Ultra Trail Savinja 2020, Pink Trasa, 118 km in okrog 5.000 m vzpona

Svoboda. Občutek zaradi katerega spet stojim na startu novega ultra traila. Meditacija ob tihem gibanju v naravi. Slišim samo lastno dihanje, bivanje se omeji na lahkotno gibanje, na piti in jesti. Vsakdanje bedarije so potisnjene nekam v kot. Za to smo bili nekoč ustvarjeni, to je tisto, kar je skrito nekje v nas. V enih bolj na površini, v drugih globje.

Tokrat na progi ne bo neke gneče. Par minut pred polnočjo nas v startnem prostoru stoji okrog 24, če sem pravilno slišal. 14 nas je prijavljenih na najdaljšo 118 km dolgo progo, ostali na 85 kilometrsko. Med nami je ena punca, ostali smo tokrat moški. Organizator Nino Cokan iz Fatburn events pred startom pove par zadev. Da so se potrudili, da bi progo v kratkem času dobro označili, da so oznake take, ki se bleščijo v temi, ko jih osvetliš, da nas na okrepčevalnicah čaka topla juha in da je gpx, ki smo si ga naložili s spletne strani, nekje v 90% točen. Pri zadnjem malo zastrižem z ušesi, kako to približno točen, če je pisalo finalen, pa se ne sekiram, bom že našel po oznakah, še vedno sem.

Ne pričakujem ne vem kaj. Jasno je, da je letos, ko so vse prireditve po tekočem traku odpadale in je usahnil priliv sponzorskega denarja za prireditve, težko izpeljati tako športno prireditev. Zahvalen sem organizatorju, da se je vsaj potrudil izpeljati zadevo.

Letos je bilo leto "nove normalnosti". Najprej mi je junija odpadla tekma v Dolomitih imenovana Lavaredo Ultra Trail. Potem še glavna zadeva, 170 km dolga proga okrog Mont Blanca, na Ultra Trailu du Mont Blanc. Potem sem se prijavil na Julian Alps Trail Run 177 km, pa je odpadel še ta. Spodnja slika iz začetka leta je tako postala karikatura tega leta.

Točno ob 24:00 krenemo na pot. Najprej ob Savinji proti Celjskemu gradu. In takoj se prične veselica z označbami. Najprej ugotovimo, da se trakovi in table, ki so uporabljeni, ne svetijo. Nisem vedel, da take sploh prodajajo, pa sem bil na trailih že po vsem svetu :) Naslednja ugotovitev je, da so označbe zelo redke. Na trailih je navada, da so le te vsaj na recimo 100 m, na nepreglednih in ključnih mestih pa še bolj pogosto. Ko ponoči posvetiš s svetilko vidiš na odprtem kar par oznak naprej. 

No v prvih kilometrih se že 2 x izgubim oziroma se moram vrniti, ker sva s sotekačem, s katerim skupaj tečeva, šla napačno. Pridemo do travnika, pot gre dalje nekam med hiše in nobene oznake. Starejši tekač, ki ga bom imenoval Stezosledec (Veljano Brnobič) je preveril na sledi na telefonu in nam povedal, da moramo preko travnika (kako bi to človek vedel brez oznake ? ). Tečemo dalje in oznake so vedno bolj redke oziroma jih sploh ni. Pridemo do Hudičevega grabna, zelo zanimive soteske, po kateri teče potok. Pot je speljana po varovalih nad vodo in po skalovju, ponekod je na voljo tudi kovinska žica, da se je držiš. Žal mi je, da ni svetlo, ker je noro dobro in bi moral narediti kako fotografijo. Vsi ne uživajo, predvsem tisti, ki jih je malo strah višine. 

Zanimiv je prehod preko improviziranega mostu, ograja namreč ni fiksna, ampak se konkretno maje sem ter tja :)

Tako pa je izgledal Hudičev graben podnevi, ko so se vanj pognali tekači na krajših razdaljah.

Nadaljujemo preko Srebotnika in Tovstega vrha. Vedno več težav imamo z orientacijo, saj so označbe zelo redke. Vedno bolj očitno postaja, da brez orientacije na telefonu, sploh ne bo šlo. Pa kako bo baterija držala tako dolgo, saj ne moreš imeti to skozi vklopljeno in teči s telefonom v roki. Iz skupine greva dva naprej. Tečeva skupaj s tekačem s številko 54 (ime sem na žalost pozabil, pa naj bo kar to ime, torej 54). Na enem mestu se na primer pot cepi na nadaljevanje po asfaltu in dve opciji v gozd. Ker ni označbe, nadaljujeva dalje po asfaltu. In se seveda potem, ko sem izvlekel telefon čez 5 minut, vračava nazaj. Prava je ena od onih drugih dveh opcij. Potem vsaj pol ure do Celjske koče ni nobene oznake. Edina možnost je, da hodiva tako, da vsake toliko preverim na telefonu kje sva in kam morava. Po lučkah včasih vidim , da tudi za nama iščejo pot. Tik pred Celjsko kočo na 11 kilometru, se pojavi par trakov. Prideva do okrepčevalnice in tam so zelo prijazni. Na sploh moram pohvaliti prostovoljce na okrepčevalnicah, vsi so bili zelo ustrežljivi in prijazni. Povejo nama, da so tudi pred nama preklinjali, kolikokrat so se že izgubili. Od koče dalje se pojavijo trakovi in slediva jima. Ko izginejo domnevam, da je to isto kot prej, jih pač ni. Potem pa po kakih 20 minutah, kot v "A je to", prideva na travnik z vlečnico in 54 mi reče:"Pa ni to spet Celjska koča?" Da crkneš, naredila sva krog. Pogledam na telefon in vidim, da bi se morala vmes nekje odcepit, pa sva šla dalje. Na travnik pride nova skupina, čisto iz napačne smeri in sprašuje, kje so. Usmeriva jih proti koči, midva pa se vrneva do križišča in tokrat najdem, kje sem prej spregledal trak, ki označuje odcep.

Nadaljevanje je podobna zgodba. Hum, Šmohor, Mrzlica. Sama pot mi je všeč, skozi gre kar strmo gor in dol. Včasih malo po grebenih. Nisem vedel, da imajo okrog Celja toliko hribov, na katere so speljane strme in varovane poti z varovali. Ko sem obupal z označbami, sem vklopil navigacijo na uri. Imam namreč Garmin 6 X, kjer to gre. En čas je bilo to super, saj me je opozarjal, kje moram kaj zaviti. Samo potem so se pojavili vedno bolj pogosti problemi, da sem bil na označeni poti, pa mi je skozi piskal, da sem napačno. Posledica "nekje 90% točne poti", ki smo si jo naložili z njihove strani. Tudi nisem vedel, kako dolgo mi bo zdržala baterija na uri s vključeno navigacijo. Zaradi vsega tega sem po kaki uri navigacijo izklopil. 

Enkrat sta se po dolgem času pojavila dva traka, ki sta v križišču planinske poti vodila nekam stran, zvezana na ograji. Prvič sem se obrnil po 80 metrih, ko sem končal v neprehodni goščavi, drugič sva se zrinila še 50 metrov dalj, preden sem dokončno obupal. Očitno je nekdo prestavil tiste trakove, ker se mu je zdelo smešno. Ko se vrnem na križišče, tam tretjič srečam skupino iz Hudičevega grabna, kjer Stezosledec sledi poti s telefonom in se ne zaganja mimo, tako kot jaz, ki hočem biti hitrejši :) Do okrepčevalnice pri gasilskem domu v Laškem nadaljujemo skupaj. Sledi vzpon na Šmohor. S številko 54 greva spet hitreje od skupine, označeno je ok, potem spet malo iščeva in ko čez dalj časa spet že četrtič dohitiva našo skupino skleneva, da je dirjanja dovolj in da bova sedaj hodila skupaj s Stezosledcem. Tako nas sedaj hodi skupaj 6. Nadaljujemo nekje do 33 kilometra, kjer se pot na Mrzlici za trase 84 km in 118 km razcepi. Na razcepu stoji avtomobil/okrepčevalnica z mladimi, prijaznimi fanti, kjer se malo napijemo in okrepčamo. Številka 54 zavije sam na traso za 84 kilometrov, trije nadaljujemo po trasi za 118 kilometrov. Med potjo do Mrzlice je zaostal naš Stezosledec, ni mogel slediti našemu tempu. Tako se je formirala skupina treh, ki se je skupaj spopadala s potjo vse do Polzele, nekje na 79 kilometru.

Ne vem, kdaj sem nazadnje na ultra trailu tekel skupaj dalj časa v skupini. Nekako sem pri tej zadevi postal samotar, ki mu ustreza, da lahko gre svoj tempo. Moti me, če moram iti veliko hitreje ali počasneje, čakat na mestu ali se preveč prilagajat. Lani sem vse tekme tekel tako, da sem pretekel vsak meter, ko je šlo, oziroma da "sem dirkal", kot bi to lahko rekli :) Danes pa mi je popolnoma ustrezalo, da smo skupaj z Mady Bujić, tekačico iz Pule in Zlatkom Višnarjem formirali skupino in se skupaj lotili zadeve. Trije pari oči so tudi veliko bolje videli, ko je bilo potrebno kje zaviti. Prav prijetno mi je bilo teči in hoditi v družbi in tudi čas je hitreje mineval. Z dirkanjem bi sicer bil hitrejši, pa ne bi bilo pol tako zabavno :)

Smo na delu poti, kjer najbolj nabiramo višinske metre. Vzponi in pusti si sledijo en za drugim. Najprej Mrzlica (1.122 m), kateri sledi Javor (1.133 m). Po naslednjih par vzponih in spustih se povzpnemo na 1.184 m visoki Veliki vrh. Ta del je tudi kar bolje označen. Verjetno je označevalo več ljudi in ti, ki so označili del med Laškim in Polzelo so kar v redu opravili nalogo.

Naša mala ekipa se lepo dopolnjuje. Malo je spredaj eden, malo drugi. Mene potegne naprej bolj pri vzponih, Mady je glavna na ravnem in spustih :) Slednja je tudi najbolj zaslužna, da se nismo kdaj izgubili, ker je nekajkrat opazila napako prvega, ko je šel narobe. Tako pridemo do najbolj strmega vzpona na poti, kjer pot zavije na strmo brezpotno pobočje. Skoraj po vseh štirih se vlečemo navzgor in to ne malo časa. Kako je bilo strmo predstavlja spodnja slika. S črno puščico sem označil ta vzpon in spust na spodnjem višinskem diagramu poti.

Po vzponu na 974 m visok vrh sledi na drugi strani dolg spust do kraja Prekopa, kjer je okrog 59 kilometra naslednja okrepčevalnica pri gasilskem domu. Med spustom se Mady pogovarja s svojim partnerjem Inotom (Klemenčičem)  iz Maribora, ki jo v avtu spremlja in nam pomaga na okrepčevalnicah s hrano in pijačo. Inot pravi, da so se tisti pred nami na tem delu, kjer smo mi sedaj, izgubili in naj pazimo pri označbah. Spust je bil zelo dobro označen in tukaj ne verjamem, da se je kdo izgubil. Bi rekel, da so zašli pred vzponom na strmi vrh, kjer si moral zaviti in da sploh niso šli preko tega vrha, ampak kje okoli. Ko pridemo do Prekope nas tam že čaka tudi Inot. Med drugim mi prinese brezalkoholno pivo, ki sem mu ga naročil. Paše, to je prava poteza :) Vročina na odprtem nas kar ubija, še sreča, da smo večino dneva v senci dreves na hribih. Še vedno držimo 7,8 in 9 mesto na 118 km trasi. 

Sledi vzpon na zadnji visok hrib na poti. Povzpeti se moramo do kraja Čreta, kjer je tudi znano plezališče in Frančiškanski samostan s knjižnico. Samostan iz leta 1625 ima bogato knjižnico, ki hrani knjižne eksponate, kot so rokopisi na pergamentu iz 11. stol. in izvoda Dalmatinove Biblije iz leta 1584. 

Od samostana tečemo še nekaj časa po grebenski poti, potem pa se pričnemo spuščati proti dolini. Zlatka začno boleti quadricepsi na nogah in zaradi tega ne more več dobro teči navzdol. Malo pred dolino gremo mimo Gradu Žovnek od koder je lep razgled tudi na Žovneško jezero. 

Pridemo v dolino na cesto proti Polzeli. Jaz se počutim še presenetljivo dobro, glede na to, da je za nami že preko 70 kilometrov. Nisem preveč utrujen in tudi boli me še kaj ne bolj, kot je normalno za tako razdaljo. Zato si zaželim, da bi po ravnini lahkotno tekli. Zlatko ima s tem težave. Malo nazaj sem poklical ženo Martino, da bom kmalu prišel v Polzelo na okrepčevalnico. Tja mi je prinesla vrečo z rezervnimi oblačili in geli ter drugimi copati za tek. Ker vem, da bo trajalo en čas, da se preoblečem, pričnem teči sam naprej, da me ne bi čakala na okrepčevalnici. Mady mi sledi. Ura je okrog sedme ure zvečer, sonce je popustilo, zrak je odličen in uživam v teku po ravnem. Imam občutek, da bi lahko tako tekel v neskončnost, kot Forest Gump. Polzele kar noče biti, no na koncu se le prikaže. Na okrepčevalnici me čaka Martina, ki je vmes že odšla na kavo v gostilno, ko me je čakala. Zelo sem ji hvaležen, da mi je prinesla suha oblačila in obutev, saj mi veliko pomeni, da grem v drugo noč suh. Telo ima manj energije za gretje kot prvo noč in to se kar pozna pri občutku mraza. Na okrepčevalnici moram narediti kar veliko stvari. Poleg tega, da se preoblečem in preobujem v večje in trše tekaške copate, moram zamenjati stekla v športnih očalih. Pa rabljene zadeve gredo iz nahrbtnika in nove zaloge gelov in hrane noter. Po najem se testenin, na katere stisnem tunino pašteto. Med tem okrepčevalnico najprej zapusti Mady, ki si želi teči naprej in kasneje še Zlatko. Ko sem nared poljubim Martino in stečem za njima. Vmes je preteklo kar nekaj časa. Tečem po sprehajalni poti ob Savinji. Pot je fenomenalna, lepo speljana ob reki. Ker je bil večer je bilo kar nekaj sprehajalcev psov in otrok na kolesih. Označb ni bilo skoraj nobenih več, očitno je označevalec sklepal, da se tukaj nimaš kje izgubiti, ker slediš poti. Vseeno sem vsake toliko preveril na telefonu, če sem še na pravi poti. Vmes se popolnoma stemni. Tako pretečem 9 kilometrov in imam občutek, da bom še kar dolgo lahko. Ko pri nekem jezercu na križišču zavijem po desni poti, se čez 40 metrov vseeno ustavim, da ne bi slučajno bila prava leva varianta - dragi označevalec, taka križišča se vseeno označi :) Takrat se mi zdi, da sem nekaj slišal, kot bi me nekdo klical. Zakličem nazaj, če me kdo kliče. Nič. Ravno pričnem teči naprej, ko spet nekaj slišim, tokrat razločneje in bližje. Nekdo je rekel Dušan. Pomislim na Zlatka in počakam. In res se pojavi iz smeri leve poti. Pravi, da me je čakal in da mu je ugasnil telefon in da ima slabo luč. Potrebuje pomoč. Vprašam ga še, če bi lahko tekla. Ok, ne bo šlo, tudi prav. Preklopiva na hitro hojo in družno greva proti cilju.

Pri Petrovčah zapustiva pot ob Savinji in zavijeva proti zadnjemu vzponu na poti. Tukaj spet pride zelo prav mapa na telefonu, saj se označbe v temi zelo slabo vidijo, ker se ne svetijo. Težava pa je v tem,da je baterija telefona vedno bolj prazna. Mapo preverim tako, da za par trenutkov prižgem gps in zaženem aplikacijo My Trails, ki jo uporabljam za orientacijo in na hitro pogledam, ter spet vse ugasnem. Povzpneva se še na zadnjo vzpetino in se na drugi strani spet spustiva nazaj do Savinje. Reko prečiva po Visečem mostu, ki se malo maje. Zlatko pravi, da se boji višine in da bi podnevi to težje opravil. Pot se vleče, ker hodiva, na koncu pa sva tam okrog 100 kilometra le ponovno na Savinjskem nabrežju, le slab kilometer od starta. Zlatko pravi, da ima dovolj in da bo šel kar direktno v cilj. 100 pretečenih kilometrov je danes lep dosežek. Pozdraviva se in jaz se obrnem nazaj. Pred mano je še nekje 20 kilometrov do Šmartinskega jezera, okrog njega in nazaj.

Ker smo spet v Celju, je očitno tukaj označeval isti človek, kot na začetku, Z isto logiko, da tukaj ni kaj označit, saj vendar vsi poznajo, kako se v Celju kam pride :) Malo se šalim. Premikam se po sprehajalnih poteh ob kanalu potoka Koprivnica in vsake toliko preverim lokacijo in pot. Potem pokličem organizatorja, da ga vprašam, če bo v okrepčevalnici pri Ribiški koči na Šmartinskem jezeru še kdo prisoten, ker sem že en čas brez vode. Pove mi, da sem eno okrepčevalnico pri Špici (Kajak kanu klub nivo Celje) očitno spregledal. Tam sva z Zlatkom gledala progo za kajake na Savinji in sva očitno spregledala šotor, ki bi naj bil tam. Na jezeru pa baje ni več koga, ker se je tisti, ki je bil tam odločil, da na progi ni več nobenega, ki vztraja in je šel domov. 

