Lavaredo Ultra Trail 2022, 120 km, 5.800m +

Other language than Slovene? Please choose:

Za mano je še ena ultra tekaška dogodivščina, Lavaredo Ultra Trail v Dolomitih. Nastopil sem na najdaljši razdalji, kjer smo v 120 kilometrih prečili ene najlepših delov Dolomitov in se pri tem povzpeli za 5.800 metrov in prav toliko spustili. Lani sem v Cortini nastopil na 80 kilometrski razdalji in dogodivščina mi je bila zelo všeč. Takoj sem se odločil, da naslednje leto poskusim še na najdaljši, 120 kilometrski razdalji. Imel sem srečo pri žrebu in tako smo se tudi letos z ženo Martino in 11 letnim sinom Nejcem pripeljali v Dolomite. 17 letna hčerka Ema je doma uživala blagodati in mir prazne hiše.

Lani smo se pripeljali z najetim bivalnim kombijem, letos smo najeli apartma v kraju Borca di Cadore, kakšnih 25 minut od Cortine. Prispeli smo v četrtek, en dan pred tekmo, tako, da smo si lahko v miru privoščili malo sprehoda po mestu, ki nam tako všeč. V petek sem tudi dvignil štartni paket in se pripravil na večerni štart.

Štartali smo ob 23 uri v Cortini. Spremljala sta me Martina in Nejc. Pol ure prej sem bil na trgu, kjer je bil štart, pa sem se komaj prerinil med množico. Na štartu nas je stalo 1.800 tekačev, iz celega sveta, ki smo srečno prestali žreb. Vzdušje sredi mesta na trgu, kjer je bil štart, je bilo noro. 

Stal sem že na štartu UTMB-ja, ki je najbolj znan po norem vzdušju pred štartom in ob njem. Moram pa reči, da me je energija v Cortini še bolj ganila, verjetno zaradi bolj zaprtega trga in ulic ter fenomenalne energetske glasbe, s katero smo čakali na štart. Pri odštevanju so totalno navili Ennio Morriconeta iz špageti vesternov in naredili atmosfero, da je pritekla kaka solza od adrenalina 😊

Krajši čas smo tekli po mestnih ulicah in se rahlo vzpenjali. Ko smo pritekli do roba gozda, kjer se je pričela ozka stezica, se je seveda prvič ustavilo. Tisti, ki nismo bili ravno v ospredju kolone, smo morali počakat, da smo lahko šli dalje. Pot do vrha prvega vzpona je bila lepa in mehka, spust s tega prvega hriba je bil na trenutke tehničen. Pri spustu se je seveda spet tu in tam zataknilo, da smo morali malo čakat.

Ponoči je kake dve uri rahlo deževalo, ravno dovolj, da smo bili premočeni, ni pa bilo kake sile. Tako smo prišli po 19 kilometrih do okrepčevalnice v kraju Ospitale.

V temi smo nato nadaljevali pot po strmem smučišču, do vrha prelaza PASSO TRE CROCI (nekje na 2.110 m).

Sledil je dolg spust do naslednje okrepčevalnice v kraju FEDERAVECCHIA. Za seboj smo imeli že 34 kilometrov, še vedno pa je bila noč.

Pričeli smo se vzpenjati proti pogorju Treh Cin. Najprej smo se kar lepo dvignili proti kraju Missurina. Tam je tudi prelepo istoimeno gorsko jezero. Noge so me odlično držale in dolgo prečko vseskozi rahlo gor in dol sem v celoti pretekel.

Ko smo pritekli do jezera se je pričelo daniti in počasi sem lahko izvlekel telefon in slikal prizore, ki so mi jemali dih.

 

Na okrepčevalnici sem se najedel, edino pri juhi je bila taka gneča, da sem jo raje preskočil. Na mojo žalost niso imeli stranišča, mene pa je narava pričela klicat. Zato sem po okrepčevalnici zavil v gozd, ko sem se vrnil pa sem srečal prijateljico Mady Buić, tekačico iz Istre.

Jutranje meglice so prekrivale travnike. Vzpon iz Missurine do koče RIFUGIO AURONZO sem že poznal, ko sem pred leti tukaj tekel 42 kilometrski Missurina Sky Marathon. V sedmih kilometrih smo se dvignili za 600 metrov. 

Pri koči sem se okrepčal in spet dohitel Mady. Pred nami je bil del poti okrog gorovja Treh Cin, kjer poteka zelo priljubljena pohodniška pot, ki jo vsakodnevno prehodi mnogo ljudi. 

