Preskoči na glavno vsebino

8 vzponov na Pohorje v okviru Everestinga Martine in Janeza

 

Prejšnji teden mi je sodelavec Janez Klančnik povedal, da nameravata z njegovo boljšo polovico Martino Potrč, 1.maja, v noči s petka na soboto, na Pohorju izvesti tako imenovani "Everesting". Pri tem izzivu gre za to, da izbereš poljuben hrib in na njem v eni neprekinjeni aktivnosti, brez vmesnega spanja, hodiš tako dolgo gor in dol, da nabereš vzpona za višino Everesta, to je 8.848 m. Pravila še pravijo, da moraš vedno hoditi po enaki poti (segmentu) in da moraš vse višinske metre nabrati na tem segmentu. In tudi, da veljajo samo dokončani segmenti, torej moraš priti tudi zadnjič na vrh Pohorja, čeprav bi že prej prišel do ciljne višine :)  Izziva se lahko lotiš s kolesom ali tekaško. V slednjem primeru je sicer opcijsko dovoljeno, da se dol voziš s prevozom, recimo gondolo ali avtom, da si prihraniš kolena. Vsak se sam odloči ali bi sprejel tako olajšavo zadeve ali se je lotil "na polno", to je tudi s tekaškimi sestopi. Janez in Martina sta drugače zadnja leta zelo uspešna trail tekača.

Jaz sem imel prosto soboto, da jo izkoristim za šport. Med tednom sem razmišljal ali bi šel v hribe kaj splezat ali pa bi se jima za trening pridružil pri Everestingu. Na koncu sem se odločil po hipnem preblisku v petek, ko sem se vozil s slikanja glave z magnetno resonanco iz Ptuja proti Mariboru in sem na radiu slišal napoved za njun Everesting. To je to, zelo mi manjkajo taki izzivi zadnje koronsko leto :) 

Pred odhodom sem si še moral v glavi malo "uredit" zadeve, da ne bi pretiraval. Rekel sem si, da bom šel hodit, dokler mi bo "fajn", potem pa bom nehal. Kot Forrest Gump :) Samo ker se poznam, sem vedel, da bi me lahko zamikalo, da bi poskusil potegniti do 13. poskusov. To pa ne bi bilo najbolj pametno v tem trenutku, saj bi me preveč vrglo iz procesa treniranja v maju. Letos sem namreč bil le parkrat na Pohorju, saj sem imel najprej težave s fizično sposobnostjo po preboleli koroni, potem pa od februarja še s pojavom vrtoglavice in omotičnosti, za katere sem do sedaj že kar prepričan, da so posledica prebolele korone. Oglasilo se mi je namreč kar nekaj ljudi s podobnimi težavami. Sedaj počasi stopnjujem napore, da bom do konca junija pripravljen za prvo tekmo v Italiji, če bo. Če bi sedaj na silo potegnil do 8.848 m (13. vzponov na Pohorje), bi vsaj kake 3 tedne moral trenirati bolj za regeneracijo.

V petek popoldan sem tako nametal v avtomobil na vrat na nos vse, kar bi mi lahko prišlo prav. Energetske ploščice, gele, pršut in žemljice za pod zob. Z vodo in energetskimi napitki sem napolnil vse bidone, ki sem jih našel doma. Dodal sem še 4 brezalkoholna piva, Radlerje in par Coca Col. V potovalni kovček sem zmetal opremo za vse možne temperature in vreme, da bo pri roki. Ob 22:00 sem tako nastavil budilko na 23:45 in poskusil malo zaspati. Ker je le 50 metrov od naše hiše potekalo kresovanje s pokanjem iz možnarjev, sem ob 23:00 kar vstal in se pripravil, saj sem vedel, da v takem ne bom uspel malo zaspati.

Spodaj si lahko pogledate najprej filmček narejen z aplikacijo Relieve, ki prikazuje mojih 8 vzponov. Kaj pa se je dogajalo, pa v nadaljevanju.

Nekaj minut čez polnoč sem se pripeljal na parkirišče pod Pohorjem. Janez in Martina sta se ravno pripravljala za odhod. Rekel sem jima, naj kar gresta naprej, saj sem počasnejši od njiju in bom hodil v svojem tempu. Ob 0:20 sem bil pripravljen in začel z vzponi.



Prvi vzpon sem kljub temu, da sem varčeval z močmi, zaključil v 52 minutah, skupaj s sestopom sem potreboval 1 uro in 20 minut. Temperatura je bila idealna, nekje 17 stopinj je kazalo v avtomobilu, proti jutru pa je padala. Edina družba so mi bile živalske oči, ki so svetile iz teme, ko sem posvetil z svetilko proti njim.




Vsakič sem sestopil čisto do avtomobila na parkirišču. Tam se zamenjal prazen bidon, kaj popil in pojedel in si vsakih par vzponov zamenjal kratko in dolgo majico.



Gornja fotografija je bila narejena pri drugem vzponu, na vrhu. Vsakič smo se na poti srečevali z Janezom in Martino. Vztrajno sta nabiral prednost pred mano. Pred vrhom sem jaz šel po drugačni poti, kot onadva. Ona sta namreč izbrala najkrajšo in tudi najstrmejšo linijo vzpona, do vrha po "stari fiski". Ker pa so moja kolena "malo" starejša od njunih in si dol moral teči po isti poti, kot gor, sem jaz izbral varianto, ki je bila malo daljša, zato pa bolj prijazna do nog pri teku navzdol. Pri "koritu" na "stari fiski" sem prečil proti vlečnici Bolfenk in šel do vrha pod vlečnico ali pa po progi Bolfenk.


Nad mestom se je počasi pričelo daniti. Jaz pa v popolni "nirvani" in tišini gor in dol.






Gornja fotografija je bila posneta pri sestopu, spodnja pa na istem mestu malo kasneje med vzponom. Upal sem, da se bo izšlo, da bom sončni vzhod doživel visoko na hribu, na žalost se je izšlo tako, da sem ga ulovil kar nizko pri vzponu. 


Dela se lep pomladni dan in barve zažarijo v vsej svoji lepoti.






Tretjič na vrhu Pohorja danes. Počasi je postajalo bolj vroče. Še pri prejšnjem sestopu, sem celo uporabil kapo, ker je bil najbolj mrzel del dneva, malo preden se zdani.



Pri četrtem vzponu sem dosegel višino Triglava, če bi startal pri morju. Počutje je bilo še super. Ljudi pa vedno več, čeprav je bilo še kar zgodnje jutro.



V takih trenutkih sem mi utrne misel: "Pohorje, ki te ljubim zeleno!" Sem ugotovil, da sem bolj pomladno/poletni tip. Bolj me razveselijo barvite barve, kot me pritegne zimska belina, z leti to vedno bolj ugotavljam. Nisem eden od tistih, ki iščejo okoli še zadnje zaplate snega, da se lahko zapeljejo po njih :)



Peti vzpon. Očala s prosojnimi stekli zamenjajo sončna očala. Pričenjam pa čutit soparo, ni pa še tako moteča. 


Petič na vrhu. V začetnem delu poti, po "Čopki",  je že kar gneča. Veliko ljudi se je na ta prelep prvomajski dan odpravilo v naravo.


Pogled na mojo razmetano "okrepno postajo" po petih vzponih in spustih.


Pri šestem ali sedmem vzponu na vrhu srečam Roberta Krušeca, prijatelja ki veliko teče po naravi in je prišel delat družbo Janezu in Martini pri vzponih. Ravno sta zaključila svoj osmi ali deveti vzpon. Zanimivo je bilo, da sta bila slednja tudi po recimo 12 urah v akciji, še vedno malo prehitra za večino spremljevalcev, ki so se jima sedaj pridružili. Držala sta neverjeten ritem in tempo.



Med vzponi sem srečal tudi veliko znancev, ki so se prišli rekreirat na Pohorje. Ker nisem bil pod časovnim pritiskom, sem veselo pokramljal z njimi. Na fotografiji spodaj Nina Radenkovič.



Po kakih 9 urah sem kot po navadi prišel v tisti moj "ultra mode", ko mi zadeva postane lažja. Navadiš se na boleče sklepe in jih potisneš nekje v ozadje, pa pekoči podplati so tako stalnica pri teh zadevah. V takem počutju lahko nadaljujem kar nekaj časa. V glavi se pričenjam igrati z opcijami, kaj bi bil današnji cilj. Everesting spet zatrem v kali, tudi iz spoštovanja do izziva. Takih zadev se ne moreš lotit kot Forrest Gump, da pokažeš določeno spoštovanje :) Potem si zastavim cilj polovičen Everesting, ki je tudi samostojen izziv v okviru iste zadeve. 4.424 m presežem pri sedmem vzponu.


Po sedmem vzponu se počutim še kar dobro in škoda mi je zaključiti zadevo, če je dan še lep in imam čas. Pa se odločim, da stisnem še en vzpon in spust, potem pa res zaključim. Tako bi presegel mejo 5.000 m vzpona, kar je spet neki majhen cilj ta dan.


Med mojim osmim vzponom mimo mene spet pritečeta navzdol Martina in Janez s spremljevalci. Na za spust najbolj neugodnem delu še vedno tečeta navzdol. 



Osmič na vrhu Pohorja. Tokrat sem se kar težko privlekel na vrh. Ne vem ali je svoje storila sopara, ki je udarila z močjo ali pa to, da sem pri avtomobilu vzel magnezij, ki v kombinaciji z dehidracijo lahko povzroči učinek "težkih nog". Še ko sem končal sedmi spust, sem se počutil čisto v redu, ko pa sem krenil v zadnji, osmi vzpon, sem dobil trde noge in se težko vzpenjal. 



Jaz zadnjič sestopam, Martina in Janez na fotografiji spodaj pa hitita proti svojemu 12 vrhu.



Z osmim sestopom zaključim današnjo zgodbo. Nabralo se je 5.642 m vzpona in 51,41 km v dolžino. Na srečo me je zadnji poskus kar namučil in nimam občutka, da bi ravno z lahkoto nadaljeval proti Everestingu, če bi se ga danes šel.  Verjetno bi zmogel "na trmo", ampak bi se dobro uničil :) Pa dolgčas je že bilo 16 ur sam hodit po isti poti gor in dol. 

Za mano je super trening na poti proti letošnjim tekmovanjem v ultra trailu. Hvala Martini in Janezu, da sta mi bila inspiracija in vzpodbuda, da sem potegnil po dolgem času preko "meje udobja" in se spet veselil novega izziva.

Mojih 8 vzponov


In kako se je razpletla njuna zgodba z Everestingom? Trinajsti vzpon in sestop sta zaključila v neverjetnem času 17 ur in 28 minut. Nabralo se jima je  9.109 m vzpona in 76,4 kilometra. Sta kot "iz drugega planeta", kot se to rado reče :) Čestitam obema za uspeh pri njunem izzivu, samo tako naprej :)


Foto:  Janez K. TriPustolovec

Foto:  Janez K. TriPustolovec



Komentarji

Najbolj priljubljene objave

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadrans

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo. Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo in odločimo se, da gremo na pot. Od tega trenutka

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

Napovedan je bil prekrasen jesenski vikend. Z otroci sem se v soboto pridružil ženi Martini v Ljubljani, kjer je bila na izobraževanju. Družina je imela namen v nedeljo najprej dolgo spati in se potem, ko se megla že dvigne, odpraviti na izlet na Šmarno goro. Jaz pa sem nastavil budilko na 3.50, spakiral nahrbtnik in pripravil vse potrebno za jutranji izlet do Vrat. V načrtu sem imel prečenje Triglava. Vzpon čez Plemenice, prečenje do Kredarice in sestop po Tominškovi.  S sabo sem vzel največji fotoaparat, saj sem imel namen tokrat predvsem uživat, čim več slikat in nikamor divjat. Ura zazvoni, vstanem, v recepciji hotela pograbim vrečko z zajtrkom in že sem na poti. Tokrat potrebujem do cilja veliko manj časa, kot po navadi, ko štartam iz Hoč pri Mariboru. Ob 6.00 sem pripravljen in prelep dan se lahko začne. Poglejte, kako je izgledala pot skozi objektiv fotoaparata, ne bom veliko govoril, slike povedo vse :) Jutro na poti proti Luknji Pogled na dolino Vrat Ju

Foto reportaža: Vzpon na Grossglockner iz Kalsa

Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek (3.798 m) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro leta 1799 se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak Valentin Stanič, ki je z barometrom tudi izmeril točno višino gore in na vrh pristopil le dan za prvopristopniki in opravil prvi solo pristop na vrh gore (vir Wikipedia). Običajno se na Grossglockner povzpnemo z juga iz Kalsa ali iz severovzhoda iz Heiligenbluta čez ledenik Pasterza. Iz severovzhodne strani sem pred kar nekaj leti že plezal, pristop na vrh pa je takrat odpadel, ker sem po bivaku zara

Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

Za Medira Island Ultra Trail (MIUT) sem prvič slišal, ko sem na youtubu gledal dokumentarce tekem iz serije Ultra Trail Word Tour (UTWT). Navdušila me je pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz filma Gospodar prstanov. Madeira je vulkanski otok, ki je nastal sredi Atlantskega ocena zaradi delovanja vulkanov, skozi daljše časovno obdobje. Ostanke lave, ki se je iz večih kraterjev valila v morje, lahko danes najdemo po vsem otoku. Zaradi vulkanskega izvora je skala značilno črne barve. Zaradi lege sredi Atlantskega oceana je za otok značilno subtropsko vreme, z obilo padavinami, gosto vegetacijo in temperaturami okrog 20 stopinj skozi večino leta. Pred pol leta je v družini padla odločitev, da gremo letos za prvi maj pogledat še ta kraj na Zemlji. Takrat še nisem vedel, da se naš obisk pokriva s terminom ene največjih ultra trail tekem na svetu. To sem ugotovil, ko smo že imeli rezervirane letalske karte in apartma na otoku. Razpoložljivih 900 prostih mest na najdaljšem teku, u

Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po gorski puščavi. Slone, kamele, leoparde, v rute zavita dekleta, ki so sedela ob poti. Moški s turbani na glavi, ki so stali zrav

Vzpon na Mont Blanc du Tacul (video in fotogalerija)

Mont Blanc du Tacul, kot se ga vidi iz Aiguille du Midi Z družino smo preživljali dopustniške dni v Chamonixu. Dogovor je bil, da en dan izkoristim za vzpon na eno od visokih gora nad mestom. Najprej sem razmišljal, da bi poskušal v enem dolgem dnevu priti iz doline na vrh Mont Blanca in nazaj v dolino. Na tem najvišjem vrhu sem sicer bil že 3 krat. Potem pa sem se odločil za cilj, ki je bil logistično lažji, ker sem pot lahko začel peš iz apartmaja in nisem potreboval nikogar zbuditi , da bi me kam peljal. Pa še na vrhu 4.242 m visokega Mont Blanc du Tacula še nisem bil. In vzpon na lep sončen dan, začinjen s skalami pred vrhom, je presegel vsa moja pričakovanja. Video o vzponu Filmček vzpona, posnet s Gopro kamero privezano na naramnico nahrbtnika, je na voljo spodaj : The movie, shot with the Gopro camera attached to the backpack armrest, is available below: Fotogalerija vzpona Z gondolo sem se zapeljal na Aiguille du Midi, 3.900 m visoko. Po deloma ozk

Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

CHULU 1999 PROLOG Piše se leto 2018. Star sem 49 let, imam 3 otroke, že 8 let sem direktor računalniškega podjetja. Zajel me je življenjski stil, ki smo mu že par let priča vsi. Nenehno drvenje od obveznosti do obveznosti, vmes poskušam še strpat svoje hobije, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Alpinizem in ultra teki po hribih in gorah. Zadnja leta prvi trpi na račun drugega, vsega pač ne gre. Ponavadi si ne vzamem časa, da bi po prijetno preživetem dopustu ali novi doživeti pustolovščini uredil misli, kaj šele, da bi kaj zapisal. Spominjam se, da sem včasih tako rad pisal in delil z ljudmi svoja doživetja ali domišljijske zgodbe. Z nostalgijo se spominjam svoje prve odprave v Himalajo, leta 1999. Časov, ko sem v stari bombažni majici in v NES hlačah, ki sem jih nabavil pred odpravo, cel mesec hodil po Nepalu. Na nogah sem imel obute nizke pohodne čevlje najcenejšega neznanega proizvajalca, s katerimi sem brez težav hodil po snegu. Edino funkcijsko majico, ki sem jo prem

Misurina Sky Maraton 2018

Za Misurina Sky maraton sva z Martino prvič slišala pred par leti, ko smo bili z družino na dopustu v Lienških Dolomitih v Avstriji in smo se potikali po izletih na področju Treh Cin, na italijanski strani Dolomitov. Martina je takrat opazila plakat, ki je vabil na tekmo in vse od takrat se je vsake toliko časa spomnila, da bi se želela enkrat udeležiti tega teka. Pred par meseci sem na družbenih omrežjih zasledil reklamo za letošnji dogodek in nisva potrebovala veliko časa za dogovor in prijavo. Martina je seveda poskrbela še za organizacijo varstva za otroke za 2 dni, ko naju ne bo 😊 Martina se je prijavila na Cadini sky race, 20 km različico, ki je obljubljala 1.600 m višinskih metrov vzpona in spusta, sam pa sem se prijavil na Misurina sky marathon, daljšo različico z 42 kilometri in 3.000 m vzpona in spusta. Moja zdravstvena situacija pred tekom sicer ni bila ravno najidealnejša 😊 15. avgusta sem si na 50 kilometrskem teku po koroških hribih poškodoval hrbet (stara p

Triglavski Ultra Trail

Na Facebooku sem zasledil, da eden od naših najboljših gorskih tekačev Nejc Kuhar (ravno prejšnjo nedeljo je na 19. teku na Grintovec upravičil vlogo favorita in zmagal) organizira neformalno tekaško druženje v osrčju Triglavskega narodnega parka. Ideja, da tečemo v tem prelepem gorskem kotičku Slovenije mi je bila takoj všeč in ko me je Robert (Kereži) vprašal, če bi šla, sem bil takoj za. Napoved je obljubljala okrog 50 km gibanja, ob 2.400 m vzpona. Robertu sem predlagal, da se odpraviva popoldan dan prej in prespiva v kampu v Bohinjski Bistrici, v šotoru. Ideja se je izkazala kot preveč optimistična. Ko sva ob 20.30 uri prišla do kampa, me je najprej presenetilo, da je bila recepcija zaprta, delovni čas pa do 20. ure. Nadel sem si prijazen izraz in mlado gospodično skozi odprto okno recepcije vprašal, če bi nekako šlo, da bi se prijavila. "Ne bo, so polni", je bil odgovor. Kaj pa kamp ob jezeru ? "Ta je poln že 14 dni", mi pove prijazna gospodična. Odpel