Tor des Géants - TOR 330 (2022)
Other language than Slovene? Please choose:
Prolog
Nekega dne boš pogledal z gore in videl boš, kako daleč si prišel.
TOR ni le tekma, je popotovanje, sestavljeno iz sončnih vzhodov in zahodov. Želja napraviti nekaj skoraj nemogočega. Počutiti se kot Gigant.
Gre predvsem za Doživetje. Odnos med človekom in naravo. Med človekom in gorami. Kjer začutimo, kako majhni in nebogljeni smo v primerjavi z naravo in gorami. Prehod, kjer odpiraš vrata v druga stanja zavesti. Kjer večina stvari postane smešno nepomembna. Ko se ti svet zoži v teči, hodi, jej, pij, počivaj in spet teči, hodi...
TOR je zgodba, za vedno vžgana v naša srca, zgodba naporov, strasti in čustev. Hvaležen sem, da mi jo je bilo dano živeti.
Življenje ne bi smelo biti pot do groba z namenom, da tja prispemo varno, v ličnem in dobro ohranjenem telesu, temveč prej ob škripanju gum na ovinkih v oblakih dima, dodobra izžeti, povsem zdelani in glasno vzklikajoč: »Vau! Kakšna vožnja!«
Zgodba počasi prihaja za mano. Neverjetno je, koliko lahko človek prenese, če se odloči. Ura Garmin je dvakrat odpovedala beleženje, stari športni copati so razpadli, le človek še vedno gre naprej. Ker ima nekaj, kar oprema nima. Svojo lastno voljo, s katero lahko gre preko svojih omejitev.
Večkrat sem se vmes med neprekinjenimi vzponi in spusti
nasmehnil v glavi temu, da mi bo kdo na koncu čestital za uživanje. TOR je
marsikaj, vsekakor pa ni uživanje. TOR je ena najtežjih vztrajnostnih preizkušenj
na svetu. So trenutki vzhičenosti, ko se ti zdi, da si eno z naravo okrog sebe,
da bi lahko premikal gore. In so trenutki, ki pristaneš na tleh v pesku, z
iztegnjenim jezikom, brez energije, z razbolelimi žulji in mišicami, ko
spoznaš, kako majhen in nebogljen si v resnici. So trenutki, ko tuliš od sreče
ob prelepem sončnem vzhodu, na grebenih gora in se zahvaljuješ celemu vesolju,
da ti je dano početi te stvari. In so trenutki, ko dvakrat poči grom in se v
naslednjem trenutku ulije, kot da je vesoljni potop. In bežiš nekam, kjer bi se
lahko skril. So trenutki, ko se med nenehnimi večurnimi spusti z gora
sprašuješ, koliko bolečine tvoje telo še lahko prenese, preden boš imel dovolj.
Odgovor je na koncu preprost. Kolikor bo potrebno.
Le kaj gre človeku po glavi, ko so prijavi na tekmo, kot je Tor des Géants v Italijanskih Alpah? Do 150 ur teka in hoje po do 3.330 metrov visokih gorah, v soseščini Mont Blanca, z minimalno spanca, septembra, ko lahko nad 2000 metri hitro pade kar nekaj snega. Ena najtežjih vztrajnostnih preizkušenj na svetu. Tekma, na kateri se ne razburjaš, da ko pričneš niti ne veš, koliko boš v resnici moral preteči in prehoditi. Saj organizator v enih objavah vztraja pri starih številkah 330 km in 24.000 metrih vzpona. V dokumentaciji za tekače pa piše, da je 350 kilometrov in 30.800 metrov vzpona in spusta. Razlika je samo en pošten trail 😊
Prijava na tekmovanje
V začetku leta 2022 sem po žrebu za najbolj znano sto milj dolgo tekmo Ultra Trail du Mont Blanc (UTMB) ugotovil, da nisem bil izžreban. Samo nasmehnil sem se, ker sem vedel, da to pomeni, da se bom končno prijavil na žreb za dogodivščino življenja, ki me že par let mika, pa zaradi UTMB-ja še ni prišla na vrsto. Januarja sem se tako prijavil na tekmovanje Tor des Géants, na glavno 350 kilometrov dolgo tekmo, ki sicer nosi naziv TOR 330. Žrebanje je bilo 28. februarja 2022 in vsaj 5 krat sem preveril, če je res, da sem izžreban, preden sem si upal zares verjeti. Na koncu sem stal pri oknu spalnice, gledal na Pohorje in jokal od sreče.
 |
Iz zgodovine tekmovanja
Štart in cilj tekmovanja sta v Courmayeurju, pod Mont Blancom v Italiji. Skupna dolžina dirke je 350 km, ki jo je treba preteči v manj kot 150 urah. Na voljo je 43 okrepčevalnic, kjer lahko tekači jedo, spijo in se po potrebi tudi zdravniško oskrbijo. Obstaja tudi 7 glavnih baz, ki so večje od okrepčevalnic. Postavljene so približno na vsakih 50 km. Zaradi težavnosti tekme številni tekmovalci ne dokončajo dirke. Stopnja dokončanja je približno 60 %. Pri organizaciji dirke sodeluje okoli 2000 prostovoljcev. Vreme je lahko izziv, glede na velike spremembe višine med progo in tekmovalci lahko naletijo na sonce, dež, veter in celo sneg.
Prvič so tekmovanje organizirali leta 2010. Izvedba leta 2012 je bila prekinjena četrto noč in ustavljena peti dan pri En Bossesu (303 km). Celotno progo je opravilo približno 70 tekačev. Leto 2013 je zaznamovala smrt kitajskega tekača Yang Yuana. V prvi deževni noči dirke je padel in udaril z glavo ob skale. Na mestu nesreče je grmada, na kateri je vpisana pesem, ki jo je napisal Yang Yuan.
Izvedba leta 2015 je bila tretjo noč prekinjena zaradi slabega vremena in ustavljena četrto noč, ker je Col Malatra prekril led. Tekmo je končalo le šest tekmovalcev.
 |
| Proga naredi 350 km dolg krog po gorah okrog doline Aosta |
 |
| Višinski profil proge |
Priprave
Sem človek, ki se skoraj vedno odloča na osnovi intuicije in ne analize. Po navadi se ne pripravljam na tekmo tako, da bi analiziral progo, pripravil načrt pitja in hranjenja, si postavil nek časovni cilj in podobno. Samo grem in sproti vidim, kako in kaj. Vedno znova sem presenečen, koliko vzponov je na progi, ker si prej ne pogledam :) Pri tej dogodivščini pa sem nekako čutil, da moram vsaj malo narediti izjemo. Da moram zadevi pokazat dolžno spoštovanje tako, da se malo pripravim na to, kar me čaka.
Iz izkušenj vem, da si moraš vsako dolgo tekmo razbiti na manjše dele in razmišljati le o naslednji etapi, do naslednje okrepčevalnice. Nikoli ni dobro razmišljati, kje je še cilj. Zato sem si najprej izpisal iz dolgega seznama vseh kontrolnih točk tiste glavne, ki se imenujejo Tranzicijske postaje in si naredil seznam razdalj in višinskih metrov vzpona med njimi . To so postaje, kjer prideš do svoje torbe z rezervnimi stvarmi in se lahko preoblečeš in uležeš, kolikor pač imaš časa. Tako sem ugotovil, da bo pred mano 7 virtualnih etap, vsaka dolga nekje dobrih 50 kilometrov. Šokiralo me je, ko sem videl, da bo potrebno v večini etap v 50 kilometrih opraviti 5.000 m vzpona, enkrat celo 6.000 m. Ko sem to videl, sem se prvič resno zavedel, v kaj se spuščam. To je namreč bila kar dvakratna višinska razlika na 50 kilometrih na "običajnih" ultra trail tekmah, ki sem se jih udeležil.
Potem, ko sem imel število etap s podatki, sem si za vsako etapo pripravil plastificiran listek z vsemi točkami na tisti etapi. Tako sem si pripravil 7 takih listkov.
 |
| Kreme za masažo in proti odrgninam |
Zadnje dni pred odhodom sem si pripravil opremo in oblačila, ki jih bom potreboval. Oblačila sem zložil v 7 vrečk, za vsako tranzicijsko postajo po eno, da se preoblečem. S sabo sem vzel 3 pare trail tekaških copat in ene stare za vsak slučaj, ker so največje, če bi mi noga tako natekla, da drugih več ne bi spravil na nogo. No slednje sem potem največ uporabljal, dokler niso do konca razpadli na progi.
 |
| Oblačila in oprema |
 |
| Trail tekaški copati za na pot |
Na pot
Na tem tekmovanju je skoraj obvezno, da imaš s sabo pomočnika, ki ti lahko pomaga na tranzicijskih postajah. V šestih dneh nenehnega gibanja, z minimalno spanja, možgani ne funkcionirajo več tako, kot normalno. Zato je zelo koristno, da imaš s sabo posameznika ali ekipo, ki ti malo pomaga na postajah, da tam ne izgubljaš preveč časa, kot bi ga v vedno večji utrujenosti hitro zapravil.
In jaz sem za to dogodivščino dobil najboljšega pomočnika. Velibor Jovanović je eden najhitrejših Slovencev na 100 miljskih preizkušnjah. Človek, ki je pretekel 170 kilometrov na UTMB v 30 urah in se jezil, ker je zmožen več, kot je dejal. Človek, ki je dal skozi že kar nekaj teh dogodivščin in ki ve, kaj tekač potrebuje. In človek, ki je moje nasprotje, kar se tiče priprave na tekmo, ki si zadeve v podrobnosti splanira in pripravi. Ravno takega človeka sem potreboval :)
Brez pomoči Veliborja te zgodbe verjetno ne bi zaključil ali pa bi bilo to veliko težje. TOR je najina skupna zgodba in izkušnja. Pričakal me je na vsaki tranzicijski postaji in me posadil na udoben sestavljiv stol. Mi porinil v roke Radler, ki mi je v tistem trenutku najbolj pasal. Skrbel, da sem se stuširal in preoblekel. Skrbel kaj bom jedel, čeprav je ugotovil, da moj apetit ne more uničiti niti taka tekma. Se jezil, ko sem mu povedal, koliko sem fotografiral, ker ga je skrbela poraba časa. Gledal vremenske napovedi in progo do naslednje tranzicijske postaje in mi svetoval glede oblačil za naslednje etape. Mi zložil sveža oblačila v vrečke, napolnil bidone, osvežil zalogo gelov in čokoladic in mi spakiral nahrbtnik za vsako naslednjo etapo do tranzicije. Spal takrat, ko je časovnica mojega premikanja to dopuščala in ne takrat, ko je čas za spanje. Se jezil na neorganizirane maserje, ko sem več kot uro čakal na prevez žuljev na podplatih in prstih. Upam, da je tudi on nabral kako izkušnjo od "starega dizla", kot sem jaz od njega.
Tako sva nekega septembrskega petka, dva dni pred tekmo, napolnila njegov kombi z vsem živim in se odpravila proti 900 kilometrov oddaljenemu Courmayeurju, mestecu na italijanski strani Mont Blanca.
Po celodnevni vožnji sva prišla v mesto Aosta, kjer sem za 1 teden rezerviral apartma v hišici. Apartma je bil zelo prijeten. Namestila sva se in si pred spanjem ob pivu pogledala filmček na YouTube, ki ga je na tej tekmi posnel Američan, 3 leta prej.
Naslednje jutro sva se odpravila v z avtomobilom pol ure oddaljen Courmayeur na registracijo, prevzem štartnih številk in oddajo torbe z opremo za tranzitne postaje. Zadeva je bila zelo dobro organizirana, saj so registracijo morali opraviti tekači in tekačice na vseh razdaljah.
Imel sem srečo, da mi je en Anglež dal svoj listek s številko, saj so klicali številke po vrsti. Seveda se mi ni vnaprej sanjalo, da bi moral kje iskati to številko. Tako sem kar kmalu prišel na vrsto in opravil formalnosti. V baru na pijači smo se dobili tudi z drugimi tekači in tekačicami iz Slovenije in Srbije, s katerimi se poznamo. Iz Slovenije bomo na TOR 330 štartali zakonca Anja in Tomislav Klančnik, Andi Mamič in jaz. Na 450 kilometrski progi pa bo štartal Dejan Vukotič.
Nedelja, 11.september. Končno nastopi jutro štarta. Spal sem čisto v redu, očitno je zadeva, ki sem jo vzel, da se naspim, delovala. Pol leta sem čakal na ta trenutek.
Zapeljemo se na štart v Courmayeurju. Vreme je odlično. S štarta se podamo v dveh valovih. Prvi so štartali ob 10 uri, v njem tudi Andi Mamič. Jaz se odpravim na pot z drugim valom, ob 12 uri. Z mano sta tudi Anja in Tomislav Klančnik. Cilj je nekje tako daleč, da o njem sploh ne razmišljamo.
 | ||
| Ekipa z leve: Tomislav Klančnik, Sebastjan Rebek, Anja Klančnik, Iris Rebek, Dušan Rauter in Velibor Jovanovič |
1.etapa: Courmayeur- Valgrisenche
Razdalja: 54 km
Vzpon: 4.586 m
Najvišja točka: Col Hau-t Pas 2.857 m
Vzpon: 4.586 m
Najvišja točka: Col Hau-t Pas 2.857 m
Najprej malo tečemo po mestu, potem pa zavijemo na prvega od mnogih prelazov, ki nas čakajo na poti.
Prelaz Col Arp je visok 2.571 m in do njega se dvignemo v 9 kilometrih za 1.510 metrov. Ker za sabo nimam nekih priprav na višini v zadnjem času in predstavlja ta prelaz moje prvo srečanje z višino 2.500 metrov, sem edino tukaj malo čutil višino v glavi. Kasneje pa več ne, na mnogo višjih vrhovih, saj se mi je telo hitro prilagodilo.
 |
| Prelaz Col Arp, 2.571 m |
500 višinskih metrov spusta do naslednje okrepčevalnice pretečem brez prestanka. Noge so še spočite. Nekaj se sicer oglaša koleno, pa računam, da bo utihnilo, ko se bo ogrelo.
 |
| Okrepčevalnica Baite Youlaz, 2.051 m |
Sledi spust do kraja La Thuile v dolini. Pot gre kdaj malo navzgor, a v glavnem navzdol.
 |
| Okrepčevalnica La Thuile, na višini 1.458 m, 18,7 km od štarta |
Na okrepčevalnici me pričaka moja standardna prehrana naslednjih 5 dni. Nekaj sladkega, nekaj slanega, pa nekaj sadja. Jaz pri hrani nisem izbirčen in jem vse, kar mi ponudijo. Verjetno še preveč, ne bi mi škodilo, če bi se na kaki okrepčevalnici manj nabasal.
 |
| Anja in Tomislav s svojima pomočnikoma Iris in Sebastijanom Rebekom |
Sledi 1.200 metrov vzpona do koče Rifugio Deffeyes. Pokrajina okrog nas je prekrasna, uživam v razgledih. Vzpon je pa strm in naporen, kot bodo tudi desetine naslednjih, ki me še čakajo na poti.
Pot na TORu nas bo vodila tudi mimo par desetin gorskih jezer. Vseh pa ne bom videl, saj bom mimo mnogih šel ponoči, v temi.
Pri koči Rifugio Deffeyes, na 2.500 m, nas postrežejo tudi s toplo juho, ki zelo prija, saj že piha mrzli veter, ki napoveduje skorajšnji sončni zahod.
Pot od koče na prelaz Col Haut Pas je fenomenalna. K občutkom pripomorejo še gore, ki se odevajo v večerne barve.
 |
| Naravnost naprej pred nami je 2.860 m visok prelaz Col Haut Pas |
Moderni človek je izgubil svojo povezavo z naravo in zavrnil svojo željo po dogodivščinah. V imenu udobja je pozabil na veličastne spektakle, ki jih narava zagotavlja iz dneva v dan. Medtem, ko je vse tukaj, sredi niča. Vsi smo del nečesa večjega od nas samih. Naš svet, narava, gore, reke, jezera, ledeniki, kličejo po spremembi obnašanja. Naravo smo podedovali od naših predhodnikov in jo bomo predali našim otrokom. Če hočemo ohraniti te prelepe dele gorske narave našim zanamcem, se vsi zavedamo, da moramo ukrepati. Danes bolj kot kadarkoli. To je poslanstvo naše generacije.
Sonce počasi zahaja, ko naposled prisopiham na Col Haut Pas. Kljub utrujenosti me preplavijo hormoni sreče ob pogledih na gore okrog nas.
Na drugi strani tečemo po skalnati potki do okrepčevalnice Promoud, ki je postavljena sredi ničesar, na 38 kilometru. Stemnilo se je že in nataknem čelno svetilko ter se topleje oblečem. Od tu gre pot spet strmo navzgor.
V temi prisopiham na 2.829 m visok prelaz Col Crosatie. Za sabo imam po polovici dneva že 3.360 m vzpona.
Sledi 1.400 metrov spusta do prve tranzicijske postaje, kjer me čaka torba z opremo.
Na okrepčevalnici Planaval me pričaka Velibor in mi ponudi stol iz svojega avtomobila, da se usedem, medtem ko se najem in napijem. Potem nadaljujem s potjo.
2.etapa: Valgrisenche-Cogne
Razdalja: 56,5 km
Vzpon: 5.030 m
Najvišja točka: Col Loson 3.299 m
Po tranzicijski postaji zagrizemo na dolg vzpon proti 2.840 m visokemu prelazu Col Fenetre. Pokrajina je zelo lepa, slik pa iz tega dela nimam, ker je bilo pretemno. V 10 kilometrih se dvignemo za 1.300 metrov. Hodimo v rahlo raztegnjeni koloni, vsak s svojimi mislimi.
Ko prečkamo prelaz, sledi strm, grozen in naporen spust po v gornjem delu zelo strmi, peščeni in na trenutke izpostavljeni potki. Ne vem, če sem kdaj življenju hodil po tako strmem spustu na planinski poti. Če bi komu od nas spodrsnilo, se ne bi dobro končalo. Zvalil bi se po pobočju navzdol. Tu in tam je bila na kako skalo pripeta krajša varovalna vrv, ki tukaj nadomešča jeklenice pri nas. Zaradi strmine zelo nabija v prste na nogi in vedno bolj me pečejo podplati. Tako se spuščamo 1.200 višinskih metrov do okrepčevalnice v kraju Rhemes-Notre-Dame.
Ko pridem do okrepčevalnice v kraju Rhemes-Notre-Dame so moje noge od strmega spusta dobro načete. Za mano je tudi že neprespana noč. Najprej se dobro najem in napijem, še vedno se počutim zelo utrujenega. Tukaj se dobim z Veliborjem, ki mi da iz avta podlogo, da malo raztegnem od spusta nabite noge in telo. Na podplatih imam prve žulje, zato zamenjam športne copate.
Nič, treba bo dalje. Malo bolj spočit zagrizem v naslednji hrib. Pred mano sta sedaj dva preko 3.000 metrov visoka prelaza. Jutro in svetloba prineseta novo energijo.
Vzpenjanje proti 3.002 metra visokemu prelazu Col Entrelor je fizično naporno. Zadnji del poteka po grušču, ki ti tudi malo drsi pod nogami. Pa tudi višina se seveda že čuti pri dihanju.
 |
| Col Entrelor, 3.002 metra |
Na drugi strani prelaza čaka naše kvadricepse naslednja preizkušnja v teku navzdol. 1.550 metrov spusta do okrepčevalnice v dolini v kraju Eaux Rousses. Razgledi so spet fenomenalni.
Ko prispem na okrepčevalnico v Eaux Rousses, si vzamem malo več časa za regeneracijo. Dobro se najem in napijem, saj vem, da je pred mano še najvišji prelaz na poti, 3.300 metrov visok Col Loson. Ker je zelo vroče, za vsak slučaj napolnim še tretji bidon z vodo, da mi je ne bi zmanjkalo.
Na poti srečam zanimivega tekmovalca nekje iz Pakistana, sem že malo pozabil. Pove mi, da ne potrebujem toliko vode, ker jo je kar nekaj med potjo v potokih. Je rekel, da je pred tednom dni šel pogledat ta vzpon. Vseeno ne upam odliti svoje vode in se počutim malo norega, ko res hodim mimo izvirov. Na koncu se razjezim in odlijem mojo vodo pri enem izviru. In seveda v naslednjih urah pri vzponu na 3.300 metrov visok prelaz v vročem soncu, ki mi praži glavo ugotovim, da je bil to zadnji izvir in da med potjo nikjer več ni vode. Preklinjam svojo odločitev, ko se s suhim usti prebijam proti prelazu in varčujem z zadnjimi požirki vode.
Križeva pot se po 1.900 metrih vzpona konča na 3.300 metrih na prelazu Col Loson. V dobrem dnevu je tako za nami že šest prelazov v višini ali višjih od naše najvišje gore, 2.864 metrov visokega Triglava.
Kako se stvari hitro spremenijo. Še malo prej me je mučila vročina in sonce, ko pa na drugi strani prelaza pridemo na senčno stran gore, v trenutku postane zelo mrzlo.
Tečemo navzdol 600 višinskih metrov do koče Rifugio Vittorio Sella. Tukaj me čaka Velibor, ki je za trening pritekel iz doline, proti kateri nas vodi pot.
Ko sredi noči pritečem v kraj Cogne, kjer je tranzicijska postaja, je za mano 110 kilometrov in 9.600 metrov vzponov. Velibor mi poleg ostalega naroči še pico, ki jo z veseljem pojem. Najbolj pa mi paše Malt 0.0, ki sem jih nekaj prinesel od doma. Kar pel bi od sreče zraven, ko ga po požirkih z užitkom pijem. Vse težave iz "normalnega" življenja so nekje daleč stran. Sedaj sem srečen, ko dobim kaj dobrega za popit in pojest, drugega na potrebujem. Da ne rečem, kako je prijal tuš na vsaki tranziciji. Po njem sem se počutil kot prerojen in pripravljen za nove podvige.
Na tej tranziciji se odločim, da se prvič uležem. Naše postelje so zasilni ležalniki v veliki telovadnici. Najprej sploh nisem dobil prostega ležalnika in sem moral malo počakati. Ko sem se ulegel me je kljub zaspanosti motila svetloba, zbor smrčanja in vse ostale tegobe take skupne "spalnice". Veliborju sem naročil, da me zbudi čez 40 minut. Najprej pa vsaj kakih 20 minut nisem uspel zaspati, tako da je moje prvo spanje v dveh nočeh trajalo nekje slabih 20 minut.
Na vsaki tranziciji je organizator poskrbel za maserje in maserke, ki so poleg tega tudi lepili trakove na žulje na podplatih in na poškodovane mišice. Edina težava je bila v tem, da jih je bilo veliko maj, kot tekačic in tekačev, ki so želeli njihove usluge. Tako, da je bila na vsaki tranziciji velika borba priti do njihovih storitev in še veliko dragocenega časa, ko bi lahko spal, si izgubil s tem.
Moji podplati so bili že dobro ožuljeni in nujno sem potreboval, da mi žulje nekdo oblepi, preden nadaljujem. To me stalo kake pol ure časa in nekaj živcev, da sem uspel enega od terapevtov, ki je bil vodja prepričat, da me vzame na vrsto. Odlično mi je oblepil žulje in lažje je bilo nadaljevati. Zaradi lepilnih trakov pa sem potreboval tudi vedno večje športne copate. Kasneje sem ugotovil, da sem tukaj prišel še najhitreje na vrsto, drugje je bilo še hujše :)
3.etapa: Cogne - Donnas
Razdalja: 45,8 km
Vzpon: 2.626 m
Najvišja točka: Col Haut Pas 2.857 m
Zagrizem v naslednjo etapo. Najprej grem v noč sam. Potem mi Velibor po telefonu javi, da so za mano trije, ki izgleda hodijo kar hitro, pa jih počakam. Kmalu ugotovim, da so za moje trenutno počutje prepočasni in spet grem naprej sam v noč.
Najvišji prelaz v tej virtualni etapi je 2.827 metrov visoka škrbina Finestra Di Champorcher. Dosežem jo na samotni poti, v soju čelne svetilke. Iz tranzicije sem se do nje dvignil za 1.600 metrov in naredil 15 kilometrov.
Pogled nazaj s prelaza Finestra Di Champorcher na pravkar prehojeno pot razkrije kačo lučk tekačic in tekačev za mano.
 |
Tečem navzdol mimo zaprte koče Rifugio Miserin. Prične se delati nov dan. Sončni vzhod je veličasten, kar ne morem se ga nagledati.
“Ne misli na tisto, kar zapuščaš.”, je rekel Alkimist, ko sta odjezdila po puščavskem pesku. ”Vse je zapisano v Duši sveta in tam tudi ostane za vedno.”
“Ljudje pogosteje sanjajo o vrnitvi kot o slovesu,” je rekel mladenič, ki se je spet navajal na molk puščave.
“Če je tisto, kar si našel, narejeno iz čiste snovi, ne zgnije nikoli. Nekoč se boš k temu vrnil. Če pa je bilo samo bleščeč trenutek, kot eksplozija kakšne zvezde, tedaj tega ne najdeš, ko se vrneš. Toda klub vsemu si videl bleščečo eksplozijo svetlobe. Tudi to ima svojo vrednost.”
Paulo Coelho: Alkimist
Naslednja okrepčevalnica je v koči Rifugio Dondena, kjer se ne zadržujem dolgo. Spet se je naredil lep dan. Tečemo veliko navzdol, ob raznih potokih, po skalnatih stezicah. Do tranzicije v kraju Donas se moramo spustiti kar za 3.000 višinskih metrov.
Ob tem potoku dolgo tečemo gor in dol. Čutim, da imam zaradi zaspanosti malo čuden korak, zato izkoristim priložnost za pogovor. Spoznam tekačico iz ZDA, ki jo na tranzicijah spremlja mož. V pogovoru z njo dolgi kilometri hitreje minevajo in tudi zaspanost je lažje premagovati.
Starodavno mestece Donnas leži na kraju, kjer se naša prva polovica kroga okrog Aoste zaključi. V tem mestu prečakamo dolino in se drugi strani povzpnemo na gore, pa katerih se bomo začeli vračati nazaj proti Cormayeurju.
3 kilometre pred mestom me pričaka Velibor in skupaj greva proti tranzicijski postaji.
Tako prispeva na tranzicijo v kraju Donnas. Pred vhodom se podpišem na plakat, kjer so podpisi vseh, ki so prispeli do te točke.
Moja ura pravi, da je za mano 158 kilometrov, 9.831 višinskih metrov vzponov in 10.718 višinskih metrov spustov. Tabela iz tekmovalne knjige pravi 156,7 kilometrov in 12.242 m vzponov.
V roke me vzame Velibor, ki poskrbi, da se najem, napijem in preoblečem. Topel obrok mi zelo prija in mislim, da sem pojedel tri porcije. Potem grem za pol ure spat. Spal bi še kaj več, pa se moram postaviti v vrsto, ker potrebujem prevez žuljev. Gneča je velika in vsi povprek se trudimo priti na vrsto, marsikdo se krega z organizatorji. Ko že kakih 45 minut čakam, da bi me kdo obvezal, se vmes Velibor razjezi na človeka, ki v tistem kaosu določa, kdo lahko gre na prevez h komu. Brez uspeha. Jaz uberem potem drago taktiko. Naredim najbolj nedolžen in trpeč obraz in gledam eno gospodično, ki masira tekača, tako dolgo, da se potem odloči, da sem naslednji pri njej na vrsti jaz.
4.etapa: Donnas - Gressoney Palazzetto
Razdalja: 57,1 km
Vzpon: 6.058 m
Najvišja točka: Col Lasoney 2.385 m
Vzpon: 6.058 m
Najvišja točka: Col Lasoney 2.385 m
Pred mano je teoretično najbolj naporna etapa, kjer moram na 57 kilometrih premagati preko 6.000 višinskih metrov vzponov in spustov. Brutalno, sploh po vsem, kar je že za nami. Pred odhodom se počutim čisto v redu in dovolj spočitega, tudi v glavi sem pripravljen.
Prečimo starodaven most in zagrizemo v hribe nad mestom. Kmalu ugotoviva z enim Italijanskim tekačem, da imava približno enak tempo in brez uradnega dogovora nadaljujeva skupaj. Pravi, da je na teku drugič. Jaz se v tistem trenutku čudim, da bi nekdo, ki je to že dal skozi in ve kaj ga čaka, šel v to zadevo še drugič. V tistem trenutku ga nisem razumel, v dnevih in tednih po teku pa še kako. Izkušnja je tako močna in globoka, da kmalu pozabiš na vso trpljenje in si jo zaželiš še kdaj ponoviti :)
V kraju Perloz kar ne morem verjeti svojim očem. V tem kraju si domačini vsako leto naredijo ob okrepčevalnici lokalni praznik in zabavo. Igra muzika, plešejo in se imajo na vse pretege lepo.
Od hrane je na okrepčevalnici na voljo vse, kar ti srce poželi. Navajen vedno istih okusov z večine okrepčevalnic se mi zdi, da sem prišel v raj. Okusni siri, pice vseh vrst, pa še pivo sem dobil.
Težko se ločim od tega mesta, toda žal bo potrebno iti dalje. Prične se najnapornejši del poti. Do koče Rifugio Coda, kjer je polovica poti, se je potrebno povzpeti kar 2.800 višinskih metrov.
Noč je, zato tukaj ne slikam veliko. Je pa zelo naporno. Po zelo strmem in neskončnem vzponu se najprej prebijemo do majhne okrepčevalnice v vasici Sassa. Za trenutek prekinem strm vzpon, da se malo najem in napijem. Tam spoznam tudi tekačico iz Srbije, ki jo spremlja mož pilot s hčerkama in sinom. Potem sam zagrizem v strmino dalje.
Na naslednjem delu poti doživljam "deja vu". V dobesednem pomenu in prevodu iz francoskega jezika "deja vu" pomeni "že videno". Sam pojav deja vuja bi lahko opisali kot občutek, ki ga posameznik dobi v situaciji, za katero se mu zdi, da jo je že doživel ali videl. Kognitivni psihologi menijo, da gre za davno pozabljene dele spomina, ki v osnovi izvirajo iz prijetnih občutkov. Privrženci psihoanalitične teorije in sam Freud menijo, da gre za potlačene spomine iz otroštva, v katerih ego posameznika slednjega spominja na njegovo preteklost in prikrite strahove. Tukaj imamo še teorijo parapsihologov, ki menijo, da je deja vu rezultat spominov iz preteklih življenj pred reinkarnacijo v to življenje.
Meni se je tukaj dogajalo podobno, kot tudi Tomislavu Klančniku, ki me je kasneje spraševal, če sem doživljal kaj podobnega. Vzpenjal sem se po skalnati poti, plezal preko ovir in cel čas sem bil prepričan, da sem tukaj že hodil in da poznam pot. Najprej sem verjel, da sem tukaj že kdaj plezal v času mojih alpinističnih let. Pa sem si moral priznati, da to ni mogoče. Smejal sem se sam sebi, da sem nor in da to ni mogoče, samo nenehno sem vedel, kako bo izgledala pot za naslednjim ovinkom, za naslednjim drevesom. "Meša se ti, no potem pa povej, kaj bo sedaj naslednje, za tem ovinkom?", sem si sam sebi v mislih postavljal izzive. In sem si predstavljal, kaj bo za ovinkom in je potem to bilo. In tako vsaj kake pol ure brez prestanka. Sigurno sem tukaj že bil, pa sem pozabil, sem se sprijaznil s situacijo in se s tem več nisem ukvarjal.
Kasneje je Tomislav na družbenih omrežjih spraševal tekače, če so doživeli kaj podobnega. Zelo verjetna se je mi je zdela razlaga izkušenega tekača Matjaža Čampe, ki je podobne stvari že tudi sam doživljal. Po njegovem vemo kaj bo za naslednjim ovinkom zaradi tega, ker smo preprosto v resnici že tam. Naše oči so to že videle in shranile, avtomatski pilot nas vodi, samo totalno zaspani in utrujeni možgani več ne procesirajo poti tako hitro in v naših mislih smo mi nekaj sekund bolj zadaj kot smo v resnici v tistem trenutku. Razlaga se mi zdi zelo verjetna, verjetno tudi kot programerju, ker pri nas v računalništvu tako včasih programiramo zadeve. Dogodek daš v neko vrsto (queue), od koder procesiraš stvari ena po ena tako hitro, kot to proces, ki procesira zmore. Zaspani možgani po 3 nočeh brez spanja ne zmorejo več procesiranja v realnem času v temi, ko naša zaspanost postane še močnejša.
Vmes pridemo v meglo in zelo močan in mrzel veter. Težko sploh vidim kam naj grem, pa še zebe me. Na koncu se iz megle končno pokaže šotor okrepčevalnice ob koči Rifugio Coda, na 2.224 metrih višine.
Teorija pravi, da smo tukaj na polovici dirke, tudi moja ura se s tem strinja. Na sebe oblečem vse, kar imam, se napijem vroče juhe in se težko odločim, da grem spet ven v tisti veter in meglo. Ko končno pridem ven ugotovim, da se je vmes megla razkadila in tudi veter je postal bolj zmeren.
Nadaljujem sam, vedno bolj me muči zaspanost. Hodim po neki neskončni prečki preko pobočij gora, vsake toliko na drevesu visi tabla, na kateri se mi zdi, da v italijanščini piše, da bo nekje neka koča, kjer bodo hrana, spanje in vse dobrote tega sveta. Pa te pravljične koče noče in noče biti, moja zavest pa je vedno bolj nekje v čudnih vodah med prisotnostjo in vzporednimi svetovi. Vedno bolj me je strah, da bi med hojo zaspal in se odkotalil po strmini nekam navzdol.
Dani se. Stvari okrog nas dobivajo obliko. Zadnji del noči nisem vedel kje sem in kam grem. Rumene zastavice v soju čelne svetilke so bile edina stvar na svetu. Proti jutru, preden se zdani, možgani ne procesirajo več hoje. Položil sem se na kos suhe trave ob poti, kjer se mi je zdelo, da se ne morem kam skotaliti. Sedaj kot vojska živih mrtvecev počasi vstajamo ob poti in nadaljujemo, kjer smo končali. Sedaj je življenje spet dobilo obliko in barve.
Končno se kot prikazen pokaže zgradba koče Rifugio della Barma. Prva civilizacija po dolgem času. V koči izgubim nekaj nepotrebnega časa, ko iščem leseno klop za spanje, dokler ne ugotovim, da lahko spiš v sobah, ki so jih rezervirali za tekmovalce. Ta del je v kočah dobro organiziran. V par kočah, kjer je to dovoljeno, se zmeniš s človekom ki je tam kje se lahko uležeš in kdaj te naj zbudijo. In potem se oblečen vržeš v posteljo in te vržejo iz nje, ko pride čas. Maksimalen dovoljen čas spanja na enem mestu je 2 uri. Jaz se tukaj uležem za 1 uro in prvič v mehki postelji na poti zaspim kot ubit. Ko me čez uro zbudijo, sem drug človek.
Zapustim udobje koče in se odpravim dalje. Pred mano je še kar nekaj gorskih prelazov, ki jih moram prečkati do naslednje tranzicijske postaje.
Četrtek je in za danes je prvič na poti napovedan dež. Takšna napoved je že celi teden in se ni spremenila do danes. Res že kmalu začne deževati, a na srečo bolj škropi in me sploh ne moti. Tudi mrzlo zaradi tega ni preveč.
Povzpnem se na 2.350 metrov visok prelaz Col du Marmontana. Iz oblakov rahlo dežuje. Nočna zaspanost me je zapustila in hodim v konstantnem tempu.
Potem se spustimo do jezera Lago Chiaro na 2.096 metrih. Tukaj pa spet kulinarično razvajanje. Okrepčevalnico ob jezeru imajo preko neki gorniki oziroma alpinisti in ti se znajo poveseliti ravno tako, kot naši v alpinisti v Sloveniji. Na ognjišču na prostem pečejo različno meso in krompir, rdeče vino si točijo iz velike plastične posode. Na voljo so tudi posebni siri. Pojem 2 porciji vsega, tudi nekaj vina si privoščim.
Domnevam, da so te kontejnerje dostavili s helikopterjem, drugače si ne predstavljam, kako so se znašli tukaj.
Nadaljujem pot z vzpenjanjem po naloženih velikih skalah. Ta del poti mi je Borut, ki je tukaj tekel lani opisal, kot vzpenjanje po neskončni nebeški lestvi.
Tako se prebijem do škrbine Crena du Ley, na 2.340 metrih. Motor še kar teče na nekih srednjih obratih, seveda pa se pozna utrujenost po 190 kilometrih in 16.000 metrih vzponov.
Svet okrog nas je odet v oblake, mi pa kar vztrajamo in vztrajamo na tej poti, v etapi z največ višinskimi metri vzpona med tranzicijama.
Temu prelazu sledi naporen, kar 1.050 višinskih metrov dolg spust do kraja Niel-Dortoir La Gruba. Seveda sem že zelo utrujen od etape in zdi se mi, da tega spusta ne bo nikoli konec. Sploh potem, ko že pridemo na nadmorsko višino kraja s okrepčevalnico in sem v glavi že mislil, da je to to. Pa so nas še kakih 45 vseskozi tekaških minut vozili gor in dol po pobočju nad dolino in kraja nikakor ni hotelo biti.
Končno se prikaže Niel-Dortoir La Gruba, kjer me pričakuje Velibor. V sebe na hitro zbašem čim več hrane in pijače, saj me pričakuje še zadnji prelaz v tej virtualni etapi, ki se ga že kar malo bojim.
Zapodim se v hrib proti prelazu Col Lasoney. Vzpeti se moramo 860 metrov. Na začetku me še malo za trening spremlja Velibor, potem pa gre po svoje.
Pot je slikovita, malo pa me moti kar mrzel veter, ki piha. Čez prelaz bi rad prišel preden se kaj ulije.
Še ena pikica na neskončni poti, prelaz Col Lasoney, 2.400 metrov visoko.
Na drugi strani se spuščamo proti koči Ober Lòo. Spustiti se moramo najprej za 340 metrov.
Po 206 kilometrih in 18.000 metrih vzponov se usedem pred kočo Ober Lòo. Niti malo se ne veselim nadaljevanja do naslednje tranzicijske postaje. Tekač, ki je tu že tekel, mi je malo prej povedal, da nas čaka dolg in za noge zaradi skalnate poti zahteven tek navzdol. Noge pa pri teku navzdol že kar bolijo.
Po 7,5 kilometrih in skoraj 1000 metrih spusta se končno znajdemo v mestu Gressoney Palazzetto. Tukaj je naslednja tranzicijska postaja. Velibor mi nasproti prinese hot dog z omakami in med hojo do tranzicije ga pojem.
5.etapa: Gressoney Palazzetto - Cretaz (Valtournenche)
Razdalja: 34,8 km
Vzpon: 3.247 m
Najvišja točka: Col Pinter 2.776 m
Težav pa noče biti konec. Po pol ure hoje in teka po relativno ravni dolini, se začne pot vzpenjati proti koči. Po 300 metrih vzpona pa dvakrat poči grom, začne bliskati vse okrog mene in se ulije, kot da je konec sveta. V trenutku se odločim, da je potreben umik z odprtega nazaj v zadnjo vasico in začnem hitro teči nazaj. Do prvih hiš vasice pridem čisto moker, nekje iz dežja se skoraj istočasno pojavi še en tekač. Skupaj iščeva neko streho in se zatečeva pod malo podaljšano streho neke hiše. Še vedno lije in tekač me sprašuje, če odnehava in odstopiva. Moji utrujeni možgani so v nevarnosti, da bi mi kaj takega ustrezalo, vendar se odločim, da to ni opcija. Razmišljam kaj bi. Pokličem Veliborja in mu poskušam razložit kje sem. Prosim ga, če mi pripelje suha oblačila. Vmes ko ga čakam, se dež umiri in le še rahlo dežuje, moj sotrpin pa odide naprej. Ko Velibor pride, se odločim, da sem le izgubljal čas in se ne bom preoblačil in le oblečem debelejšo dežno jakno od te, ki jo imam na sebi. Zagrizem v hrib in po kakih 45 minutah in 530 metrih vzpona sem na koči Rifugio Alpenzu.
Tam se hitro zmenim, da se lahko uležem v posteljo v sobi in se dogovorim, da me zbudijo čez pol ure. Uležem se kar v mokrih oblačilih, ker drugih tako nimam in je to edini način, da jih posušim. V mehki in topli postelji v hipu zaspim. Ko me zbudijo se moram najprej spomnit kje sploh sem in kaj se dogaja.
Izkušnje so zakon. Če ne bi bil prvič na tekmi, bi vedel, da bi bilo najbolje preskočit spanje na vseh tranzicijah, kjer je za njimi kakšna koča, kjer je dovoljeno spati. Tako ne bi zgubljal časa s tem, da se trudim zaspati na neudobnih ležalnikih v totalnem kaosu. In se potem raje uležeš na koči. To sem se moral naučiti na težji način, z lastno izkušnjo. Na prejšnji tranziciji sem brez veze izgubljal čas, lahko bi se na hitro odpravil dalje in potem udobno ulegel na tej koči. Pa še nevihto bi nevede prespal, če bi naredil tako.
Na koči na hitro še nekaj pojem in popijem, potem pa jezen nase in na izgubljen čas na polno tečem po hribu navzgor. Jeza mi daje dodatno moč in cel čas vzpona prehitevam tekače in tekačice. Vzpona je kar 1.070 metrov. Močno piha mrzel veter in to, da smo mokri nam ne koristi pri tem. Ko pridem na vrh 2.777 metrov visokega prelaza Col Pinter, je za mano kača lučk, pred mano pa dolgo nikogar.
Tečem samotno pot navzdol. Je kar tehnično zahtevna in paziti moram, da kam ne odletim ali si kaj ne poškodujem. Preko 800 metrov spusta in 7,5 kilometra me loči od mesteca Champoluc, kjer je naslednja okrepčevalnica. Večino časa tečem sam in iščem pravo pot.
Ko pridem v mestece Champoluc na 230 kilometru, sem na najnižji točki v celi Dogodivščini. To se mi je zdelo takrat in to vem sedaj. Nižje ne gre, se mi zdi. Moje telo in um sta izčrpana. Sedaj, ko to pišem, mi je jasno zakaj, saj je bil to nek vrhunec psihičnih in fizičnih naporov zadnjih dni. Takrat nisem več imel kakega občutka za čas, dnevi in dogajanja so se mi vsi pomešali. Šele kasneje, ko sem pripravljal prvo predavanje, sem si sosledje dogodkov postavil v zaporedje, kot so se zares zgodili.
Okrepčevalnica je spet v telovadnici. Usedem se na klop in še jesti prav ne morem tako sem uničen. Gledam okrog sebe in vidim, da okrog mene ležijo tekmovalci, ki se verjetno počutijo podobno, kot jaz. Bojim se, da me telo več preprosto ne bo ubogalo. "Ali je to to?", se sprašujem. Od gospoda, ki je tu šef, moram dobiti prostor in dovoljenje, da se uležem na tanek armafleks med orodji za fitnes, kjer počivajo tekači. Kakih 20 minut počivam. Potem se v gneči dokopljem še do stranišča. Nekako se prepričam, da nadaljujem, počutim pa se kot "kup dreka".
Vreme se je očitno poboljšalo. Pred mano je 1.150 metrov vzpona do koče Rifugio Grand Tournalin. Kmalu ugotovim, da mi je odpovedalo beleženje poti na uri Garmin. Predolgo že traja to beleženje brez prekinitve in se ji je zmešalo. V krogu se mi ponovno zaganja in cel čas imam na ekranu le trikotnik. Jezen sem nase, ker sem se doma odločil, da bom na vsaki tranziciji prekinil beleženje, ga posnel in zagnal na novo. Pa potem doma na koncu združil vse dele poti. Na poti pa sem si potem premislil, bo mogoče že zdržala :) Pečejo me žulji in usedem se na skalo in si poskušam malo urediti uničene preveze na nogah.
Vendar kljub vsemu ugotavljam, da se moje počutje in volja izboljšujejo :) Vreme je lepo, pokrajina je lepa, kaj se sploh sekiram. "Vse je v glavi!", velikokrat rečejo. Pa je res. Ko se odločim, da je svet lep, je spet vse lažje.
Na poti spet srečam tekačico iz Srbije Marino Lazić. Z možem in tremi otroci živijo v ZDA, kjer je mož pilot. Imata 3 male otroke, najmlajši je še skoraj dojenček. In zmore vse to, kapo dol :) Veliko se pogovarjava in ugotavljam, da je pot v družbi lažja. Čas in razdalja hitreje minevata.
Prideva do koče Rifugio Grand Tournalin, na 2.535 metrih. V koči mi spet paše hrana in pijača, telo je spet v redu.
Vsak tekač je pustil del sebe na tem izzivu. Vsak tekač je vmes med izzivi parkrat umrl in se ponovno rodil. Ko je tako sam sabo in svojimi slabostmi v tem divjem goratem svetu, človek odkrije svojo resnično naravo, svoj pustolovski duh. Izkusi neusmiljenost ali usmiljenost narave, katere del je, ki mu da spoznanja, ki mu jih danes družba ne daje. Maske iz vsakodnevnega življenja odpadejo. Kakšna je ta bizarna moč, ki nas potiska tako daleč? Gre predvsem za Doživetje. Odnos med človekom in naravo ter gorami. Kjer začutimo, kako majhni in nebogljeni smo v primerjavi z naravo. Prehod, kjer odpiraš vrata v druga stanja zavesti. Kjer večina stvari postane smešno nepomembna. Ko se ti svet zoži v teči, hodi, jej, pij, počivaj in spet teči, hodi, jej, pij, počivaj.
Do prelaza Col des Fontaines na 2.696 metrih gre pot malo navzdol in malo navzgor.
Po 248 kilometrih in 21.000 metrih vzponov prideva v mesto Cretaz (Valtournenche), kjer je naslednja tranzicija.
Na tej tranziciji gre vse optimalno skozi. Odlično se najem, stuširam v najlepših tuših do sedaj in relativno hitro pridem do preveza mojih žuljev. Obišče me Andi Mamič, ki je bil zelo hitro na poti, veliko pred nami. Vendar so ga zdravstvene težave prisilile k odstopu. Vem, da se bo še vrnil na tekmo, še bolj odločen, da jo dokonča. Andi pač ne pušča stvari nedokončanih :)
6.etapa: Cretaz (Valtournenche) - Rey (Ollomont)
Razdalja: 50,3 km
Vzpon: 5.055 m
Najvišja točka: Fenetre de Tzan 2.738 m
Ker sem se do sedaj nekaj naučil, se na tranziciji v Cretazu nisem ulegel. Videl sem, da je na naslednji koči Rifugio Barmasse možno spati. V družbi Veliborja se vpenjava 850 višinskih metrov in 4,6 kilometra do koče. Po tuširanju in z novimi obvezami se počutim dovolj dobro.
Ravno zvečer, ko se prične nočiti, prispem do koče Rifugio Barmasse, na 2.175 metrih. Odločim se, da bom tokrat poskusil spati malo dalj in si naročim bujenje čez 1 uro.
Ko prispem v sobo sem prvi v njej. Zaspim kot ubit. Ko me uspejo zbuditi vidim, da so vse postelje polne in da vsi vstajajo. Ni mi najbolj jasno kako to. Oskrbnica mi pove, da me po uri niso uspeli zbuditi. Da sem samo nekaj momljal in spal dalje. Tako so me potem vrgli iz postelje po 2 urah, ko je bil maksimum, koliko lahko spiš naenkrat. Malo mi je žal izgubljene ure.
Pa tako "dolgem" spancu potrebuje telo malo več časa, da pride spet na delovno temperaturo. Najprej se dvignem za 400 metrov do škrbine Fenetre d'Ersa, na 2.290 metrih.
Hodim sam in v temi in tišini se mi vedno bolj spi. Vzamem gel s kofeinom, da bi si malo zbistril misli.
Po spustu s prejšnjega prelaza in 740 metrih ponovnega vzpona sem na škrbini Fenetre de Tzan, na 2.736 metrih.
 |
Sledi spet dolg in strm spust. Vedno bolj me muči ohraniti budno glavo in varen korak. Ko pridem tako do okrepčevalnice v koči Rifugio Lo Magià, za mizo le naslonim glavo na roke in zaspim v sedečem položaju. To ponovim 2 krat in ne vem koliko časa sem spal, ko vstanem, se najem in grem dalje.
 |
| Pogled nazaj na temne gore, čez katere smo se po temi povzpeli v to dolino |
Vzpenjam se proti koči Rifugio Cuney. Dela se prelep sončni vzhod. Moje misli spet preplavijo hormoni sreče in veselja, da sem lahko tukaj in da lahko počnem to noro stvar. Povzpeti se moramo 660 metrov.
Na tem mestu snemam svoje petje na telefon in se počutim norega in živega :) Slikam, snemam in uživam, čeprav je telo že zelo utrujeno, možgani pa od premalo spanja v svojem svetu.
Meni se zdi, da je najvrednejše, kar bi človek moral ohranjati, tisto otroško v sebi. Tisto resnično veselje ob nekoristnih a tako lepih ali smešnih majhnih stvareh. To jutro, po večjih težavah z zaspanostjo v jutranjih urah, ponovno začutim, zakaj sem se lotil te dogodivščine in vseh podobnih. Začutim tistega majhnega otroka v sebi. Tistega, ki se je sposoben tako iskreno veseliti ob prelepem sončnem vzhodu, ob šumenju potoka. Ki je sposobne začutiti skrivnostno energijo narave. Ki je sposoben v trenutku preklopiti iz utrujenosti v evforijo in se veseliti tega, da obstajam, da mi je dano početi te stvari.
V šotoru pri koči Rifugio Cuney, na 2.656 metrih, se okrepčam in malo spočijem. Potem nadaljujem pot in zdi se mi, da hodim po najlepšem delu poti do sedaj. Fenomenalno in brutalno hkrati.
Richard Bach se sprašuje v Poletu v globine naslednje: “Ko bi nas otrok, ki smo bili, danes vprašal, kaj je tisto najboljše, kar nas je naučilo življenje, kaj bi mu rekli in kaj bi se nam nato odkrilo?”
Travnata tla v tem delu so mehka in mi omogočajo dokaj udoben tek.
Naslednji prelaz na poti je 2.693 metrov visok Col Chaleby.
Pot vodi malo gor in malo dol, dokler se ne znajdemo pri bivaku R. Clermonta, na 2.705 metrih. Tukaj gledam časovnico obešeno na steni in v nekem trenutku se mi zazdi, da se je moja osem do šest urna prednost pred limito stopila na 2 uri. Ja, spal sem 2 uri v koči, pa potem za mizo na koči, pa uživanje in ležernost pri fotografiranju lepot okrog mene. Malo postanem zaskrbljen, da ne rečem paničen. Odločim se, da moram sedaj iti na polno do naslednje tranzicije.
Naslednjih 100 višinskih metrov vzpona do prelaza Col Vessonaz (2.794 metrov) presprintam.
Zdi se mi, da tega neskončnega spusta ne bo nikoli konec. Končno prispem v kraj Oyace na 1.360 metrih, kjer me čaka Velibor. Že dolgo nisem bil tako nizko in tukaj je zelo vroče. Lažje sem prenašal mraz, kot to vročino. Velibor vidi, da sem zelo utrujen in me preganja z okrepčevalnice, da ne bi izgubil preveč časa na njej.
Sledi kar naporen del, ko po vročini nenehno tečemo gor in dol po pobočjih, po ozki peščeni poti, kjer ni dreves za senco. Tukaj so v zadnjem trenutku zaradi podora spremenili traso in nam prihranili en vzpon po strmem pesku navzgor.
Po 298 kilometrih in 26.600 metrih vzpona prispem končno na zadnjo tranzicijsko postajo, v kraju Rey (Ollomont), na 1.396 metrih. Tukaj se še zadnjič stuširam in preoblečem v suha oblačila.
Ko opravim vse potrebno, se še za 40 minut uležem v šotoru na ležalnik. Ker ne uspem zaspati, se čez čas pokrijem preko glave, da bi me vsaj malo zmanjkalo.
7.etapa: Rey (Ollomont)- Courmayeur
Razdalja: 50,8 km
Vzpon: 4.277 m
Najvišja točka: Col Malatra 2.936 m
Fizično in psihično sem pripravljen na zadnjo, 50 kilometrov dolgo etapo, z 4.277 metri vzpona. Nimam nobene informacije, da bi prihajalo slabo vreme. Povedo mi samo, da bo noč zelo mrzla in naj se bolj oblečem.
Poganja me tudi adrenalin, ko sem tako blizu konca in na vzponu do koče Rifugio Champillon kar letim navzgor. 1.080 metrov vzpona opravim v času, ki se ga ne bi sramoval niti doma, če bi startal iz hiše.
Prihajajo neki čudni oblaki, pa se s tem ne ukvarjam. Saj so mi rekli, da je napoved samo mraz. Sanja se mi ne o zahrbtni fronti, ki se nenapovedano približuje iz Švice.
V koči Rifugio Champillon se najem okusne pečene polente in se bolj toplo oblečem, saj zunaj piha mrzel veter.
Prelazu sledi daljši spust in potem dolga prečka, ki je nevarna za zdrs na levo. V 4 kilometrih se moramo spustiti kar 1.000 metrov. Prične deževati in pihati mrzel veter. Ko gledam luči nekje spodaj, se mi zdi, da so vseskozi enako oddaljene. Končno prispem do koče Ponteille Desot, kjer nam spet pripravijo kulinarično razvajanje. Oskrbnik koče s pomočniki, ki se jim tudi vidi, da radi dobro jedo, na velikem kamnitem ognjišču pripravljajo dobrote, da se ti sline cedijo. Meso, pečene klobase, ribe, zelenjava, pečena polenta, rdeče vino in ostalo. Kar težko se odločim, da grem spet ven na dež, veter in mraz.
Po široki gramozni cesti proti mestu Saint-Rhemy gre v 10 kilometrih 730 metrov navzgor in 550 metrov navzdol. Dežuje, vidim le to kar mi osvetljuje soj čelne svetilke. Kombinacija tega, da sem se preveč najedel in dolgčasa na tej cesti botruje temu, da postanem tako zaspan, da telesu in možganom odpove motorika. Noge me več ne poslušajo in nenehno me kot pijanca nosi sem in tja po cesti. Če ne bi deževalo bi naredil tako, kot sem videl mnoge ta teden. Ulegel bi se ob cesto in počakal, da malo mine. Ker pa je blato in dež se trudim hoditi, pa gre zelo čudno. Pokličem Veliborja (čeprav je sredi noči), ki me čaka v mestu Bosses in se kakih 15 minut pogovarjam z njim po telefonu, medtem ko hodim. To me malo spravi k sebi, da se lahko spet normalno premikam.
Najprej prispem v mesto Saint-Rhemy, za katerega najprej mislim, da je že Bosses. Pa gre pot še 2 kilometra naprej, da naposled prispem do mesta, kjer me čaka Velibor. Najprej mi povedo, da ni prostora za spanje v neki kleti samostana, kjer je to omogočeno in že mislim, da bom šel dalje brez spanja. Medtem, ko jem in se preoblačim, mi Velibor vseeno uspe dobiti prosto mesto in po deževni ulici grem v temno klet. Tam se uležem v prostoru natrpanem s tekači. Za 1 uro zaspim, potem me zbudijo.
Zagrizem v strmino nad mestom in se še zadnjič, pred ciljem, poslovim od Veliborja. Vedno močneje dežuje.
Spet se hitro vzpenjam in naključje je hotelo, da na koncu prehitim vse, ki so v to drugo polovico noči krenili pred mano. Dež se je spremenil v sneg in vedno močneje sneži. Veter mi nosi sneg direktno v obraz, tako da imam komaj odprte oči. Tudi po poti je vedno več snega. Počasi vse okrog mene izgubi obliko. Belina, ki se blešči, močan veter, nobenih odtisov nog v snegu, sem prvi, ki gazi nov sneg. Tudi nobene označevalne zastavice več ne uspem videti. V enem trenutku več ne vem, kam bi lahko šel, kje je gor in kje je dol. Zagledam sij 2 čelnih svetilk nekje v viharju pod mano. Počakam na mestu, da do mene prideta ena Korejka in en Japonec. Tulim v veter, da moramo ostati skupaj, pa še sebe komaj slišim. Malo me postane strah. Vem, da se na mestu ne smemo ustaviti, ker bi to bilo zelo nevarno. Z Japoncem hkrati prideva do iste ideje. Vklopiva sledenje gpx poti na najinih urah. In potem se korak po korak prebijamo po navidezni črti na ekranih ur. Strah me je za mokre prste na nogah. Ne vem, koliko časa že traja, naenkrat se pred nami pojavi zgradba zavetišča Merdeux. Mi trije smo prvi, ki nas zaustavijo tukaj.
