Fotoreportaža: TransGranCanaria Ultra Trail 2022 in reportaža o otoku
Other language than Slovene? Please choose:
Kanarski otoki so špansko otočje vulkanskega izvora, ki je sestavljeno iz sedmih večjih otokov, to so: Tenerife, Gran Canaria, Lanzarote, El Hierro, La Palma, La Gomera in Fuerteventura, in pa iz šestih zelo majhnih otokov. Spadajo pod naravno geografsko regijo, imenovano Makaronezija (kar pomeni »Blagoslovljeni otoki«) skupaj z Azori, Madeiro in Zelenortskimi otoki.
Na teh otokih sem v preteklih letih pretekel že dva zelo znana in lepa ultra traila. Leta 2018 sem pretekel Madeira Island Ultra Trail-MIUT, s 120 kilometri dolžine in 7.280 metri vzponov. Naslednje leto sva z sinom Nejcem obiskala Tenerife in tam sem pretekel Tenerife Bluetrail Ultra, s 102 kilometri dolžine in 6.700 metri vzponov. V znamenitem trojčku mi je manjkal še TransGranCanaria Ultra Trail, ki pa je bil vedno meseca februarja in takrat sem se po navadi ukvarjal z zimskimi športi in se nisem prijavil. Zadnja 2 poletja smo planirali družinski dopust na Gran Canariji. Obakrat je zadeva v zadnjem trenutku odpadla zaradi zadev povezanih s korono. Potem smo pozimi videli, da je letos tek ravno v času šolskih zimskih počitnic in smo sklenili, da poskusimo srečo še tretjič. Moji punci nista bili cepljeni, kar je malo zakompliciralo zadevo, pa smo šli na "vse ali nič" in vplačali prijavo na trail, letalske karte in apartma in upali, da se ne zalomi. Par dni sem razmišljal ali bi se prijavil na najdaljšo traso s 125 kilometri dolžine ali na drugo najdaljšo s 62 km kilometri. Na koncu je prevladal razum nad čustvi in sem se prijavil na krajšo, ker sem se zavedal, da bo verjetno februarja v mojih nogah bolj malo kilometrov, saj ko pozimi pridem iz službe, je že tema in mraz. V nadaljevanju sezone me pa že kmalu čakata dva 120 kilometrska ultra traila in je bila krajša razdalja dober uvod v sezono.
Na koncu se je tokrat vse lepo izšlo in po pet urnem letu iz Dunaja smo se znašli na letališču na Gran Canariji, kjer smo še kako uro stali v vrsti za rent-a-car, potem pa se je naš dopust res lahko pričel. Apartma smo rezervirali na jugu, v kraju Maspalomas, kjer se raztezajo neskončni turistični kompleksi. Naš apartma je bil v prvi vrsti s pogledom na morje in peščene sipine Dunas de Maspalomas, ki se raztezajo na samem jugu otoka. Gran Canaria je tretji največji otok otočja, na njem pa biva okrog 850.000 prebivalcev.
Par dni pred tekmo smo se odpravili po štartne številke v prireditveni prostor. Vedno se veselim tudi stojnic z opremo na sejmu, ki je po navadi del take velike prireditve. Tam smo se srečali tudi z Martino Potrč (Ultra-mami), ki je bila prijavljena na daljši razdalji. Martina je bila v širšem krogu favoritinj med ženskami. Seveda je sledilo obvezno fotografiranje s prevzetimi številkami :)
Po tednu dni bivanja na otoku je prišel čas, da grem na tekmo. Vmes sem se že navadil na prijetno temperaturo preko 20 stopinj čez dan in na jutranje teke po peščeni plaži. Gran Canarija je otok velikih temperaturnih nasprotij. Na obali na jugu je lahko zelo vroče vreme, v gorah v centralnem in severnem delu otoka, pa je lahko zelo mrzlo in vetrovno. Letos smo imeli še posebno "srečo". Po par zelo lepih dnevih je prišlo dan pred tekmo elektronsko sporočilo z naslovom " URGENTE // METEOROLOGÍA TRANSGRANCANARIA 2022". Brez znanja španščine sem razumel, da bo hudič :) Za dan tekme so napovedali prehod fronte in v gorah dež, močan veter in temperature okrog ledišča. Malo sem že preklinjal to srečo.
Zjutraj sem vstal okrog 5 ure, se najedel, pripravil in ob dogovorjeni uri je prišel po mene Janez Klančnik s prijatelji. Skupaj smo se odpeljali na štart v dobro uro oddaljen kraj Artenara. Janezova partnerka Martina Potrč je namreč že celo noč tekla na daljši razdalji in so jo šli spremljat na poti. V Artenaro sem prišel uro pred štartom, se oblekel in upal, da v vetru in dežju do štarta ne bom zmrznil. Janez se je namreč odpeljal, ker je Martina bila na tej okrepčevalnici malo pred nami. Na srečo je bila odprta gostilna, v katero smo se nagnetli skoraj vsi tekači, okrog 700 naj nas bi bilo. Malo smo bili stisnjeni, ampak je bilo veliko bolje, kot zunaj na 4 stopinjah, v dežju in vetru.
In ob 9.00 smo štartali. Pot je najprej zavila po mestecu, da bi se kolona malo razredčila, preden smo zavili strmo navzgor po ozki stezici, širine enega človeka. Pa ni pomagalo. Ko smo prišli do vzpona, sem večkrat moral čakati na mestu, ker so nekateri "hitri" pred mano imeli lahke copate brez profila za blato in bili brez palic. Danes pa je bilo pobočje pred nami ena sama blatna drsalnica in nekateri so drseli nazaj navzdol in smo jih vsi za njimi morali čakat, da so se nekako prerinili čez strmo blato.
Jaz na trailih fotografiram, veliko več od povprečnega tekača :) Ko vidim lep prizor se ne morem upreti, da ga ne bi ovekovečil. Tako izgubim kar nekaj časa in mest, po drugi strani pa imam lepe spomine. Samo danes v prvi polovici nisem skoraj nič slikal, ker me je preveč zeblo, da bi se ustavljal, predvsem v prste na rokah. Malo mi je sedaj žal, da nisem ovekovečil teh blatnih drsalnic. Sem pa naredil par slik iz videov, ki sem jih gledal na družbenih omrežjih, malo za občutek. Niso pa kvalitetne.
Prva okrepčevalnica nas je pričakala v kraju Tejeda, po 12,6 kilometrih in 650 metrih vzpona od štarta. Tukaj je celo manj pihalo, preden smo se spet povzpeli višje na hribe, na drugi strani doline.
Sledil je daljši vzpon, ki se je zaključil na okrepčevalnici Grananon, ki je bila locirana sredi gozda. Značilnost Gran Canarije je tudi, da ob morju ni rastlinja, ker je prevroče. Višje ko greš, več je vegetacije. Na določeni višini se prične nizko grmičevje. Ko se povzpneš v gore, pa prideš v iglaste gozdove, s prijetnimi potkami, če niso skrite pod blatom, kot danes. Okrepčevalnica se je nahajala na višini 1.671 metrov. Za sabo smo imeli 19 kilometrov in 1.400 m vzpona.
Na okrepčevalnicah se nisem dolgo zadrževal, ker ni bilo vroče in nisem veliko pil, pa tudi veliko gelov sem imel s seboj (na koncu sem jih sicer več kot polovico prinesel v cilj). Pot je nato vodila dalje proti gori Roque Nublo, ki predstavlja simbol otoka. Na naše začudenje smo na poti naenkrat zavili navzdol. Najprej smo se spustili v dolino, da smo se lahko potem spet dvignili nazaj do gore z druge strani. Vrh gore se zaradi vremena ni videl, čeprav smo bili od njega oddaljeni zelo malo.
Tako pa smo videli in doživeli Roque Nublo teden dni prej z družino, tudi v močnem vetru:
Naslednja kontrolna točka je bila na parkirišču pri gori, kjer je tako pihalo, da sem le šel dalje. Za sabo smo imeli 25 kilometrov in 1.930 metrov vzpona. Sledil je vzpon na naslednjo goro, kjer bi naj po opisu poti bil tehnično najbolj zahteven del. Potrebno je bilo na trenutke malo uporabiti roke pri plezanju po skalah, ampak ni bilo nič zahtevnega. Na tem grebenu je pihalo najhuje v celem dnevu in to od strani. Tako, da te je dež bičal po nezaščitenem obrazu.
Ko smo prešli vrh gore in se začeli spuščati v dolino, smo počasi prišli v drugi letni čas. Tukaj je prenehalo pihati in sijalo je vedno močnejše sonce. Sledil je neskončen dolg spust do kraja Tunte, kjer je bila naslednja okrepčevalnica.
Izginilo je tudi blato, postajalo pa je zelo vroče. Malo sem se spraševal, zakaj sem zjutraj v avtu pustil obe kapi s senčnikom, ki sem ju imel zraven, ker se mi je v tistem mrazu zdelo, da tega pa danes sigurno ne bom potreboval. Že malo omotičnemu od sončarice mi je v nekem trenutku kanilo, da lahko dam na glavo vsaj Buf in ko sem to naredil, je postalo lažje.
Kanarski otoki so bili večkrat v zgodovini točka migracij, tako emigracij kot tudi imigracij. Zaradi dobre geografske pozicije privlačijo predvsem Afričane, ki tja pridejo zaradi službe in boljšega življenja, in pa Evropejce, ki pridejo tja predvsem v starejših letih zaradi boljšega podnebja in sproščenega načina življenja. Zaradi jezika in podobnega kulturnega okolja, pa Kanarski otoki privabijo tudi veliko Latinomeričanov, ki prav tako iščejo boljše življenje, kot ga imajo v svoji državi, saj zaradi številnih diktatur, revščine, kriminala in podobnega bežijo iz Latinske Amerike in najdejo novo življenje prav na Kanarskih otokih, s katerimi so povezani zaradi različnih zgodovinsko političnih razlogov.
Spuščali smo se po tej neskončni cik-cak stezi iz kamnov, ki je bila malo neudobna za utrujene noge. Celi čas sem tekel.
In kdo so bili prvotni prebivalci otoka, pred prihodom Špancev? Gvanči so bila staroselska ljudstva, ki so pred prihodom španskih konkvistadorjev živela na Kanarskih otokih. Sprva je izraz »guanche« pomenil prebivalec otoka Tenerife, vendar se je izraz sčasoma začel uporabljati kar za prebivalce vseh Kanarskih otokov. Gvanči naj bi prišli iz severa Afrike okoli 1. ali 2. stoletja pr. n. št. Do 15.stoletja ni skoraj nobenih zapisov o njih, vse dokler niso na Kanarske otoke prišli španski konkvistadorji. Ko so prišli Španci na to ozemlje, so skregali Gvanče med sabo in zanetili vojno med njimi, kar je vodilo do razpada njihove družbe in civilizacije. Kasneje so nekatere zasužnjili, nekatere pa popolnoma izolirali iz nove španske družbe. V roku par desetletij sta izginili dve tretjini vseh Gvančev, v enem stoletju pa je celotno pleme izumrlo. Danes morda obstaja le še kakšen potomec Gvančev, ki so se takrat pomešali s Španci.
Na okrepčevalnici v kraju Tunte sem se preoblekel v kratke hlače iz nahrbtnika in se okrepčal. Za mano je bilo 36 kilometrov in 2.260 metrov vzpona od štarta. Sledil je malo daljši vzpon na naslednji prelaz.
Tako smo prišli do vrha prelaza.Razgledi so bili fenomenalni.
Sledil je še zadnji večji vzpona na poti. Na tem delu je nad mano letal dron, ker je nekdo snemal video za organizatorja.
Na spodnjem prelazu sem bil na vrhu zadnjega vzpona. Od tukaj gre pot v glavnem bolj navzdol.
Zadnjih 10 kilometrov smo tekli po dnu kanjona, po suhi strugi reke. V predstavitvenem video so dejali, da je to "največkrat preklinjani del poti", ker moraš teči po rečnih kamnih, noge pa so utrujene. Mene je ta del bolj pozitivno presenetil, ker sem mislil po slišanem, da bodo to taki kamni, kot sem jih bil navajen iz Himalaje. Veliki, ki se spodmikajo, da sem velikokrat končal na zadnji plati in z raztrganimi hlačami :) Pa so bili manjši in bolj stabilni :)
Ta zadnji del sem v celoti pretekel, v bolj počasnem ritmu, kot sem ga bil še zmožen. Pred tekmo sem ravno tretjič prebral knjigo Scotta Jureka (nekoč najbolj uspešen ultra tekač iz ZDA). Opisuje kako si je vsakič, ko mu je bilo hudo, ponavljal stavek, ki mu ga je tolikokrat rekel strogi oče, ko je moram kaj narediti doma:"Včasih pač moraš narediti svoje!". In tako sem si jaz ponavljal teh 10 kilometrov, da sem vztrajal v teku in nisem hodil:"Teci. Včasih pač moraš narediti svoje!"
100 metrov pred ciljem me je pričakala družina. S sinom Nejcem sva z roko v roki pretekla te zadnje metre in skupaj prečkala ciljno črto. Še ena dogodivščina je bila tako zaključena. Na cilju je bil organiziran koncert.
Video prihoda v cilj s sinom Nejcem:
Še filmček, ki prikazuje celotno pot in je narejen z aplikacijo Relieve:
IN KAJ VSE LAHKO POČNEŠ NA GRAN CANARIJI ?
Kaj smo mi počeli bom predstavil s fotografijami in brez odvečnih besed.
Če pričnemo pot na samem jugo otoka, je potrebno seveda omeniti naravni park Las Dunas de Maspalomas. Sestavljajo ga peščene sipine ob obali morja. Odlično za jutranji sprehod ali tek po peščeni plaži.
Zelo zanimiv je tudi kanjon Barranco de Las Vacas. Od parkirišča je do kanjona kratek, morda 20 minutni sprehod v eno smer.
Otok je poln nasprotij. Če imate dovolj sušnih delov, se lahko odpravite proti severu, v deževni gozd. Mi smo šli na pohod po kanjonu Barranco de la Virgen. Noro dobro :)
Seveda se nismo mogli izogniti izletom v gore. Najprej smo, kot sem že omenjal, na zelo vetroven dan, obiskali Roque Nublo, goro, ki je simbol otoka.
Na veliko lepši dan smo se odpravili na izlet na najvišji vrh otoka, 1.956 m visoki Pico de las Nieves. Na vrh bi se lahko pripeljali tudi z avtomobilom, kar nam seveda ni bila opcija :)
Povzpeli smo se tudi na Campanario, ki je le par metrov nižji od najvišjega vrha. Nanj smo lahko celo malo plezali po skalah.
Na severu otoka se nahajajo naravni bazeni, ki jih je oblikovala lava. Podobne smo videli tudi na Madeiri in na Tenerifih.
Če radi pogledate živali in vas ne moti, da so zaprte v živalskem vrtu, se lahko odpravite v živalski park imenovan Palmitos Park.
Ljubitelji stare arhitekture lahko tudi pridete na svoj račun v mestih, kjer so ohranjene lepe zgradbe in hiše iz preteklosti.
In seveda plaže. Zadnja dva popoldneva smo preživeli na znani plaži Amadores, ki se nahaja na zahodu otoka. Zato lahko tukaj ob jasnih dneh opazujete prelep sončni zahod.
Zaključek: Bilo je zelo lepo, še kdaj pridemo :)
Komentarji
Objavite komentar