Ultra Trail du Mont Blanc (UTMB) 2023- Iskalci trenutkov Čiste sreče
Other language than Slovene? Please choose:
Prolog
Kaj nas motivira, da se podajamo na tako ekstremne preizkušnje? Včasih zanemarjamo družbo okoli sebe in posvečamo svoj čas treningu za ta edinstvena doživetja. Ali to izhaja iz resnične želje po raziskovanju lastnih zmožnosti in boljšem spoznavanju samega sebe? Ali pa gre preprosto za hranjenje lastnega ega in potrebo po dokazovanju, bodisi sebi ali drugim, česar smo sposobni? Ameriški pisatelj Eliot je zapisal: »Samo tisti, ki se odloči tvegati in iti predaleč, bo lahko ugotovil, kako daleč lahko dejansko gre.« Aristotel pa je izjavil: »Tisti, ki premaga svoje strahove, resnično doseže svobodo.«
Pri tako dolgih tekmah, kot je UTMB, pridejo trenutki, ko se sprašuješ, zakaj to počneš, "kje je fora".
"Mater je težko," pravim Matjažu.
"In kaj boš?" me vpraša.
"Ja nič, šel bom do konca, saj ni druge opcije," odvrnem resignirano in si naložim tekaški nahrbtnik na ramena.
In potem pridejo trenutki, ko se stvari postavijo na svoja mesta v vesolju in si preprosto srečen. Tisti neverjetni občutek "čiste sreče". Sreče brez pogojev, razlag in omejitev. Čiste sreče, ki jo preprosto občutiš v vsakem atomu tvojega telesa in vsaki celici tvojih možganov. Trenutki sreče nekje na krivulji življenja. Pred njimi in za njimi so trenutki, ko morda trpiš in je vse skupaj brez smisla. Ko jo začutiš se zavedaš, da ne bo trajala večno. In poskušaš uživati v teh trenutkih, ko se počutimo močni, vzdržljivi in povezani z naravo. Trenutkih, ko uživamo v lepoti okolice in premagujemo izzive na poti. To so trenutki, ko spoznamo, da bomo uspešno dokončali izjemno zahtevno preizkušnjo, za katero smo se morda pripravljali mesece ali celo leta ali pa kar celo življenje. Trenutki, ko je naš um je osvobojen stresa in strahu. Trenutki, ko se nam zdi, da so vse možnosti odprte in da je prihodnost svetla.
Že v naslednjem trenutku lahko ti občutki izginejo. Zato so toliko bolj dragoceni. Morda smo iskalci teh trenutkov čiste sreče? Odvisniki, ki iščejo trenutke čiste sreče spet in spet ?
"Ali veš, kaj je sreča? Čista sreča? Ne najdeš je v trenutku, ko nekaj dosežeš, ko vse že začneš ponotranjati. Ne, čista sreča je točno v trenutku preden tisto, za čimer se naprezaš, dosežeš, trenutku, ko spoznaš, da boš to dejansko dosegel. V trenutku, ko se ustnice fanta tik pred poljubom približajo ustnicam dekleta, za katero ve, da jo bo morda ljubil vse življenje; to je trenutek, ko se matematiku utrne ideja in točno ve, kako bo izpeljal teorijo, ki se znanstvenikom že dolgo izmika; to je tisti trenutek, ko maratonec na olimpijskih igrah pred seboj zagleda ciljni trak, se obrne nazaj in vidi, da ima dovolj prednosti in ga bo gotovo pretrgal prvi; trenutek, ko ženska spozna, da bo čez nekaj mesecev v svojih rokah držala dojenčka. Takrat, tam na špici Aiguille ďArgentiera, ko naju je pod oblačnim nebom bičal veter, je bil tak trenutek. Bila je čista sreča."
Kilian Jornet
Prijatelji
Pravijo, da se iz napak naučiš več, kot iz uspehov. Če sem se jaz kaj naučil iz moje edine nedokončane tekme v življenju in izkušnje na Tor des Géants leto kasneje, je to, kakšno razliko lahko prinese, če imaš pomoč prijateljev na okrepčevalnicah med samo tekmo. Po karakterju sem človek, ki je lahko dneve hodi tiho v samotni naravi in brez besed uživa v zvokih in prizorih okrog mene. Sem pa tudi človek, ki lahko v družbi ure govori brez prestanka, kadar se mi zdi to ustrezno. Navajen sem bil, da sem tudi dolge preizkušnje opravljal brez resnega "supporta" oziroma pomoči na progi.
"Saj jaz to zmorem," sem si govoril. Ko sem se na UTMB leta 2021 počutil na koncu z močmi, sem verjetno potreboval samo kakšno besedo prijatelja in bi se spravil k sebi. Na TORu sem imel vseskozi pomoč izkušenega ultraša, Veliborja Jovanoviča. In razlika je bila gromozanska. Brez njegove prisotnosti na okrepčevalnicah je vprašanje, kako bi se dogodivščina končala. Od takrat sem sklenil, da bom tudi jaz prosil za pomoč prijatelje, ko se bom podajal v take ekstremne dogodivščine.
Ne samo zato, da bi mi pomagali. Tudi zato, da skupaj doživimo te globoke trenutke, te trenutke čiste sreče, da si delimo izkušnje v življenju, ki nas še bolj povežejo. In kdo bi bil za to letos bolj primeren, kot moj najboljši prijatelj še iz srednje šole, s katerim sva si delila klop vsa štiri leta, Matjaž Vehovar.
"In kaj naj počnem, kako ti naj pomagam?", je skrbelo Matjaža, ki ni imel izkušenj iz ultra tekov.
"Nič posebnega ne rabim, stari," mu pravim.
"Ti samo bodi tam, mi prinesi suho majico na okrepčevalnico, da se preoblečem pred nočjo, da se suh spopadem z nočnim mrazom. Pa rezervne gele in čokoladice mi boš prinesel, da jih ne rabim nositi toliko celi čas s sabo. Pa v rit me boš zbrcal drugo noč, če se bom zaspan preveč obiral na kaki okrepčevalnici," mu odgovorim.
"Kaj pa masaže in ostalo?" ga zanima. Hoče čim bolj pomagat.
"Eh, nič drugega na potrebujem. Ne veš, koliko mi boš pomagal že s svojo prisotnostjo tam. S tem, da bom lahko utrujen govoril s prijateljem v domačem jeziku in ne sedel tam med neznanci in se smilil sam sebi. Da bom lahko kaj potarnal, ko bom imel česa preko glave!" mu razložim bistvo.
Matjaž se dogovori v šoli za izostanek, dobi privoljenje žene Polone (med odsotnostjo imata obletnico poroke), zraven vzame še hčerko Tinkaro in skupaj se odpravimo dogodivščini naproti.
 |
| Z mojo ekipo pred tekmo |
 |
| V pričakovanju starta |
 |
| In z ekipo v cilju |
Amaterji in elitni tekači
Letos je prvič v zgodovini tekma UTMB postala končna preizkušnja "UTMB World Series" v kategoriji 100 milj. To je vrhunec osebnega prizadevanja za preseganje lastnih meja, ki je dostopen tako amaterjem kot elitnim tekačem, potem ko so sodelovali na tekmah UTMB World Series po svetu in pridno zbirali kamenčke za žreb.
