil moja ljubezen na prvi pogled. Z letalom sem letel 2 uri iz Phuketa na skrajnem jugu do Chiang Mai-ja na severu Tajske. Tokrat sem se za letališče opremil s tremi plastmi dolgih rokavov in Bufom in je bilo ravno prav. Tudi letalo je tokrat letelo po urniku in brez zamude. Takoj, ko smo pristali sem sem počutil domače. Zraven letališča se je dvigal hrib, zelo podoben Pohorju nad mojim domačim mestom. Čeprav je trenutno 31 stopinj, je to suha vročina, ki prija in še malo pihlja vetrič. Letališče je le 5 kilometrov od centra mesta in prevoz do tja je hiter in poceni. Medtem ko na Phuketu od turistov slišiš v 95% primerov ruski jezik, tukaj govorijo angleško in nemško. V mestu je preko sto templjev, okoli mesta pa narodni parki.

Stare mestne zidove, ki obdajajo Chiang Mai, so zgradili v 13. stoletju, da bi zaščitili mesto pred morebitnimi napadi. Danes so ti zidovi in jame del zgodovinskega spomenika, ki priča o bogati preteklosti mesta. Staro mesto je dom številnim čudovitim budističnim templjem, ki so pomemben del tajskega kulturnega in verskega življenja. Med najbolj znanimi templji so Wat Phra Singh, Wat Chedi Luang in Wat Chiang Man, ki vsak po svoje ponuja edinstveno doživetje in arhitekturne značilnosti.

Staro mesto je tudi prizorišče številnih kulturnih festivalov, ki oživijo ulice z barvnimi procesijami, tradicionalnimi plesi in glasbo. Med najbolj znanimi festivali je cvetlični festival, ko tisoče papirnatih luči osvetljuje nebo, kar ustvarja čarobno vzdušje. Sprehod po ozkih ulicah starega mestnega jedra je pravo potovanje v preteklost, kjer se prepletajo tradicionalne tajske hiše, barvite trgovine in majhni templji. Arhitektura odraža vplive budistične, kitajske in burmanske kulture, kar daje mestu edinstveno in slikovito podobo.

Chiang Mai, mesto sanj in čudes, je več kot le destinacija na zemljevidu. Je potovanje skozi čas in prostor, kjer se duša lahko izgubi in najde ter kjer se vsak korak spremeni v nepozabno pustolovščino. Ponoči se trgovci prebudijo in razgrinjajo svoje zaklade na Nočnih bazarjih, kjer se prepletajo vonji, barve in zvoki, ki vabijo popotnike v svoje objeme. Okusi severne Tajske očarajo vsak brbončic, vsak ugriz pripoveduje zgodbo stare tradicije in ljubezni do hrane. Khao soi se prepleta z aromami curryja, som tam eksplodira v ustih s svežino papaje, mango s kepami riža pa se topi na jeziku kot nebeška poslastica.

Vzdihljaji džungle in pesem slapov vabijo pustolovce v naravo, kjer se duša poveže z zelenimi prostranstvi in srce najde mir ob pesmi ptic. Narava vabi v neposredni bližini mesta.

Chiang Mai je dom številnim čudovitim budističnim templjem, med katerimi je najbolj znan Doi Suthep, ki se nahaja na hribu nad mestom in ponuja osupljive razglede.

Mesto je tudi odličen kraj za razvajanje z tradicionalno tajsko masažo, ki je znana po svojih zdravilnih lastnostih in pomirjujočem učinku. Na masažo so me dekleta vabila na vsakem koraku. Ker pa mi je vsiljivost vabljenja šla na živce, se nisem odzval in sem morda zamudil prijetno izkušnjo.

Odločim se, da si bom v tem mestu ustvaril začasni dom za vseh 16 dni, ki so mi preostali do odhoda domov. Imam srečo in preko Booking.com najdem lep in miren hotel, z bazenom v katerem lahko normalno plavam in voda ni mrzla. Soba je udobna in moderna. Vse to me stane 500 eur za 16 noči, kar je zelo ugodno.

Praznovanje Loy Krathong, Chiang Mai, Tajska, 28.november 2023

Imam srečo, da sem prišel ravno pravi čas, da prisostvujem praznovanju praznika Loy Krathong, v starem mestnem jedru. Praznovanje Loy Krathonga pogosto vključuje ognjemetne predstave, glasbene koncerte, tradicionalne plesne predstave in druge kulturne dogodke, ki oživijo mestne ulice in parke. Ti dogodki privabljajo tako domače kot tuje obiskovalce in dodajo praznovanju še večjo raznolikost in veselje. To noč se okrog obzidja starodavnega jedra vije neskončna procesija plešočih, v starodavne tradicionalne noše našemljenih skupin ljudi. Vsaka skupina predstavlja neko zgodbo iz njihove bogate zgodovine. Iz spremljevalnih zvočnikov skupin odmeva glasna tradicionalna glasba.

Loy Krathong je eden najbolj priljubljenih in prazničnih dogodkov na Tajskem, ki ga praznujejo vsako leto v novembru, običajno na polno luno 12. meseca tajskega lunarnega koledarja. Ta praznik je znan po svoji lepoti in simboliki ter je priložnost za Tajsko prebivalstvo, da izrazi hvaležnost in odpuščanje ter se znebi slabih občutkov in neželenih dogodkov iz preteklega leta. Praznik je priložnost za izražanje hvaležnosti za prejete blagoslove, prosjačenje za srečo in blaginjo v prihodnjem letu ter simbolizira tudi očiščenje uma in srca ter ponovno povezavo z naravo in skupnostjo.

Glavna značilnost praznovanja je izdelava in spuščanje majhnih splavov, imenovanih krathongi, na reke, jezera in kanale. Ti splavi so običajno narejeni iz bananinega debla, okrašeni s cvetjem, svečami, kadilom in drugimi okraski. Spuščanje krathongov simbolizira izražanje hvaležnosti reki in boginji reke Mae Khong ter prošnjo za odpuščanje za pretekla dejanja.

Poleg krathongov se med praznovanjem tega praznika na tajskih rekah pojavijo tudi tisoče plavajočih luči, imenovanih khom loi, ki ustvarjajo čarobno vzdušje in osvetljujejo nočno nebo. Poleg tega ljudje na krathonge postavijo sveče, ki zagotavljajo dodatno osvetlitev in dodajajo romantično vzdušje praznovanju. Poleg spuščanja krathongov in luči praznovanje Loy Krathonga vključuje tudi različne tradicionalne obrede in ritualne dejavnosti, kot so obiski templjev, molitve, meditacija in darovanje hrane in daril budističnim menihom.

Izlet v gore, Chiang Mai, Tajska, 30.november 2023

Moja duša in telo sta si zaželela malo gibanja v naravi. Zato sem na Get Your Guide poiskal celodnevni izlet v narodni park Doi Ithanon. Izlet je vključeval pristop na najvišjo točko Tajske, goro Doi Ithanon in krajši treking imenovan Pha Dok Siao Natural Trail, ki vodi do vasice, kjer živi gorsko pleme Kareni.

Ob 7.00 uri zjutraj sem peš oglasim na dogovorjenem mestu. Zbere se nas poln manjši avtobus za kakšnih 9 ljudi in odrinemo na pot do narodnega parka. Pripravljen na borbo s klimami ima s sabo v nahrbtniku polno toplih oblačil. Sedaj sem že izkušen popotnik po Tajski.

Najprej smo se ustavili pri znamenitem slapu z imenom Wachiratan. Slap Wachiratan je prelep naravni dragulj, ki se nahaja v nacionalnem parku Doi Inthanon. Ta čudovit slap je eden najvišjih v državi, ki se dviga približno 70 metrov nad tlemi. Njegova osupljiva lepota je vsekakor vredna obiska za ljubitelje narave in avanturiste. Ob prihodu k slapu nas prevzame moč padajoče vode, ki ustvarja osvežujoč pršec in pomirjujočo zvočno kuliso. Okoli slapa se nahajajo tudi različne poti in točke za opazovanje, kjer lahko uživamo v naravni lepoti in si naberemo energijo ob zvokih narave.

Naslednja postaja je kraj, kjer se pričen treking imenovan Pha Dok Siao Natural Trail, ki je čudovita treking pot v nacionalnem parku Doi Inthanon. Treking vodi do vasice, kjer živi gorsko pleme Kareni. Pleme Karen je etnična skupina, ki živi v gorah na severu Tajske in v sosednjih državah, kot so Mjanmar (Burma), Laos in Kitajska. Pripadniki plemena Karen so znani po svoji bogati tradiciji in oblačilih, ki pogosto vključujejo svetle barve in ročno izdelane vzorce. Nekateri pripadniki plemena še vedno živijo tradicionalno življenje, odvisno od kmetijstva, gojenja riža in obrti. Včasih so se ukvarjali z gojenjem opija, kot glavno dejavnostjo. Še nedolgo nazaj tudi niso imeli papirjev, kot Tajski državljani in so živeli v gorah, brez državljanskih pravic. Zato niso imeli urejenih vprašanj glede pravic do zemlje, migracije in dostopa do izobraževanja. Nekateri so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi konfliktov in preganjanja.

Začetek poti je označen s tablo, ki nam pove, da vstopamo v nacionalni park. Odpravimo se na pohod skozi gosto tropsko vegetacijo. Med potjo imamo priložnost opazovati različne vrste rastlin in živali ter uživati v čistem zraku in miru narave. Pot nas vodi skozi bujne gozdove, mimo slikovitih razglednih točk in do osupljivih slapov. Ena od glavnih znamenitosti na poti je slap Pha Dok Siao, ki je visok in impozanten ter ustvarja osvežujoče okolje za počitek in sprostitev. 

Na trailu so nas opozorili tudi na par zelenih kač na drevesih in na za vsaj dve pesti velikega pajka. Ta del bi mogoče lahko preskočili, ker bom tukaj čez dober teden tekel, tudi ponoči. Pri sebi sem prepričan, da te kače niso strupene, ker vodnik ni delal velike panike. Mogoče se pa motim.

Na končni točki trekinga, v vasi Karenov, nam predstavijo, kako gojijo in predelujejo kavo. V preteklosti  so bila nekatera plemena vpletena v gojenje opija. Opijski mak je rastlina, iz katere pridobivajo opij, surovino za proizvodnjo opiatov, kot je morfij. Danes namesto opija gojijo riž in predvsem kavo. Gospod, ki nam je predstavil faze pridelave kave nam je v šali dejal, da če ne bomo kaj kupili, bodo morali spet gojiti opij. 

