Prečenje Pohorja iz smeri Slovenj Gradca do doma v Hočah pri Mariboru

Že dalj časa sem se poigraval z idejo, da bi enkrat za spremembo sam izvedel tekaško prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca. To sem že nekajkrat naredil s skupino prijateljev, zamikalo pa me je enkrat za spremembo iti sam, v svojem tempu. V zadnjem mesecu je kar nekaj skupin izpeljalo to zadevo, meni pa nikakor ni zneslo, da bi se mi poklopil prosti vikend ali, da bi si v službi lahko vzel prosti dan med tednom.

Ta teden sem končno oddal še ene dopolnitve neke ponudbe in videl, da bi si lahko na hitro vzel prosto v sredo. Pogledam še napoved, bo toplo in sončno z možnimi popoldanskimi nevihtami. Super, to je to. Na hitro se odločim, da bo lažje, če se zjutraj odpeljem do Slovenj Gradca in tam pustim avto in štartam od tam, saj tako ne potrebujem kakega prevoza. S tem, kako bom potem prišel do avta, se ne ukvarjam. S tem se bom kasneje, ko bo čas za to.

Budilko nastavim ob 4:45 zjutraj. Sem vedel, da bi bilo bolje iti na pot prej in se tako bolj sigurno izogniti nevihtam in vročini, samo sem imel minus spanja eno noč prej in se mi ni dalo spet vstajat sredi noči :) Zapeljem se od doma v Hočah, preko Slovenskih Konjic in Vitanja do Dvorske vasi pred Slovenj Gradcem, kjer me ustavi cestna zapora in obvoz. Nameraval sem pričeti tam, kjer smo v obratni smeri vedno prišli po poti s Koče pod Kremžarjevim vrhom do Slovenj Gradca, pa moram na hitro spremeniti načrt. Vklopim navigacijo na telefonu, vnesem Kočo pod Kremžarjevim vrhom in pustim, da me vodi iz vasi nekam v hrib in gozd. Ko ravno obupam, ker vidim, da me hoče navigacija zapeljati na gozdni kolovoz, zagledam planinsko tablo, ki označuje markirano pot na Kremžarjev vrh in pred njo parkirišče. Odlično. Vem, da bo pot od tukaj nekaj daljša, se pa veselim, da bom videl nekaj novega in da ne bom rabil hodit navzgor po prašni cesti.

Avto pustim na parkirišču, se pripravim in malo pred sedmo zjutraj krenem.

 Na začetku poti

Spomenik 5 minut od koče na Kremžarjeve vrhu

Pot je malo mokra in blatna, a lepa in tekoča. Ko pridem do križišča, kjer je 5 minut do Koče pod Kremžarjevim vrhom, nadaljujem v smeri proti Kopam. Dim iz dimnika v Šoštanju je viden iz vseh mogočih kotov še naslednjih par ur. Na poti ne srečam še nikogar.

Partizanski dom pri Mali Kopi

Smučišča na Kopah

Velika kopa je 1.542 m visok vrh, ki se nahaja med Grmovškovim domom in bližnjo Malo Kopo. Z vrha, ki je le 1 m nižji od najvišjega vrha Pohorja, se nam odpre lep razgled proti Črnemu vrhu, Paškemu Kozjaku, Smrekovškemu pogorju, Uršlji gori ter za njo osrednjim Kamniško Savinjskim Alpam.

Pri Grmovškovem domu na Kopah obnovim zalogo vode in spijem Cocto. Nadaljujem v smeri Črnega vrha, najvišjega vrha Pohorja.

Črni vrh (1.543 m) je  najvišji vrh Pohorja. Ker je delno neporaščen se lepo vidi Velika Kopa, Uršlja gora in zadaj Kamniške in Savinjske Alpe. Lepo se vidi tudi del Štajerske. Vrh je travnat in ima vpisno skrinjico.

Ribniška koča se nahaja na Ribniškem Pohorju med Malim Črnim vrhom in Jezerskim vrhom. Od koče je lep razgled proti že omenjenima vrhoma ter hribom nad Dravsko dolino. V neposredni bližini koče je tudi manjši smučarski center.

Jezerski vrh (1.537 m) se nahaja na Ribniškem Pohorju v bližini Ribniške koče. Zaradi neporaščenega vrha je lep razgled po Pohorju in delu štajerske. Na vrhu je postavljen spomenik in nekaj klopi.

Z vrha se odpravim navzdol proti Lovrenškim jezerom. Pred mano je za mene najlepši del Pohorja.

Lovrenška jezera (1.520 m) se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Gre za manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami in jih obdaja rušje. Jezerca si lahko ogledamo po z lesom tlakovani stezici, ki nam omogoča, da hodimo po suhem in ne po močvirju. Hoja po močvirju pa je prepovedana. Na začetku barja pa je razgledni stolp, ki nam omogoča pogled po jezerih.

Od Lovrenških jezer nadaljujem proti Koči na Pesku. Ko prispem je za mano po 5 urah in 20 minutah 1.800 m vzpona. Tukaj se ustavim, da naročim borovničev zavitek, ki predstavlja edino hrano na poti, ki sem jo pojedel, poleg energetskih gelov, ki sem jih jedel med potjo. Pri koči je na lep dan kar gneča. Počutim se dobro in glede na opravljeno višino, a slabo polovico razdalje, sem mislil, da bo od tukaj sedaj lažje. Da bi morala iti pot bolj navzdol. Malo sem se zmotil, kot vedno :)

Del poti med Peskom in Šumikom je orientacijsko najtežavnejši na poti. Vse bi bilo dobro, če bi samo lepo sledil markacijam naše planinske "Enke", ki gre preko Klopnega vrha. Pa sta mi dva rekla:"Da ne boš hodil preko Klopnega vrha, tam je okrog." :) In sem prišel do razpotja, kjer je bila levo lepo označena pot proti Klopnemu vrhu, na desno pa zbledela oznaka za Osankarico. "No, pa malo eksperimentirajmo," sem pomislil. In sem šel desno. Po dveh obledelih markacijah so le te izginile, pa zaraščenost potke mi je tudi nekaj povedala. Pa sem šel vseeno naprej, če sem že zavil. Ko sem že en čas tekel navzdol, sem se ustavil in izvlekel "kvizkota". Na telefonu sem imel naložene mapo v programu My trails in na njej označeno pot po "Enki". In pogledam kje sem in kam grem. Ups, ne bo dobro, po tej cesti se več ne bom vrnil nazaj na markirano Enko. Vidim pa, da bi se po sistemu gozdnih vlak lahko od tukaj, da se ne vračam. Pa poskusim. Naj ne razlagam, da so lepo narisane vlake v resnici bile na trenutke komaj vidne zaraščene poti, na trenutke pa razriti blatni kolovozi, pa katerih sem iskal obvoze mimo vode. Na koncu mi je nekako uspelo priti nazaj na enko, tako, kot sem planiral, malo adrenalina pa me je stalo :)

Tako prispem do Šumika. Etapa od Peska do Areha se mi neverjetno vleče. Z nasprotne strani, se mi nikoli ni tako, saj je bolj na začetku, ko si še bolj spočit. Sedaj pa sem na vroč dan že dolgo brez vode in me počasi pobira, pete, s katerimi imam težave, pa vedno bolj bolijo. Še vedno pa počasi tečem, kjer se le da.

Tako končno pridem do Areha, kjer se na Ruški koči končno napijem vode in na hitro popijem steklenico brezalkoholnega piva, ki mi da neverjetno energijo. Malo mi primanjkuje hrane, pa se ne zadržujem, ker bi se rad izognil nevihtam.

Od Areha do Belvija na Mariborskem Pohorju gre po znanem terenu sedaj, ko sem se napil, že lažje. Pri hotelu na vrhu se ustavim in na hitro popijem še eno brezalkoholno pivo, sedaj ko vem, da mi danes ustreza. 

Vmes prične močno pihat in črni oblaki so vse bližje. "Pa me ne bo sedaj zalilo tako blizu cilja," pomislim. Koliko še imam moči hitro začnem teči domov, v smeri proti Hočam. Seveda bi bilo bližje in lažje iti v dolino proti Mariboru, samo sem se med potjo odločil, da današnjo pot zaključim pred hišnim pragom :)

Zadnji kilometri po asfaltu proti domu se mi neskončno vlečejo. Ko pa pridem do hiše ugotovim, da mi do 63 km manjka še 200 metrov. In se spomnim, da je prvi vikend v juniju minilo 15 let od prvega gorskega teka čez Pohorje. Pripravili in izvedli so ga na športni vikend Maribora leta 2001 člani tekaške sekcije Zavarovalnice Maribor pod vodstvom Marjana Muršiča. Leto prej so progo trasirali in preizkusili Marijan Muršič, Ivo Drvarič in Miran Sagadin. Uradno so dolžino proge izmerili šele na dan tekme (v tistih časih še ni bilo GPSa, pametnih telefonov, Garminov ...) in je znašala 65 km. Vzponov 2100 m, spustov 2200 m..

In naredim še en krog po naselju, da zaključim s 63 km, 2.400 metri vzpona in 2.600 m spusta ter se poklonim  spominu na "Memorial Ivana Drvariča".

Lep in naporen dan je za menoj in ne bom si izmišljal, "utrujen sem kot pes", kot bi rekli mi Štajerci :)

Še filmček o današnji poti:

In link na Strava aktivnost: