Video: Val dAran by UTMB Ultra Trail 2023, race CDH 110 km

 

Val d'Aran by UTMB 2023 - "Deja vu" ali »Saj ni res, pa je« 😊

Ne vem ali me je kdo zaklel in svoje prekletstvo zadnje 2 leti prenašam na organizatorje tekem, ki si jih označim za glavne v sezoni. No, pa gremo lepo po vrsti.

Po 1.750 kilometrih čez Italijo, po Francoski rivieri, z ovinkom v kanjon reke Verdon, smo prispeli v Španijo. Bolj natančno na njen skrajni sever v pokrajino Val d'Aran, kjer se razteza del gorstva Pireneji. Tukaj je vsako leto tekmovanje Val d'Aran by UTMB, ki je tako imenovana Evropska UTMB »major« tekma. Vsaka celina ima eno tako tekmo in ta je za Evropo. Na major tekmah se delijo za uspešen zaključek dvojne količine kamnov, ki so pogoj za prijavo v žreb za glavni finalni dogodek, Ultra Trail Mount Blanc v Chamonixu. Osebno se nisem prijavil zaradi kamnov, ker sem letos že uvrščen na UTMB, ampak sem hotel doživeti še Pireneje skozi tek. In kot glavno generalko pred letošnjim UTMB-jem 1. septembra. Na Val d'Aran by UTMB sem se prijavil na traso Camins d'Hèr – CDH, s 110 kilometri in 6.500 metri vzponov. Dobil sem kar nekaj opozoril, da je tekma zelo lepa in pa zelo težka, zato sem imel kar malo pozitivne treme, kaj me čaka. Sem se pa zelo veselil, ker po gorah tečem najraje.

Tako sem v petek 7.7. ob 6:30 zjutraj stal na štartu drugega vala tekačic in tekačev. Prva val je štartal ob 6:00 uri. Ker me je tik pred štartom nagnalo v gozd na veliko potrebo (sem čakal v vrsti pred dixiji in ugotovil, da tam ne bom končal do štarta), sem se na štartu pojavil čisto proti koncu vrste. Štart je bil v ozki ulici. To, da nisem bil bolj spredaj, sem potem plačeval skoraj celo prvo polovico dirke. Malo rose v oči, ko je igrala glasba pred štartom in krenemo. Po 15 minutah se cesta zoži v »single trail«. In tam smo mi zadaj čakali več kot 20 minut na mestu. Poskusil sem se ne jezit, pa mi ni šlo najbolje, ker sem v priročniku za tekače prebral napačen podatek, da je limita 26 ur (v resnici je bila 28 ur). Vedel sem, da nadoknaditi 20 minut na progi ni lahko. Pa še megleno sem se spomnil, da je Robert Kereži pred leti omenjal isto težavo na tem mestu. Potem smo se v koloni vzpenjali. Prvi daljši vzpon je dolg kar 1.700 metrov in je zelo strm. Tam ni bilo neke možnosti prehitevanja v koloni, ker je bila potka ozka in včasih prepadna. Sem se pač prepustil toku in temu, da sem štartal preveč zadaj. Narava pa je fenomenalno lepa. Gore tukaj so večinoma zelene, skale pa bolj črne. Na drugi okrepčevalnici, na koncu tega dolgega vzpona, smo spet čakali vsaj 15 minut v vrsti za vodo, preveč nas je bilo naenkrat tam. So se pa prostovoljci zelo trudili in bili zelo prijazni. Prva polovica proge, do okrepčevalnice Beret na 53 kilometru, je res težka. Skozi si v gorah, veliko nad 2.000 metri, tudi do 2.500 metrov. In skozi greš gor in dol, prava visokogorska pokrajina. Velik del te poti je »single trail«, podlaga je polna kamenja in skal, veliko je tudi tistih ozkih potk, ko gre samo ena noga noter in moraš pazit, da ne padeš ali si zviješ gležnja. Tudi je bilo marsikje težko prehitevati. In dve okrepčevalnici v tem visokem delu poti sta zelo narazen. Sem bil kar nekaj časa brez vode med njima (sonce je pripekalo), pa geli so mi prišli prav. Vodo sem sicer pil tudi iz potokov ob poti, samo tam, kjer sem videl veliko krav, je raje nisem. Razgledi pa vseskozi fenomenalni. Veliko sem snemal z Goprojem, kar med tekom. Parkrat sem zaradi tega skoraj končal na nosu 😊Telo pa mi je služilo brez težav. Med celim tekom nisem čutil nobene bolečine in tudi žulji so se me izognili. Verjetno tudi posledica počasnejšega začetka v koloni in pa šok terapije pred 3 tedni na tekmi v Podbrdu.

Martina, Ema in Nejc so me po planu čakali na okrepčevalnici Beret na 53 kilometru, kjer je bila tranzicija in smo prišli do vreče z rezervno opremo. 5 kilometrov prej na okrepčevalnici Montgarri sem sklenil, da prestavim v višjo prestavo, gneča se je malo razredčila. Do Bereta sem pridobil 32 mest. Na okrepčevalnici sem se pozdravil z mojo ekipo navijačev, se preoblekel in na hitro najedel. Potem sem šel dalje, počutil sem se odlično. Celo naslednjo etapo, v glavnem navzdol, sem pretekel brez prestanka in tako pridobil še 92 mest. Vmes je prvič malo deževalo. Upal sem, da je to to, in da bo nevihta šla mimo. Še dalje sem se odlično počutil in ko je pot začela iti spet navzgor sem pridobil še 34 mest. Vedel sem, da je trenutni tempo takšen, da z njim lahko brez težav vztrajam še zelo dolgo. Limita je bila na varni razdalji. Bližala se je noč in vročina je popustila in tudi zaradi tega je bilo vzpenjanje lažje. Cilj sem že vohal, ukvarjal sem se z razmišljanjem ali bom v cilju najprej spil pivo ali radler 🙂

Pojavila pa se je težava. Vedno bolj so nas zagrinjali nevihtni  oblaki. Parkrat je zagrmelo bolj blago in pričelo zmerno deževati. Pa spet malo manj. Dolgo sem se vzpenjal kar v kratki majici in nisem oblekel dežne vetrovke, ker mi je bilo v njej prevroče. Potem pa se je začelo. Treskalo je vse okrog nas. Vlilo se je kot iz škafa. Bilo je kot na fronti, bolj svetlo, kot podnevi. Takrat še nisem vedel, da je nevihta zajela celo pokrajino, kjer poteka tekma. Moji, ki so na cilju v Vielhi spremljali prihod najhitrejših v cilj so povedali, da so ob tem času na hitro pospravljali stvari v cilju in bežali pod streho pred dežjem in grmenjem. Bil sem na 1.700 metrih višine v gorah, malo mi ni bilo vseeno, ko je treskalo, čeprav sem bolj flegmatik. 

Popolnoma premočen sem prišel do šotora okrepčevalnice Banhs de Tredòs na 1.750 metrih. Za mano je bilo 70 kilometrov in 4.160 metrov vzponov. Na vhodu so mi povedali, da je tekma prekinjena in da moramo počakat v (velikem) šotoru na nadaljevanje. V šotoru je bilo že kar nekaj ljudi, v naslednji uri in pol pa se je še čisto napolnil, do zadnjega kotička.  Najprej sem se preoblekel v suhe dolge hlače in dežne hlače, potem pa sem ugotovil, da sem v Beretu po pomoti dal iz nahrbtnika majico z dolgimi rokavi. Malo bo zeblo, sem pomislil. Potem smo čakali, čakali, čakali … na odločitev. Zunaj je še kar deževalo in grmelo. Čez čas sem sledil primeru večine okrog mene in se ovil še v astro folijo iz nahrbtnika. Kdor me malo pozna ve, da za mene ni bilo druge opcije, kot nadaljevanje. Upal sem, da nas bodo spustili dalje, ko preneha deževati. Sta pa bili pred nami še dve preko 2.000 metrov visoki gori. Čakal sem na znak, da se lahko zaženem v noč in se s hitrim vzpenjanjem pogrejem. Na koncu je pred nas stopil šef okrepčevalnice in povedal odločitev direktorja tekme. Najprej v španščini, potem v francoščini, angleščine v množici glasov več nisem slišal. Sem pa dovolj razumel, da sem razumel, da je tekma dokončno prekinjena. Ne morem povedati, kako sem bil razočaran. Pa ne spet, po lanskem TOR-u, 19 kilometrov pred ciljem. Prvič pridem sem in prvič prekinejo tekmo. Potem smo zaviti v folije čakali na prevoz za evakuacijo. Ker je bila cesta do okrepčevalnice ozka, so nas odvažali z majhnimi kombiji in malim avtobusom. Potem so nas odložili v nekem kraju, kjer sploh nismo vedeli kje smo. Nekdo je potem povedal, da moramo tu počakati na avtobus, ki nas bo pripeljal do Vielhe. Tam nekje pol ure čez polnoč je avtobus potem res prišel. Ja ni bila šala za organizatorja organizirat »ad hoc« evakuacijo tekačev. Prekinili so namreč obe najdaljši razdalji, tudi najdaljšo 100 miljsko. Tekači na njej so do prekinitve opravili večina le 25 kilometrov.

Organizator se je pravilno odločil, da je varnost tekačev na prvem mestu. Mega nevihta, ki je zajela pokrajino, je prinesla s sabo tudi močan veter in ohladitev. Anglež, ki je bil metla na naši razdalji, mi je danes povedal, da je videl vsaj 15 do 20 resno podhlajenih tekačev, ki so jih reševali. Nekateri so bili namreč v času največjega divjanja bolj daleč od okrepčevalnic, kot jaz. Na naši razdalji so do prekinitve prišli v cilj 4 ženske in 59 moških. V posmeh organizatorju in nam se je danes začelo po napovedi teden dni sončnega vremena, brez dežja 😊

Deja vu, iz lanskega TOR-a. Danes je prišlo prijazno obvestilo, da smo vsi, ki smo ob prekinitvi tekme še bili na progi v okvirih časovnih limitov, finisherji in smo uvrščeni. Dobili smo tudi medalje za finisherje. In 6 kamnov za UTMB žreb.  Seveda pa ne more to odtehtati občutka, ko pritečeš v mesto, skozi cilj in pozvoniš na zvonec. Je pa vsaj mala uteha😊