Potem, ko v vasi pojemo kosilo, se odpravimo proti gori Doi Inthanon, ki  je najvišja gora na Tajskem. Nahaja v istoimenskem narodnem parku in je visoka 2.565 metrov. Če bi kdo pomislil, da smo se na goro povzpeli, se moti. Sploh ne vem, če imajo peš pot na njo. Ko sem vprašal, kje bi lahko šel peš so me le čudno pogledali in mi rekli, da je tu poleti tudi do 45 stopinj in da gor ne hodijo peš. Po široki cesti smo se zapeljali do parkirišča pod vrhom, kjer se prične sprehajalna pot Ang Ka Nature Trail. Le ta je prijetna sprehajalna pot skozi tajski deževni gozd. Pot je krožna in dolga približno 360 metrov. Med sprehodom po tej poti opazujemo čudovito rastlinstvo, vključno z mahovi, orhidejami in različnimi vrstami dreves. Vmes pridemo do točke, kjer je postavljen napis za fotografiranje, da si na najvišji točki. Le ta je v resnici še malo naprej, a je tam premalo prostora za velik napis. Z vrha ni razgleda, kot smo ga vajeni z naših vrhov. Okrog tebe je le gost deževni gozd.

V panorami lahko uživamo malo nižje, v templju Doi Inthanon, ki se nahaja v bližini najvišjega vrha. Ta tempelj ima dva stolpa, zgrajena v čast kralju Bhumibolu Adulyadeju in kraljici Sirikit. Stolpa predstavljata izraz spoštovanja do tajske kraljeve družine, ki se je zavzela za ohranitev tega področja. Okrog stolpov uživamo v prekrasno urejenih vrtovih. Za nami je prekrasen dan in čeprav bi jaz seveda več hodil peš, sem pomirjen in zadovoljen.

Tempeljska Tajska tapiserija, Chiang Rai, Tajska, 3.december 2023

Če se nahajaš na severu Tajske skoraj ne moreš uiti brez obiska mesta Chiang Rai. Ime Chiang Rai v tajščini pomeni Mesto kralja. Medtem, ko je sestrski Chiang Mai znan po svojih starih templjih, so trije neverjetno zanimivi moderni templji v Chiang Rai-ju zgrajeni v zadnjih 25 letih. Voden izlet sem spet rezerviral in plačal preko aplikacije Get Your Guide. Tokrat so me ob 7.00 uri pobrali s kombijem kar v hotelu. Pred nami je bilo tri urno potovanje v Mesto kralja. V komentarjih izleta sem videl, da so se mnogi pritoževali, da so vozniki kombijev vozili, kot da so na dirki Formule 1. In jih je bilo strah nesreče. Meni se ni zdelo pretirano, pa še razumel sem, da mora voznik voziti dovolj hitro, da bomo imeli poleg sedem urne vožnje, še kaj časa za ogled templjev. 

Najprej smo se ustavili v templju Wat Huay Pla Kang, znanem tudi kot Veliki beli tempelj Kuan Im. Zgrajen je v čast Kuan Im, boginje usmiljenja. Njegova zgodba je povezana s tajsko in kitajsko budistično tradicijo. Tempelj je nov, ustanovljen je bil leta 2001 in je postal priljubljena turistična destinacija. Glavna atrakcija templja je ogromen kip Kuan Im, boginje usmiljenja, visok več kot 20 metrov.

Tempeljsko trilogijo Odštekanih treh nadaljujemo z večini obiskovalcem najbolj impozantnim. Tempelj Wat Rong Khun, znan tudi kot Beli tempelj, je bil odprt za javnost leta 1997. Gradnja templja je trajala več let, saj je umetnik Chalermchai Kositpipat nenehno dodajal nove elemente in posodabljal strukturo. Razlog za gradnjo tega neobičajnega templja je bil izrazito umetniški, saj je Kositpipat želel ustvariti edinstven verski spomenik, ki združuje tradicionalno tajsko arhitekturo z modernim umetniškim izrazom. Beli tempelj, predstavlja prehod med zemeljskim življenjem in nirvano. Bela barva simbolizira čistost in modrost. Tempelj je poleg bele barve znan po detajlih, ki vključujejo sodobne motive in skulpture. Zanimivo je, da ni posvečen le eni religiji, ampak služi kot center duhovne poučitve in kulturnega izraza.

Trilogijo iz Chiang Rai-ja zaključimo z Modri templjem. Le ta je prepoznaven po svojem bleščečem odtenku modrega safirja, ki krasi stene templja, strehe in kipce. To je kar nenavadna dekorativna izbira v državi, kjer so večinoma templji izdelani iz zlata. Modra barva je simbolno povezana s čistostjo, modrostjo in pomanjkanjem materializma, k čemur stremijo budisti. Tempelj predstavlja fascinantno združitev tradicionalnih budističnih vrednot in klasične tajske arhitekture s skrajno sodobnimi oblikovalskimi izbirami. Modri tempelj je zasnoval Putha Kabkaew, študent umetnika, ki je zgradil ekscentrični Beli tempelj in se pozna njegov vpliv. V tajščini je Modri tempelj znan kot Wat Rong Suea Ten ali Tempelj plešočega tigra. Tu je nekoč stala druga starodavna tempeljska zgradba, tigri pa naj bi se prosto sprehajali po njej, ko je bila pred skoraj sto leti zapuščena. Modri tempelj, kot ga poznamo danes, je v primerjavi s tem povsem nov. Lokalna skupnost je odločila, da bo tempelj obnovila leta 1996 in začela projekt leta 2005. Gradnja je bila uradno končana leta 2016, vendar se Modri tempelj še vedno dograjuje.