Na tekmi z ramo ob rami sodelujejo tako amaterji kot elitni tekači. Naključje je hotelo, da sta barve podjetja Bintegra, kjer sem bil direktor, zastopala tekačica in tekač, vsak iz svoje omenjene skupine. Medtem ko je nam starim dizlom cilj, da progo sploh končamo v okviru dovoljenega časa, 46 ur in 30 minut, je elitnim tekačem seveda cilj, da jo pretečejo čim hitreje in dosežejo čim boljšo uvrstitev. Osvojitev te trase je za mnoge tekmovalce dosežek za celo življenje, saj zahteva vrhunsko pripravljenost, fizično moč in mentalno trdnost. Nekje okrog 60% tekačic in tekačev, ki startajo, po navadi konča tekmo v zastavljenem času.
Martina Klančnik Potrč je prvič štartala na tako dolgi razdalji. Po svojem UTMB oziroma ITRA indeksu je bila med ženskami nekje na 22 mestu po dosedanjih rezultatih. To ji je prineslo direktno uvrstitev na tekmo brez žreba in možnost, da je štartala spredaj v prostoru rezerviranem za elitne tekače. Za pomoč je bil zraven njen mož Janez Klančnik, tudi udeleženec letošnjega svetovnega prvenstva v dolgem trailu v Innsbrucku.
"Pa kaj si ti nora, se sploh zavedaš, kaj si naredila?" sem še med svojo tekmo komentiral Martinino uvrstitev na 12 mesto med vsemi tekačicami. 12 mesto na tekmi, ki velja za "Olimpijske igre" ultra traila. Na tekmi, kjer pridejo vse najboljše na svetu, ki trenutno niso poškodovane ali izven forme.
Moj prijatelj Iztok Gerlič, ki po navadi s svojimi šaljivimi in ironičnimi izjavami zadene bistvo je rekel:" Čuj, kaj pa je te Martini bilo? Na kakih drogah je te "laufala"? Ker to ni več normalno.... S profesionalci je tekmovala... Pri rezultatih ima edina državo navedeno, vse ostale imajo "šuhe" (moja opomba: čevlje)!"
Ja, Martina je dokazala, da se lahko enakovredno kosa s profesionalkami, katere se preživljajo s treningi in tekom. Ker verjamem vanjo (in v moža Janeza) sem jo letos tudi podprl pri njenih ciljih. Predvsem, ker pooseblja vrednote, ki tudi meni veliko pomenijo: trdo delo in strogost do sebe, fokusiranje na zadane cilje in uspešno usklajevanje osebnega, športnega in poklicnega življenja.
 |
| Z Martino po prevzemu štartnih številk |
 |
| Pred samim štartom |
 |
| Martina v cilju, po 28 urah in 21 minutah |
Na startu
Stojim v eni zadnjih vrst velikanske množice tekačev in tekačic, ki so zapolnili trg v Chamonixu, kjer je štartni prostor.
"Pa sem ti rekel, da se postavi bolj spredaj, da ne boš izgubljal časa, ko se bo proga zožila!" kar slišim 12 letnega sina Nejca v moji glavi, kako mi žuga.
Seveda smo, skupaj z Martino, čakali na zadnji trenutek v senci dreves, preden smo se odpravili na trg, kjer se odvija štart. Nekateri so svoja mesta zavzeli že ure pred štartom, da bi bili bolj spredaj. Meni se tega ni dalo, saj se ne znam dobro prerivati, pa tako bi me vmes pritisnilo na malo potrebo in bi moral skočiti iz ograjenega prostora. Martina je lahko šla spredaj v poseben prostor namenjen elitnim tekačem, jaz pa sem se še komaj prerinil iz stranske ulice, mimo horde navijačev, ki so stali takoj za hrbti množice tekačev. Bil sem povsem zadaj, na koncu 2.700 tekmovalcev in tekmovalk, ki smo čakali na štart.
 |
| Množica, že uro in 15 minut pred štartom |
Adrenalin in napetost v meni sta naraščala. Prvič, da se lahko spomnim, me je bilo pred tekmo strah. Strah neuspeha? Leta 2021 so me na na njej gasilci izločili na 135 kilometru, po 33 urah in 47 minutah. 2 minuti prepozen sem bil na kontrolni točki sredi gozda. Moja edina nedokončana tekma v življenju, morda edina nedokončana stvar? Nisem navajen puščati stvari nedokončanih, ne glede na to, zakaj gre. Tista diskvalifikacija me je marsikaj naučila. Da tudi jaz lahko izgubim osebno bitko. Da so tudi naše največje želje lahko v hipu odpihnjene stran. Včasih zaradi naših napak ali pa zaradi stvari, na katere ne moremo vplivati.
Ja priznam. Strah me je ponovnega neuspeha, vem da bo preklemano težko.
"Dum, dum, plosk! Dum, dum, plosk! Dum, dum, plosk!" se ponavlja vedno hitreje. 2 udarcema po zvočniku sledi skupen tlesk z rokami večtisočglave množice. Kocine se mi postavijo pokonci, solze mi orosijo oči.
"Mater, to je to"!" pomislim. Desetletja ukvarjanja z vzdržljivostnimi športi, odprave v Himalajo, ultra trail teki od leta 2015 in zdaj sem tu. Ponovno na štartu najbolj ikonične ultra trail dirke na svetu. Med srečneži, ki jim je to dano doživeti.
 |
| 10 minut do štarta |
"Uživaj v trenutku!" si pravim.
Potem začne po tradiciji igrati skladba skupine Vangelis, Conquest of paradise, da se mi kocine spet postavijo pokonci. Še par minut do štarta. 3-2-1-zdaj in množica tekačev se požene po progi. No mi zadaj se ravno ne poženemo. 3 minute traja, da prečkam štartno črto. Še par minut hoje, da končno lahko začnem počasi teči. Tečemo skozi kordone navijačev. Regljanje rekvizitov, navijanje, ploskanje, igranje inštrumentov, vse to nas spremlja še vsaj pol ure po štartu. Množica navijačev ob progi je neverjetna. Še veliko več jih je, kot 2021, ko je še opletala korona. Na srečo se po prašni poti, po kateri tečemo, zaradi dežja prejšnjih dni ne kadi tako, ko se je pred dvema letoma, ko sem tukaj požrl ogromno prahu.
Spodnji filmček prikazuje štart in prve kilometre poti.
V prvo noč
Zanimivo je, kako delujejo naši možgani. Le dve leti nazaj sem tukaj že tekel. Pa si zapomnil samo, da sem prvih 21 kilometrov odtekel v dobrem tempu, brez, da bi mi kaj težkega ostalo v spominu. Ko pa se vzpenjam po neskončnem in strmem vzponu proti prvemu vrhu, na prelaz Col de Voza na višino 1.665 metrov, pa kar ne morem verjeti, kako dolgo se vleče strmi vzpon. Seveda se sedaj spomnim, da sem tudi prejšnjič tu preklinjal. Je pa užitek gledati okrog sebe in uživati v prizorih, ki jih nudijo najvišje Evropske gore okrog nas.
Med tekom imam vedno veliko časa, da lahko razmišljam o marsičem ali pa se pogovarjam z namišljenim prijateljem v moji glavi. Tako sem se recimo med 140 kilometrskim tekom v Omanu pogovarjal u otrokom, ki sem nekoč bil. In se spraševal: "Ko bi nas otrok, ki smo bili, danes vprašal, kaj je tisto najboljše, kar nas je naučilo življenje, kaj bi mu rekli in kaj bi se nam nato odkrilo?"
S kom se bom pogovarjal tokrat? Ideja se mi porodi iznenada. Seveda, v skladu s tem, kar se trenutno dogaja okrog nas. Umetna inteligenca, chatGPT? Bom kar njega spraševal, kaj meni, mogoče bo zabavno :)
Jaz: Chat, Prosim povej mi ali lahko pri ultra trail teku doživim občutke čiste sreče in kdaj jih lahko pričakujem ?
ChatGPT: "Da, pri ultra trail teku lahko doživite občutke čiste sreče, podobno kot pri drugih športnih in življenjskih dosežkih. Vendar so ti občutki lahko še posebej intenzivni in izpolnjujoči zaradi edinstvenih izzivov, ki jih prinaša ultra trail tek. Občutki čiste sreče se lahko pojavijo v različnih trenutkih med tekmo, in sicer:
1. Na začetku: Na začetku ultra trail teka lahko doživite občutek vzhičenosti in navdušenja. To je trenutek, ko se zavedate, da ste se pripravili na dolgo in zahtevno preizkušnjo ter ste pripravljeni sprejeti izziv.
2. Med tekom: Med tekom se lahko pojavijo občutki sreče, ko se počutite močni, vzdržljivi in povezani z naravo. Uživate v lepoti okolice in premagujete izzive na poti.
3. Na vrhu vzponov: Ko dosežete vrh vzpona ali najvišjo točko na progi, lahko doživite občutke čiste sreče. Ta trenutek vam omogoča, da se osredotočite na svoj dosežek in občudujete prečudovite razglede.
4. Pri prehodu ciljne črte: Najmočnejši občutki čiste sreče se običajno pojavijo, ko prečkate ciljno črto ultra trail teka. To je trenutek, ko spoznate, da ste uspešno dokončali izjemno zahtevno preizkušnjo, za katero ste se morda pripravljali mesece ali celo leta.
5. Med srečanjem z drugimi tekači: Prav tako lahko doživite občutke sreče med srečanji z drugimi tekači na progi. Deljenje izkušenj in spodbujanje drug drugega lahko prinese občutke povezanosti in sreče.
Občutki čiste sreče pri ultra trail teku so pogosto povezani s presežki lastnih meja, občutkom dosežka in globokim spoštovanjem do samega sebe. Vendar pa je pomembno razumeti, da se ti občutki lahko pojavijo tudi ob soočanju s težavami in izzivi na poti, saj premagovanje teh ovir lahko prinese občutek izpolnjenosti."
Na okrepčevalnico v mestu Saint-Gervais, na 21 kilometru, pridem 13 minut kasneje, kot sem prišel 2021. Že nekaj časa sem žejen in ko se ustavim, mi v trenutku postane slabo. Kake 2 ali 3 minute slonim naslonjen na roke zraven vreče za smeti, globoko diham in čakam, če bom moral izbljuvati vsebino želodca. Slabost med tekom je pri meni zelo redka, to se mi je zgodilo drugič v življenju. Obakrat relativno na začetku. Prvič sem se potem na okrepčevalnici najedel in slabost je popustila in se več ni ponovila do konca. Po par minutah na silo popijem 2 kozarca Cole in dam v usta nekaj grižljajev. Hitro se bolje počutim, me pa požene na stranišče. Še v mestu zavijem v restavracijo, polno urejenih gostov v oblekah. Vprašam natakarja, če lahko uporabim stranišče. Prikima. Nerodno mi je, ko se popolnoma moker in umazan prerivam med ljudmi v oblekah, do vrat odrešitve. Ko pa pridem spet ven, pa cela restavracija vstane, navija, ploska in vzklika moje ime (napisano na štartni številki). Noro. Dobim novo energijo, se jim zahvalim in stečem v noč.
Sredi ničesar, da je zmanjšano svetlobno motenje, tečemo skozi svetlikajoče barvne oboke, ki jih je reklamno postavil sponzor Hoka.
Naslednja okrepčevalnica v kraju Les Contamines Montjoie na 32 kilometru je prva točka, kjer me lahko pričakata moja pomočnika, Matjaž in Tinkara. Slabost je mimo, bolje mi gre. Na tej točki sem že 20 minut hitrejši, kot sem bil 2021. Dober obet, saj se ne ženem na polno.
Matjaž mi da suho majico in novo vrečko z energijskimi geli in čokoladicami. Velika hvala, prijatelj! Moja prejšnja majica je povsem premočena, v njej bi me v drugi polovici noči krepko zeblo. Pa lepo vaju je videti :)
Ponoči se tako najprej povzpnemo na prvi prelaz, visok čez 2.400 metrov. To je 2.456 metrov visok Refuge De La Croix du Bonhomme. Tukaj spet zaostajam 15 minut za mojim starim časom. Na vrhu je še nekaj snega, ki je zapadel pred par dnevi.
Sledi pa skoraj 1000 metrov spusta, po zelo blatnem, strmem in mokrem terenu do kraja Les Champieux. Zelo moram paziti, da ne zdrsnem in padem, krepko se drsi. Na kar nekaj zadnjicah in nahrbtnikih tekačic in tekačev vidim blato, ki so ga pridelali pri padcih.
Na okrepčevalnici Les Champieux nas presenetijo s kontrolo obvezne opreme, preden se povzpnemo še višje in v še bolj vetrovno vreme. Pokazati moramo astro folijo, dežne hlače in mobilni telefon.
Sledi dolg in naporen vzpon na najvišjo točko prvega dela poti, najprej na 2.512 metrov visok Col de La Seigne. Tukaj je že pred dvema letoma zelo pihalo, tokrat je še huje. Grizem v strmino in dolgo se mi ne da sneti nahrbtnika, da bi se oblekel. Najprej se odločim in si nataknem dežno jakno. Pri naslednjem oblačenju nataknem še kapo in rokavice. Vse med hojo, da ne izgubljam čas. Vedno bolj proti vrhu gremo, bolj je mrzlo. Čeprav vem, da bi mi koristilo, če bi si okrog vratu in ust nataknil Buff in oblekel dolge hlače, se mi v tem vetru več ne da ustavljat. Vsaj pet krat sem prepričan, da v jutranjem mraku vidim vrh, pa vsakič znova ugotovim, da je za njim naslednji vzpon. Na vrhu imam skoraj isti čas, kot pred dvema letoma.
Vzponu na Col de La Seigne sledi najprej krajši spust, nato pa ponovni vzpon na še višji naslednji prelaz, brez imena. Svet okrog nas je zavit v meglo in oblake. Upam, da bo nižje boljše vreme.
Jutro je, hladno in vetrovno je. Čas, da se malo pogovorim z mojim novim prijateljem. Kaj še kaj meni o trenutkih čiste sreče?
Jaz: Chat, prosim opiši mi tvojo definicijo čiste sreče, trenutka, ko ugotoviš, da se bo verjetno izpolnila tvoja velika želja, tvoj veliki cilj. Za katerega si vložil veliko časa, truda, energije, čustev. Trenutek, ko ugotoviš, da se tvoje sanje uresničujejo.
ChatGPT: Čista sreča je trenutek neizmernega zadovoljstva, veselja in radosti, ki ga doživite, ko spoznate, da se je uresničila vaša velika želja ali cilj, za katerega ste vložili veliko časa, truda, energije in čustev. To je trenutek, ko se počutite izjemno srečni in izpolnjeni zaradi dosežka, ki ste ga pravkar doživeli.
Čista sreča lahko vključuje naslednje elemente:
1. Izpolnitev želje: Gre za občutek, da se je nekaj, kar ste si dolgo želeli, končno uresničilo. To lahko zajema različne vidike življenja, kot so osebni, karierni, finančni ali družinski cilji.
2. Neizmerno veselje: Čista sreča prinaša neizmerno veselje in radost. Trenutek, ko občutite nepopisno srečo, ki vas napolni z energijo in navdušenjem.
3. Euforija: V tem trenutku se lahko počutite euforično, kar pomeni, da ste tako presrečni, da se ne morete nehati smejati, jokati ali občutiti nepojmljivega veselja.
4. Brezskrbnost: Čista sreča vam omogoča, da se za kratek čas popolnoma osvobodite skrbi in negativnih misli ter živite v trenutku brez strahu ali dvomov.
5. Notranji mir: V tem trenutku občutite globok notranji mir in harmonijo. Vsa dvomljena in negotovost izgineta, ter občutite, da ste na pravi poti v življenju. Pomembno je, da se počutite celostno izpolnjene in srečne v svoji koži.
6. Občutek blagostanja: V trenutku čiste sreče se počutite popolnoma dobro in izpolnjeno. Vaše fizično in čustveno stanje sta v harmoniji, kar vam omogoča, da se počutite žive in vitalne.
7. Osebna rast: Čista sreča je lahko tudi posledica občutka osebne rasti. Ko dosežete svoj veliki cilj, občutite, da ste se razvili in napredovali ter postali boljša verzija sebe.
8. Čustveno zadovoljstvo: Čista sreča prinaša občutek globokega čustvenega zadovoljstva. To pomeni, da ste v tem trenutku obdani z ljubeznijo, srečo in zadovoljstvom, in te občutke delite z ljudmi, ki so vam blizu.
Čista sreča je čustveno bogat in globok trenutek, ki ga vsakdo doživlja na svoj način. Vendar je pomembno razumeti, da je čista sreča običajno kratkotrajna in prehodna, saj se življenje nadaljuje z novimi izzivi. Kljub temu pa so takšni trenutki dragoceni in nam pomagajo izkusiti lepoto življenja v njegovi polnosti.
Sledi dolg spust proti okrepčevalnici Lac Combal. Za nami je 69 kilometrov in 4.250 metrov vzponov. Pri spustu pridobim 20 minut glede na čas iz 2021. To je razlika, ki sem jo iskal. Vedel sem, da sem največ časa takrat izgubil pri dolgih spustih in tukaj sem vmes napredoval.
Najprej še malo tečemo po ravnini, potem pa nas spet pošljejo na vzpon na Arete Du Mont-Fabre. Razgledi s te točke v vrhove okrog nas, ovite v oblake, so spet dih jemajoči.
Potem spet sledi dolg spust do smučišča in koče nad Courmayeurjem, Checrouit Maison Vielle. Ta del je lep in tekaški. Potem pa je pred mano še del poti, ki ga večina tekačev na UTMB najbolj preklinja. Štiri kilometre dolg, strm in neugoden spust po potki, po večini sestavljeni iz strme mivke in korenin. Tukaj zaviraš kot norec, kvadricepsi in podplati pa pečejo, kot hudič. Pa ni in ni ga konec. Na srečo so tla bolj mokra in se vsaj ne kadi tako, kot se je pred dvema letoma. Takrat sem tukaj požrl toliko prahu, da mi je potem piskalo v pljučih. Tokrat mi gre tudi ta spust veliko bolje in na tranzicijo v Courmayeur prispem skoraj pol ure hitreje, kot prejšnjič.
 |
| Courmayeur |
Na tranziciji me pričaka Matjaž in zelo se ga razveselim. Sledi basanje s hrano, hitro preoblačenje vsega kar imam na sebi in zamenjava obleke v nahrbtniku ter hitra masaža nog. Skoraj me kap, ko ugotovim, da v nahrbtniku nimam več sončnih očal z dioptrijo. Verjetno so mi padla ven kje, ko sem se med hojo oblačil. Izgubim nekaj časa, ko jih iščem in se sproščam s preklinjanjem :) Nič ne bo pomagalo, je kar je, bo treba naprej le z prozornimi očali. Si bom pač kapo s ščitnikom potisnil bolj na oči, se na koncu sprijaznim. Matjaž pa je tako navajen mojega preklinjanja, nekaj sva že dala skupaj skozi :)
Preden grem bi rad še skočil na stranišče. Ugotovim, da je v dvorani le eno stranišče, kjer v isti vrsti stojijo tako moški kot ženske. Po par minutah v 30 metrski vrsti se obrnem in Matjažu sporočim, da ne bom čakal. Pa mi pove, da je na parkirišču videl prenosna stranišča za obiskovalce. Še nekaj minut izgubim, da grem do njih in se vrnem. Matjažu sem pred tekmo rekel, da sem videl, da sem prejšnjič na tranziciji zapravil 52 minut. In da tokrat moram iti dalje vsaj v 25 minutah. No, tokrat sem na koncu vseeno porabil 43 minut. Malo pa sem se izboljšal :)
Vzponu do koče pa sledi zelo dolga prečka po pobočju, kjer gre pot skozi malo gor in malo dol. Najprej do koče Refuge Bonnati, na 2.023 metrih. Na tej prečki se je začela moja drama zadnjič. Tukaj me je vedno bolj pobiralo, saj se jo trudiš v večini preteči. Takrat sem imel občutek, da me vsi prehitevajo. Tokrat držim svoje mesto in to kljub temu, da imam občutek, da bi lahko šel hitreje, pa velikokrat zaradi zelo ozke poti ne morem prehitevat in se vdam v usodo.
.jpg)
V teh trenutkih občutim veliko osebno zadovoljstvo, da mi z nekim kontroliranim naporom do tukaj kar dobro uspeva. Srečen sem, da mi je dano, da lahko počenjam take stvari. Naš največji družbeni in osebni problem zadnje čase je, da samo dirjamo skozi življenje. Dela je vedno preveč, ljudi premalo, vse delamo na hitro, na pol, z levo roko in potem, ko je narejeno, ko vidimo na pol narejen rezultat, preprosto ne občutimo osebnega zadovoljstva. In dirjamo dalje, vedno bolj neizpolnjeni in prazni.
Pred kratkim sem naletel na uvodnik, s katerim se tako popolnoma strinjam. Razmišljanje je naslednje:
"Zajeli smo prepričanje, ki nas neprestano preganja - da nikoli nismo dovolj dobri - in to nas vodi v neplodno stagnacijo našega življenja. Nedavno sem naletel na izrek: "Cona udobja vas bo ubila", ki zveni navdihujoče, zelo sodobno in popolnoma odraža današnji čas, kjer se nagibamo k želji po doživljanju, videti in pokazati čim več. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali si vsak od nas res želi osvajati vse vrhove. Ali je v resnici nerodno priznati, da smo zadovoljni s svojim trenutnim delovnim mestom, da ne hrepenimo po napredovanju v službi? Morda med nami obstajajo ljudje, ki so zadovoljni s svojimi povprečnimi domovi, nepopolnimi družinami, svojimi telesnimi značilnostmi in zvestimi starimi avtomobili.
Ali je res nujno, da nenehno stremimo k osebnostni in karierni rasti? Ali res ne smemo nikoli biti zadovoljni? In kdo na tem svetu dejansko zahteva, da dosežemo nenehno odličnost? Mnoge grenke zgodbe ljudi na koncu njihovega življenja kažejo, kako lepo so se imeli nekoč, a se tega niso niti zavedali.
Želim si vzeti pravico, da uživam v trenutku in da se vsaj za kratek čas ne počutim krivega zaradi zadovoljstva s tem, kar sem in s tem, kar imam, četudi nič od tega ni popolno. Hrepenim, da bi se vsaj za hip ustavil znotraj svoje cone udobja, vdihnil, resnično doživel in čutil trenutek, v katerem se nahajam. Moramo se zavedati, da nič na tem svetu ni večno naše. Zato dihajmo, ljubimo, smejmo se, uživajmo, čutimo, sprostimo se. Vsi smo dovolj dobri, in edino, kar resnično imamo, je ta trenutek. Jutrišnji dan ni zagotovljen."
Spet imam malo časa zase in za svojega prijatelja, da ga še malo povprašam, kaj mi še lahko pove o čisti sreči.
Na okrepčevalnici v kraju Arnouvaz, na 99 kilometru, se na hitro okrepčam. Vem, da me čaka naporen vzpon do 2.538 metrov visokega prelaza Grand Col Ferret, na meji med Italijo in Švico.
Na ta prelaz sem se povzpel že dvakrat. Prvič leta 2019, ko sem opravil 100 km dolgo progo CCC. In drugič leta 2021 na UTMB. Borbam do vrha, na trenutke me nekaj sili na veliko potrebo, pa nima kam iti.
Jaz: "Chat, pretekel sem že 100 kilometrov in se povzpel 6.500 metrov. Približujem se točki, kjer sem pred dvema letoma na tej isti progi doživljal hudo krizo zaradi bolečin v kolenu in utrujenosti. Tokrat se počutim veliko bolje. Verjamem da bom tokrat stisnil zobe in dolg spust s Grand Col Ferreta v celoti pretekel. Povej mi prosim kaj za motivacijo:)"
ChatGPT: "Vztrajajte, ker ste že presegli svoje pretekle omejitve. Moč je v vašem vztrajnem duhu, in ta trenutek bo dokaz vaše notranje moči. S pravim mindsetom boste premagali vse izzive. 🏔️💪 #NikoliNeOdnehaj"
Jaz: "Bodi prosim bolj konkreten."
ChatGPT: "Ti si močan, boljši kot prej. Premagaj svoje dvome, korak po korak, in osvoji Grand Col Ferret! #Zmoreš! 🏔️💪"
Na vrhu gorskega reševalca za šalo vprašam, če ima kako stranišče. Pa le z nasmehom zamahne z roko okoli po pokrajini in reče: "Vse to je stranišče." :)
Pred mano je zelo dolg spust do kraja La Fouly. Tukaj se po navadi dogaja veliko v glavi tekačev in tekačic, ki razmišljajo o odstopu. Za tabo sta dve zelo naporni etapi, pred tabo pa dolg spust. Če te že kaj zelo muči, je ta spust eno samo trpljenje. In komaj čakaš, da ga zaključiš in odstopiš ob priliki, v La Foulyju. Kar nekaj prijateljev poznam, ki so tukaj odstopili. Ko sem tukaj tekel na progi CCC sem bil še spočit. In sem spust hitro pretekel. Ko sem bil na UTMB, me je tukaj že zelo bolelo koleno. In se mi je zdelo, da ga nikoli ne bo konec. Že v temi sem prišel v La Fouly, kjer sem preživljal krizo motivacije in se na koncu odločil, da nadaljujem.
Tokrat sem trdno odločen, da je to točka odločitve. Da bom tekel dol čim hitreje, ne glede na vse občutke bolečine, ki bi se pojavile. Na vrhu stisnem zobe in se poženem dol. Tu pa tam me kdo od hitrejših spustašev prehiti, vendar pa tudi jaz prehitevam tiste, ki več ne zmorejo teči. Čutim, da mi gre dovolj dobro. Spust se sicer še vedno malo vleče, vendar sem vseeno presenečen, koliko hitreje gre, kot prejšnjič. Še skoraj po svetlem pridem v La Fouly. Z mano je 114 kilometrov in 8.845 metrov vzponov. Uro in 17 minut sem hitrejši, kot prejšnjič.
Ko se okrepčam nadaljujem s tekom proti naslednji okrepčevalnici v kraju Champex-Lac, kjer me čaka Matjaž. Prvi del poti gre malo navzdol. Ponekod se da v redu teči, drugod spet kamni onemogočajo normalen tek. Švicarske vasice skozi katere tečemo se mi ponoči zdijo vse enake. Imam občutek, da tečem v krogu in se vseskozi vračam v isto vasico. Potem pride na vrsto tisti strm vzpon do Champex-Laca. Premagati moramo 532 metrov vzpona, samo vmes večkrat sredi vzpona tečemo navzdol, da bi se potem spet lahko več vzpenjali. Spet ugotavljam, kako sem vmes pozabil, kako dolg in strm je ta vzpon. Oziroma sem ga prvič na 100 kilometrski progi dojemal kot lažjega.
Končno zagledam šotore okrepčevalnice, v mestecu ob jezeru, na visoki planoti. Matjaža ne najdem, zato odmislim švicarske cene za telefonijo in ga pokličem. Super ga je spet videti in se malo pogovarjati. Zamenjam majico za suho majico in vzamem naslednjo vrečko gelov in čokoladic. Čeprav jih ne potrebujem veliko, ker jih vedno bolj poredko uporabim. Malo sem se jih že naveličal. Matjaž mi še hitro namaže noge z grelnim mazilom in si pri maserjih izprosi lepilni trak, s katerim si oblepim žulja na obeh petah. V Courmayeur-ju sem namreč zamenjal Hoka Speedgoat 5, ki so mehkejši, za Hoka Mafate Speed 4, ki imajo trši podplat. Že na treningih sem čutil, da me Mafate malo ribajo po petah, pa sem upal, da se bo sčasoma to zmehčalo in sem riskiral. To je bila napaka, na obeh petah spodaj sem si pridelal žulja. Zato sem sedaj zamenjal Mafate za moje stare lanske Speedgoatke, s katerimi sem pretekel že velik del TOR a 330.
Pred mano so še zadnji trije dvatisočaki. Pravijo, da se tukaj UTMB šele zares začne :) Okrepčevalnico zapustim 2 uri pred mojim časom iz 2021. Matjaž me še malo spremlja, preden se v družbi tekača iz Ukrajine odpravim v noč.
Po kaki uri grem mimo točke Plan de l'Au, kjer so me pred 2 letoma zaustavili gasilci. Tokrat sem vsaj 2 uri in pol hitrejši, kontrolorjev pa ni nikjer. "Kje ste pa danes hudiči?" si mislim v šali. Sledi neskončen vzpon na prvi dvatisočak. Najprej se dolgo vzpenjamo po skalnati poti po gozdu, višje pa pridemo bolj na čistino. Pogled naprej razkriva lučke tekačev še daleč naprej po gori. Nekaj časa vodim vlakec tekačev za mano. Potem se ustavim, da vzamem gel in jih spustim naprej. Malo me jezi, da jih slišim vseskozi za hrbtom in se zaradi tega ženem bolj, kot bi bilo potrebno.
Dolgčas mi preganja tekač nekje z daljnega vzhoda (mislim da Korejec), ki v presledkih tuli, kot da ga odirajo. Prvič se ustavim in vprašam, če potrebuje pomoč, pa mi eden zraven njega reče, da ima le krče. Potem v nekajminutnih presledkih iz teme za mano periodično poslušam tuljenje, ko ga zategne.
Ko se ne vrhu obrnemo v spust imam v spominu, da gre navzdol prav lepo, po gozdni potki. Pa se naslednjo uro ali več sprašujem, kje sem za boga jaz videl to tekaško potko leta 2019 :) Potka izgleda tako, kot da bi velikan naključno razmetal kamne in skale, pa kje je katera priletela, tam je ostala. Vsak kamen je obrnjen v drugo smer, vmes pa milijone korenin. Žulji na podplatih me pečejo in stiskam zobe, ko se trudim čim hitreje teči po tem neugodnem svetu.
Na spustu pridemo najprej do zelo zanimive okrepčevalnice v štali, ki se imenuje La Giete. Za namene tekme izgleda odstranijo živali, strop je zelo nizek. Za razmazano zadevo po tleh pa sumim, da ni ravno blato, ampak tisto, kar gre iz živali ven. Ne bom pa govoril slabo o tej okrepčevalnici, saj me prostovoljci na njej presenetijo z dobro domačo govejo juho, ki ni instant tako kot na drugih okrepčevalnicah. Pa na ognju spečeno meso in domačo klobaso si privoščim, saj mi zelo paše nekaj, kar ima okus. Čeprav vem, da s klobaso riskiram kako spahovanje kasneje.
Sam se odpravim dalje v spust, ki ga dolgo noče biti konec. Noge že kar bolijo, pa saj to vemo, da bo slej ko prej prišlo. Sedaj gre na trmo in glavo. V okrepčevalnici v kraju Trident, še vedno v Švici, me spet čaka Matjaž. Ne izgubljava preveč časa, najem in napijem se in skupaj se odpraviva do vznožja vzpona na naslednji dvatisočak, ki se dviga ob mestu.
Se bom že ponavljal, ampak to se mi je pogosto dogajalo zadnji del poti. Za ta vzpon sem vedel, da je bila cik-cak pot, vendar sem imel v spominu iz 2019, da sem takrat samo lepo ubral tempo in vodil vlakec tekačev do vrha. Ko pa sedaj zagrizemo v strmino, me skoraj kap. Take strmine v Sloveniji ni nikjer. Martina Klančnik mi je kasneje rekla, da je mislila, da bo zlomila palice od sile. Jaz imam občutek, da mi bo utrgalo mečne mišice na nogah. Pri vsaki serpentini upam, da bo pri naslednji strmina vsaj malo popustila. Pa ne, enakomerno drži vse do vrha. V tistem trenutku prične vzhajati sonce, druga noč brez spanja se zaključuje. In v tistem trenutku me zagrabi neznanska zaspanost, možgani pričnejo odpovedovati motoriko mojim nogam.
Se naj zatečem po nasvet k mojemu prijatelju ?
Jaz: "Chat, prosim svetuj mi naslednje: tečem na 175 kilometrov dolgem ultra trailu UTMB. Sem na 150 kilometru. Za mano je tudi 8.900 metrov vzpona. Zelo sem zaspan, pečejo mu žulji na nogah, bolijo noge pri teku navzdol. Kaj naj naredim? Naj vztrajam ali odstopim ?"
ChatGPT: "Vaša odločitev, ali naj vztrajate ali odstopite, je odvisna od vašega trenutnega fizičnega in čustvenega stanja ter vaših ciljev in prioritet. Tu je nekaj stvari, ki jih lahko upoštevate pri svoji odločitvi:
1. Fizično stanje: Preučite svoje fizično stanje. Če so žulji na nogah boleči in povzročajo težave pri hoji ali teku navzdol, je pomembno, da jih ocenite. Če so žulji resni in ogrožajo vaše zdravje, je varneje razmisliti o odstopu.
2. Zaspanost: Zaspanost je običajen pojav pri ultramaratonih, še posebej v kasnejših fazah. Poskusite se razbudit s hojo, klepetom s sotekmovalci ali uživanjem hrane in pijače z energijskim vplivom. Če se zaspanost povečuje in vas ogroža, je varno najti varno mesto, kjer si lahko privoščite kratek spanec.
3. Cilji in prioritete: Premislite o svojih ciljih za to tekmo. Ali gre za osebni dosežek, zmago, ali pa ste se odločili le uživati v izkušnji? Če ste resnično odločeni doseči svoj cilj, lahko poskusite vztrajati, vendar bodite pripravljeni prilagoditi svoj tempo in strategijo glede na svoje trenutno stanje.
4. Varnost: Vedno dajte prednost svoji varnosti in zdravju. Če menite, da bi nadaljevanje teka lahko ogrozilo vaše zdravje, je bolje odstopiti. Vaše zdravje je najpomembnejše.
5. Osebna motivacija: Poiščite notranjo motivacijo in voljo za nadaljevanje. Če čutite, da še vedno imate dovolj energije in želje, da nadaljujete, in ste pripravljeni obvladati težave, ki jih doživljate, potem lahko razmislite o vztrajanju.
Pri sprejemanju odločitve je pomembno tudi posvetovanje s tekmovalno ekipo, če jo imate, in upoštevanje nasvetov zdravstvenega osebja na prireditvi. Najpomembneje pa je, da se odločite v skladu s svojimi zmožnostmi, trenutnim stanjem in cilji ter da svoje zdravje postavite na prvo mesto."
Hvala prijatelj za nasvete :)
Spust s tega drugega od zadnjih treh dvatisočakov je za mene mučenje in preizkus volje. Tako mi se spi, da komaj razmišljam. Kot mi je svetoval virtualni prijatelj, gledam, da bi se kam ulegel za 10 minut. Pa prelagam odločitev iz minute v minuto. Iz dveh razlogov. Prvi, manj pomemben je, da kamor koli pogledam vidim vse mokro in blatno. V vodo se že ne bom ulegel. Drugi bolj pomemben razlog pa je, da ima občutek, da če sedaj sedem, ne bom buden tako dolgo, da bi izvlekel telefon in si nastavil budilko čez 10 minut. Bojim se, da bi zaspal in prespal limito. Seveda tako razmišljam z možgani, ki ne funkcionirajo. Nekje v megli se zavedam, da bo najbolje, če uspem priti do naslednje okrepčevalnice v dolini in se tam malo uležem. Samo mi ni jasno kako bom to dosegel.
Spust je spet neskončen in ponekod nevarno prepaden. Nekajkrat zanalašč zavijem čisto na rob poti in si mislim: "Evo vam sedaj možgani, zdaj pa delajte ali pa zletim dol!"
Nekako le uspem na pol v spanju priti do okrepčevalnice v kraju Vallorcine, ki je spet v Franciji. Tukaj me čaka Matjaž, spet je dovoljena pomoč. Preden pa zavijem v šotor najprej zagledam Matjaža Čampo, za mene enega od legend slovenskega ultra teka, s katerim sva skupaj dala skozi že nekaj podobnih zadev. Povem mu, da se moram uleči, da sem mrtvo zaspan.
"Saj ne boš mogel zaspati. Ti bo pa pomagalo. Tudi jaz sem se tako ulegel na UTMB tekmi in potem, ko sem vstal, sem bil spet dober," mi pravi.
"Zdaj, ko je vso trpljenje spet dobilo smisel, tako blizu cilja, že ne bom obupal," mu odgovorim.
Hvala Matjaž za tvojo prisotnost tam, vlila mi je novih moči.
V naslednjem trenutku zagledam Martino Klančnik Potrč, z možem Janezom. Ne morem verjeti, v 28 urah in 21 minutah je opravila s progo, svojo prvo 100 milj dolgo progo. Vem, da je to najhitrejši čas, ki ga je kdaj tukaj pritekla Slovenka, čisto mogoče tudi najhitrejši čas med moškimi. Jaz ne vem za hitrejšega, nimam pa vseh podatkov.
"Pa kaj si ti nora, se sploh zavedaš, kaj si naredila?" čestitam med hojo Martini za uvrstitev na 12 mesto med vsemi tekačicami. 12 mesto na tekmi, ki velja za "Olimpijski igre" ultra traila. Na tekmi, kjer pridejo vse najboljše na svetu, ki trenutno niso poškodovane ali izven forme. Noro.
Pa sedaj namesto, da bi počivala, si vzame čas, da me pride bodrit na okrepčevalnico.
"Zdaj se grem malo uleč, ne morem več misliti," povem Martini.
"Ne nič se ne ustavljaj!" je razburjena Martina. "Totalno so spremenili zadnji del, zelo je težek, jaz sem potrebovala 3 ure in pol zanj. Nujno idi takoj dalje. Ne se uleč!"
"Ne bo šlo, zdaj grem ležat. Bom več izgubil, če grem tak dalje, kot če se spočijem," ji v smehu odgovorim in kar zavijem vprašat, kam se lahko uležem.
Pokažejo mi prostor, kjer je bolniški del šotora. Matjažu zabičam, naj me čez 15 minut zbudi. Bolničarju pri posteljah rečem, naj me zbudi čez 12 minut. Potem se uležem. In takoj začutim, da zaspati res ne bom mogel. Preveč adrenalina preplavlja telo. Zaprem oči in se prestavim nekam stran od te tekme. Meditiram, štejem, pa še kaj pokušam in vsake toliko pogledam na uro, koliko minut je minilo. Čez 8 minut imam občutek, da več ne morem čakat in vstanem. Seveda pri odprtini šotora takoj opazim Matjaža, Martino in Janeza, ki me zaskrbljeni opazujejo.
"Ne skrbite, po 8 minutah počitka sem drug človek. Ne čutim več zaspanosti, pa spočitega se počutim," jim najprej povem. Ne morem verjeti kaj naredi tako kratek "power nap", v povezavi z adrenalinom, ki tako relativno blizu cilja preplavlja telo.
"Zdaj pa masaža, pa vse ostalo, preden kreneš," pravi Matjaž.
"Ne, zdaj ne bomo nič. Jaz samo vzamem v usta vse kar lahko, si napolnim bidone in takoj grem dalje" odgovorim.
Med dva kosa kruha nabašem vse, kar ne gre skupaj in si kar vse naenkrat zbašem v usta. Sem že slišal šale na ta račun :)
Martina mi svetuje, da naslednje štiri in pol kilometre ravnine do Col des Montetsa in začetka vzpona prehodim, kot jih je ona. In da pot opravim brez palic.
Poslušam njej nasvet, pospravim palice za pas in se zapodim po poti. Razburjenje dela svoje. Jaz, ki nisem hiter hodec, vsake toliko prehitim koga, ki je na pot krenil toliko pred mano, da ga nisem videl pri odhodu z okrepčevalnice. Počutim se olimpijsko. Pozitivne misli letijo po glavi z vrtoglavo hitrostjo. To so trenutki čiste sreče. Trenutki, ko se počutiš vsemogočnega, neustavljivega.
Še hiter posvet z mojim virtualnim prijateljem :)
Jaz: "Chat, odločil sem se da vztrajam do konca. Me podpiraš pri moji odločitvi ?"
Na cesti pred vzponom me še zadnjič pričakajo prijatelji. Martina me malo zastraši z opisom spusta, ki je letos prvič na sporedu, ob spremembi proge v tem delu. Da je prepad, da moraš dol kar plezati, naj se ne ustrašim. Ok, sem pripravljen na vse. Malo me še spremljajo, potem se poslovijo.
Najprej se dobrih 300 višinskih metrov vzpenjamo do Tête de Béchar. Sledi res zelo tehničen spust po zelo strmih skalah. Vendar se mi ne zdi tako boleče in težko, kot so bili tisti dolgi spusti iz dvatisočakov pred tem. Seveda imam jaz malo več časa pogledat kam stopim, kot tekmovalci, kot je Martina, pa še alpinist sem bil 28 let. Pa še okrog mene so tekači ( ne bom omenjal nacionalnosti:) ), ki imajo s sestopanjem več težav kot jaz in se zdim sam sebi pravi profesionalec.
Predzadnjemu spustu sledi dolg vzpon po ozkih potkah in kasneje smučišču do vrha gondole na La Flégère. Smo na 1.894 metrih višine.
Vidim in čutim cilj v dolini, občutki so neverjetni. Vso trpljenje prej je dobilo svoj smisel. Čista sreča.
Verjetno smo res malo odvisni od teh občutkov in jih nekateri iščemo spet in spet, v vedno težjih avanturah, ki nas postavljajo pred nove izzive. Včasih mi kdo reče, da je to kot droga :)
Jaz: "Prosim povej mi ali je občutek čiste sreče pri premagovanju osebnih omejitev in doseganju nedosegljivega primerljiv z občutkom pri jemanju nedovoljenih substanc ali drog ?"
ChatGPT: "Občutek čiste sreče pri premagovanju osebnih omejitev in doseganju nedosegljivega je povsem naraven in pozitiven občutek, ki ga prinaša dosežek in osebna rast. Ta vrsta sreče je povezana s samodisciplino, trudom, vztrajnostjo in občutkom izpolnjenosti, ki izhaja iz tega, da ste premagali lastne ovire in dosegli nekaj, kar ste si morda predstavljali kot nedosegljivo. Ta občutek ponosa in zadovoljstva je zdrav in pogosto služi kot motivacija za nadaljnje napore in rast.
Po drugi strani pa je uživanje nedovoljenih substanc ali drog povsem drugačen mehanizem za sproščanje občutkov sreče. Drogiranje pogosto povzroči umetno sproščanje dopaminskih in drugih nevrotransmiterjev v možganih, kar lahko ustvari občutek evforije in sreče, vendar na umetni način. Ta vrsta sreče je kratkotrajna, tvegana in pogosto vodi v negativne fizične, čustvene in socialne posledice, vključno z zasvojenostjo.
Pomembno je razumeti, da so občutki sreče, ki izhajajo iz osebne rasti, samouresničevanja in premagovanja ovir, bolj trajni in globlji, medtem ko so občutki sreče, ki jih povzročajo droge, kratkotrajni in lahko vodijo v težave. Zato je pomembno, da se osredotočate na pozitivne načine doseganja sreče, kot je doseganje osebnih ciljev, povečanje samozavesti in izboljšanje duševnega in fizičnega zdravja."
Zadnja okrepčevalnica pred ciljem. Če si ne zvijem gležnja pri zadnjem strmem spustu v dolino, mi bo izgleda res uspelo. Uresničitev enih sanj?
Nedelja je, sončno vreme, ljudje so šli v naravo. Prebivalci Chamonix-a so v veliki meri veliki ljubitelji gibanja v naravi, v vseh njegovih oblikah. In tukaj je še veliko prijateljev in sorodnikov tekmovalcev.
Nenehno tečem mimo skupin ljudi. Vsak prebere ime na moji številki in me vzpodbuja. Letim navzdol, bolečine v nogah in podplatih več ne čutim. Oziroma jo dam nekam na stran. Preprosto srečen sem. Najsrečnejši človek na svetu.
Skoraj tisoč višinskih metrov traja ta sedem kilometrski spust. Pot veliko vijuga sem in tja in včasih ko spet zagledaš mesto v dolini se ti zdi, da se mu nisi nič približal.
Tečem mimo Japonskega tekača, ki več ne more teči in hodi.
"Take this as a very last pain and run!" mu v šali rečem, ko ga prehitim. To si tudi sam ponavljam.
Čez pol ure, ko na ta dogodek že skoraj pozabim, prileti po zraku mimo mene ta isti tekač in pri prehitevanju vzklika: "Very last pain!"
Pritečem v dolino do ceste, kjer se moramo tekači še zadnjič povzpeti kar tri nadstropja po kovinski konstrukciji, ki jo za tekmo postavijo čez cesto, da je bolj varno. In zaradi zgodovine verjetno. Pa na drugi strani spet dol. Na smeh mi gre pri tej zadnji oviri. Predstavlja nek simbol, ko si tukaj veš, da ti bo uspelo.
Pritečem do ograjenega dela poti v mestu, ob potoku. Solze mi silijo v oči. Kolikokrat sem tukaj opazoval tekače, ki so šli proti cilju UTMB-ja in so še komaj hodili. In sem jim kar malo zavidal ta občutek, ki ga morajo tukaj doživljati. In sedaj sem sam v tej vlogi.
Tukaj me pričaka Tinkara. Razveselim se je. V roke mi da Slovensko zastavo. In teče ob meni do cilja. Vsake toliko za šalo dvignem roko z zastavo in zavpijem:"Jeeeeeee!"
In vsakič mi odgovori glasno vzklikanje množice v lokalih ob poti in navijačev ob cesti.
In še zadnjih 100 metrov. Visoko dvignem Slovensko zastavo in veter jo drži, da plapola. Zaprem oči, tečem in uživam v trenutku. Želim si ga zapomniti za vse življenje. Trenutek, ko je moj um osvobojen stresa in strahu. Trenutek, ko se mi zdi, da so vse možnosti odprte in da je prihodnost svetla.
Tam v ciljni ravnini v Chamonixu, v trenutku ko je veter vihral našo zastavo in me je prijatelj čakal v cilju, je bil tak trenutek. Bila je čista sreča.
 |
| Težko sem zadržal solze, ampak jaz sem vendar "poker face" :) |
Najlepše trenutke je najlepše deliti s prijatelji. Hvala Matjaž in Tinkara, čeprav ne znam z besedami povedati, kako sem srečen, da sta bila z mano.
 |
| Statistika v cilju |
Ali smo odvisniki od iskanja trenutkov čiste sreče ? Kaj o tem meni moj virtualni prijatelj ?
Jaz: "Chat, prosim povej mi ali sem odvisnik, če občutke čiste sreče vedno znova iščem v izzivih, ki gredo preko moje meje udobja?"
ChatGPT: "Želja po iskanju občutkov čiste sreče v izzivih, ki gredo preko meja udobja, ni nujno znak odvisnosti. V resnici je to lahko naravna želja po osebni rasti, razvoju in izpolnjevanju lastnih potencialov. Ljudje se različno odzivajo na izzive, in nekateri se bolj privlačijo k ekstremnim ali zahtevnim izzivom.
Vendar pa je pomembno ohraniti ravnotežje in biti pozoren na svoje fizično in čustveno zdravje. Če postane iskanje izzivov, ki presegajo vaše meje, obsedenost ali če vpliva negativno na vaše življenje, se lahko to šteje za problematično vedenje. Tu so nekateri znaki, ki lahko kažejo, da gre za odvisnost ali težave:
1. Prekomerna tveganja: Če redno prevzemate velika tveganja, ki ogrožajo vaše zdravje ali varnost, brez previdnosti, to lahko kaže na težavo.
2. Ignoriranje drugih obveznosti: Če svoje izzive postavljate pred druge pomembne obveznosti, kot so delo, družina in prijatelji, to lahko privede do težav v osebnem življenju.
3. Fizične ali čustvene posledice: Če se redno poškodujete ali doživljate negativne čustvene posledice zaradi iskanja ekstremnih izzivov, je to znak, da morate ponovno oceniti svoje vedenje.
4. Obsedenost: Če ste obsedeni s tem, da morate nenehno iskati nove in bolj zahtevne izzive, da bi dosegli občutke sreče, to lahko kaže na odvisnost.
Če opazite katerega od zgoraj navedenih znakov in menite, da vaše vedenje postaja problematično, bi bilo pametno poiskati pomoč pri strokovnjaku za duševno zdravje. S tem lahko prepoznate, ali obstajajo resne težave ali pa gre le za naravno željo po rasti in izpopolnjevanju, ki zahteva večjo previdnost in ravnotežje."
Na cilju se mi pridruži kopica tekaških znancev in prijateljev, Matjaž pa se potrudi in mi prinese 2 kozarca piva. Kako paše v teh trenutkih :)
"Lahko hodimo po svetu in iščemo lepoto, a nikoli je ne bomo našli, če je ne nosimo v sebi.«
Louis Audobert
P.S. 1 :
Jaz: "Chat, prosim povej mi ali boš ti kdaj lahko občutil čisto srečo? Kako jo ti osebno dojemaš?"
ChatGPT: "Jaz sem računalniški program in nimam zmožnosti čustvovanja ali občutenja sreče ali katerega koli drugega čustva. Sem zgolj orodje za zagotavljanje informacij in odgovorov na vprašanja. Čustva, kot je sreča, so izključno človeška izkušnja in jih računalniki ali umetne inteligence ne morejo izkusiti ali razumeti."
Jaz: "Chat najlepša hvala za družbo in tvoje odgovore, bil si dober prijatelj :)"
ChatGPT: Vesel sem, da sem vam lahko pomagal in bil vaš "prijatelj" pri odgovarjanju na vprašanja. Če kdaj potrebujete še kakšne informacije ali nasvet, se ne oklevajte vrniti. Srečno v prihodnosti in veliko uspeha v vsem, kar počnete! :)
P.S. 2:
Suvenir video, ki so mi ga naredili organizatorji, sestavljen iz mojih prihodov na okrepčevalnice in v cilj
Komentarji
Objavite komentar