Dvignili smo se do prelaza na poti okrog Treh Cin, kjer je bila najvišja točka naše proge, nekje na višini 2.440 m. Razgledi na tej poti so fantastični in kar kličejo k fotografiranju.

Sledil je najdaljši spust na progi, 1000 metrski spust v dolino Val Rienzo. En del spusta je bil kar strm, po vijugasti in prepadni planinski poti.

Na koncu dolgega spusta se je dolina spet postavila pokonci in po rahlo vzpenjajoči gramozni cesti smo se dvignili do prelaza CIMABANCHE na 67 kilometru, kjer je bila tranzicijska postaja. Za sabo smo imeli že 3.000 metrov vzpona. Na okrepčevalnici sem prišel do vreče z rezervno obleko in geli. 

Z Martino sem bil dogovorjen, da me morda počakata na tej tranziciji, samo sem prišel do nje par ur hitreje, kot sem pričakoval. Tako ju nisem pričakoval, saj sem vedel, da bi rada šla ta dan na kolo. Bil sem malo utrujen in preoblačenje v suha oblačila mi je vzelo malo več časa. Ko sem se malo raztegnil in pojedel vse, kar sem spravil vase, sem spet prišel k sebi in sem z novo energijo nadaljeval pot.

Bližal se je čas opoldneva in sonce je neusmiljeno pripekalo na naslednjem strmem vzponu. Na tem delu sem prehitel veliko tekmovalcev, šlo mi je kar dobro. Spet smo se dvignili malo preko 2.000 metrov, potem je sledil daljši spust do okrepčevalnice MALGA RA STUA. Na spustu so me po stari navadi nekateri, ki sem jih prehitel na vzponu, prehiteli nazaj :)

Na okrepčevalnici MALGA RA STUA sta me pričakala Martina in Nejc. Prinesla sta mi rezervne tekaške copate, ki sem jih nameraval preizkusiti kasneje, ker sem se bal, da me bodo morda naribale v kost na gležnju. Pri prvi uporabi, kot metla na Rogla Trailu, sem namreč imel to težavo. Povedala sta, da je bilo vse zaparkirano in sta do okrepčevalnice morala pešačiti dalj časa. Sklenil sem, da  vseeno zamenjam copate Brooks Cascadija 16, ki so mi dobro služile do tega trenutka, z novim Hokinim modelom Speedgoat 5. 

Poslovili smo se in po daljšem spustu po gozdu, sem zagrizel v najdaljši vzpon na progi. Kar za 1.200 metrov smo se morali dvigniti do prelaza Val Travenanzes. Vzpon po kar močnem soncu je bil zelo dolg in naporen.

Na tem mestu na prodnati dolini smo lani veliko gazili po potokih, ki so tekli iz snega, ki se je topil. Letos vode ni bilo toliko, da je ne bi mogli preskočiti in ostali smo suhi.

Pri leseni kočici MALGA TRAVENANZES, na 1.986 metrih je tekoča voda in napolnili smo si bidone. Potem smo nadaljevali z mučnim vzponom proti prelazu. Lani na 80 kilometrski progi, se mi ta vzpon ni zdel tako naporen, kot letos. Letos smo za seboj imeli že 90 kilometrov in 4.300 metrov vzpona in zadeva je dobila drugo razsežnost. S težkim korakom smo se vzpenjali in po travnatih zaplatah okrog nas je ležalo lepo število tekmovalk in tekmovalcev, ki so se ulegli k počitku.

Končno smo se privlekli do najvišje točke prelaza, nekje na 2.320 metrih. Sledil je spust po ovinkasti cesti proti okrepčevalnici COL GALLINA, pod prelazom Falzarego.

Ta del spusta ima eno grdo lepotno napako :) Sredi spusta namreč zaviješ spet navzgor in ne proti okrepčevalnici, ki jo vidiš v dolini. In se par serpentin vzpenjaš spet gor, dokler se pot dokončno ne prevesi navzdol.

Na okrepčevalnici Col Gallina smo imeli za sabo že 97 kilometrov in 4.800 metrov vzpenjanja. Spet sem se dobro najedel, saj sem vedel, da nas čaka strm vzpon na prelaz do koče RIFUGIO AVERAU, v soseščini "Petih Stolpov" oziroma Cinque Torri, kot se imenujejo.

Pri koči RIFUGIO AVERAU smo na višini 2.419 metrov prečkali prelaz in se na drugi strani spustili navzdol. Tukaj je že lani močno pihalo, pa je malo nižje nehalo, zato tudi letos nisem izgubljal časa z oblačenjem, kljub mrzlem vetru. Res se je veter malo nižje spet umiril.

Bližal se je večer in narava okrog nas se je odela v fenomenalne barvne odtenke in igro senc.

Kljub opravljenim 100 kilometrom, sem se še vedno počutil dobro in imel zadeve pod kontrolo. Na Passo Giau, na 105 kilometru, so me pričakali Nejc, žena Martina in vrhunska tekača Janez Klančnik in Martina Klančnik Potrč in mi dali dodatno energijo za zadnji del poti. Lepo jih je bilo srečati, saj se večino poti nisem pogovarjal in sem hodil v svojem svetu.

Potem, ko sem se okrepčal in se poslovil od spremljevalcev, sem nadaljeval pot. Nadaljevanje sem poznal od lani in se ga veselil, saj sem vedel, da je lepo.

Zadnji del poti sem poskušal opraviti čim hitreje, da bi moji, ki me bodo počakali v cilju, lahko šli prej spat. V barvah zahajajočega sonca sem se vzpenjal proti predzadnjemu višjemu prelazu, na 2.360 metrih. Poskušal sem čim več teči, poganjal me je adrenalin. Prizori so bili fenomenalni. To so trenutki, ko vem, zakaj počnem te stvari :)

Povzpel sem se še na zadnji prelaz, nekje na 2.270 metrov. Z njega se že vidijo luči Cortine v daljavi. Tukaj me je lani dobila nevihta z grmenjem in strelami. Letos te nevarnosti ni bilo.

Odločil sem se, da se ne ustavljam pri zadnji okrepčevalnici, na koči Rifugio Croda Da Lago. Malo pred njo sem zato vzel gel z kofeinom in ko sem ga pogoltnil, mi ni najbolj teknil. Ker v bidonih nisem imel več vode, ampak samo Coca Colo, sem gel poplaknil kar z njo. To je bila velika napaka, kot sem takoj ugotovil. V želodcu mi je postalo malo slabo.

Za mano je bilo že 112 kilometrov poti in 5.730 metrov vzponov. Kot po navadi, mi je potem bila psihično najtežja ta zadnja etapa poti. Predstavlja 7 kilometrski spust od koče Rifugio Croda Da Lago proti cilju. Tekel sem navzdol po zelo strmem črnem blatu in vodi, ponoči pa tako zaradi dioptrije ne vidim dobro, kam stopim. Sem mislil, da ne bo nikoli konec tistega dela, vmes so nas še enkrat poslali strmo navzgor. Očitno je moja želja, da bi na koncu dolgih tekov po prijetni planinski poti pritekel dol v cilj, samo znanstvena fantastika, ki snovalcem poti ni interesantna 😊

No, tudi tega mučenja navzdol je bilo enkrat konec :) Ko pritečem v mesto, imam še kar nekaj poti po asfaltnih cestah do cilja, saj prideš v Cortino na drugem koncu. Zadnje kilometre se trudim čim več teči, da bi pozdravil svoje v cilju. Zadnji spust mi je vzel veliko več časa, kot sem želel, oziroma upal.

Tik pred ciljem zagledam Martino in Nejca. Kot je postalo že skoraj tradicija, v cilj pritečeva skupaj z Nejcem. Obema to veliko pomeni.

Otroci se učijo smejati od svojih staršev :)

Za mano je lepa tekma, kar zelo naporna, vendar pa celi čas pod kontrolo. Tekmo nas je končalo 1.135, kar pomeni, da kakih 665 ni imelo te sreče. Jaz sem dogodivščino končal v 24 urah in 48 minutah. V tradiciji "starega diesla" :)

Čestitam tudi vsem ostalim Slovencem, ki so končali tekmovanje na tej razdalji:

• Jon Lihteneger Vidmajer, Andi Mamič, Boštjan Erjavšek, Erik Elezovic, Miha Markovič, Dejan Žibert, Marko Grasselli, Gregor Bertoncelj, Silvo Markič, Boštjan Lupša in Aleš Mars.

Hvala ženi Martini, da me je spremljala na tekmo in seveda svojemu največjemu oboževalcu, sinu Nejcu, ki ga trail tek in taki dogodki že zelo mikajo 😊

Za konec še 3D grafični prikaz poti na zemljevidu, narejen z aplikacijo Relieve, z dodanimi fotografijami:

Se vidimo ob naslednji dogodivščini :)