Fotoreportaža: Transgrancanaria 2023, proga Advanced (86 km in 4.900 m +)

- marec 15, 2023

Other language than Slovene? Please choose:

Letos sva bila najprej dva. Z Janezom Klančnikom sva se nekje decembra prijavila na ultra trail tekmo Transgrancanaria, ki se odvija vsako leto konec februarja, na otoku Gran Canarija. Janezova žena Martina Klančnik Potrč je takrat še potrebovala odobritev ravnateljice za skok na tekmo, ker letos zaradi spremenjenega termina šolskih počitnic pri nas, tekma ni bila med počitnicami. Lani sem šel na tekmo z vso družino, ker smo jo združili z družinskim dopustom. Letos smo z Janezom in Martino zadevo planirali kot par dnevni izlet na tekmo in nazaj. No, potem je Martina dobila privolitev, pa še Velibor Jovanović se nam je pridružil, kar je obetalo dobro družbo. Najprej smo bili vsi prijavljeni na novo progo, ki preči otok od severa do juga, na uradni razdalji 86,3 kilometrov, s 4.900 metri vzpona in spusta. V zadnjem trenutku je Martina spremenila odločitev in se prijavila na še daljšo 128 km progo, kjer je štartala tudi najboljša ultra tekačica na svetu ta hip, Američanka Courtney Dauwalter.

Na pot smo se odpravili v četrtek 23. februarja, pol ure po polnoči, tako da spanja ni bilo veliko. Do Dunaja smo se peljali skupaj, tam pa se razdelili med dve letali. Z Janezom sva letela do Gran Canarije preko Züricha v Švici, Martina in Velibor pa preko Barcelone. Na koncu smo na cilj prišli skoraj istočasno. Prevzeli smo najeti avtomobil in se odpeljali do naših apartmajev v kraju Maspalomas na jugu otoka.

Potem smo se odpravili še na dvig štartnega paketa in številk. Kot vedno sem z veseljem prodajal zijala na sejmu športne opreme in tudi kupil nove Hoka športne copate za res ugodno ceno (polovico normalne cene).

Janez prevzema številko za progo Advance

In Martina za progo Classic

Še malo poziranja :)

Malo smo v Transu :)

Dan smo zaključili s pizzo, za katero sta Klančnika zatrjevala, da je najboljša na otoku. Pojedli smo jo kar v parku, ker je bila restavracija polna.

Naslednji dan smo seveda dopoldan obuli športne copate in se šli malo razgibat na stezice ob obali. Potem smo šli do cilja vseh tekem v okviru prireditve. V petek se je namreč odvijal tek na razdalji Maraton, kjer so morali preteči 45 kilometrov, in premagati 1.900 metrov vzpona. Ciljni prostor je bil zelo lepo urejen. Ploskali smo prvim trem fantom in prvim puncam, ki so prišle v cilj. S sabo nismo imeli kreme za sončenje in jaz sem dobil prvo rundo rdeče barve po odkriti koži.

Ciljni prostor

Ekipa, z leve Velibor, Janez, Martina in jaz

Pripravili smo si skupno večerjo. Martina nas je po njej morala zapustiti, saj se je odpravila na svojo tekmo, katere štart je bil ob polnoči. Na srečo se na sever otoka v glavno mesto Las Palmas ni odpravila sama, ampak so jo zraven vzeli Duško Banjac, ki je prav tako tekmoval na kraljevski razdalji in navijača, prijatelja Gašper Žižek in Mark.

Sobota, 25.2.2023. Končno je prišel čas tudi za naš štart. Vstali smo malo čez peto uro zjutraj in se z avtom odpravili v kraj Agaete na severozahodu otoka, kjer je bil pričetek naše proge. Mesto je znano po naravnih vulkanskih bazenih, v katerih se lahko kopaš.

Še zadnjič si zaželimo srečo na progi in se odpravimo na štart. Vsak v svoj del kače. Janez med "elito", ki je imela svoje mesto pred vsemi, Velibor malo za njim, jaz pa bolj na konec kolone, ker se mi ni dalo prerivat.

Osebno od te tekme ne pričakujem nekega rezultata, ampak sem jo vzel predvsem kot prvi daljši letošnji trening, da zaženem telo in duha. Lani okrog 1.novembra me je spet vsekalo v spodnji del hrbta in 2 meseca nisem kaj tekel. Po novem letu sem se počasi spet aktiviral. Letos sem do tekme pretekel nekje toliko kilometrov in višincev, kot jih bom tukaj v enem dnevu. Nekateri trenirajo zato, da tekmujejo. Nekateri in tudi sam se na tekme prijavim zato, da treniram. Sama pot do tekme mi je vsaj tako zanimiva, kot tekmovanje samo ali še bolj. Kot je dejal že Nejc Zaplotnik v svoji slavni izjavi: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede."

Letos imam s sabo tudi novi Gopro z namenom, da posnamem dogodivščino in prizore delim kasneje z vami. Seveda mi bo to vzelo nekaj časa na progi, vendar mi je to vredno, ker uživam v dokumentiranju zgodb.

V pričakovanju štarta

Takoj po štartu se zaženemo v strm hrib nad mestom. Vreme je odlično za tek, v koloni pa mi bolj zadaj težko prehitevamo na ozki stezi. Uživam, ko se vzpenjam. Do prve okrepčevalnice v kraju El Hornillo moramo premagati 13,7 kilometrov in kar 1.444 metrov vzpona.

Foto 📸 Ivan León Santiago

Stari Egipčani so verjeli, da pred vrati njihovega raja stoji možakar, ki ti postavi dve vprašanji, preden ti dovoli vstop v raj. Prvo vprašanje je, ali si bil v življenju srečen? In drugo, ali si osrečeval druge? Medtem, ko pri drugem vprašanju lahko le upam, da sem koga v življenju delal srečnejšega, mi je pritrdilen odgovor na prvo vprašanje povsem brez dvoma na dlani, v trenutku, ko doživljam novo dogodivščino v divji naravi, ko s polnimi pljuči vdihujem mir, ko uživam trenutke stika s prvinsko naravo svoje biti, v občutku prepustitve in svobode, daleč od pisarn, kjer preživljamo svoj vsakdan.

Prvemu daljšemu vzponu sledi strm spust po mokri soteski, kjer tečemo tudi mimo slapu. Prvo uro ali dve imam občutek, da bi lahko tekel hitreje, kot mi dovoljujejo tekači pred mano. Potem me počasi začne pobirati v nogah in zavem se pomanjkanja treninga.

Že kar zdelan pridem do prve okrepčevalnice na strmem hribu, na 13,7 kilometru. Tolažijo me izkušnje, ki mi pravijo, da so mi na vsaki daljši preizkušnji najtežje prve 2 ali 3 ure, potem pa mi telo, ko se prvič napijem in najem, preklopi v neko drugo stanje, kjer je vse lažje.

Nadaljujem proti naslednji okrepčevalnici, ki me pričakuje v kraju Artenara. Do tja imamo 7 kilometrov in 673 metrov vzpona.

Biti zunaj v divjini, v naravi, pritiskati sebe do svojih limitov, je zame življenje v njegovi najboljši obliki. Leta predstavlja tek v naravi moj pobeg od dnevne rutine na delovnem mestu. V enem dokumentarcu sem poslušal o petih elementih prave dogodivščine. Prvi je pobeg od vsakdanjika. Drugi je nejasen izhod oziroma zaključek dogodivščine. Tretji je strast. Četrti je čuječnost. In peti je prijateljstvo, ki se lahko splete pri globoki dogodivščini. Prava dogodivščina ni le fizična sprostitev, je tudi predvsem psihična sprostitev. Doživetja, ki odstopajo od vsakodnevne rutine, stimulirajo naše razmišljanje. Naša strast nas vodi v dojemanje, kdo smo v resnici in nam daje moč, da obudimo svoj pravi potencial. Današnji tempo vsakdanjega življenja nas odmika od naše strasti in od tega, da bi videli stvari, ki nas v resnici definirajo. Zato se moramo vsake toliko odmakniti, početi to kar imamo radi, da oživimo to povezavo, to strast, da se ponovno počutimo žive.

Tako pridemo do okrepčevalnice v kraju Artenara. Tukaj smo lani štartali na našo 64 kilometrov dolgo traso. Lani v dežju, vetru in temperaturi blizu ledišča, letos pa v lepem, delno oblačnem vremenu. Imeli smo srečo, saj je v teh krajih do včeraj še deževalo. Kot posledica dežja smo ponekod tekli po drsečem blatu in smo morali biti tu pa tam previdni.

Okrepčevalnica ob nogometnem igrišču v Artenari

Po okrepčevalnici spet zagrizemo v strm hrib. Do naslednje okrepčevalnice v kraju Tejeda imamo 15,5 kilometrov in 700 metrov vzpona.

Pred nami je meni morda najlepši del poti. Vzpenjamo se po grebenu po robu globokega kanjona, po lepih gorskih stezicah. Razgledi so fenomenalni.

"Mislim, da je trening način življenja za pripravo telesa in duha, da dosežeta določeno zmogljivost in vzdržljivost. Trening je nepogrešljiv za tekmovanje na visoki ravni, z njim izboljšamo svoje sposobnosti in se pripravimo na najzahtevnejše napore na tekmah. Tekmovanje je, se razume, smoter, ki nas motivira, ni pa pogoj, še zdaleč ne, za treniranje."

Kilian Jornet

Sonce se počasi skriva in nebo vedno bolj prekrivajo oblaki. Kot izgleda pri znameniti skali Roque Nublo tudi tokrat ne bom imel nekega razgleda.

Na levi vidni ostanki starega vodnega mlina

Po 35 kilometrih pridemo do okrepčevalnice v kraju Tejeda. Spet se dobro najem in napijem, da se mi povrnejo moči.

Po okrepčevalnici se najprej spustimo čisto v dolino, nato pa spet zagrizemo v dolg in strm vzpon. Sonce tukaj kar pripeka v glavo. Do naslednje okrepčevalnice pri znamenitem vrhu Roque Nublo imamo 8,5 kilometra z 916 metri vzpona.

Ta naš svet je včasih težko mesto za življenje, samo kaj, ko je tako lep. Samo odpreti se moramo lepoti in poiskati strast v našem življenju.

Tukaj se počutim že kar zdelan. Še kako velja, da "brez dela ni jela". Bo treba malo dvignit formo do naslednje preizkušnje :)

Pri Roque Nublo kar močno piha in tudi vidljivost je bolj slaba. Od utrujenosti se mi ne da sleči nahrbtnika in se obleči ali si natakniti rokavice. Zato me kar malo zebe, vendar v kratkih rokavih in kratkih hlačah nadaljujem proti naslednji okrepčevalnici, kjer imam vrečo z rezervno suho obleko.

Resnica je, da je včasih živeti svoje sanje težko. In v določenih trenutkih je to kar fizično težko. Včasih se trudimo biti močni, nezlomljivi, nasmejani avanturisti. Pa to v resnici nismo. Včasih imamo svoje dvome, včasih nam je zelo naporno, smo utrujeni, naveličani, včasih se sprašujemo, le zakaj nam je tega treba, razmišljamo, da bi odnehali. Vse to je čisto ok. Resnična moč je biti to, kar smo. Priznati, da nismo ok. Živeti svoje sanje je včasih težko, toda vredno. Tudi v slabih dnevih in slabih trenutkih.

Do naslednje tranzicije v kraju Garanon imamo še 3,2 kilometra, malo gor in malo dol.

No, če bi bil tako hiter kot najhitrejša med ženskami Courtney Dauwalter, bi lahko vrh opazoval še v soncu :)

Foto 📸 Jordi Saragossa

Na tej tranzicijski točki me čaka vreča z rezervno obleko in geli. Najprej se cel preoblečem v suha oblačila, saj prihaja noč in mraz. Na žalost spet ugotovim, da so se nekateri geli v tranzicijski vrečki pretrgali in se razlili okrog. Enako se mi je zgodilo že pri transportu z letalom. Jezen vržem vse preostale gele v smeti in nadaljujem brez njih. Potem grem v zgradbo, kjer strežejo toplo hrano in se še pošteno najem. Ker bo kmalu tema, nadaljujem s čelno svetilko na glavi. Za sabo imam 47 kilometrov in 3.900 metrov vzpona.

Do naslednje okrepčevalnice v kraju Tunte imam 13 kilometrov in 300 metrov vzpona. Gibljemo se v območju najvišje gore na otoku Pico de las Nieves (1.949 m). Počasi bo noč in v tej drugi polovici poti bom tako imel malo fotografij.

"Obožujem fizični trening. Leta in leta dela, skoraj abstinenčnega življenja, da bi dosegel trenutek popolne forme, ki pa je mimobežen in v hipu izpuhti. Nasprotno od intelektualne dejavnosti, pri kateri se znanje nenehno pridobiva in kopiči. Pri delu na telesu nikoli ne dobiš rezultata, ki bi bil za vedno tvoj, ki bi trajal, saj moraš nenehno trenirati z enako intenzivnostjo, da telo ohranjaš v taki pripravljenosti, kot si jo želiš imeti."

Kilian Jornet

Na okrepčevalnici v kraju Tunte imajo zabavo s glasbo. Pričakajo nas tudi s pico. Prostovoljci na okrepčevalnicah so zelo prijazni in se zelo trudijo. Proga je tudi lepo označena, težko bi se izgubil.

V drugi polovici proge gorske stezice v glavnem zamenjajo skale in kamni. Moji podplati so že zelo občutljivi in med smehom samemu sebi v moji glavi preklinjam kamne, po katerih tečem. Kot bi me kdo po malo rezal v možgane. Večkrat se utrujen med tekom spotaknem po skalah in nekako se vedno, včasih prav čudežno, ulovim, da ne padem in se potolčem.

Ko krenem iz mesta v temo na naslednji (predzadnji) dolgi vzpon imam do naslednje okrepčevalnice v mestecu Ayagaures 12,3 kilometra in 400 metrov vzpona. Nekaj me pika v kolenu, pa si po strmini pomagam tako, da se navzgor bolj vlečem s palicami.

V kraju Ayagaures na okrepčevalnici delajo prijazni begunci, ki so nastanjeni v domu v tem kraju, kolikor se spomnim od lani. Okrepčam se za zadnji del poti. Najprej sledi zadnji vzpon, potem pa spust do posušenega rečnega korita v kanjonu, ki mu sledimo skoraj čisto do cilja.

Foto 📷 Carlos Diaz Recio

Zadnjih 12 kilometrov, rahlo navzdol po kamnih po presušenem rečnem koritu, je še zadnja preizkušnja za našo potrpežljivost. Okrog 2 kilometra pred ciljem mi zautripa čelna svetilka, kar pomeni, da se bo baterija kmalu izpraznila. Ker se mi ne da v temi iskati rezervno nekje zadaj v nahrbtniku, zmanjšam svetilnost na najmanjšo možno in tečem naprej bolj na ostale čute, kot na vid.

Kilometer pred ciljem me pričakajo prijatelji, ki so prej že odtekli svoje razdalje in si nastavili budilko, da so me prišli pričakat. Zelo sem jim hvaležen, saj bi se drugače moker in utrujen moral ukvarjati s tem, kako priti ponoči nazaj v naš apartma.

Po 19 urah in 16 minutah, pridem v cilj, kot 443 med vsemi in 76 v svoji kategoriji. Še ena dogodivščina je zaključena, še eni vtisi in občutki shranjeni v spomin za vedno. Pohvala organizatorjem, pripravili so odlično tekmo!

Moji prijatelji so se rezultatsko zelo izkazali, saj so vsi vrhunski trail tekači. Martina je bila 6 med deklinami na 128 km razdalji. Verjetno so pred njo bile spet same profesionalne tekačice. Janez je bil na naši razdalji 17, Velibor pa 39. Njihovi časi so bili izredni, čestitam vsem. Čestitam tudi Dušku Banjacu, ki je prav tako v super času pretekel 128 km razdaljo in bil tam 64. Kapo dol vsem :)

Naslednji dan smo se odpravili na podelitev priznanj najboljšim, saj je Martina dobila priznanje za uvrstitev med najboljših 10 tekačic. Prireditev je bila tudi zaključek sezone tekmovanja Spartan Trail.

Martina šesta z leve

Najboljši tekači iz vseh razdalj skupaj na odru na koncu

Ultra tekači smo le navadni ljudje, ki počenjamo nenavadne stvari. Ne potrebuješ ničesar posebnega, da bi se lahko šel te zadeve. Potrebuješ samo najti svoje sanje, verjeti v njih in trdo delati za njihovo uresničitev.