Šmartinsko jezero podnevi

Kar dolgo traja, da zapustim pot ob potoku in pridem iz Celja do križišča, kjer moram na desno, da napravim krog proti Šmartinskemu jezeru, v nasprotni smeri urinega kazalca. Tukaj se spet pojavijo označbe. Proti meni se pripelje avto s prižganimi lučmi in se ustavi. Spet moj rešitelj Inot. Pove mi, da je Mady kilometer pred mano in mi da steklenico z vodo ter paket slanine. V tistem po cesti 30 metrov stran prepešači tekmovalec in preklinja. Inot ga vpraša, če potrebuje pomoč. Ne, ne potrebuje, preklinja pa organizatorja in pot okrog jezera. Pravi, da ni poti, da je vse mokro in blatno, da se je 3 krat tako ugreznil v blato, da je komaj izvlekel čevelj. Hvala, ravno to sem še potreboval za motivacijo :) Odpravim se, preden si premislim. Pot nekaj časa vodi po gozdu in je kar zadovoljivo označena z puščicami po drevesih. Po nekaj kilometrih pridem do jezera in tam se začne veselica, ki bi jo z veseljem lahko preskočili. Takoj sem razumel, kaj je govoril tisti tekač. Zagazim v visoko travo, ki je bila od nočne vlage čisto mokra. V trenutku imam v obeh čevljih bazen in sem moker do kolen. Tisti, ki je trasiral progo, je verjetno to počel podnevi in ni pomislil, kaj se ponoči zgodi z vlago okrog jezera. In z označbami, ki se ponoči ne svetijo in so jih sklatili v travo. Nekako se prebijam od označbe do označbe ob obali, glavna orientacija mi je, kje je malo bolj pohojena trava. Pot na trenutke zavije v goščavo, kjer je trsje višje od mene in se moram prebijati skozi. In vse je mokro in lepljivo.  Vedno bolj me zebe in sem obupan, kako se bom sploh izvlekel iz tega položaja. Včasih se pojavi kakšen del, ki ima celo normalno potko in ponavadi to pomeni, da je gor postavljen šotor v katerem že vsi spijo, pred šotorom pa kaki ostanki "six packa" in ribiške opreme. Ponekod komaj pridem mimo šotora na poti. Vsake toliko preverim skoraj prazen telefon in se mi zdi, da se po polževo premikam. Potem se spusti še lepljiva jezerska megla in vidim le še 15 metrov okrog sebe. Počasi se prebijam skozi trnje in preklinjam, da sem sploh tukaj in v tej situaciji. Na skrajnem gornjem kotu jezera pot dokončno izgine. Mady mi je kasneje napisala, da se je tukaj zjokala. Imam isto željo, najraje bi se razjokal od obupa ali pa z glavo tolkel ob zid. Rinem nekam skoti trnje in se celi zapletem, ko se mi zazdi, da je tukaj nekdo samo zgrešil pot in pohodil to trnje in se s težavo spet vrnem do zadnjega traku, ki leži poteptan v blatu. Tam zavijem drugače in najdem še 2 traka, potem pa spet vse izgine v goščavi. Zdaj gre zares. Zebe me kot hudič, do Celja je še kar kakšno uro in pol nazaj in nimam pojma, kako se bom sploh izvlekel iz tega goščavja. Pogledam na telefon in najdem teoretično rešitev, če se prebijem do neke ceste nad menoj, po kateri bi se lahko vrnil nazaj na gpx progo nižje nazaj po cesti. Samo kako do ceste? Na slepo zagrizem v goščavo v smeri, ki se mi zdi prava. Prvi poskus se konča pri nekem vikendu, naslednji pri globokem jarku, ki ga bi težko prečil. Priseben tudi nisem več ravno po drugi neprespani noči. Tretji poskus je uspešen, prebijem se na cesto. Po samotni cesti hodim nazaj proti začetku jezera. Vmes pridem do mesta, kjer se z nočne zabave vrača mladina v avtomobile proti mestu. Imam na jeziku, da jih vprašam, če bi me kateri peljal. Pa ne izdavim. Ne znam odnehat. Vem, da bo hudič, da se tako moker in premražen prebijem do cilja. In da vse skupaj tako nima smisla. Pa vseeno pomislim, da če sem prišel do sem, bom po svojih nogah prišel še do cilja. Zgodba se mi ponovi 20 minut kasneje, ko mimo mene pripelje taksi. Del mene hoče dvigniti palec v štoparsko pozicijo, drugi del mu tega ne dovoli. Čas pa teče. Trenutek ob 23 uri, ko sem bil 900 metrov od cilja se mi zdi leta daleč. Med potjo se megla spusti tudi na poti ob potoku Koprivnica, po kateri se vračam. Lepljiva, kotlinska megla in veter na odprtem. Skoraj 4 ure kasneje, ko sem zapustil nabrežje pred ciljem, sem spet tukaj, v cilju.

