Istria 100 by UTMB®️ 2022 - BLUE

 

Other language than Slovene? Please choose:

Bližal se je petek 8. april, dan štarta mojega letošnjega 128 km dolgega ultra traila po Istri, ki se letos premierno imenuje Istria 100 by UTMB. Seveda je bilo ravno na ta dan spet napovedan konec lepega vremena in prehod fronte z vetrom, dežjem, snegom in ne vem čem še vse. Kot sem se pošalil na družbenem omrežju, če bi bil Indijanec, bi mi po letošnji "sreči" z vremenom na ultra trailih dali ime "Mož, ki je lovil vremenske fronte". Tudi na Gran Canariji pred 3 tedni smo uspeli poloviti edini dan slabega vremena v 14 dnevih, ravno na dan tekme. Spet se je obetalo podobno.

14 dni pred tekmo me je zaradi pretiravanja pri treningu, v povezavi z EMŠO-m in nenehnim sedenjem v službi, zapeklo in zabolelo v mečni mišici in po teku sem imel težavo stopiti na nogo. Vse do tekme sem si vzel počitek od teka, obisk na športni masaži in pri fizioterapevtu. Delal sem le vaje za stabilizacijo in jogo. V četrtek in petek sem bil na IT konferenci v Portorožu, tako, da sem imel do Umaga, kjer je bil prevzem štartnih številk, le 25 minut vožnje. Če bo noga vzdržala raje nisem poskusil pred štartom, da sem ji dal maksimalni možni čas, da se zaceli in sebi ne možnosti, da si premislim.

Čakalo nas je prečenje Istre od vzhoda do zahoda, od Lovrana do Umaga

Višinski profil proge

V Umagu sem najprej šel do apartmaja prijatelja Primoža Pucka, ki mi je odstopil prostor za spanje po teku. Potem sva dvignila štartne pakete, se najedla. Ob 18.00 sva bila na mestu, kjer nas je pobral avtobus in odpeljal v Lovran pri Opatiji, na štart. Na avtobusu sem srečal slovensko legendo ultra trail teka, Andija Mamiča. 10 minut pred štartom je pričelo deževati in deževalo še en čas po njem, samo ni bilo močno in moteče. 

Ob 21.00 smo štartali. Pred nami je bilo uradno 128 kilometrov, z 5.075 m vzponov in podobno spustov. Čisto na začetku nas je čakalo 1.400 metrov vzpona na najvišji vrh Istre, 1.401 m visok Vojak. Malo smo morali pazit, ker so bili kamni in skale malo mokri in spolzki od dežja. Pred vrhom smo prišli v gosto meglo in pihal je orkanski veter, ki nas je kar malo premetaval. Iz Vojaka smo se spustili do prve okrepčevalnice v kraju Poklon, 12 kilometrov od štarta. Do naslednje okrepčevalnice v kraju Brgudac smo imeli 15 kilometrov. Pot je šla malo gor in dol. Potem je sledila 17,6 kilometrov dolga etapa do Trstenika, med katero smo morali prečiti kar 3 gorske vrhove. Na koncu etape smo tako imeli za sabo že 2.500 m vzpona. Brajkovemu vrhu je sledil 1.106 m visoki Orljak, temu pa 1.026 m visoka Gomila. S slednjega je bil zelo strm in tehnično neugoden spust, kjer so trpele noge. Na vseh vrhovih ponoči je zelo pihalo in bila taka megla, da včasih nisi videl do stopal, kam stopaš. Imeli smo tudi težavo na vrhu Gomile, da je bila taka megla, da nismo mogli videti, v katero smer gre naslednja zastavica, ki označuje pot. 

Po okrepčilu v Trsteniku smo krenili na etapo, kjer smo se morali povzpeti na 1.014 m visoko Žbevnico. Pot tam je bila zelo lepa, ravno se je danilo. Proti vrhu je seveda spet pihalo, kot noro in ko sem se hotel slikati na obeležju na vrhu, me je veter vrgel dol z njega. Na srečo nisem priletel na eno od skal tam okoli in si nisem zvil gležnja.

Sledil je naporen in zelo dolg spust do Buzeta, na 60 kilometru poti. V Buzetu smo imeli za sabo 2.900 m vzpona. Dobri 2 uri spusta sta bili psihično naporni, ker nima rad spustov, pa tudi pri njih izgubljam relativno največ časa. V Buzetu je bila tako imenovana tranzicija, kjer sem prišel do svoje vreče z rezervnimi oblačili. Kot imam navado sem se cel preoblekel v suha oblačila in se pošteno najedel. Kar nekaj jih je tukaj odstopilo zaradi utrujenosti in poškodb.

Primož je rekel, da potrebuje še 20 minut počitka, jaz pa sem sam šel dalje. Tukaj sem naredil napako, da sem le do 2/3 napolnil bidone, ker sem od tukaj naprej že tekel pred leti 67 km razdaljo. In se mi je zdelo, da do naslednje okrepčevalnice ni tako daleč, jaz pa sem se spočil. Dobro sem se uštel, ker so eno okrepčevalnico vmes ukinili, kar si nisem pogledal. Ob 10.00 sem krenil dalje in takrat je začelo močno pripekat sonce. Do naslednje okrepčevalnice, v kraju Butoniga, sem imel 17 kilometrov in 782 m vzponov. Vedno bolj sem bil žejen, pil sem pa po kapljicah, ker sem vedel, da moram varčevat z vodo. V vasi Vrh, ki je ne boste verjeli na vrhu hriba, sem zavil v gostilno in si naprosil vode, še prej pa sem popil vso vodo v zapuščenih kozarcih na mizi pred gostilno. Sledil je spust do lepega jezera in okrepčevalnice v Butonigi. Pri spustu se mi je oglasila močna bolečina v desnem kolenu, ki ni hotela popustiti. Nisem več mogel teči navzdol, lahko sem le še hodil. Jasno mi je bilo dvoje. Prvič, da zaradi tega ne bom odstopil in drugič, da bo pot do cilja še hudičevo dolgaaaaa, če ne bom mogel teči navzdol.  

Na okrepčevalnici sem se nacejal z vodo (prebral sem veliko pritožb, da je bila klorirana, jaz se po pravici s tem nisem ukvarjal, imam želodec, ki veliko prenese). Zadržal sem se v senci dalj časa in medtem me je dohitel tudi Primož, ki je štartal iz Buzeta za mano.

Sledila je 15,5 km dolga etapa do kraja Livade. Med njo smo se morali povzpeti za 620 m. Najprej je bil daljši vzpon na hrib do Zamaska. Gor mi je spet lepo šlo, dol sem trpel. 

Tanja Simončič je letela po svoji 67 km dolgi progi :)

Sledil je slikoviti Motovun, stara Istrska vasica na vrhu hriba. Vmes se je pooblačilo in jasno je bilo, da prihaja napovedana fronta z dežjem in vetrom. Na Motovunu je že pihalo, kot noro in Primož si je v gostilni naročil pivo in ga spil na terasi. V enem trenutku me je dohitel prijatelj Marijan Kaučič iz Maribora, ki je tekmoval na 67 km razdalji  in skupaj smo nadaljevali proti cilju. Z Motovuna je sledil nekje 6 km dolg odsek do Livade, kjer je bila okrepčevalnica, na 92 kilometru. Vmes je pričelo deževati. 

Na Livadi je veliko tekmovalcev odstopilo. Nekaj časa je kar močno deževalo in pihal je močan veter in do cilja je bilo še 36 kilometrov. Nekateri niso videli smisla v nadaljevanju in zunaj je čakal topel avtobus, da jih odpelje proti Umagu. Na žalost nisem mogel pregovoriti  Primoža, da bi nadaljeval in je tudi on tukaj končal tekmo. Vseeno je opravil z 92 kilometri poti 4.260 m vzpona, kar je lep dosežek. Naslednjič, bogatejši z novimi izkušnjami, pa do cilja. Jaz sem vedel, da bom z bolečim kolenom trpel, samo odstopiti pa tudi ne znam. Edina opcija je, da me organizator vrže ven 😊

Na sebe sem navlekel vso obleko iz nahrbtnika, tudi dežno jakno in dežne hlače, na obraz pa oblekel nasmeh. Potem sva z Marijanom krenila dalje. Najprej smo se povzpeli na Oprtalj, kar je bil kar prijeten vzpon. Na vrhu vzpona pa smo prišli spet v naročje burje. Marijan je vztrajal z mano, čeprav bi bil sam lahko hitrejši. Do Grožnjana nas je pot vodila skozi na pol razpadle, stare in zapuščene Istrske vasice, kjer so ostanki pričali, da je tukaj nekoč uspevala industrija pridelave oljk. Velik del smo tudi prehodili po poti stare železnice Parenzane, ki je povezovala Trst s Porečem. 

Vmes je malo padala tudi sodra, samo ni bilo neke sile. Glavni del fronte je v tem času šel čez Umag in posledice prehoda so nas še čakale, čeprav se tega še nismo zavedali. Po slabih 24 urah od štarta sva prišla do okrepčevalnice v Grožnjanu, na 108 kilometru. Za sabo sem imel že 4.917 m vzponov. Tukaj nas je pričakal Aleš Podvornik z družino in smo se malo pogovarjali. Do cilja je bilo še 21 kilometrov in bil sem prepričan, da bomo v 3 urah ali še prej v cilju, saj je pot od tukaj šla v glavnem navzdol in potem po ravnem.

Do Buj je bilo 7,6 kilometrov in do tja je še šlo. Potem pa se je začel nepričakovani zaplet, ko je bilo do cilja še 12,6 kilometra. Ta zadnji del poteka po potkah med polji in po gozdu. V normalnih razmerah bi moral ta del prehodili ali preteči v uri in pol ali malo več. Par ur pred nami pa je tukaj bilo tako deževje, da je organizator dejal, da »takvo nevreme još nije video«. In se je pot spremenila v močvirje rdečega blata, ki je bilo kot plastelin, ki so mu primešali lepilo. Na vsakem čevlju se je delala par kilogramov težka cokla, ki je nikakor nisi mogel odstranit. Bolj, ko si brcal, več kamenja se ti je dodatno prilepilo na blato. In vsak korak se ti je noga zalepila v blato in si jo moral odtrgat. Za ta del sva potrebovala 3 ure in mislil sem, da se nikoli ne bo končal. Po svoji stari dobri navadi sem kar na veliko preklinjal, da bi mi bilo lažje pri duši. Po slabih 3 urah mučenja sem končno stopil na asfaltirano cesto v Umagu in do cilja je bilo le še par sto metrov. Še zadnji koraki po atletski stezi in prišla sva v cilj. Tudi Marijan je pretekel svoj najdaljši trail do sedaj v življenju. 

Potreboval sem 28 ur in 27 minut, bil 7 v kategoriji starcev in 73 skupno. Po moji uri in po tem kar sem prebral je bilo kar več vzpona, kot je uradno. Bi rekel, da nekje 5.500 m. Za zaključek sem dobil tudi 4 tako imenovane »kamne«, ki predstavljajo vstopnice za žreb za UTMB 2023.

Dobila sva lepo spominsko medaljo, pobrala vreče, ki so naju čakale in jaz sem odšel v apartma, kjer sem se po 1 in pol prebedeni noči lahko stuširal in ulegel. Za mano je bila še ena dogodivščina. Sedaj pa malo počitka, da si telo opomore, potem pa se bo treba pripravit za letošnji 120 km Lavaredo Ultra Trail v Dolomitih junija. Septembra pa sledi največja trail dogodivščina do sedaj, 357 km in 27.000 višinskih metrov TOR-a. Trenutno vem, » da še nimam za burek« 😊