Tam nas zaposleni, ki ravno molzejo krave, posadijo v majhno sobico pri vhodu. Potem čez čas po naši gazi pričnejo prihajati novi tekmovalci. Vsakega ustavijo v zavetišču. Ko danes gledam nazaj lahko rečem, da je bila velika sreča za marsikoga, da sva bila slučajno prva v viharju midva z Japoncem in sva naredila gaz. Za koga bi se lahko slabo končalo.
Soba se polni, informacij pa nobenih, ker ni telefonskega signala. Čez čas izvemo, da je nekdo prebral na internetu, da je tekma prekinjena in da moramo počakati na zavetišču na nadaljnje informacije. Vedno več je utrujenosti in nevolje. Noben med Italijani nam ne zna prevesti informacij, ki prihajajo po koščkih, v angleščino.
Na zavetišče prideta dva vodnika organizatorja, da preverita možnosti za nadaljevanje tekme. Jaz bi z veseljem nadaljeval z vodniki po alternativni poti, ko je bilo sprva rečeno. Borbena morale večine pa je na psu :)
Na koncu do nas pride odločitev, da je tekma prekinjena in da smo vsi, ki smo prišli do zadnje točke, uradno priznani za "finišerje". Prve ure sem neznansko razočaran. Če sem pretekel 330 kilometrov dirke, sem želel na svojim nogah opravit še teh zadnjih 19 kilometrov. Bil sem eden tistih, ki se odločimo, da sami sestopimo z gore nazaj do Bossesa, kjer se moramo prijaviti, da smo varno sestopili. Kar nekaj jih je čakalo, da jih prepeljejo dol s 4x4 terenskimi vozili. Čez prelaz je preletaval helikopter, ki je iskal v viharju morebiti izgubljene. Organizator se je odločil edino pravilno, narava nam je še enkrat pokazala, kako majhni smo. Čisto na koncu nam lahko z enim samim zamahom prepreči načrte.
Pri povratku srečam še Anjo in Tomislava Klančnika in skupaj sestopimo. Pri povratku opravimo skoraj enako razdaljo, kot bi jo imeli še do cilja. Moja ura pravi skupaj 348 kilometrov. V mestu Bosses nas pričaka Velibor. Tisti, ki nimajo lastnega prevoza, se proti Courmayerju odpravijo z avtobusom organizatorja.
Zapeljemo se v Courmayeur in tam opravimo zadnji del poti. Skupaj tečemo po ulicah in v cilj. Samo ne morem se prav veseliti, nekaj mi manjka. V cilju dobim medaljo za zaključek tekme in se podpišem na zid, kjer so podpisani vsi, ki končajo to tekmo Gigantov. Objamemo se. Le tisti, ki so osebno dali skozi to Dogodivščino vedo, kaj vse doživiš in kaj je vse daš od sebe, da končaš.
Uspelo nama je, prišla sva do konca te nore Dogodivščine. Zgodba se je formalno končala s podpisom na steno Gigantov, v najinih glavah pa bo živela še dolgo. Zakaj pišem nama? Ker brez pomoči Veliborja te zgodbe verjetno ne bi zaključil ali pa bi bilo to veliko težje. TOR je najina skupna zgodba in izkušnja.
 |
| Podpis na zid Gigantov |
V Courmayeurju zavijemo še do Dejana Vukotiča in Eve Urbanc, kjer nas pogostijo s pivom, žganico in čevapčiči, ki jih Dejan speče v sobi. Da ne omenjam, da je LEGENDA Dejan pred tem zaključil 450 kilometrsko varianto TOR-a, imenovano Tor des Glaciers :) Čestitam in globok priklon !
Prespim noč iz sobote na nedeljo in zjutraj se zbudim čisto druge volje. Nič več mi ni važno, kaj se je zgodilo v teh zadnjih kilometrih. Spomini in doživetja s poti lebdijo skozi glavo. Vem, da je to to, kar mi bo ostalo za vedno. In spoznanje koliko več zmorem, kot sem si kdaj koli predstavljal. Pri TORu gre predvsem za doživetja in čustva. Za prvinski način življenja, ki je naseljen nekje v mojih genih. Za stik s tem, kar smo nekoč bili ali pa sem nekoč že bil.
Le kaj nas nekatere žene, da se preizkušamo v tako ekstremnih preizkušnjah. Da na trenutke zanemarjamo družbo krog sebe in svoj čas posvečamo treningom za ta doživetja. Ali je to res potreba po odkrivanju svojih meja in spoznavanju resničnega sebe? Ali zgolj hranjenje ega in potreba, da sebi ali drugim dokažemo, da zmoremo? Ameriški pisatelj Eliot je zapisal: «Le tisti, ki bo tvegal, da bo šel predaleč, bo lahko ugotovil, kako daleč lahko gre.« Aristotel pa je zapisal: «Tisti, ki bo premagal svoje strahove, bo zares svoboden.«
Jaz sem vedno preizkušal, kje so meje mojih psihičnih in fizičnih sposobnosti. Veseli me prehajanje med različnimi stanji zavesti. Zame je zelo pomembno, da cenim kraj, v katerem sem in spoštujem nepozabno izkušnjo, nekaj, kar ostane v meni za dolgo časa. Ko bom star, želim imeti vse te dogodivščine v spominu.
Zaključna nedeljska slovesnost v Courmayeurju je bila nora. Energija na višku. Vsakega, ki je zaključil tekmo, so poklicali na oder. Dobili smo pakete za »finišerje«, oblekli »finišer« majice in tekaške nahrbtnike in se skupinsko slikali.
 |
| Vsakega, ki je končal tekmo, pokličejo na oder |
Verjetno je še najbolj iskren odgovor na to, zakaj to počnemo, dala Anja Klančnik, ko mi je dejala: "Dušan, to počnemo, ker vidimo, da zmoremo, ker nam je lepo, da zmoremo." Anja je še zapisala: »Tek se imenuje tek gigantov oziroma velikanov. A mi nismo velikani, smo le majhni ljudje, ki smo s kratkimi koraki premagali veliko, gigantsko razdaljo. Tek ni življenjska situacija, je le izkušnja, ki pa ti daje možnosti, da se spopadaš, učiš in vztrajaš. Možnost, da rasteš, se spoznavaš, se oblikuješ in spreminjaš. Možnost, da si življenju še bolj hvaležen, da to zmoreš in da to lahko delaš. Možnost, da si odkril še en edinstven del narave, da si spoznal njen kruti in lep obraz, da si doživel prelepe vrhove Aoste. Možnost, da si začutil svoje prijatelje, njihovo pripravljenost, njihovo povezanost in energijo. Možnost, da si spoznal nove prijatelje in ponovno občutil strast izzivov in premagovanje svojega telesa. Zavedam se, da je to pravi čudež.«
Epilog
Nekje 1.134 tekačev je štartalo v Courmayeurju, vsak s svojimi željami, pričakovanji in zgodbami. Vsak od tekačev je med tekmo parkrat umrl in se ponovno rodil. In 585 jih je zaključilo tekmo in si prislužilo letošnji naziv »Finisher« in pravico, da se podpišejo na zid Gigantov. Ameriški pisatelj T. S. Eliot je zapisal: «Le tisti, ki bo tvegal, da bo šel predaleč, bo lahko ugotovil, kako daleč lahko gre.«
TOR ni le tekma, je popotovanje, sestavljeno iz sončnih vzhodov in zahodov. Želja napraviti nekaj skoraj nemogočega. Počutiti se kot Gigant.
Tor je zgodba, za vedno vžgana v naša srca, zgodba naporov, strasti in čustev. Hvaležen sem, da mi jo je bilo dano živeti.
Verjemite v svoje sanje! Zagotovo obstaja zelo dober razlog, zakaj jih imate!
Komentarji
Objavite komentar