Ultra Trail Vipava Valley 2021 - Centurium (106 km 4832 m + / 4842 m – )

Other language than Slovene? Please choose:

Z Alešem Podvornikom v petek zvečer sediva na toplem v gostilni nekje visoko nad Vipavo, srkava kavico in si polniva baterije z odličnimi  štruklji. Aleš je pred pol ure ravno ugotovil, da "5 kilometrov iz centra mesta" na booking.com ne pomeni ravno, da je zadeva blizu. Tukaj ima namreč rezervirano prenočišče za jutri ponoči. Lahko je vmes kar nekaj višinske razlike in potem se pot malo podaljša. Luči v Vipavi svetijo nekje daleč spodaj, meni pa je gostilnica v neki vasici na hribu, ki ji niti ne vem imena, zelo všeč. Prijazni in zgovorni lastnik in točajka ter lokalci, ki so se zbrali ob točilnem pultu, so prava družba za pogovor pred startom. Ugotoviva, da bo še najbolje, če čas, ki ga imava do odhoda avtobusa, ki naju bo odpeljal iz Vipave na na start v Ajdovščini, prebijeva kar tukaj. Zunaj je namreč malo hladno, razen avtomobila pa ne premoreva drugega zatočišča.

Ultra Trail Vipavska dolina se je leta 2015 začel kot gorsko tekaška dirka. V prvi izvedbi se je preizkusilo 415 tekačev iz petih držav sveta. Šest izvedb kasneje, v letu 2021, sem prebral, da je prijavljenih nekje 1350 tekačev iz 32 različnih držav sveta. 

106 km ultra maratonska preizkušnja, ki ima uradno 4.832 m vzpona,  je postavljena v dolino, kjer je leta 394 potekala ena najpomembnejših bitk poznega rimskega obdobja, Bitka ob Mrzli reki oziroma bitka pri Frigidu. Bitka je potekala med vojsko vzhodnega cesarja Teodozija I. in vojsko zahodnega rimskega vladarja Eugenija. S Teodozijevo zmago je bilo Rimsko cesarstvo še zadnjič v zgodovini združeno pod enim cesarjem. Prav tako je zmaga Teodozija prinesla dokončno versko prevlado Krščanstva v Evropi. 

Seveda na koncu malo hitiva, da ne zamudiva avtobusa. Avtomobil parkirava na trgu v Vipavi in upava, da ne bova dobila kazni, ker nimava več časa za iskanje, kako se plača parkirnina. Oddava vreče z opremo, skočiva na avtobus in odrinemo. Start na trgu v Ajdovščini je ob 23:30 uri. Tam med množico tekačev srečam kar nekaj znanih obrazov. Veselim se že tekme in komaj čakam začetek. 10 minut pred startom me skoraj kap, ko hočem prižgati čelno svetilko, pa se ne prižge. Brez svetilke ne morem startat. Za pomoč vprašam še Tomislava Klančnika, ki ga srečam tam. Na koncu obupan obrnem baterijo in zadeva prične delovati. Uf, za malo je šlo skozi. Točno ob 23:30 startamo v centru Ajdovščine, ob spremljavi energijske glasbe, na višini 106 m. 

Najprej nas čaka vzpon na Kovk (961 m). Pot se čez čas postavi kar strmo navkreber in se spremeni v enosteznico (single trail). Rinemo navzgor v vrsti. Meni se zdi tempo malo prehiter za 100 kilometrsko razdaljo, bolj je podoben tempu na 30 kilometrski razdalji. Si mislim, da bo marsikoga slej ko prej zabilo, vendar tudi sam nočem zadrževati vrste za mano in držim tempo skupine do vrha grebena. Verjetno je tako mislil marsikdo, ki je sopihal tam gor :)

Po samem robu Gore so vzpenjamo in spuščamo gor in dol, dokler ne pridemo do  najvišje točke naše poti, Malega Golaka (1495 m).  Okrog nas je vlažen zrak in nenehno me na tem delu muči težava z zarošenimi stekli na očalih. Malo me skrbi, da bi zaradi tega, ker večino časa ne vidim dobro, čudno stopil in si še bolj zvil gleženj, ki sem si ga zvil v Kranjski Gori na tekmi pred tremi tedni. Pa tudi zaradi prepada na levi moram včasih malo popaziti. Na spustih me vsakič prehiti par tekačev in tekačic, na vzponih jih nekaj dobim nazaj. 

V prvih 19 kilometrih mi ura kaže že preko 1.600 m vzpona. Pri spustu z Golaka nas preseneti velika količina odpadlega listja, ki prekriva skale. Tako ne vidiš, kam stopiš in po listju hitro zdrsne. Ta del si moral biti še posebej previden. Spust se konča pri koči na Čavnu (1242 m), kjer na okrepčevalnici dohitim znance, ki so šli prej naprej, tudi Aleša, Boštjana Kamenška, Mateja Baniča in Roberta Dajčmana . Od tukaj krenemo skupaj in tako pritečemo čez čas do koče na Mali Gori. Vse okrepčevalnice so bile fenomenalne in ljudje prijazni, samo tukaj so vseeno zmagali z dobrodošlico :) Glasna glasba iz zvočnikov nas je pozdravila že nekaj časa pred kočo v temi. Ko smo prišli v bližino koče so me presenetile barvne luči, ki so bile razobešene ob poti. Pred kočo pa palačinke, pivo, na ognju pečena mešanica krompirja in zelenjave in še marsikaj. Energija na višku.

Vseeno je potrebno iti dalje in tako nadaljujemo z vzponom na  Kucelj (1.237 m). Počasi se pričenja daniti in dela se lep sončen vzhod v jasen dan. Seveda je sedaj, tik pred pričetkov dneva, najbolj mrzlo in okrog nas je slana. 

Zadnje metre pred vrhom Kuclja zelo uživam, strmina ni prevelika, okrog nas pa nore barve.

Z Alešem se ustaviva na vrhu Kuclja in napraviva par posnetkov.

Sledi zelo dolg in zame boleč spust v dolino, dolg 2 etapi. Pred tremi tedni sem si v Kranjski Gori na trail tekmi zvil gleženj. Gor gre brez bolečin, dol pa vedno bolj boli. Bo treba stisnit zobe, ni druge. Aleš v enem trenutku gre naprej, dol je hitrejši in do cilja ga več ne vidim. Pred okrepčevalnico me prehitita dol tudi Boštjan in Matej, ki ju spet srečam na Mali Gori. Na 32 kilometru pritečemo do Male Gore, kjer nas v stari cerkvici pričaka okrepčevalnica z veliko peciva.

Nadaljujemo spust v dolino. Potka postane bolj prijazna, saj končno malo izginejo skale in kamni in tečemo več po zemlji. Vmes so kratki deli, ki so kar divje zaraščeni. Na eni točki  Boštjana in Mateja pričakajo prijatelji in nadaljujem sam. Kar do vrha Nanosa tečem tako v glavnem od tukaj sam.

Proga sledi lepim razgledom v vinorodnih krajih na južnih obronkih Vipavske doline. Nenehno se izmenjujejo relativno krajši vzponi in spusti, vmes pa tečemo skozi slikovite Vipavske vasice. V Preserjah pridem do okrepčevalnice, kjer me čaka prva vreča z opremo, ki sem jo lahko pustil na startu. Vzamem si čas, da se kompletno preoblečem v hladnejša in kratka oblačila, saj bo naslednji del potekal po dnevu in bolj po soncu. Na mojo žalost je ravno zmanjkalo omake za testenine in tako ne pojem toplega obroka, na katerega sem tukaj računal. Bom jedel na naslednji okrepčevalnici si rečem in krenem dalje.

Naslednja okrepčevalnica je v lepem gradu v kraju Lože, na 69 kilometru. Tja pridem že dobro lačen. Vsega je dovolj in vse izkoristim. Pojem dve porciji juhe, pečeno meso s kruhom in še polno malenkosti. Popijem tudi liter Radenske, ker sem se spomnil Roberta Kerežija, kako je na UTMB hvalil to pijačo, da mu je edina pasala. Pa mi je kmalu žal, saj moram takoj po okrepčevalnici zaviti v gozd in hlače dol :)

Sliko gradu sem si sposodil, ker ga nisem slikal, pa mi je žal

Nadaljujem s osamljeno potjo proti Podnanosu. Skozi Erzelj in Goče do Socerba na južnem koncu doline. Temperatura na soncu je prijetna, ko prideš v senco je malo hladneje. Z vremenom imamo za ta letni čas za Vipavsko dolino neverjetno srečo. Če bi imeli burjo z dežjem, bi to bila čisto drugačna zgodba.

Vzpon na Sveti Socerb poznam od prej in zato me ne preseneti strmi vzpon nanj. Čutim pa že nekaj utrujenosti, sploh na zadnji strmini, ki je najhujša. Sveti Socerb je razgleden vrh v Vipavskih brdih, na katerem stoji cerkev sv. Servula. Razgledna vzpetina leži nad Podrago, Podnanosom in Orehovico. Z vrha, na katerem se nahaja tudi vpisna skrinjica z vpisno knjigo, se nam odpre lep razgled na del Vipavske doline, Nanos, Trnovski gozd, Sveto Goro in Sabotin. Sveti Socerb je krščanski svetnik, ki je nekaj časa živel kot puščavnik v jami na kraju, ki se danes po njem imenuje Socerb na kraškem robu.

Na spustu proti Podnanosu se moj zvit gleženj vedno glasneje nekaj buni. Vem pa, da bo že šlo, čutim, da imam še dovolj rezerve. 

V Podnanosu zavijem v dvorano, kjer je okrepčevalnica in moja druga vreča s toplejšimi oblačili za noč. Zdi se mi, da ni tako mrzlo, da bi moram vse zamenjat, vendar ne upam reskirat in na koncu raje na sebe navlečem spet debele dolge hlače, v nahrbtnik pa dam najbolj debelo velur dolgo majico, ki jo imam zraven. Da mi ne bi bilo vseeno žal, če bi na vrhu Nanosa pihal mrzel veter, kot so nas opozarjali. Spet se konkretno najem, saj ponujajo ričet s klobaso. Imel sem malo pomislekov, da bo ta hrana malo težka za dolgi vzpon pred mano, samo sem čutil, da potrebujem konkretno hrano. Kar nekaj časa tako porabim na okrepčevalnici, potem pa krenem v zadnji daljši vzpon na progi. Do vrha Nanosa je 9 km vzpona.

Vklopim telefon in pokličem ženo Martino in otroke, da jim povem kje sem in kako se počutim. Pričakali me bodo v cilju, zvečer imajo namen priti v Vipavo, kjer bomo vsi prespali. Kmalu za tem srečam Martino Potrč in Janeza Klančnika, ki sta mi prišla nasproti, da me malo spremljata. Posebna čast, če te prideta bodrit šampijona, ki sta danes oba zasedla drugo mesto na 50 kilometrski razdalji :) In oba sta letos zmagala na K24 na 100 kilometrov, da ne naštevam še ostalega. Pravita, da izgledam še zelo dobro in tako se tudi počutim. Po tem, ko sem se najedel v Podnanosu, se počutim odlično in gor kar leti.

Poslovim se od Janeza in Martine in nadaljujem v prihajajočo noč. Vsake toliko prehitim kakega tekača ali tekačico pred mano, počasi se noči in prihaja tema.

Kakih 20 minut pred vrhom Nanosa moje baterije počasi ugašajo :) Ne gre več tako hitro in trije s katerimi sem opravil zadnji del poti, gredo počasi naprej v temo. Na trenutke imam težavo slediti poti, ker je veter nekatere zastavice obrnil z ožjim delom proti nam in v temi ne bleščijo. Na to označevalec ni mogel vplivati, moram pa reči, da je bila za mene cela pot odlično označena in je lahko zgled marsikomu, kako se označuje progo.

Na okrepčevalnici na vrhu Nanosa me dohiti dekle Maja Pirija iz Hrvaške in vpraša, če bi lahko nadaljevala skupaj, da bova lažje našla pot, ker je prvič tukaj. Seveda, v dvoje bo veliko hitreje minil preostanek poti, pa ne bo nič narobe, če bova zaradi tega malo počasnejša. Na začetku je za noge kar prijeten spust po gramozni cesti, ki ga pretečeva. Ko pot spet zavije navzgor, pričneva s hojo in veliko govoriva, sploh glede na to, da imava za sabo že 90 kilometrov :) Tako prideva do zadnje okrepčevalnice pred ciljem pri Abramu, na 96 kilometru. Tam Majo pričaka sestra, ki jo je že malo skrbelo. 

Na tabli na Abramu piše, da je do cilja še 7 kilometrov. Jaz sem vedel, da je več, prvič, ker matematika pravi, da med 96 in 106 ni 7 kilometrov in drugič, ker sem ta del že parkrat opravil :)  Maja je upala, da se motim, jaz pa sem se le smejal, saj sem vedel, kako izgleda zadnji del, ko moraš z utrujenimi nogami priti še dol po strmem in dolgem spustu po skalah do Vipave.

Tako sva izmenjaje tekla in hodila, dokler nisva prišla do kraškega roba, kjer se prične spust po skalah. Tukaj so čisto normalne in pričakovane izjave v stilu "najraje bi se kar usedel in jokal" :) Dva sta naju tukaj dol prehitela. Na koncu je bilo tudi tega spusta konec in pritekla sva med ulice Vipave. Tukaj je Maja pospešila proti cilju in lahko sem ji samo sledil :)  Ko sem pritekel v ulico proti cilju sem zagledal najprej sina Nejca ter nečaka Simona in Marka. Najprej "kepica" potem pa tečemo skupaj proti cilju. Tam zagledam še hčerko Emo in ženo Martino. Tečemo in  Nejc kriči:"To je moj ata, to je moj ata!". Gre mi na smeh, seveda pa sem vesel, da mu to toliko pomeni. "Dajmo ata", slišim še s strani punc in tako pritečemo v cilj. 23 ur in 42 minut. "Stari diesel" :) Relativno počasi, ampak vztrajno in predvsem z užitkom :) 

14 punc in 62 moških nas je končalo to zgodbo. Nekje polovica od vseh, ki so bili prijavljeni, kot sem pogledal.  Čestitam tudi Alešu Podvorniku, Boštjanu Kamenšku in Mateja Baniču, ki so tudi uspešno zaključili, Aleš je bil najhitrejši :) Se mi je pa zdela 106 kilometrska proga fizično in psihično kar zahtevna, sploh prvih 40 kilometrov bolj po skalah in z veliko višincev. Da ne bo kdo pomislil, da sem se "sprehodil" skozi :) :)

Hvala družini, da me podpirajo pri moji strasti in da so me pričakali v cilju :)

In za konec še par besed o organizaciji. Kapo dol, se vidi, da zadevo organizirajo ljudje, ki živijo s trail tekom in vedo, kako se zadevi streže. Vse je bilo, kot se spodobi. Proga odlično označena, okrepčevalnice primerno založene, prostovoljci zelo prijazni in ustrežljivi, 2 točki z opremo na 100 kilometrov sta redki luksus. Če še napeljejo žičnico čez zadnje skale ali tam naredijo poletno sankališče preko, da se zapeljemo, bo pa že kičasto :) Malo se šalim :) Hvala organizatorjem :)

... in za konec :) 

Na spodnjem filmčku, ki sem ga naredil z Relieve, si lahko pogledate opravljeno pot s fotografijami: