Tekaško po najlepših poteh Dolomitov- Lavaredo Ultra Trail 2021- Ultra Dolomiti

Other language than Slovene? Please choose:

Lavaredo Ultra Trail je ena najspektakularnejših ultra trail dirk po vsem svetu, ki se odvija v osrčju čudovitih Dolomitov, v severni Italiji. Strme poti na gorske prelaze se kompenzirajo s pravljično pokrajino, ki jemlje dih, zaradi česar je ta dirka nujna za vse strastne trail tekače. Vsaka gora na poti okoli Lavaredo Ultra Trail je neverjetna, najbolj pa izstopajo ikonični Tre Cime di Lavaredo ali v slovenščini "Trije vrhovi Lavareda" ter edinstvenih 5 kamnitih osamelcev (Cinque Torri).

Te gore okrog Cortine sam dobro poznam iz mojih alpinističnih let, saj smo tukaj preživeli par tednov v okviru skoraj vsakoletnih plezalnih taborov AO Kozjak iz Maribora. Zato sem bil navdušen, ko sem ugotovil, da imajo tukaj tudi zelo znani ultra trail dogodek, s katerim diha celo področje ves teden konec junija. Včasih je bil Lavaredo Ultra Trail (LUT) del tekmovanja Ultra Trail Word Tour, sedaj pa je postal del "Spartan Trail Word Championship". V okviru dogodka organizirajo več tekov na različnih razdaljah. Najkrajši je Cortina Skyrace z 20 km, sledi mu Cortina Trail z 48 km. Potem pa prideta še dve ultra razdalji, 80 km Ultra Dolomites in 120 km Lavaredo Ultra Trail. Leta 2020 sva se oba z ženo Martino tako prijavila v žrebanje in bila izžrebana. Martina na Cortina Trail in jaz na Ultra Dolomites. Iz znanih razlogov so nato bile vse tekme v letu 2020 odpovedane, prijavljeni pa smo imeli možnost, da svoje prijave prenesemo v leto 2021. 

Utrinki iz plezanja v gorah nad Cortino

Spust po vrvi v hudi nevihti v steni Cinque Torri

Leto kasneje, kot je bilo planirano, sva tako končno dočakala nastop na tej fenomenalni tekmi. Letos smo se odločili, da najamemo manjši avtodom in skupaj z 10 letnim sinom Nejcem spimo kar v njem. Martina je namreč imela tekmo v petek, jaz pa v soboto in tako sva lahko vsak preživela dan, ko je drugi tekel, s sinom v prekrasni gorski naravi.

V četrtek 24.6.2021 smo se tako odpravili najprej iz Hoč do Celja, kjer smo prevzeli avtodom. Pot smo nadaljevali skozi Ljubljano, Novo Gorico in po italijanskih avtocestah proti Cortini. Po kakih 8 urah od odhoda smo prišli na cilj, v Cortino, ki leži na nadmorski višini 1.200 metrov.  Najprej smo se zelo razveselili, da je pokazatelj temperature v avtomobilu kazal okrog 26 stopinj. Po dveh tednih vročinskega vala doma smo bili namreč že izčrpani od slabega spanca, ker doma nimamo klime.

Najprej smo se odpravili iskat olimpijsko ledno dvorano, kjer je bila organizirana prijava in dvig štartnih številk. Utrujeni od poti smo malo krožili po centru, ko nas je Google map malo peš vozil levo in desno :) Martina je tako prva opravila s formalnostmi in dobila številko za tek. Potem smo šli še na sprehod v center mesta, kjer je bilo zelo živahno. Vedno se radi sprehodimo po glavni ulici z vsemi športnimi trgovinami in lokali.

Potem smo poiskali mesto na parkirišču nad mestom, kjer smo si skuhali večerjo in se odpravili k počitku.

Zjutraj smo vstali dovolj zgodaj, da se je Martina pripravila in smo peš odšli na štart tekme. Tekači na 48 kilometrov so imeli pred seboj 2.600 metrov vzpona, za pot pa so imeli na voljo 12 ur. Zaradi ukrepov okrog covida so štartali v treh skupinah, z desetminutnim razmakom. Prijavljenih je bilo 1.325 tekačic in tekačev.

Posnetek štarta Martinine srednje skupine lahko vidite spodaj.

Po tem, ko sva pospremila mamo na pot, sva se z Nejcem usedla na kavico in sladoled, kasneje pa sva se odpravila na dvig štartnih številk za mojo tekmo. Medtem, ko včeraj ni bilo nobene gneče pri prijavi, sva se tokrat postavila v dolgo kačo, ki se je vila iz ledne dvorane. Na srečo se je vrsta kar hitro premikala. Tako sem še jaz prišel do svoje številke, oba pa sva se opremila s spominskimi kapami s senčnikom.

V aplikaciji "Live Info" sva lahko sledila, kje približno se nahaja Martina in kdaj bo prišla do koče Rifugio Col Gallina, na njenem 23 kilometru. Tam je bila dovoljena asistenca pomočnikov, ki je Martina sicer ni potrebovala. Je pa bil zato toliko večji užitek gledat Nejca, kako je v angleščini vzpodbujal vsakega tekača, ki je prišel mimo  in pri tem neznansko užival. Martino sva dočakala skoraj točno ob napovedanem času.

Martina in njen "trener", ki deli nasvete, kako dalje

Rifugio Col Gallina

Poslovila sva se od Martine, ki je morala premagat še dobro drugo polovico poti. Midva sva se odpravila preko prelaza Falzarego do prelaza Passo Valparola, kjer je izhodišče za goro Sass de Stria. Gora ima zelo zanimivo zgodovino iz časa 1. svetovne vojne. Preko nje je namreč potekala frontna linija med avstro ogrsko in italijansko vojsko. Položaje na gori so zasedli avstro-ogrski brambovci (kot recimo teritorialna obramba pri nas) in tukaj zaustavili prodirajočo italijansko redno vojsko. Goro so prekopali z rovi, tuneli, položaji za topove ter podobnim. Vse to si lahko ogledamo še danes, saj po teh rovih poteka planinska plezalna pot na vrh gore. Imela sva malo težav, saj so deli poti bili še pod snegom in je bilo potrebno iskati prehode. Nejca zgodovina zelo zanima in je kar žarel od vznemirjenja, ko sem mu razlagal zgodovino gore in čemu so služili posamezni vojni ostanki. 

Po pohodu je Nejc zaspal, jaz pa sem si pripravil oblačila in opremo za jutrišnji tek. Vmes je pričelo malo deževati. Medtem ko je Live Info zelo natančno napovedal Martinin prihod na vmesno točko, je njen prihod v cilj kar konkretno zgrešil. To pa verjetno zato, ker se je na prelazu Passo Giao zadržala dalj časa na okrepčevalnici, ker je spila še kavo v koči. In je podcenil njen tempo. Tako je na cilj prišla dobre pol ure pred napovedanim časom.

Kapo dol Martini, sploh glede na količino treninga, ki ga je vložila. Oba sva bila zelo ponosna na našo mamo :) Na teku je bilo tudi kar precej Slovencev, med njimi tudi Simona Krasnik, s katero sta skupaj odtekli del poti. 

Po končanem teku smo se z avtodomom odpravili uro stran, v kraj Sesto (nemško Sexten), kjer je bil štart moje razdalje, naslednjo jutro. Jaz sem si zaželel malo razkošja tuša in stranišča, utrujena Martina pa čim prej "jest in spat". Tako smo parkirali na parkirišču pri vzpenjači v Sestu, kjer bo naslednje jutro pričetek moje dogodivščine. Po improvizirani večerji smo kmalu zaspali. Zjutraj sem se zbudil ob šesti uri. Kmalu po tem so pričeli avtobusi voziti tekače na štart iz Cortine. Zunaj je bilo še megleno in mrzlo in tekači so iskali zavetje in toplino po hodnikih vzpenjače, ki so jih odprli, da so se lahko pogreli.

Ob 8 uri sem bil pripravljen na štart. Štartali smo v 2 skupinah, z 10 minutnim razmakom. Jaz sem štartal v drugi skupini ob 8.10. Jutranja megla se je razkadila in pokazala so je sonce. 

Prijavljenih nas je bilo 785 tekačev in tekačic. Krenili smo na 80 kilometrov dolgo progo, kjer smo morali premagati 4.000 m vzpona in 4.100 m spustov.

Pot se je najprej rahlo vzpenjala in se je dalo kar nekaj tega preteči, če ti niso bili na poti tekači pred tabo. Potem se je postavila krepko navpično. Pred nami je bil najprej najdaljši vzpon na tekmi, ko smo se morali dvigniti za 1.200 metrov. Okolica je bila prekrasna, vreme pa tudi. 

Po 2 urah od štarta sem pri koči Rifugio A. Locatelli/S.Innerkofler, pod Tremi Cinami, na višini 2.430 metrov nad morjem. Tukaj je okrepčevalnica z vodo. Odlično se počutim. Tri Cine (Tre Cime di Lavaredo- 2.999m) so eni najlepših vrhov v Dolomitih. Vsak ljubitelj narave in gora, ki mu ob prepadnih stenah zaigra srce, jih enkrat v življenju preprosto mora obiskati. Pohod okoli treh osamelcev ponuja tako lepe razglede, da ob njih res nihče ne ostane ravnodušen.

Tre Cime so svetovno znana gora, ki jo je zob narave oglodal tako, da je dobila tri izrazite vrhove, skorajda ločene stolpe: Cima Piccola (2857m), Cima Grande (2999m) in Cima Ovest (2973m) oziroma Mali, Veliki in Zahodni Vrh. Po vsem svetu so znani zaradi svoje oblike in oranžne barve, še zdaleč pa niso edina atrakcija v parku. Poleg njih stoji ravno tako izjemni Monte Paterno s svojimi številnimi vrhovi in naravnimi "kipci" po celotnem grebenu, v bližini pa je še malo morje vrhov, vsak popolnoma edinstven in drugačen od vseh drugih okoli sebe. Kot en gorski ansambel z vseh vetrov, ki skupaj ustvarja eno najlepših naravnih kulis na svetu. 

Sledi 1000 višinskih metrov spusta. Mogoče prvič v življenju bolj množično prehitevam tekače na spustu. Očitno so vaje za stabilizacijo in moč, ki jih redno delam že kako leto, obrodile sadove. Višinskih metrov namreč letos nimam tako veliko, noge pa lepo držijo obremenitve pri spustu. Spust zaključimo pri jezeru Lago di Landro (Dürrensee). Prelepo gorsko jezero, zelene barve. Pot ob njem je zelo blatna, na enem delu se okrog blata prebijamo po poraščenem pobočju nad njim, kar je bilo malo neudobno.

Tukaj pridemo do prve večje okrepčevalnice, kjer dobimo tudi hrano. Navijačev, ki sedijo po travniku okrog okrepčevalnice, je ogromno. Na okrepčevalnici ničesar ne manjka, zadeva je vrhunsko organizirana. Okrepčam se z juho, Coca Colo in kruhki z Nutelo ter marmelado.

Zabave je konec in spet sledi vzpon, tokrat na 2.030 metrov visoko planoto. Tja prispem po petih urah od štarta, za sabo imam že 1.750 metrov vzpona.

Na 26 kilometru pridemo do naslednje večje okrepčevalnice, v kraju Cimabanche. Spet je vrhunsko založena. Naslednja okrepčevalnica je šele na 53 kilometru, do nje imamo še dolgo pot.

Vstopamo v naravni regijski park Dolomiti Ampezzo. Na poti prečkamo čudovite gorke reke, vode in blata pa je vedno več tudi na naši poti. Višje ko gremo, več je namreč vode, ki teče iz topečih se snežišč.

Vzpenjamo se po vedno bolj divji gorski dolini. Levo od nas preko črne stene tečejo slapovi.

Pri dolini Travenanzes pridemo do melišč, po katerih teče nešteto potokov, iz talečih se snežišč nad nami. Nekaj časa se še trudim, da nekako preskakujem potoke po kamnih in se ne zmočim preveč. Potem pridem do mesta, ko drugače, kot da zagazim v mrzlo deročo vodo pač ne gre. Tok je močan in paziti moraš, da te ne spodnese. Potem, ko sem enkrat moker do kolen, se več ne sekiram in pregazim vsak potok na poti.

Tudi drugi tekači in tekačice za mano gledajo, kako bi prišli čez suhi, pa slej kot prej ugotovijo, da to ne gre.

Tudi pri zadnjem potoku preden se dvigneš nad prod, ne gre drugače, kot da do kolen zagaziš v deročo vodo.

Dvigniti se moramo do prelaza nad nami. Seveda vsi že čutimo nekaj utrujenosti, za nami je nekje 49 kilometrov in 2.880 metrov vzponov. Prelaz je visok okrog 2.300 metrov.  Ko se končno privlečem nanj in mislim, da bo šlo do naslednje koče samo dol, se pot kmalu spet obrne še malo navzgor.

Preden se končno spustimo proti koči Rifugio Col Gallina (53 km), gremo še mimo ostankov stare vojaške utrdbe iz 1. svetovne vojne.

Pri koči Rifugio Col Gallina me čakata Nejc in Martina. Nejc teče z mano del poti do koče in me "vzpodbuja". Veseli me, ko vidim, kako je ponosen.

Pri koči se pošteno najem,  napijem in preoblečem majico in mokre nogavice. Spet sem kot nov in pripravljen za nadaljevanje.

Po krajšem začetnem spustu, se pričnemo spet vzpenjati. Martina mi je povedala, da je ta vzpon spet zelo dolg in sem na to pripravljen.

Dvigujemo se proti petim kamnitim osamelcem- Cinque Torri. Ves čas nas spremljajo čudoviti razgledi na sosednje vrhove, med katerimi seveda kraljujejo Tofana di Rozes. Na vse stolpe so speljane različne alpinistično plezalne smeri. Cinque Torri, tako kot vse druge gore na tem območju, so narejene iz dolomita s posebno bledo sivo barvo. Skupino tvori pet stolpov (ki dajejo gori ime) z najvišjo nadmorsko višino 2.361 m ( Torre Grande ).  Tudi to območje je bilo med prvo svetovno vojno prizorišče bojev med italijanskimi in avstro-ogrskimi četami; prisotno je nešteto pričevanj o bojih in o vojnih zakloniščih, ki jih je zgradila italijanska vojska in so bila nedavno obnovljena, da bi ustvarili muzej na prostem z zgodovinskimi načrti.

Dolg vzpon se konča na višini nekje 2.400 metrov, pri zavetišču Averau, pod istoimeno goro. Večina okrog mene jih tukaj oblači vetrovke, saj piha mrzli veter. Jaz računam, da bo pri teku navzdol kmalu postalo spet vroče in se ne zadržujem, ampak takoj nadaljujem s tekom po makadamski cesti navzdol.

Averau je 2.649m visok vrh, ki se nahaja med dvema alpskima prelazoma in sicer med "Passo di Giau" in "Passo Falzarego" 

Sledi daljše prečenje skalnih pobočij po solidni planinski poti. Vijugamo malo gor in malo dol med skalami.

Na 63 kilometru poti pridemo na znamenit prelaz Passo Giau. Popularen je zlasti med motoristi in tudi kolesarjem predstavlja vzpon nanj lep izziv. Gorska kulisa okrog njega je spet fantastična, kot v pravljici. Na prelazu je spet dobro založena okrepčevalnica. Moj jedilnik je danes klasičen. Juha z rižem ki ga pojem z roko, malo črne čokolade, kos pomaranče in limone za osvežitev ter suha salama s sirom. In seveda zraven na dolgih tekih obvezna Coca Cola. Zamenjam tudi temna stekla v očalih z prozornimi in si pripravim čelno svetilko. Bliža se namreč noč.

Pot se nadaljuje po potki, ki je vrezana v pobočje na sliki. Potem malo poplezavamo preko skal, ki se nahajajo za zelenim pobočjem. Sledi pa spet kar naporen vzpon na prelaz, ki se nahaja točno nad najvišjim vrhom zelenega hriba na sliki.

Zadnji del daljšega vzpona na prelaz Forcella Giau nad nami. Višinomer mi spet kaže okrog 2.350 metrov, za nami je 3.700 metrov vzponov. 

Gorska reševalca na prelazu

Pričela se je noč. Prižgemo čelne svetilke in tečemo dalje. Pot poteka rahlo navzdol po večinoma mehki in travnati podlagi, zato vseskozi tečemo. Potem se moramo povzpeti še na zadnji prelaz danes, Ambrizzola hairpin bend. Ura mi kaže pretečenih 67 kilometrov in višino 2.280 metrov.

V daljavi se pričnejo pojavljati bliski. Vedno pogostejši postajajo in vedno bližje prihajajo. Najprej še upam, da bo nevihta morda šla mimo nas, pa kmalu postane jasno, da nas bo dobila. Na srečo sem vedno nižje in vedno bližje zaščiti dreves v gozdu. Prične deževati. V temi in dežju pridemo do koče pri jezeru Federa. Jezero poznam od prej in vem, da je pogled nanj podnevi zelo lep. Tokrat se ne ustavljam in ga niti ne vidim, saj okrog mene grmi in dežuje, zato se trudim čim hitreje tečt čim nižje. Pri koči piše, da imamo do cilja še 10 kilometrov.

Jezero Federa s kočo ob prejšnjem obisku

Teh zadnjih 10 kilometrov se seveda vleče koč jara kača, kot vedno. Dežuje še vedno, grmeti in bliskati  je vmes prenehalo. Na koncu le pretečemo do obronkov Cortine in se po mestnih ulicah premikamo proti centru. Ne počutim se niti preveč utrujenega, danes mi je res dobro in rutinirano šlo. Ko pritečem v cilj spet pozabim ugasnit čelno svetilko, da bi me fotograf slikal brez prižgane, ker so slike boljše :)

Za mano je uradno 80 kilometrov in 4.000 metrov vzponov, meni ura kaže malenkost manj. Za pot sem porabil 15 ur in 18 minut, zelo sem zadovoljen. Dobra popotnica za letošnjo glavno tekmo, 170 kilometrov dolgo Ultra Trail do Mount Blanc, s 10.000 metri vzponov in spustov. Bo pa potrebno do takrat še pošteno trenirat, saj bi danes to pomenilo, da bi se na cilju obrnil in ultra trail odtekel še nazaj do štarta. Pa še nekaj višincev bi zmanjkalo :)

Na cilju si pod dežnikom v lokalu najprej naročim pivo. Potem ugotovim, da Nejc že spi in Martini teče voda v avtodom in ju ne bo. Odpravim se do mesta, kjer lahko dvignemo rezervna oblačila, ki smo jih oddali, da so jih pripeljali v cilj. Potem pokličem taksi in še ena čudovita dogodivščina je za mano.

Pohvaliti moram organizatorja, tekma je organizirana kot se šika. Okrepčevalnice so dobro založene, označbe na progi zelo na gosto in glavni sponzor La Sportiva se je zelo potrudil pri praktičnih nagradah za tekače in tekačice. Poleg kratke majice je Martina dobila kot "Finisher" lep in uporaben brezrokavnik, jaz pa zelo kvalitetno "Finisher" vetrovko. Pa medalje so ene najlepših do sedaj :)

Zahvaljujem se tudi podjetju SPORTMED Bogdan Tušek s.p., ki nama je pomagalo, da sva se opremila s kvalitetnimi izdelki podjetja WAA. Dežna jakna se je v dežju in vetru odlično odrezala.

... In za konec :) 

Na spodnjem filmčku, ki sem ga naredil z Relieve, si lahko pogledate kompletno pot s slikami: