Fotoreportaža: Pecol - Montaž / Jôf di Montasio (čez Pipanovo lestev)
Other language than Slovene? Please choose:
Montaž je ena izmed najmogočnejših in s svojimi 2.753 m druga najvišja gora v Julijskih Alpah. Imenujejo ga tudi Kralj zahodnih Julijcev. Pristno slovensko ime te gore je Špik nad Policami. Na vrhu stoji križ ter zvonec posvečen alpinistu Riccardu Deffarju. Gora je bila že dolgo na seznamu mojih želja za turo z družino in tokrat smo načrt izvedli. Odločili smo se za varianto poti čez Pipanovo lestev.
S parkirišča na planini Pecol smo se usmerili na ozko cesto, ki pelje desno proti koči Rifugio di Brazza. Kmalu nas oznake usmerijo levo na peš pot, po kateri čez travnike v 20 minutah dosežemo kočo. Pri križišču, ki je le nekaj deset metrov nad kočo se usmerimo na levo pot, ki pelje proti sedlu Forca dei Disteis (2.201 m), desna pot pa pelje na Špik Hude police (2.420 m). V rahlem vzponu prečimo travnike pod ostenji Montaža in na poti srečamo tudi alpske svizce, ki jih je tod okoli precej. Tu se pot že nekoliko bolj strmo vzpne in nas kmalu pripelje na že prej omenjeno sedlo. Do sedla potrebujemo od izhodišča dve uri. Pri sedlu pot zavije v desno čez melišča in kmalu pridemo ponovno do križišča.
Pri spominskih ploščah vstopimo v skalnat del poti. Tu postane pot zahtevnejša, potrebnega je nekaj lažjega plezanja, v pomoč nam je tudi nekaj jeklenic, vendar precej manj kot smo morda vajeni v slovenskih gorah. Pot nato zavije nekoliko v levo, kjer prečimo neprijetno melišče in kmalu smo pred najzahtevnejšim, a tudi najbolj zavarovanim delom poti. Pred nami je 60 m visoka Pipanova lestev, ki je nekoliko dvignjena od tal in tudi skoraj navpična. Po preplezani prvi polovici lestev se sin Nejc odloči, da ima dovolj in vrnemo se do vznožja prve lestve.
S hčerko Emo nadaljujeva plezanje proti vrhu, Martina in Nejc pa se odločita, da tukaj počakata ali pa se sama vrneta do koče. Plezanje po lestvi je zanimivo, druga lestev tudi nekoliko niha pod nogami na trenutke. Ko preplezava lestev imava le še nekaj metrov do grebena na katerem se usmeriva v levo. Pot po grebenu me totalno navduši, saj je gora tukaj nekako prvinsko divja. Kamorkoli pogledaš, okoli nas same gore. Sploh s smeri proti Triglavu, ki je izrazit v gorski kulisi, se ti zdi, da gledaš morje gora. Pot po grebenu naju v 20 minutah pripelje na vrh. Vseeno pa je na poti potrebna previdnost, saj je greben precej izpostavljen. Ema kar žari od sreče, ko lahko pleza po skalah in varovalih. Pravi, da zelo pogreša plezanje, ki ga je par let trenirala.
Vrh je zelo razgleden in ima dovolj prostora. Na vrhu stoji tudi križ in zvonec na katerega planinci pozvonijo za srečo. Na vrhu se ne zadržujeva veliko, da naju najina soborca ne bi preveč čakala. Pot navzdol gre lažje, kot navzgor, tudi po Pipanovi lestvi gre lažje dol. Srečujeva veliko kozorogov, tako, kot že celi dan. Nekatere moraš kar malo prositi, da se ti umaknejo s poti, kjer uživajo svoj mir.
Komentarji
Objavite komentar