Traili po pragozdu, Chiang Mai, Tajska, 5. december 2023

Od kar sem šel od doma, še nisem tekel po hribih. Dva krat sem tekel po cesti v Phuketu in dva krat sem v Chiang Maiju obtekel staro mesto okrog obzidja. Podplati me srbijo, da bi vsaj malo preizkusil potke v pragozdu, preden se odpravim na tekmo. Do tekme je še samo 5 dni in je zadnji čas, da kaj ukrenem. V aplikaciji All Trails, ki jo uporabljam za iskanje planinskih poti po svetu, poiščem trail, ki se nahaja v neposredni bližini mesta. Le 20 minut vožnje s taksijem naj bi bilo do pričetka tako imenovanega Traila menihov. Le ta vodi na 1.100 metrov visok hrib nad mestom Doi Suthep, kjer je na vrhu znamenit tempelj Wat Phrathat Doi Suthep.

V aplikaciji Grab si poiščem prevoz in že po par minutah vijugam po mestnih ulicah proti obrobju. Ko po kakih 20 minutah prispem na pričetek traila, sem prijetno presenečen, kako lahko in hitro je bilo priti na obrobje mesta. Malo mi postane žal, da to nisem naredil že prej. Pričnem z vzponom in takoj začnem uživati v naravi okrog mene in globljem dihanju. Potreboval sem že to. Čeprav je kar vroče me ne moti, saj tukaj ni tako vlažna vročina, kot ob morju. Pot je zelo lepa, na trenutke zahtevna, saj strmina tu pa tam zahteva, da si pomagaš z rokami.

Sredi vzpona pridem do manjšega in zanimivega templja, imenovanega Wat Pha Lat. Večina tu zaključi vzpon, saj je nadaljevanje poti bolj zahtevno. Tempelj se nahaja sredi bujnega tropskega gozda in počutim se skoraj kot Indiana Jones, ko ga ugledam. Tukaj je kar nekaj ljudi, saj je do templja speljana tudi cesta naokrog. 

Po ogledu nadaljujem z vzponom proti vrhu. Na tej poti sem večinoma sam. Na trenutke je zelo strmo in prvič se zavem, kakšni strmi vzponi me verjetno čakajo na tekmi. Tik pod vrhom hriba priplezam na cesto in se priključim množici obiskovalcev, ki so prišli pogledat velik zlat tempelj Wat Phrathat Doi Suthep. Čeprav sem že videl zadnje tedne veliko templjev, me ta spet navduši. Je zelo razkošen in velik. 

Po ogledu templja se usedem k stojnici ob cesti, kjer popijem kokosov oreh in Coca Colo, ter obnovim zalogo vode. Preoblečem se v suha oblačila, da bi se vrnil v dolino. Potem pa v trenutku prebliska še malo pogledam v aplikacijo All Trails, če je še kaj zanimivega v bližini. In najdem, da lahko od tukaj nadaljujem po trailu,  ki obljublja lepe slapove. Hitro si premislim z odhodom v dolino. Pri tem ne vzamem resno komentarje uporabnikov v aplikaciji pod opisom, da je trail težak za orientacijo in pravi pragozd.  

Že nadaljevanje traila Wat Pha Lad Waterfall - Mon Tha Than Waterfall Looop z mesta kjer štartam, brez telefona in gpx sledi ne bi našel. Komaj vidna stezica za zapuščeno barako sredi ničesar ni obljubljala kake poti. Pa mi telefon reče, da je prava. Malo pomišljam, kaj se grem, potem pa zavijem na komaj vidno stezico. Nekajkrat se skoraj obrnem, malo me stiska pri srcu samega sredi tiste goščave. Vmes se pojavijo naenkrat UTMB markacije, ki mi povedo, da sem na progi za tekmo. Dokler sem na tem markiranem delu poti, je super. Potem me telefon spet usmeri nekam navzdol v goščavo. Naenkrat se pred mano pojavi prekrasen slap, sredi ničesar. Potem ko poslikam slap iz vseh kotov, moram prebresti potok, drugače ne gre. Nekaj se sicer trudim, da bi ga prečkal po kamnih, pa mi spodrsne in do kolen stopim v vodo.

Malo najprej srečam tri Italijanke. Pravijo, da so se izgubile, da ni poti naprej.  Rečem jim naj gredo z mano. Kmalu mi je jasno, zakaj pravijo, da ni poti. Pot zavije v navpično strmino navzdol. Zglajena zemlja in nobene opore za noge. Počasi plezam dol, tako da se držim za natrgana stebla bambusa, ki so edine fiksne točke in so jih očitno v obupu natrgali moji predhodniki. Noge postavljam le na trenje. Nočem misliti na to, kaj bo, če se kateri bambus do konca odlomi. To ne bi bilo drsenje, to bi bil bolj prosti pad. Italijanke nočejo za mano, pametno. Verjetno bodo šle raje celo pot nazaj. Ko pridem iz tega nevarnega dela, naletim na naslednji lep slap. Ter na tablo, če bi šel s te strani, da je pot zaprta in prehod prepovedan. Malo nižje je še tretji slap. Ta slap je dosegljiv od spodaj po cesti z avtom, zato tu spet srečam ljudi.

Še par kilometrov hodim po asfaltni cesti, da pridem do glavne ceste, kjer je zapornica za slap. Tukaj me s kamiončkom pobereta dve domačinki, ki sta ravno zaključili z delom na kontrolni točki pri zapornici, ki sta jo spustili. Sedem zadaj na nakladalni del in zapeljeta me do mesta. Ko me odložita, se ne vem zakaj odločim, da bom še teh sedem kilometrov po mestu do hotela pešačil. Mi pa zato hladno pivo in večerja na koncu poti še bolj pašeta. Za mano je naporen in zelo lep dan. Se že veselim tekme, ko bomo tekli po takem pragozdu.

Registracija in dvig štartnih številk, Doi Inthanon Thailand by UTMB, Chiang Mai, 7. december 2023

Dva dni pred tekmo je prišel trenutek, ko bom končno lahko šel na prizorišče štarta, kjer bom opravil registracijo in dvignil štartni paket s štartno številko. Prireditveni prostor se nahaja v botaničnem kraljevem parku imenovanem Royal Park Rajapruek. Lani je bil štart moje razdalje v 100 kilometrov oddaljenem kraju na drugem koncu narodnega parka. Letos so štart premaknili v botanični park pri mestu, ker so ugotovili, da je toliko tekačev na štartu velika obremenitev za narodni park. Moja letošnja proga je krožna. Štart in cilj sta na istem mestu. Štartal bom na drugi najdaljši razdalji z imenom Elephant 100, s 95 kilometri in 5.860 metri vzpona. 

Na tekmi bomo tekmovalci iz 90 držav (na letošnjem finalu UTMB v Chamonixu smo bili iz 70 držav). Pri proceduri pridobitve štartne številke sem spoznal azijsko pedantnost. Vsaj petkrat sem moral pokazat potni list in prepustnico, ki smo si jo morali narediti preko aplikacije. Vsakič so si vzeli čas, da so dobro pogledali, če sem res isti človek na obeh dokumentih. In to klub temu, da po tem, ko sem papirje pokazal prvič, ne bi mogel drugače priti v ograjen prostor. Mogoče so preverjali, če se mi je maska na obrazu vmes stopila. So pač pedantni. Pri kontroli obvezne opreme sem še v piščalko moral pihnit, da so preverili, če dela. Pri prvi pomoči, kjer ni točno pisalo, kaj bi naj to bilo, sem se moral narediti, da ne razumem, ker so domnevam hoteli videti še kakšno gazo. Pa prvič moram imeti na tekmi led svetleči trak zraven. Lepo sem se smejal in kimal in na koncu dobil podpis, da je z opremo vse v redu.

Ko prispem v park, sem nad prizoriščem fasciniran. Take štartno ciljne ravnine s templjem v ozadju (Royal pavilijon) še nisem nikjer doživel. Tajci se znajo iti turizem in lepo so poskrbeli za fotogenično točke za fotografiranje v Kraljevem parku, da smo se vsi navdušeno slikali in v svet poslali ogromno fotografij parka. Priznam, ko sem sedel na stopnicah pagode in gledal dol, sem se malo pojokal, od vsega lepega in razburljivega okrog mene.

Na prizorišču me prijetno preseneti veliko število stojnic na razstavnem prostoru z veliko zanimivimi zadevami. Seveda si lahko kupil tudi majico z vsemi imeni nastopajočih za vsako progo.

Počutim se odlično, vremenska napoved je v redu, komaj čakam sobote ob 5:15 zjutraj, ko naj bi štartal v drugem od treh valov.

Doi Inthanon Thailand by UTMB, del 1, Sto kilometrov umirjenosti: Čustvena ultramaratonska pot, 9. december 2023

Na dan tekme vstanem ob 2:30. Budilko sem imel nastavljeno malo kasneje, pa nekako nisem uspel prav zaspati par ur pred tekmo.  Ob 3 uri prispe naročen prevoz. Zvečer mi je lastnica hotela rekla, da bo z mano šel na štart tudi tekmovalec iz Kitajske, ki tudi spi v hotelu. Čakamo ga 20 minut in ker ga ni s taksistom štartava proti 30 minut oddaljenemu štartu. Tja prispem uro in pol pred pričetkom. Park je bil že poln tekačev. Na štartu moje proge naj bi bilo 838 tekačev. Razdelili so nas v 3 valove, štartali bomo s 15 minutnim razmakom. Sam bom štartal v drugem valu ob 5:15.

Končno glasba in signal za štart. Ko tečemo prve kilometre je še tema. Prvih 30 kilometrov mi gre vse neverjetno lahko in hitro. Čeprav je vzpona na prvi klanec kar za 1.020 metrov, imam lahke noge in prehitevam druge tekače, koliko pač lahko na ozki poti. Pri tem sem po občutku največ na 75 procentov tega, kar občutim, da bi lahko šel. Čeprav nisem mesec dni skoraj nič treniral, sem na potovanju vsak dan pešačil, včasih tudi preko 15 kilometrov. Očitno je to pomenilo dober končni trening in pripravo na tekmo za moje telo. V teh prvih 30 kilometrih razmišljam, kako se sem še vrnem na 100 milj, ker tako uživam in je tako lepo. Tečemo po pragozdu in se ukvarjamo z zadevami, kot je prečkanje potokov, plazenje pod podrtimi drevesi po vseh štirih ali po trebuhu, ali pa plezanje preko njih. Na prvi okrepčevalnici na vrhu dolgega vzpona imam za sabo 12 kilometrov in dobrih 1.000 metrov vzpona. Ker je še tema in še ni vroče, tukaj le obnovim zaloge pijače, hrane tukaj niti nimajo.

Sledi 12 kilometrov lepega teka malo gor in malo dol, brez večjih vzponov. Po 24 kilometrih pridemo do okrepčevalnice pri šoli Srinehru. Tukaj je že veliko hrane in to zelo dobre. Z užitkom se najem in imam težavo, da je toliko različnih dobrih jedi, da se komaj ustavim. Vzamem si še čas za neuspešen poskus velike potrebe. Ker je bil štart ob zgodnji uri tega nisem opravil pred tekmo in to me potem jezi cel čas takih tekem. Sledi dolg spust proti naslednji okrepčevalnici Huay Tueng Thao Reservoir na 31 kilometru.

Še vedno se počutim odlično in sem kar malo evforičen, kako dobro mi gre.

Doi Inthanon Thailand by UTMB, del 2, Ultramaratonski Uvidi: Iskanje duhovnega ravnovesja, 9. december 2023

Potem pa pride srednji del tekme, ki izbije ves napuh iz moje glave. Sonce se približuje najvišji točki na nebu in postaja vedno bolj vroče. Vzponi in spusti postajajo vedno bolj brutalni. Med okrepčevalnicama na 31 in 41 kilometrih mi zmanjka vode, sonce pa je neusmiljeno. Sanjam vodo z ledom, s sabo pa imam samo še topel in zelo sladek malinov sok. Na prejšnji okrepčevalnici, ko še ni bilo vroče, sem ga vzel, da bom s sladkorjem dobil energijo. Sedaj ga v vročini ne spravim prav po grlu, pa tudi odžeja me nič. Tudi ko koga srečam, spregovori samo eno besedo: "Vode!" 

Na okrepčevalnici Mae sa elephant camp na 41 kilometru končno pridemo do velikih plastičnih sodov z vodo in ledom. Očitno so vedeli, da nam bo tukaj kriza. Hladno tekočino in led si polivam povsod po telesu. Najraje bi se kar potopil v sod z ledom. Na okrepčevalnici se odločim, da danes ne bom fotografiral, saj se mi zdi, da je vse na meni, vključno z Go Pro-jem enostavno premokro. Organizator je ta del do sem odlično pokril s fotografi. V tem trenutku še ne vem, da jih do cilja več ne bo.

Ko spet krenem na pot, sledi najhujši vzpon na progi, morda tudi najstrmejši na kaki tekmi do sedaj. Naklonina ne popusti od začetka do konca vzpona. Nimam občutka, kako dolgo traja ta borba s strmino, vsekakor pa zelo dolgo. Bojim se, da bi mi počila kakšna preobremenjena in dehidrirana mišica na nogi. Čisto na začetku vzpona se mi zlomi Leki palica. Nisem je kam zataknil za skalo ali korenino, samo premočno sem jo obremenil, ker je tako strmo. Prvi občutek je jeza, da se mi mora to prvič zgoditi ravno tukaj, ko jih najbolj rabim. Potem pa si v glavi vizualiziram misel, ki sem jo prebral na začetku potovanja. Da je 10% celotne slike to, kar se ti zgodi in 90%, kako na to odreagiraš oziroma kako se s tem spoprimeš. V glavo mi pade ideja, da smo včasih po hribih hodili z vejami. Pogledam okrog sebe in poberem bambusovo palico, ki se mi zdi primerna. Močno stiskam gladko palico v prepoteni in od energijskih gelov mastni roki. Kakih 30 minut se vzpenjam z bambusom v roki, dokler mi iz žulja, ki se mi naredi v prepoteni dlani, ne priteče kri. Potem bambusovo palico odvržem in grem naprej le z eno Leki palico. Do konca tekme vidim ob poti še dve odloženi zlomljeni palici in enega tekača, ki je tudi hodil z eno, tako da nisem edini, ki sem mu je na teh strminah to zgodilo. Jaz se potrudim in zlomljeno palico odnesem do tranzicije, čeprav mi gre skozi malo na živce, ko jo nosim v roki.

Na tranzicijo v Chao Pho Luang Uppatham 7 School prispem na peti okrepčevalnici, po tej težki etapi. Za mano je 51 kilometrov in 3.300 metrov vzponov. Najprej se popolnoma preoblečem, saj izgledam, kot bi ravnokar stopil iz bazena. Prvi del sem pretekel v novih tekaških copatih Hoka Tecton X2 in sem bil zelo zadovoljen, zato nisem nameraval zamenjati tekaških copat. Na strmih zglajenih spustih je podplat odlično držal in mi ni nikoli spodrsnilo. Ko pa sem imel enkrat na sebi suhe nogavice, nisem imel srca obuti nazaj mokre in blatne tekaške copate. Zamenjal sem jih za rezervne suhe On Cloud Ultra 2. Kasneje mi zaradi tega ni bilo žal, saj v drugi polovici nismo toliko prečakali globokih potokov in sem bil kaj nekaj časa relativno suh. Pa tudi ti copati so se dobro odrezali. Na okrepčevalnici se pošteno najem in napijem. Še enkrat moram pohvaliti organizatorja, izbira in kvaliteta hrane na okrepčevalnicah je bila nad vsakim nivojem, recimo tudi krepko nad letošnjim UTMB-jem. Stranski učinek dobre hrane je bil, da sem se na vsaki okrepčevalnici dobro najedel, za kar je šlo kar nekaj časa. Kasneje sem videl, da sem bil na tranziciji 40 minut in da sem takrat izgubil nekje 60 mest, ki sem jih toliko prej pridobil v najtežji etapi. Vendar, če se ne bi vsakokrat dobro najedel in napil, tudi na progi ne bi bil tako hiter, tako da je to dvorezen meč.

Sit, spočit in v suhih oblačilih krenem naprej, v drugo polovico poti. Spet se počutim bolje.

Doi Inthanon Thailand by UTMB, del 3, Skrivnosti Tajskega potovanja: Od ultra traila do osebnega umirjenja, 9. december 2023

Ko krenem dalje, je ura okrog štirih popoldan. Sonce in vročina že malo popustita in spet se počutim srečnega in zadovoljnega. V tej drugi polovici dirke bosta do cilja le še 2 okrepčevalnici, razdalje med njimi se povečajo. Ker pa bom velik del tega odtekel in prehodil ponoči, tudi žeja ne bo težava, tako da se ne ukvarjam s tem. Preklopim v stanje zavesti, ko je pač treba samo iti, dokler pač enkrat ne bo konec. In da nič ne razmišljam o koncu, ampak samo o trenutku v katerem se nahajam. 

Čez čas me zagrne tema. Teren okrog nas se veliko spreminja. Včasih tečemo po širokih potkah, potem pa spet brodimo po pragozdu, da si moram odrivati rastlinje od glave z roko, da vidim nadaljevanje poti. Včasih tečem v tihi družbi, veliko popolnoma sam. Včasih mi samota ustreza, potem pa pridejo trenutki, ko me malo grabi strah, da bi se sam v goščavi kje izgubil. In takrat pogrešam družbo tekačev. So obdobja, ko tečem na čelu manjšega vlakca tekačev in utiram in iščem pot skozi pragozd. Tla so včasih suha, potem pa nekaj časa brodimo po vodi, ki se zliva ravno tam, kjer je označena pot. Včasih se mi zdi, da teh vzponov in spustov ne bo nikoli konec. 

Po 64 kilometrih in 4.200 metrih vzponov prispem na okrepčevalnico Khun Chang Khian Highland Research Station. Tukaj se še enkrat fino okrepčam, preden krenem dalje, sam v noč. Pred mano je še kar nekaj vzponov in spustov. Majhni zobci na profilu proge lahko pomenijo kar dolge vzpone in spuste. Ves čas se trudim ali teči ali pa se čim hitreje vzpenjat, saj čutim, da imam še relativno dobre noge. Na drugi strani ti poskusi hitrosti pomenijo tudi desetine bolečih brc v kamne in korenine, pa se vedno nekako ulovim. Parkrat mi uspe "dvojni strel", kot bi rekel sin Nejc, ki rad igra igrice na igralni konzoli. Najprej brcnem v kamen in poletim naprej, potem pa, preden se ulovim, še udarim z glavo v bambusovo vejo, pod katero bi se moral sklonit. Rezultat pa ni hujši, kot da lahko malo preklinjam na ves glas, saj ni v bližini nikogar, ki bi me razumel. No, posledice teh brc na nohtih na nogi so vidne še danes. Zanimivo, da vedno brcnem v oviro z desno nogo in skoraj nikoli z levo. Amatersko uganjujem da zato, ker je moja leva noga odrivna.

Na vzpenjanje z eno palico sem se čisto privadil. Končno po okrepčevalnici Pha Dam Forest Ranger Unit na 83 kilometru pride še zadnji dolgi spust proti cilju. Na trenutke seveda ni niti približno položen. Potem pritečemo v Royal Park Rajapruek in na najbolj noro ciljno ravnino, s pagodo v ozadju. 

Po 20 urah in 55 minutah, po moji uri 98 km in 5.500 m vzponov, po uradnih podatkih 95 km in 5.860 m vzponov, končujem tekmo. Kljub nekaterim težavam, kot je zlomljena palica, sem zelo zadovoljen z rezultatom. Telo mi je odlično funkcioniralo. Poznala se je odsotnost stresa in veliko pešačenja v zadnjih tednih, kljub pomanjkanju resnega treninga. Uvrstil sem se na 235 mesto od 838 in 11 v kategoriji 50 do 54 let. 

Priborjena "Finisher" medalja in brezrokavnik

Opisani ultra trail je bil eden najlepših in najbolj odpičenih v mojem življenju. Vročina v pragozdu niti ni tako moteča, težava je le srednji del dneva, ko ima sonce največjo moč. Vsekakor priporočam tovrstno avanturo. Sem pa kar hvaležen sebi, da se nisem prijavil na 100 milj, ker to bi pa tukaj že mejilo malo na mazohizem. Ali pa kdaj, kdo ve?

Prišel je čas za povratek domov. Zelo se ga veselim, pogrešam družino. Po drugi strani pa čutim, da me doma ne čaka samo dobrodošlica.

Pohorje, Maribor, februar 2024 

Vsak človek je to kar je. Ima svoje strahove, veselja, vrednote, čustva, prednosti in slabosti. In si predvsem želi biti srečen. In osrečevati ljudi okrog sebe. Nekateri me imajo radi in me spoštujejo zaradi tega, kar sem, kaj govorim, pišem in kaj počnem. Drugim grem na živce zaradi tega, kar sem, kaj govorim, pišem in kaj počnem. Oboji imajo do tega vso pravico. Oboji pa me lahko sprejmejo ali ne le takšnega, kot sem. Ne takšnega, kot bi želeli, da sem.

Sedim na vetru pri vznožju razglednega stolpa nad Belevujem na Mariborskem Pohorju. Lep je ta moj dom. To mesto, ta Breg nad njim. Srečni smo, da ga imamo. Pomirja, če ga znaš sprejeti. Globoko vdihnem, zadržim dih in izdihnem. Pomirjen sem.

Pobrežje, Maribor, 8. marec 2024 

Sedim pred prazno stranjo v Wordu na ekranu računalnika in začenjam pisanje te zgodbe. Danes sem vstal ob peti uri zjutraj in prižgal računalnik. Prišel je trenutek, ko končno vem, kaj bi rad povedal z zgodbo o moji Tajski. Nikoli ne pričnem s pisanjem zgodbe o mojih tekaških dogodivščinah, dokler ne začutim, kaj bi sploh rad povedal poleg tega, kar sem videl in doživel. Kaj bi bila rdeča nit, ki bi povezovala zgodbo? Kaj bi sploh rad povedal ljudem, ki bodo brali? Najprej sem napisal to zadnje poglavje. Kar nekaj mesecev je minilo od mojega povratka domov. Veliko se je spremenilo od takrat. Še vedno si nisem iskal zaposlitve. Posvečal sem se drugim stvarem, za katere drugače ne bi imel časa. S sedaj že skoraj bivšo ženo in otrokoma sem se ravno vrnil iz potovanja po Maroku. Bilo je zelo lepo in ponovno smo bili pozitivno presenečeni nad deželo in prijaznostjo ljudi tam. Lepo smo se imeli. 

Rad bi vam pripovedoval o tem živem, prikritem ponosu, ki ga čutimo ultra tekači in alpinisti, ko zares živimo. O razumevajočih pogledih, ki si jih izmenjamo, ko nas nekdo v smehu, začudenju ali posmehu sprašuje, zakaj to počnemo. Morda bi se rad ponorčeval iz kavč komentatorjev ali tistih, ki čutijo potrebo, po utemeljevanju svoje odločitve, zakaj ne tečejo ali se rekreirajo. Ki nikoli ne zamudijo priložnosti, da bi opozorili na to, kako nepotrebna potrata časa so te dejavnosti. Kako pretiravamo. Kako smo izgubili kompas. Kako preganjamo neke svoje globoke težave in strahove. Kako se lahko poškodujemo ali bog ne daj, umremo.

Ljudje se spreminjamo. Različne vrednote. Tako se temu lepo reče. Včasih pride trenutek, ko veš, da moraš po novi poti. Ko stopiš korak nazaj, se zazreš v sebe in se vprašaš, ali si tega zares želiš. Ali ti je tega res treba. In ko si priznaš, da smo vsi v svojem bistvu dobri ljudje. Ki nočemo nič slabega eden drugemu. Ki samo iščemo svojo pot, svojo srečo. In ko včasih pač pride trenutek, ko ugotovimo, da se poti razhajajo in se zahvalimo eden drugemu za vse lepo, kar smo doživeli skupaj. Se objamemo in gremo po svoji poti naprej.

Pred kratkim me je razveselila novica, da sem izžreban za svoj največji in edini izziv, ki sem si ga na športnem področju želel letos. Da ponovno podoživim zgodbo in potovanje po visokih gorah v Alpah pod najvišjimi gorami Evrope. Tor des Géants, 350 kilometrov potovanja v svoje najglobje strahove in tudi dobre strani. Da septembra obrnem še zadnjo stran te knjige, kot se je lepo izrazil moj tekaški prijatelj Matjaž. Že mesec in pol me boli levo koleno. Počen meniskus. Preprečuje mi neke resne teke. Težave so se začele že lani jeseni, pa sem še nekako izvlekel, kar sem si želel. Po 55 kilometrih teka po Šentiljski planinski poti za praznik, 8. februar, pa je koleno dokončno odpovedalo. Pa se ne predam. Delam vaje in vse ostalo, do septembra bom nared še za to dogodivščino. Telo je že malo iztrošeno od vseh izzivov, pred katere sem ga postavljal v življenju. Sem pa pred kratkim prebral misel v knjigi Hitri po petdesetem, ki sem jo na žalost pozabil na avtobusu v Maroku, s katero se popolnoma poistovetim. Bolje je imeti obrabljeno telo, kot neuporabljeno. Se vidimo septembra na štartu v Courmayeurju.

Naš znani povojni alpinist Rado Kočevar, ki je na žalost pred kratkim skoraj stoleten umrl, je dejal: "Važno je samo, da se nikoli ne ustaviš, da si v gibanju, pa bo vse prav."

Tole zgodbo bi zaključil s temi vrsticami legendarnega slovenskega alpinista in pisatelja Nejca Zaplotnika iz knjige Pot:

Dolga, prašna pot je za menoj.

Toda sedaj, ko utrujen, raztrgan

in sam sebi tuj popotnik

stojim na pragu,

ne morem zbrati dovolj poguma,

da bi potrkal in vstopil.

Le toliko postojim,

da mi praznina zaprtih vrat

odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil,

nato jim pokažem hrbet

in drsajočih korakov krenem naprej.

Kam? Sam sebi naproti!