Ura je 2:41, nobenega ni nikjer. Poiščem varnostnika, ki spi v ležalniku. Reveža zbudim. Zelo je prijazen, ponuja mi banane in Coca Colo. Nočem več videt banan. Zapestnica za hrano v cilju je seveda v tem trenutku za okras :) Izroči mi medaljo za "finišerja" in napiše čas. Ura pravi, da sem premagal dobrih 118 kilometrov in  4.915 m vzpona. Za to sem potreboval 27 ur in 41 minut.

Premražen se odpravim do parkirišča pri železniški postaji, kjer imam parkiran avto. Zmečem mokra oblačila s sebe in se zavlečem v spalno vrečo. Brez pijače in jedače kmalu zaspim, dokler me proti jutru ne prebudi bolečina v mečih. Še sem živ in to še kako :) Naslednji dan ugotovim, da se nas je do cilja prebilo 7.

In povzetek :) Organizatorju se zahvaljujem, da se je prebil skozi omejitve NIJZ in izvedel dogodek, kljub vsem težavam na trasi. Trasa generalno je lepa in zanimiva in bi bilo škoda, da se zadeva ne bi razvila. Jasno mi je, da je letos ob omejenem številu prijav in sponzorjev bilo težko na hitro kvalitetno izpeljati dogodek.  

Imam pa naslednja priporočila in predloge izboljšav za drugo leto, da bi bila zadeva izpeljana tako, kot smo navajeni iz dobro organiziranih trailov, če želite, da se bo zadeva razvila v množično prireditev:

• Označevanje trase- najvažnejša stvar na ultra trail tekmi: 
• Trasa se na trailih označuje recimo nekje na 100 do 200 metrov. Tako veš, da če nisi videl označbe en čas, si zgrešil in se vrneš do zadnje označbe. Za označbe je najbolje, če so v višini oči, da jih lažje opaziš, ko tečeš.
• Obvezna je uporaba trakov, tabel in zastavic, ki ponoči svetijo, ko jih osvetliš s svetilko.
• Na okrepčevalnicah so ponavadi table, kjer piše, koliko kilometrov je do naslednje okrepčevalnice, koliko imaš vzpona in spusta.
• Vsako križišče, kjer moraš zaviti, je obvezno označeno.
• Sledenje tekmovalcem:
• Skoraj povsod imaš čip in kodo na številki, ki jo avtomatsko preberejo s čitalnikom. Tako v vsakem trenutku vedo, kje in koliko imajo še tekmovalcev na progi. Rešitve, ki to omogočajo imajo tudi spletne portale, kjer lahko prijatelji sledijo svojim tekmovalcem, kje so na progi in kdaj jih pričakujejo na naslednji okrepčevalnici. Primer sta recimo LiveInfo in LifeRun aplikaciji. Seveda se zavedam, da uporaba platforme prinese dodatne stroške organizacije, samo sam raje plačam dodatnih 10 eurov in imam te zadeve urejene.
• Prehrana na okrepčevalnicah:
• Tista na startu obljubljena topla juha bi bila res dobrodošla, če bi kje bila. Tako, kot te okrepča slana, topla juha, te nič drugega :) 

Danes sem ravno prebral naslednji zapis Lore Klinc (partnerke Primoža Rogljiča) v njeni knjigi Kilometer nič, ki je tako primeren za konec:

"Kajti v trenutku, ko so vrhovi osvojeni in ciljne črte za nami, zazeva praznina, ki kliče po novih izzivih. Rane se zacelijo, ceste pozabijo, a spomini pomenijo žlahtnost radosti, tistih lepih dni, ki so že bili."