Ultra Trail du Mont Blanc (UTMB) 2021: "Dvigni rit in naredi, kar moraš !"
Other language than Slovene? Please choose:
Nekatere zgodbe nastanejo takoj. Druge obležijo v kakšnem zaprašenem kotu in čakajo, da pride pravi čas, da jih zapišem. Ta moja zgodba iz Ultra Trail du Mont Blanc 2021 je ena od slednjih. 2 leti, vse do danes, so fotografije čakale v blogu kot osnutek, da jim vdahnem še nekaj zgodbe. Sedaj, le teden in pol do moje druge priložnosti, sem se odločil, da zgodbo dokončam.
Povzetek
UTMB 2021. Tekma, kjer sem trčil ob svoje fizične in psihične omejitve. Kjer sem dal od sebe vse, tudi veliko več, kot sem si predstavljal, da lahko. In edinkrat do sedaj v življenju na ultra tekmi doživel diskvalifikacijo (DNF), ravno ko sem že mislil, da sem se vrnil v igro in da je vse spet pod kontrolo.
"Pa kaj, če boste kdaj obtolčeni ali boste izpadli iz kakšne igre, še vedno vas bo čakal vaš kronometer življenja, da ga odpeljete po novi poti naprej. Bolj, ko boste vadili svojo vožnjo, in bolj vam bo vseeno za druge tekmece, boljši boste!"
Nada Rotovnik Kozjek
Pa gremo po vrsti
Konec avgusta 2021 sva se z Robertom Kerežijem spet znašla v Chamonixu, na štartu najbolj razvpite ultra trail tekme na svetu. UltraTrail du Mont Blanc (UTMB) je ena izmed najprestižnejših in najzahtevnejših gorskih ultramaratonov na svetu. Tekma poteka vsako leto v francoskih Alpah in obkroža Mont Blanc, najvišjo goro v Evropi.
Nastop sva si oba priborila leta 2019, ko sva končala zelo zahtevno 140 kilometrsko Ultra Trail tekmo v Omanu. Nagrada tistim, ki smo prišli do cilja je namreč bila direktna uvrstitev na tekmo UTMB, brez žreba.
Trasa UTMB je običajno dolga okoli 171 km in vključuje strme vzpone in spuste ter raznolik teren. Tekmovalci se soočajo z izjemno višinsko razliko, ki preseže 10.000 metrov. Trasa poteka skozi tri države: Francijo, Italijo in Švico. Tekmovalci se srečajo z raznolikimi podnebnimi pogoji in terenom med prehajanjem meja. Tekma poteka v zahtevnih vremenskih pogojih, vključno z možnostjo ekstremnih temperatur, padavin, snega in neviht. Tekmovalci morajo biti pripravljeni na hitre spremembe vremena. Trasa vključuje različne tipe terena, vključno z gozdovi, visokogorskimi prelazi, skalnatimi potmi in gorskimi stezami. To zahteva od tekmovalcev več spretnosti in prilagodljivosti. Tekmovalci imajo omejen čas 46 ur in 30 minut, da dokončajo tekmo. Časovne omejitve so postavljene na različnih kontrolnih točkah, kar dodatno poudarja potrebo po vzdržljivosti in hitrosti. UTMB privablja vrhunske gorske tekače iz celega sveta. Tekmovalci se borijo ne le za zmago, temveč tudi za osebne dosežke in preseganje lastnih meja. UTMB ni samo tekmovanje, temveč tudi priložnost za srečanje in povezovanje z gorskimi tekaškimi navdušenci ter izkušenimi ultramaratonci.
Tekma UTMB predstavlja izziv, ki preizkuša vzdržljivost, moč volje in sposobnost prilagajanja v ekstremnih pogojih. Osvojitev te trase je za mnoge tekmovalce dosežek za celo življenje, saj zahteva vrhunsko pripravljenost, fizično moč in mentalno trdnost.
Najina tekma bi se morala izvesti leta 2020, pa je bila zaradi znanih razlogov povezanih z epidemijo covida odpovedana, kot vse tekme tisto leto. Naš štart so tako prestavili na leto 2021.
V Chamonixu je v zraku vedno neka energija, ki jo imam tako rad. Ne glede na to ali sem tukaj na dopustu, zaradi plezanje ali teka. Mesto je priljubljena destinacija med športniki in ljubitelji aktivnega življenjskega sloga, saj se nahaja ob vznožju Mont Blanca, najvišje gore v Evropi. To mesto je znano po številnih športih in dejavnostih na prostem, ki jih tamkajšnji prebivalci in obiskovalci radi izvajajo. Gorsko plezanje, alpsko smučanje, deskanje na snegu, turno smučanje, planinarjenje in gorsko kolesarjenje so le nekateri izmed priljubljenih športov, ki jih lahko doživite v Chamonixu.
Skupnost športnikov in avanturistov je v Chamonixu močno prisotna, kar ustvarja edinstveno vzdušje v mestu. Obiskovalci lahko doživijo navdihujočo kombinacijo naravnih lepot, adrenalinskih športov in pustolovskega duha, zaradi česar je Chamonix nepogrešljiva destinacija za tiste, ki iščejo aktiven dopust v osrčju alpske pokrajine.
Dan pred štartom sva opravila formalnosti potrebne za dvig štartne številke in preživela prijeten dan med pohajkovanjem po mestu.
Pohajkovanje je vključevalo obvezen obisk tekaškega sejma, posebej stojnic slovenskih prirediteljev Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia (UTVV) in Julian Alps Trail Run (JAT).
Končno je prišel dan štarta. Kakih 2.400 tekmovalcev so nas razdelili v 3 valove. Prvi val je štartal ob 17.00 uri, drugi ob 17.30 in tretji ob 18.00 uri. Jaz sem na žalost bil v tretjem valu. Vsi smo imeli enake časovne limite na kontrolnih točkah, kar je v praksi pomenilo, da so tisti iz prvega vala imeli na voljo kar 1 uro več časa od nas v tretjem.
V veljavi so bili še vsi varnostni ukrepi povezani s covidom. Na štartu smo morali nositi maske, pa vsak val posebej je šel s travnika, kjer smo se morali zbrati, na 5 minut oddaljen štart na trgu v mestu. Kake 2 uri sem tako preživel na soncu na travniku, preden sem lahko štartal.
Na velikem ekranu na travniku smo lahko opazovali dogajanje na štartu in sam štart dveh valov pred nami.
Ko smo čakali nas je obiskala tudi glavna direktorica tekmovanja ter se rokovala in fotografirala s tekačicami in tekači.
Ena od tradicij tekmovanja je tudi sprehod vrvohodca visoko nad našimi glavami, ob štartu ob skladbi skupine Vangelis- Conquest of paradise, da se ti kocine postavijo pokonci.
Ob 18.00 smo se tako pognali po ulicah mesta. Občutek ko tečeš v reki tekačev skozi ulice mesta in skozi kordone gledalcev, je neverjeten.
V prvih 13,8 kilometrih smo najprej tekli po relativni ravnini, nato pa smo se dvignili na vrh smučišča. Na drugi strani pa je sledil dolg spust do mesteca SAINT-GERVAIS.
Do okrepčevalnice v mestu SAINT-GERVAIS sem potreboval 3 ure, za nami je bilo 21,6 kilometrov. Stemnilo se je.
Celo noč smo preživeli v visokih gorah, nad 2.000 metri. Najprej smo se povzpeli na na 2.456 metrov na REFUGE DE LA CROIX DU BONHOMME.
Temu je sledil vzpon na 2.516 metrov visok COL DE LA SEIGNE.
V porajajočem jutru na COL DE LA SEIGNE je bilo zelo hladno in sem se moral toplo obleči. Prelazu je sledil daljši spust do LAC COMBAL.
Preden smo se spustili v neskončen spust proti Courmayeurju, smo se vmes še enkrat povzpeli na ARÊTE DU MONT-FAVRE. Razgledi so bili fenomenalni in dih jemajoči.
Nato je sledil kar 1.600 metrski spust do Courmayeurja. Ta del je ubijajoče strm in poteka po prašni potki, ko se ti vse kadi okrog tebe od tekačev pred tabo in imaš občutek, da ti bo kvadricepse na nogi razneslo od zaviranja. Tukaj sem požrl toliko prahu, da mi je kasneje pričelo piskati v pljučih pri vsakem vdihu in izdihu.
Na okrepčevalnici COL CHECROUIT MAISON VIEILLE sem naredil napako, da sem izgubljal čas s toplim obrokom. Kasneje sem namreč ugotovil, da je tranzicija tako blizu, da bi tukaj moral samo iti naprej. Tako sem prišel na tranzicijo sit in najprej nisem jedel, na koncu pa sem vseeno šel še po hrano, da se mi ne bi kasneje maščevalo.
Po 18 urah in 55 minutah sem tako prišel v Courmayeur v Italiji, kjer je bila tranzicija in kjer sem prišel do svoje vreče z rezervnimi oblačili in hrano. Od zadnjega spusta sem bil zelo uničen. Spraševal sem se kako bom prišel do cilja, če sem tukaj na polovici, na 81 kilometru in po 4.671 metrih vzpona, že tako utrujen. Na tranziciji sem izgubil preveč časa, ko sem utrujen sedel na tleh in se mi ni dalo preobleči. Če bi tukaj imel pomoč, bi lahko šel naprej vsaj 20 minut prej.
Sledil je vzpon na kočo Refuge Bertone, na 1.981 metrih, nad mestom. Bilo je zelo vroče, vendar mi je ta del šel zelo lepo.
Potem sledi neskončna prečka proti kraju ARNOUVAZ, kjer je bilo za mano 99 kilometrov. Na tem delu sem pričenjal spet trpeti, tempo mi je na trenutke padal in takrat sem imel imel občutek, da me bodo vsi prehiteli. To je imelo slab učinek na mojo psiho in mučile so me negativne misli.
Na okrepčevalnici v kraju ARNOUVAZ je bila velika gneča. Zunaj je močno pihalo in deževalo, zato so nas tukaj ustavili in nas niso spustili naprej, dokler nismo nase navlekli dolge in dežne hlače in vsa topla oblačila. Ker je bila gneča sem spet porabil nekaj nepotrebnega časa, da sem prišel do malo prostora na klopi, da sem se utrujen lahko preoblekel.
Pred nami je bil namreč vzpon na 2.529 metrov visok prelaz GRAND COL FERRET, ki predstavlja mejo med Italijo in Švico. Z dežnimi hlačami sem se malo težje premikal, imel sem občutek, da hodim kot robot.
Na vrhu prelaza je močno pihalo, zato se na njem nisem kaj zadrževal, ampak sem takoj nadaljeval s tekom navzdol. Tukaj pa se je začela moja večja kriza. Razbolelo se mi je koleno in zato nisem mogel hitro teči navzdol. Bolj sem poskakoval kot pijanec. S prelaza je 10 kilometrov spusta do kraja LA FOULY, kjer je okrepčevalnica. Na peti se mi je tukaj nekje naredil večji žulj, ki me je ob vsakem koraku pekel kot hudič. Uporaba za pol številke manjšega čevlja, kot sem ga uporabljal prejšnja leta, se je izkazala za veliko napako.
Za spust do LA FOULYja sem potreboval 2 uri in 20 minut, kar se mi je vleklo kot večnost. Vedel sem, da sem na 100 kilometrski progi CCC pred 2 leti ta del pretekel zelo hitro. Psihično me je morilo in spraševal sem se ali je to konec. Vedel sem, da če ne uredim kolena in žulja, bom enostavno prepočasen. Potem je prišla druga noč in zaspanost in dvomi so se okrepili. Pa sem šel etapo po etapo.
Na okrepčevalnici LA FOULY sem popil kozarec kave in se napil še Coca Cole. V enem trenutku sem po zvočniku slišal obvestilo, da čaka zunaj tiste, ki bi želeli zaključiti, topel avtobus. Kako mamljiva ponudba:) Vedel sem, da sem na meji, zato sem v nekem trenutku brez besed vstal in se odpravil naprej v temo. Zaspan sem se spraševal, ali sem z bolečimi nogami sposoben teči dol še dovolj hitro za časovne kontrole. Ali sem sposoben priganjati telo še enkrat toliko kot do sedaj.
V temi okrog mene sem slabotno zaznaval druge tekačice in tekače. Zdelo se mi je, da so možgani nekje drugje, v vzporednem svetu. Potem je prišel strm vzpon do Champex-Laca, kjer sem spoznal, da lahko v hrib v svojem tempu še vedno grem brez odmora.
Na okrepčevalnici v Champex-Lacu sem vedel, da si moram malo povrniti moči, preden grem dalje. Pojedel sem topel obrok in se usedel na klop. Malo sem zaprl oči, ko me je nekdo stresel za ramo. Prostovoljec mi je rekel, da se lahko uležem na posteljo nekje v ozadju šotora. Mislil sem, da sem le za trenutek zaprl oči, vendar sem kasneje videl, da sem glede na čas 45 minut, ki sem ga porabil na okrepčevalnici, verjetno zaspal za vsaj kakšnih 25 minut. 5 minut pred limito sem vstal in se sprehodil skozi izhod šotora, kjer mi je izmerilo čas.
Spet sem se počutil dobro, kriza je minila. Takrat sem opazil pri izhodu zdravniški šotor in pomislil, da bi bilo dobro, če bi mi zdravnik oskrbel še žulj na peti. Po 10 minutah sem obvezan nadaljeval pot in še v mestu naletel na tekače, ki so zapustili točko ob 2:30, ko je bil zadnji čas. Veselilo me je, da imam družbo in sem nadaljeval z njimi. Na trenutke se mi je zdelo, da gremo malo počasi, pa nisem hotel težit. Čez čas sem potem šel naprej v svojem tempu. Kar dobro sem se počutil, optimizem se mi je vrnil, tudi žulj me več ni pekel.
In potem se je sredi gozda pojavila skupina gasilcev na točki PLAN DE L'AU. Za mano je bilo uradno 132 kilometrov in 7.362 metrov vzpona. Točke kot kontrolne točke ni bilo na nobeni mapi v Tekmovalnem priročniku. Na prejšnji okrepčevalnici sem sicer opazil, da so nekaj z malimi črkami dodali na tablo, kjer je pisalo, da je naslednja uradna točka LA GIÈTE na 138 kilometru. Gasilci so se ravno kregali z enim tekačem, ki so ga že ustavili. Limita je 03:45 AM. On je zamudil 1 minuto, jaz pa 2 do 3 minute. Po 33 urah in 45 minutah na poti, kjer sem samo v zadnjih urah nepotrebno izgubil veliko časa. Do cilja sem imel še 39 kilometrov in 2.700 metrov vzponov. In na voljo do 46 ur in 30 minut še 12 ur in 40 minut. Po moji računici več kot dovolj, da bi pravočasno prišel do cilja.
Stal sem tam sredi gozda in svet se mi je podiral. Pa ne sedaj, ko sem se ravno prebil skozi vse moje dvome in iskanje smisla v tem početju. Ni se imelo smisla prepirati, sami smo zafrknili. Nekateri se niso mogli sprijazniti. V naslednjih minutah se nas je nabralo kakih 11 in so nas dali v gasilski avto in odpeljali do avtobusa. Za mano je bilo 132 kilometrov naporov in 7.362 m vzpona. Pred mano pa zadnji trije hribi, ki sem jih poznal iz 100 kilometrske preizkušnje. Verjetno sem imel veliko možnosti, da bi jih premagal. Lahko pa bi me spet zabilo, čisto mogoče 😊 Sedaj se lahko ukvarjam s vprašanji »kaj bi bilo, če ne bi zavil k zdravniku, ali bi vstal 10 minut prej in šel na pot s tistimi takrat«. Lahko pa sprejmem življenje takšno, kot je, kjer smo sami odgovorni za svoje odločitve in posledice. In ponižno ugotovim, da tudi po tej tekmi ne morem biti isti človek, kot pred njo. Upam, da boljši. Preveč te osebno razgali, ko si izpostavljen takšnim izzivom, naporom, dvomom in odločitvam. Zaveš se, kako tanke so meje v življenju.
Nekaj pa si moram priznati. Na tako zahtevno tekmo v tistem trenutku enostavno nisem bil dovolj pripravljen. Glede na to, kako me je zabilo okrog 100 kilometra, to pač nisem bil pravi jaz. Za mano je bilo čudno leto. Februarja mi je v enem trenutku odpovedal ravnotežni organ v levem ušesu in par mesecev vaj sem potreboval, da sem lahko spet tekel v ravni liniji. In leto 2021 je bilo verjetno moje najbolj stresno leto v službi do sedaj v 29 letih dela. Za tako zahtevno tekmo se je pač treba maksimalno pripraviti ali pa se vse sprevrže v mučenje.
Vem pa nekaj sigurno. Še se bom vrnil. Pravijo, da se človek največ nauči iz napak, ne iz uspehov. Pa da vidimo, kaj sem se jaz naučil iz te zgodbe :)
UTMB 2023, se vidimo :)
Še prikaz moje opravljene poti skozi oči orodja Relive:
Komentarji
Objavite komentar