8 vzponov na Pohorje v okviru Everestinga Martine in Janeza
Jaz sem imel prosto soboto, da jo izkoristim za šport. Med tednom sem razmišljal ali bi šel v hribe kaj splezat ali pa bi se jima za trening pridružil pri Everestingu. Na koncu sem se odločil po hipnem preblisku v petek, ko sem se vozil s slikanja glave z magnetno resonanco iz Ptuja proti Mariboru in sem na radiu slišal napoved za njun Everesting. To je to, zelo mi manjkajo taki izzivi zadnje koronsko leto :)
Pred odhodom sem si še moral v glavi malo "uredit" zadeve, da ne bi pretiraval. Rekel sem si, da bom šel hodit, dokler mi bo "fajn", potem pa bom nehal. Kot Forrest Gump :) Samo ker se poznam, sem vedel, da bi me lahko zamikalo, da bi poskusil potegniti do 13. poskusov. To pa ne bi bilo najbolj pametno v tem trenutku, saj bi me preveč vrglo iz procesa treniranja v maju. Letos sem namreč bil le parkrat na Pohorju, saj sem imel najprej težave s fizično sposobnostjo po preboleli koroni, potem pa od februarja še s pojavom vrtoglavice in omotičnosti, za katere sem do sedaj že kar prepričan, da so posledica prebolele korone. Oglasilo se mi je namreč kar nekaj ljudi s podobnimi težavami. Sedaj počasi stopnjujem napore, da bom do konca junija pripravljen za prvo tekmo v Italiji, če bo. Če bi sedaj na silo potegnil do 8.848 m (13. vzponov na Pohorje), bi vsaj kake 3 tedne moral trenirati bolj za regeneracijo.
V petek popoldan sem tako nametal v avtomobil na vrat na nos vse, kar bi mi lahko prišlo prav. Energetske ploščice, gele, pršut in žemljice za pod zob. Z vodo in energetskimi napitki sem napolnil vse bidone, ki sem jih našel doma. Dodal sem še 4 brezalkoholna piva, Radlerje in par Coca Col. V potovalni kovček sem zmetal opremo za vse možne temperature in vreme, da bo pri roki. Ob 22:00 sem tako nastavil budilko na 23:45 in poskusil malo zaspati. Ker je le 50 metrov od naše hiše potekalo kresovanje s pokanjem iz možnarjev, sem ob 23:00 kar vstal in se pripravil, saj sem vedel, da v takem ne bom uspel malo zaspati.
Spodaj si lahko pogledate najprej filmček narejen z aplikacijo Relieve, ki prikazuje mojih 8 vzponov. Kaj pa se je dogajalo, pa v nadaljevanju.
Nekaj minut čez polnoč sem se pripeljal na parkirišče pod Pohorjem. Janez in Martina sta se ravno pripravljala za odhod. Rekel sem jima, naj kar gresta naprej, saj sem počasnejši od njiju in bom hodil v svojem tempu. Ob 0:20 sem bil pripravljen in začel z vzponi.
Prvi vzpon sem kljub temu, da sem varčeval z močmi, zaključil v 52 minutah, skupaj s sestopom sem potreboval 1 uro in 20 minut. Temperatura je bila idealna, nekje 17 stopinj je kazalo v avtomobilu, proti jutru pa je padala. Edina družba so mi bile živalske oči, ki so svetile iz teme, ko sem posvetil z svetilko proti njim.
Vsakič sem sestopil čisto do avtomobila na parkirišču. Tam se zamenjal prazen bidon, kaj popil in pojedel in si vsakih par vzponov zamenjal kratko in dolgo majico.
Gornja fotografija je bila narejena pri drugem vzponu, na vrhu. Vsakič smo se na poti srečevali z Janezom in Martino. Vztrajno sta nabiral prednost pred mano. Pred vrhom sem jaz šel po drugačni poti, kot onadva. Ona sta namreč izbrala najkrajšo in tudi najstrmejšo linijo vzpona, do vrha po "stari fiski". Ker pa so moja kolena "malo" starejša od njunih in si dol moral teči po isti poti, kot gor, sem jaz izbral varianto, ki je bila malo daljša, zato pa bolj prijazna do nog pri teku navzdol. Pri "koritu" na "stari fiski" sem prečil proti vlečnici Bolfenk in šel do vrha pod vlečnico ali pa po progi Bolfenk.
Nad mestom se je počasi pričelo daniti. Jaz pa v popolni "nirvani" in tišini gor in dol.
Gornja fotografija je bila posneta pri sestopu, spodnja pa na istem mestu malo kasneje med vzponom. Upal sem, da se bo izšlo, da bom sončni vzhod doživel visoko na hribu, na žalost se je izšlo tako, da sem ga ulovil kar nizko pri vzponu.
Dela se lep pomladni dan in barve zažarijo v vsej svoji lepoti.
Tretjič na vrhu Pohorja danes. Počasi je postajalo bolj vroče. Še pri prejšnjem sestopu, sem celo uporabil kapo, ker je bil najbolj mrzel del dneva, malo preden se zdani.
Pri četrtem vzponu sem dosegel višino Triglava, če bi startal pri morju. Počutje je bilo še super. Ljudi pa vedno več, čeprav je bilo še kar zgodnje jutro.
V takih trenutkih sem mi utrne misel: "Pohorje, ki te ljubim zeleno!" Sem ugotovil, da sem bolj pomladno/poletni tip. Bolj me razveselijo barvite barve, kot me pritegne zimska belina, z leti to vedno bolj ugotavljam. Nisem eden od tistih, ki iščejo okoli še zadnje zaplate snega, da se lahko zapeljejo po njih :)
Peti vzpon. Očala s prosojnimi stekli zamenjajo sončna očala. Pričenjam pa čutit soparo, ni pa še tako moteča.
Petič na vrhu. V začetnem delu poti, po "Čopki", je že kar gneča. Veliko ljudi se je na ta prelep prvomajski dan odpravilo v naravo.
Pogled na mojo razmetano "okrepno postajo" po petih vzponih in spustih.
Pri šestem ali sedmem vzponu na vrhu srečam Roberta Krušeca, prijatelja ki veliko teče po naravi in je prišel delat družbo Janezu in Martini pri vzponih. Ravno sta zaključila svoj osmi ali deveti vzpon. Zanimivo je bilo, da sta bila slednja tudi po recimo 12 urah v akciji, še vedno malo prehitra za večino spremljevalcev, ki so se jima sedaj pridružili. Držala sta neverjeten ritem in tempo.
Med vzponi sem srečal tudi veliko znancev, ki so se prišli rekreirat na Pohorje. Ker nisem bil pod časovnim pritiskom, sem veselo pokramljal z njimi. Na fotografiji spodaj Nina Radenkovič.
Po kakih 9 urah sem kot po navadi prišel v tisti moj "ultra mode", ko mi zadeva postane lažja. Navadiš se na boleče sklepe in jih potisneš nekje v ozadje, pa pekoči podplati so tako stalnica pri teh zadevah. V takem počutju lahko nadaljujem kar nekaj časa. V glavi se pričenjam igrati z opcijami, kaj bi bil današnji cilj. Everesting spet zatrem v kali, tudi iz spoštovanja do izziva. Takih zadev se ne moreš lotit kot Forrest Gump, da pokažeš določeno spoštovanje :) Potem si zastavim cilj polovičen Everesting, ki je tudi samostojen izziv v okviru iste zadeve. 4.424 m presežem pri sedmem vzponu.
Po sedmem vzponu se počutim še kar dobro in škoda mi je zaključiti zadevo, če je dan še lep in imam čas. Pa se odločim, da stisnem še en vzpon in spust, potem pa res zaključim. Tako bi presegel mejo 5.000 m vzpona, kar je spet neki majhen cilj ta dan.
Med mojim osmim vzponom mimo mene spet pritečeta navzdol Martina in Janez s spremljevalci. Na za spust najbolj neugodnem delu še vedno tečeta navzdol.
Osmič na vrhu Pohorja. Tokrat sem se kar težko privlekel na vrh. Ne vem ali je svoje storila sopara, ki je udarila z močjo ali pa to, da sem pri avtomobilu vzel magnezij, ki v kombinaciji z dehidracijo lahko povzroči učinek "težkih nog". Še ko sem končal sedmi spust, sem se počutil čisto v redu, ko pa sem krenil v zadnji, osmi vzpon, sem dobil trde noge in se težko vzpenjal.
Jaz zadnjič sestopam, Martina in Janez na fotografiji spodaj pa hitita proti svojemu 12 vrhu.
Za mano je super trening na poti proti letošnjim tekmovanjem v ultra trailu. Hvala Martini in Janezu, da sta mi bila inspiracija in vzpodbuda, da sem potegnil po dolgem času preko "meje udobja" in se spet veselil novega izziva.
 |
| Mojih 8 vzponov |
 |
| Foto: Janez K. TriPustolovec |
 |
| Foto: Janez K. TriPustolovec |
Komentarji
Objavite komentar