Duša sveta - Oman by UTMB 2019

Other language than Slovene? Please choose:

Tok, tok, tok. Hmmm, kako je prijetno pod mehko odejo, na mehki postelji. Na meji med budnostjo in snom, z zaprtimi očmi sanjam in preživljam dogodke zadnjih dveh dni in dveh noči. Prizori in občutki letijo v mislih kot na filmskem platnu. Tema, ki jo edino prekinjajo zelene bleščeče pike, pa s soncem obžarjene globoke soteske in strma pobočja, po katerih se vzpenjamo. Pa ogromne in neudobne skale in kamenje na koncu. Pa pogovarjanje s človekom, ki premika roke in noge, kjer se mi le na zelo redke trenutke utrne spoznanje, da so to moje okončine in moje telo. Tok, tok, tok. "Mr. Dušan?" Morda pa to trkanje le ne sanjam. Uf, seveda, danes sem v hiši za goste naročil zajtrk, to bo to. Odprem oči, se okorno postavim na noge in odkrevsam do vrat. Pred njimi stoji prijazen mladenič iz Bangladeša, ki dela v našem hotelu, če ga naj tako poimenujem. "Zajtrk je pripravljen, gospod Dušan. Kmalu bo sonce in takrat bo treba hrano pospraviti." V želodcu začutim neznansko lakoto. "Kdaj sem že nazadnje jedel, včeraj opoldne v cilju?", pomislim. Hvala, to bo prijala hrana sedaj. Na dvorišču prizor kot iz sanj, polno obložena miza čaka name. Ko sedem, se mi iz zgradbe pridruži Olivier Saleh, Francoz z libanonskimi koreninami, ki tudi spi v našem hotelu in se je udeležil tekme na enaki razdalji, kot midva z Robertom. Robert se je že včeraj zvečer odpravil nazaj proti Sloveniji. Olivierova zgodba je težko predstavljiva. Prebil se je skozi celotno tekmo, preživel vse tegobe dveh dni in noči, potem pa je z znancem Japoncem, s katerim sta skupaj tekla, le kaka 2 kilometra pred ciljem napačno zavil in prišel v nek napačen cilj. Utrujena, ko sta bila, nista takoj dojela napake. Ko sta jo in sta poiskala pravi cilj, pa je bilo že prepozno, tako je vsaj zatrdil direktor dirke po pritožbi. Nista uvrščena. Včeraj popoldan je bil Olivier čisto na psu, razočaran, kot je lahko le psihično in fizično izpraznjen človek. Danes je pred mano čisto drug človek. Zadovoljen, pomirjen. Ve kaj je prestal, doživel in naredil. In tega mu ne more nihče vzeti. Dojel je bistvo zadeve. Klinc gleda medaljo, ki jo dobiš ob zaključku, pa direktno uvrstitev na UTMB in vse ostale uradne zadeve. Bistvo je v osebnem zadovoljstvu, ko veš, da si naredil vse, kar si lahko in da ti je uspelo. Da si poln novih vtisov, ki ti bodo večno ostali. Olivier mi je bil pred dvema dnevoma takoj všeč, začutil sem sorodno dušo. Še bolj se potrdi, ko mi reče: "Sedaj pa si moram v mojo beležko zapisat zgodbo, ki se mi podi po glavi. Zapisat zato, da jo lahko kasneje spet in spet preberem in v duši podoživim dogodke, ki so se dogajali na tekmi".

Tudi jaz sem bil včeraj popoldan čustveno izpraznjen. Po 2 nočeh brez minute spanca sem takoj, ko sem v cilju pojedel testenine in riž, sede zaspal za mizo. Ko sem se zbudil, je Poljak, s katerim sem se pogovarjal pred tem dejal, da sem tako lepo spal, da me ni hotel motiti. Glavno čustvo, ki sem ga čutil, je bila jeza na organizatorja, da je zadnjih 12 kilometrov speljal po tako zahtevnem terenu, da za to, če se trudiš teči, potrebuješ nekje 4 ure. Ostre, celi čas nagnjene skalne plošče, pa velike skale in balvani ti povzročajo bolečine v že tako utrujenih nogah in kolenih. In občutek imaš, da tega ne bo nikoli konec. Tekel sem skupaj z dvema Škotinjama in skupaj smo besneli. Pa saj sem vedel, kaj me čaka, samo utrujeni možgani ne zmorejo več normalno delovati. Danes sem se zbudil popolnoma drug človek. Tako kot Olivier, sem potreboval eno noč spanca, da sem dojel, kaj se je dogajalo, kaj smo naredili in se pričel veseliti. Pa kako veseliti. Ko se še najem, se mi zdi, da bi lahko skočil do Marsa, celi svet je moj. Najprej napišem Martini, da sem super in da sem srečen. "Da ne boš tega sedaj pisal po Facebooku," mi zabiča. Seveda, ne bom, kaj pa :) Vzamem telefon in celemu svetu sporočim, da imam super ženo in otroke in da sem srečen človek. Je kdo pomislil, da ne bom ?

V glavi pa že nastaja zgodba, katero čutim, da bi jo rad zapisal na papir. Samo čas in energijo za to še moram najti.

Ko bi nas otrok, ki smo bili, danes vprašal, kaj je tisto najboljše, kar nas je naučilo življenje, kaj bi mu rekli in kaj bi se nam nato odkrilo ? (1)

Sedim na letalu iz Zagreba v Doho. Še malo, pa bomo poleteli. Pred mano je pet urni polet do Katarja in potem še dve urni do Muscata v Omanu, za mano pa dvomesečno čakanje, kdaj se bo ta dogodivščina končno pričela. Na letalu ni pretirane gneče. Kako to, da sem se spet znašel na tej poti, kjer sem si lani med tekmo neštetokrat zagotovil, da me na to tekmo več ne bo, ker od človeka zahteva preveč? Zaprem oči, par krat globoko vdihnem  in se poskušam odklopiti od zunanjega sveta. Pozornost usmerim v notranjost, v duhovno telo, odstiram ena vrata za drugimi, ki vodijo do različnih nivojev naše zavesti. Že pred časom sem se odločil, da izkoristim letošnjo dogodivščino v Omanu za srečanje z fantom, ki sem nekoč bil, da se malo pogovoriva o izkušnjah, ki sem jih nabral tekom prvih 50 let življenja. Odstiram tančice zavesti, prestopam meje med svetovi, letim nad gorami in dolinami v moji zavesti in takrat ga zagledam. Stoji ob obali zelenega gorskega jezera in se igra z iz lesa narejeno ladjico. Počasi se mu približam.

"Kdo si pa ti?"  vprašam.
Zasmeji se mi: "Saj veš, kdo sem, saj si me ti poiskal. Jaz sem Duši, jaz sem ti, ko si bil star 10 let." Malo se še nagajivo pomuza: "Pa malo si se zredil v teh 40 letih, odkar se nisva videla. Kam pa potujeva?"

"V Oman, na 130 kilometrov dolgo ultra trail tekmo, kjer se bo potrebno povzpeti za 7.400 metrov. Imenuje se Oman by UTMB, lani pa je po krstni izvedbi dobila naziv Pošast iz vzhoda. Za 8 kilometrov daljšo pot, kot letos, sem lani potreboval 44 ur. Letos so poleg 130 kilometrske proge pripravili še več krajših prog za začetnike, pa 50 kilometrsko in najdaljšo, 170 kilometrsko pot," odgovorim.

"Ja, se spominjam. Teren je zelo zahteven, neprimerljiv s katerikoli drugo ultra trail tekmo. Veliko je skal in balvanov, kjer je še hoja problematična. In nekaj je tudi izpostavljenega plezanja. Ali ni to bila dogodivščina, kjer si si med njo velikokrat rekel, da moraš priti do cilja, ker se tja sigurno več ne boš vračal? Zakaj pa si si potem premislil?" me vpraša.

Zasmejim se: "Ja, to bi rad, da bi ti razumel. Ker to je bistvo najinega obstoja, najine duše sveta. Lani sem res mislil, da te dogodivščine več ne bi ponavljal. Potem pa sem letos vedno bolj spoznaval, da pogrešam globino doživetja, ki ti jo lahko ponudi le izkušnja, ki te pripelje na rob tvojih fizičnih in psihičnih sposobnosti. Letošnje 100 kilometrske izkušnje mi tega doživetja niso ponudile v polni meri, niso me pripeljala na rob. Nekaj v najini duši me žene, da vsake toliko raziskujem svoje meje. Nekaj, zaradi česar sem se nekoč povzpel na vrh osem tisočaka. Rad bi, da začutiš to potrebo, ta klic."

"Ne razumem, saj sem vendar le 10 letni deček, ti pa govoriš tako zapleteno. Me pa zelo zanima. No pa pojdiva skupaj na to pot in v to dogodivščino," resno odgovori. In najina pot se prične.

Verjemite vase in ostalo se bo postavilo na svoje mesto. Verjemite v svoje sposobnosti, trdo delajte in ne obstaja ničesar česar ne morete doseči. (2)

Polet je minil zelo hitro in brez zapletov. V Muscat, glavno mesto Omana, sem prišel ob 20. uri zvečer. Letos sem se odločil za dnevni let, da si ne bi že pred startom pridelal eno noč brez spanja. S taksijem sem se odpeljal do vnaprej rezerviranega hotela, kjer sem prespal. Zaradi tega, ker je lokalni čas 3 ure pred slovenskim, sem se malo mučil zaspati, zato pa sem zjutraj lahko malo bolj potegnil, kot sem vajen. Naslednje jutro sem si v hotelu privoščil dober zajtrk in se po njem odpeljal nazaj do letališča. Tam sem se moral registrirati za avtobusni prevoz do dobri 2 uri oddaljenega kraja Nizwa, ki ga je organiziral organizator tekme. V avli letališča je bilo zbranih že kar veliko tekačev, ki si jih lahko že od daleč spoznal po oblačilih in obutvi. Takoj sem se začel pogovarjati in spoznavati zanimive ljudi s celega sveta. Organizator se letos pohvali, da je privabil skoraj 2.000 tekačev iz 69 držav sveta. Na moji 130 kilometrov dolgi progi nas je prijavljenih nekje okrog 250. Na avtobusu sedim zraven tekača iz Južne Koreje, ki bolj slabo govori angleško. Poleg tega so okrog mene še Španci, Danec, Švicar, Francozi, Poljak, Japonec, skratka mešanica vsega možnega. Zanimivo pa je, da sem na celem avtobusu edini, ki ji že lani bil na tekmi. Podelim par nasvetov glede toplejših oblačil za drugo noč.

Na avtobusu

S prijaznim tekačem iz Južne Koreje

Ko prispemo v prvi hotel, ki je v sklopu uradnih hotelov prireditve, tam zamenjam avtobus in se odpravim v starodavni kraj Birkat Al Mouz, kjer letos poteka dvig startnih številk in kontrola opreme. Na istem mestu je tudi start našega teka. Pregled opreme je bil detajlen, vendar je potekal tekoče in brez zapletov. Omanci so zelo prijazni ljudje. Zanimivo je, da živi v deželi 4,6 milijona ljudi, kar 45% pa jih je imigrantov, ki jih je v deželo pripeljalo iskanje dela in boljšega življenja. Prišli so iz drugih arabskih dežel, Indije, Pakistana, Šri Lanke, Bangladeša, Irana in Afrike.

Grad v Birkat Al Mouzu, kjer je tudi start tekme

Ko opravim s formalnostmi se z naslednjim avtobusom organizatorja odpeljem nazaj do Safari hotela, ki je najdalj od starta in najbližje 15 kilometrov oddaljenemu kraju, kjer bova z Robijem spala v majhnem hotelčku, imenovanem "Beyout Guest House".  Ko avtobus odpelje imam eno težavo. Na telefonu imam aplikacijo, s katero lahko prikličeš omanski taksi, samo nimam pa še omanske SIM kartice, da bi lahko koristil podatkovni prenos. S slovensko kartico bi me namreč 1 MB stal 10 eur, kar pomeni, da bi preden bi pihnil, hitro porabil 100 eur. Kaj pa sedaj? Na drugi strani ceste zagledam veliki kompleks, ki zgleda kot trgovski center. Preko ceste tečem, ker nikjer ni videti prehoda za pešce. V centru me najprej preseneti, da je noter pod streho nameščen kar celi zabaviščni park za otroke s polno vrtiljaki in vsem ostalim. Pojem nekaj v McDonaldu, ki ga najdem pri vhodu, ker se mi zdi v tem trenutku še najmanj rizično. Vodja lokala mi pove, da v tem trgovskem centru ne prodajajo SIM kartic, jih pa v enem drugem, ki je 15 minut peš naprej. Ko vlečem svoj kovček po cesti proti njemu, se zaletim v parkirišče taksijev. Po borbi med taksisti, kdo bi me peljal, je očitno zmagal mlad fant, ki pravi, da ve, kje bom dobil telefonsko kartico in da me bo on. Izkaže se, da je fant študent ekonomije, ki med prazniki vozi taksi, da kaj zasluži. Naslednjo uro se skupaj voziva okoli, ker njegov prvi poskus ni bil uspešen, niso smeli prodati kartic tujcu. Vmes mi razloži vse živo. Ko sem ga vprašal, če sem spregledal prehode za pešce ali jih res ni je rekel:"V Omanu moraš hitro teči preko ceste. Če nisi hiter, potem nesreča." Pa to je povedal da:"V Omanu je veliko otrok. Družina s 5 ali 6 otroki je mala družina." No na koncu, ko je komaj našel sredi puščave postavljen hotelček, je pokazal svojo podjetniško žilico. Ko sem ga vprašal, koliko sem dolžan, je rekel:"Koliko se ti zdi, da je prav." In sem mu dal 10 rialov, kar znese 23 eur, ker mi je pomagal in me nasmejal. Ne rabim govoriti, da sem zadnji dan za pot v obratni smeri plača 1 rial :)

Sončni zahod pred Omanskim trgovskim centrom

Ko prispem v hotel in se namestim, mi še ni, da bi kar zaključil dan. Odpravim se peš v temo ob cesti, ki vodi do mošeje, kakih 30 minut stran. Grem mimo restavracije, ki mi jo je priporočil receptor, vendar sklenem, da danes ne bom več jedel. Pred mošejo v temi sedem v pesek in malo zaprem oči.

»Ali imaš tremo pred tekmo?« me vpraša Duši.
"Seveda imam nekaj treme. Ampak pozitivne. Vem, da bo zahtevno in ne vem kako se bo kaj odzvalo moje že kar poškodovano telo. Se pa ne spominjam, kdaj nazadnje sem tako težko pričakoval start dogodivščine. Poln sem vznemirjenja, komaj čakam, da se spet odpeljem v vzporedne svetove, ki se odprejo utrujenim možganom," mu odgovorim.

Majhna mošeja v puščavi

Po krogu okrog mošeje se vrnem v hotelček in se odpravim v posteljo. Roberta Kerežija, prijatelja in so-tekača iz Maribora pričakujem nekje ob 1. uri ponoči  in vem, da me bo zbudil. On pride danes direktno z letališča v hotel. Sredi noči se Robert res pojavi v sobi in razveselim se ga. Na srečo uspem kar hitro zaspati nazaj in zjutraj se zbudim spočit in lačen.

Najprej ugotovim, da z zajtrkom v hotelu ne bo nič, ker bi ga moral naročit že dan prej. Uf, kako razočaranje. Potem se pričnem pogovarjat z gostom, ki ga srečam na dvorišču. Pove, da je Olivier Saleh, Francoz z libanonskimi koreninami in da gre tudi na tekmo na enaki razdalji, kot midva z Robertom. V nadaljevanju izvem, da ima najet avto in da se ravno odpravlja v mesto, kjer je izdaja startnih številk. Hitro pomislim in ga vprašam, če lahko morda vzame Roberta zraven in ga malo počaka. Prijazno se strinja in stečem še do Roberta in mu povem za dobro opcijo, ki jo je dobil. Vmes se še odločim, da grem tudi jaz z njima in tam poiščemo nekaj za pod zob.

Robert pri kontroli obvezne opreme

Po tem, ko oba opravita s formalnostmi, se namestimo v Egipčanski restavraciji, ki je bila ena redkih odprtih. Bil je namreč praznik, ki sledi praznovanju Sultanovega 79 rojstnega dne. Kosilo ni bilo slabo, samo nisem se ravno najedel. Olivier in Robert sta bila mnenja, da bolje, da se ne najemo preveč, ker bo pred startom sigurno veliko hrane na stojnicah, tako kot lani. Na moje vprašanje, kaj bo, če tam hrane ne bo, sta samo odmahnila z roko:"Sigurno bo, ne skrbi."

Po povratku v hotelček si pripravimo opremo in se odpravimo malo v posteljo, saj nas čakata 2 noči brez spanja. 2 uri pred startom pa se spet premestimo v avto in se odpeljemo nazaj na start. Adrenalin narašča. Tam najprej ugotovimo, da tokrat ni nobene hrane. Ups, to pa ne bo dobro. Lačen sem kot volk, tako ni najbolj pametno startat v ultra tekmo, kjer bo možnosti in volje za prehranjevanje še manj. Na koncu sicer najdem neke banane in pojem eno, samo to ni bila ravno najboljša izbira.  Še 15 minut do starta. Odpravimo se v startno cono.

"Zakaj imaš orosene oči?" vpraša Duši.
"Od sreče, da sem tukaj, sredi te množice podobno mislečih ljudi. Od pričakovanja pred borbo in dogodivščino pred nami.  Nekaj v meni me žene, da se vedno znova znajdem v podobni situaciji. Deya vu. Ali ne čutiš tega prijetnega vznemirjenja?" ga vprašam.
"Misliš to ščemenje v trebuhu? Ta občutek sreče, ki se iz trebuha preliva proti možganom in mi orosi oči?" se radovedno zazre v mene Duši.

Midva z Robertom

Najlepše stvari v življenju so tiste, do katerih prideš z vztrajnim premagovanjem težav (3)

Pok iz starinske puške označi začetek. Reka 246 tekačev se požene na pot. Pred nami je prva etapa do Al Muyadina,  dolga 13 kilometrov, s 300 metrov vzpona. Edina etapa na tekmi, ki jo lahko celo relativno hitro pretečeš. No seveda relativno, saj tudi ta poteka po peščenem terenu, ki se ti veliko ugreza. Vendar edina ni skalnata. Najprej tečemo po starinskem mestu Birkat Al Mawz, po njegovih ozkih uličicah in skozi starodavno trdnjavo. Čez čas zapustimo mesto in se odpravimo v puščavo. Trudim se, da bi celi čas tekel v nekem normalnem tempu, saj imam plan, da si v tej etapi naberem nekaj prednosti v primerjavi z dovoljenim maksimalnim časom, da bom potem kasneje bolj na varni strani. Skrbi me namreč čas na polovici proge, pri  Alila Hotelu, kjer je tudi letos, tako kot lani, točka, kjer bomo prišli do vrečke z našimi stvarmi. Do tja je letos namreč po teoriji 8 kilometrov  manj, imamo pa na voljo 2 uri manj časa. Ne vem točno, kaj to pomeni, ali bom dovolj hiter. Proti koncu etape, kjer se pot malo postavi pokonci, se že kar mučim, lakota v želodcu se vedno močneje oglaša. Naprej me žene predvsem zavedanje, da če sem zmogel lani, ko sem bil slabše pripravljen, bi moral tudi letos.

1. kontrolna točka

Na okrepčevalnici se ne zadržim preveč, ker ni hrane, ampak samo pijača. Priti moram do tiste na 20 kilometru pri Masirat Al Rawajih, če se hočem najesti. Druga etapa takoj pokaže zobe in kaj nas še čaka. V 12 kilometrih se moramo po težkem terenu povzpeti kar za 1.161 metrov. Kmalu zavijemo v ozko sotesko, ki se postavi pokonci. Plezamo preko velikih balvanov, neštetokrat skačemo po kamnih preko potoka z ene strani na drugo. Meni pa vedno večja kriza. Imam občutek, kot da mi je nekaj zlepilo želodec skupaj in ne morem normalno dihat. Ne vem ali je to od lakote ali posledica viroze, ki me je mučila pred odhodom. Tolaži me samo to, da iz izkušenj vem, da so mi ponavadi na ultra tekih te začetne etape najhujše, ker moje telo rabi nekaj časa, da preklopi v ultra "diesel" stanje. Preklopim dve prestavi nižje in se kar vlečem navzgor, z edinim ciljem, da preživim do naslednje okrepčevalnice in do hrane. Kar nekaj tekačev me prehiti. Nekako preživim do okrepčevalnice, počutim se bedno. V roke mi potisnejo skledo nečesa kuhanega, ki zgleda kot zdrob, okus pa ima po bananah in po prežganem. Toda učinek je neverjeten. Par minut po tem, ko nekaj toplega pojem, sem naenkrat čisto pri sebi. Slabost popusti in naenkrat se počutim odlično. Sledi strma cesta do vrha hriba, na drugi strani pa se spustimo navzdol do druge kontrolne točke v Sallutu, na 25 kilometru. Vmes prehitim kar nekaj tekačev, ki so me prej prehiteli, ko sem se mučil. Na poti sem 4 ure in 19 minut.

2. kontrolna točka

Takoj po drugi kontrolni točki spet zagrizemo v strmino, kjer lahko v temi opazujem kolono lučk, ki se vije nekam daleč navzgor. Slabost je preteklost, lepo mi leti. Povzpnemo se 500 višinskih metrov na vrh visoke planote, potem pa se pot vije gor in dol do kraja Wadi Wani Habib na 33,5 kilometru. Na pete se mi prilepi prijeten Japonec, ki pravi, da imam dober enakomeren tempo in da mu je všeč. Tako skupaj prideva do naslednje točke.

Lučke se vijejo gor in dol po gorski puščavi

4. kontrolna točka

Po okrepčilu s hrano in pijačo nadaljujem sam pot v temo. Naslednja etapa ni tako zahtevna. Povzpnemo se preko 2.000 metrov visokega vrha gore in se na drugi strani spustimo do šotora pri Kahf Al Hamir, na 42 kilometru poti. V tej etapi je bila tista edina sprememba od lani. Letos smo se z vrha spustili direktno navzdol do točke, lani pa so nas najprej peljali še globje v dolino in smo se nato morali povzpeti nazaj gor do kontrolne točke. Letošnja varianta mi je veliko bolj všeč, bolj je tekoča in omogoča boljše napredovanje, saj bomo zaradi tega lahko dva strma in težka vzpona premagali v temi in ne po dnevnem soncu, ko je veliko težje. Pred časovno zaporo imam že varno prednost 2 ur.

5. kontrolna točka

Sledi izredno dolga in zahtevna etapa do naslednje kontrolne točke Al Hiyalat, kjer moramo preteči 17,4 kilometre in se povzpeti za 1.100 višinskih metrov. Lani sem jo opravil po močnem soncu in nas je pošteno zdelala. Letos jo pričnem še v temi in vmes se prične daniti. Lepo mi gre, v prvi polovici veliko časa sproščeno tečem.

7. kontrolna točka

Potem pridemo do strmejših vzponov, ki jim sledi dolg spust v dolino ozke soteske, kjer je zapuščena naselbina.

Z dna soteske sledi lani eden od najbolj peklenskih strmih vzponov. Letos brez sonca v glavo gre veliko lažje. V vasici na vrhu si spet privoščim malo hrane in pijače in se pripravim za naslednjo etapo.

Povzpeti se moramo na vrh tega grebena, kjer je naselbina s kontrolno točko

Sledi 12,8 kilometra dolga etapa, ki se najprej prične s krajšim vzponom, ki mu sledi prečenje po robu doline in nadaljuje z daljšim spustom. Spust najprej poteka delno po cesti, potem pa od AL Mihaybisa pot sledi starodavni poti z imenom "Pot izgubljenih vasi". Pot nas vodi strmo navzdol, preden se poveže z izpostavljeno potjo, ki prečka strmo pobočje nad velikim prepadom. Pred zavojem se spet spusti nazaj pod pečino, da dosežemo še posebej impresivno staro kamnito vas. Že več kot dve uri brez prestanka počasi tečem in zavedam se, da bom prej ali slej plačal račun za to. Toda trenutno se počutim tako dobro, da imam občutek, da kar lebdim in uživam.

Ni nemogočih stvari, je samo omejeno zavedanje lastnih sposobnosti.

»Ali verjameš v posmrtno življenje ?« me ob pogledu na zapuščeno vasico vpraša Duši.

»Bi rekel, da ne. Mogoče v reinkarnacijo duše. Zato pa verjamem  v to naše življenje, ki ga živimo tukaj in sedaj. Zato se mi zdi še bolj pomembno, kako bomo preživeli to življenje, ki nam je dano na Zemlji in ne, da se tolažimo, da bo v naslednjem ali v nebesih bolje. Nebesa ali naslednjo življenje si moramo narediti tukaj in sedaj. In s tem ne mislim materialne dobrine. Velikokrat pomislim, da sem v življenju doživel že toliko lepega in izpolnjujočega, da četudi danes umrem, se je splačalo živeti. Človek potrebuje nekoga, ki ga drži za roko, ko je otrok. In potrebuje nekoga, ki ga drži za roko, ko pride njegov čas. In največ, kaj lahko narediš v življenju je, da imaš nekoga, ki te bo držal za roko, ko jo boš potreboval. Držal, ker te ima rad, ker misli, da si dober človek. Tega pa nam v tem ponorelem tempu življenja vedno bolj primanjkuje,« mu odgovorim.

Iz vasi se odpravimo na samo dno kanjona (wadi-rečna dolina) in se prebijamo po strugi navzgor, po skalah, kjer si je pot urezala voda. Pred nami je estetsko najlepši del poti, v tistem delu dneva, ko sonce najmočneje pripeka. To se kar pozna pri hitrosti vzpenjanja.

Od najnižje točke se moramo povzpeti nekje za 1.000 višinskih metrov. Kar nekaj je na poti plezanja, na določenih odsekih je potrebna previdnost in vsekakor te ne sme biti strah višine. Ko se znajdeš pri spodnjem jezercu, ti od lepote kar zastaja dih.

Pri plezanju teh, od vode zglajenih in vlažnih skokov, je potrebno še posebej paziti, da ne zdrsneš in se dobro potolčeš.

Malo pred hotelom se pojavi najstrmejši del vzpona, ki je edini zavarovan z jeklenico. Tukaj dobimo, tako kot lani, čelado in samo varovalni komplet, prisotni pa so tudi prostovoljci alpinisti, ki ti pomagajo pri namestitvi opreme, če je nisi vešč.  Kot alpinistu je to seveda moj teren. Kar med hojo zagrabim čelado in grem mimo ljudi, ki sedijo in počivajo ter pričnem z vzponom. Večino časa se ne pripenjam na jeklenico, da gre hitreje.

Selfi v steni

Izpostavljen del plezanja

Ob 13:50, po 18 urah in 20 minutah pridem do Alia hotela, kjer je kontrolna točka, kjer me čaka vreča z rezervno opremo in poštena hrana v restavraciji. Zadev se lotim eno za drugo. Najprej se pošteno najem, potem grem na stranišče in si umijem noge. Pri tem dam dol na polico z rok rokavičke za nošenje pohodnih palic. Na tej točki odstopi največ tekmovalcev. Po 20 urah si že pošteno utrujen in ko se še naje, se marsikdo odloči, da ne more dalje. Že priti do te točke, je težje, kot do cilja večine 100 kilometrskih ultra trail tekov, ki sem jih pretekel.

9. kontrolna točka

Letos nimam težave s prehranjevanjem tukaj, sem očitno kar v boljšem stanju kot lani. Lani sem prišel tako utrujen in lačen, da sem komaj in na silo požiral vsak grižljaj hrane. Ko to opravim grem do vreče, dam polnit telefon in športno uro in se preoblečem v suha oblačila. Vzamem še nov paket energijskih gelov in rezervnih baterij in spet vse pospravim v tekaški nahrbtnik. Ko hočem kreniti, je ura 14:45. Pa začutim, da bi šel še enkrat na veliko potrebo, dokler še imam možnost to opraviti na stranišču. Ko potem že skoraj krenem se mi posveti, da nimam rokavičk za pohodne palice. Spomnim se police na stranišču in grem ta tja pogledat. Ni jih in gospod, ki tam dela mi pove, da jih je videl, ampak jih je nekdo moral odnesti. Prepričan sem, da noben od tekačev ne bi tukaj ukradel komu te zadeve, ampak je nekdo verjetno to odnesel k organizatorju, če bi kdo iskal. Takšne kot moje, najdem na eni od miz v jedilnici, poleg nekih tekaških palic. Še naslednjih 15 minut mi vzame, da najdem lastnika palic, ki mi potrdi, da rokavičke niso njegove in so torej moje. Ob 15:15, uro in 25 minut po prihodu v hotel, ga končno le zapustim. Nikogar ne vidim niti pred mano, niti za mano. Očitno bom nekaj časa sam.

Naslednja etapa do kraja Ar Rus je ena lažjih. Najprej tečemo malo gor in malo dol, potem se moramo povzpeti na vrh grebena, za katerim se priključimo na asfaltirano cesto. Po tej cesti se najprej nekaj časa spuščamo, potem pa se cesta vzpne navzgor. Tako pridemo do kraja  Ar Rus na 78.6 kilometru poti. Tukaj samo obnovim zalogo vode, saj je naslednja etapa zelo dolga.

9A. kontrolna točka

Pred nami je 10,3 kilometre dolga etapa, z 772 metri vzpona, na kateri moramo premagati tri daljše vzpone. Najprej se po lepem svetu, v območju razbite grape, povzpnemo na prvi vrh. Sonce počasi zahaja, kar obarva pokrajino okrog nas v prelepe odtenke rdeče barve. Pred vrhom se obrnem in slikam dva tekača, ki sem ju ravno dohitel in prehitel.

Duša mi mirno plava po okolici in vem, da sem privilegiran, da lahko uživam v takih občutkih. Upam, da tudi Duši to čuti.

"Kako se počutiš, si utrujen?" me vpraša Duši.
"Seveda sem že kar utrujen. Na drugi strani pa morda kar malo razočaran. Pričakoval sem kako bom spet prehajal med realnostjo in namišljenimi svetovi. Tako pa sem že eno noč in en dan na poti in vse poteka skoraj preveč utečeno in rutinirano. Nekako imam zadevo preveč pod kontrolo, tega nisem pričakoval. Bom videl, kaj še pride."

Kar si vedel pred rojstvom, ni izgubljeno. Skrivaš, dokler si preizkušan, dokler ni čas, da se spomniš. Ko boš hotel, boš gotovo odkril kak nenavaden, zabaven način in spet našel. (4)

In potem je prišla ta znamenita druga noč. Oziroma druga polovica druge noči. In vsa rutina se je sesula, vse se je kmalu postavilo na glavo. Najprej smo se čez drugo pobočje povzpeli na vrh grebena, po katerem smo nadaljevali. In tukaj, nad 2.000 metri, je začel pihati zelo mrzel veter, podobno kot lani, le da je bilo tokrat morda za odtenek lažje za prenašat. Predolgo se nisem hotel ustaviti, da bi zamenjal kratke hlače s toplejšimi tri četrtinskimi, ki sem jih imel v nahrbtniku. Vedel sem, da me bo pri preoblačenju prehitelo vsaj kakih 10 tekačev, preden bom vse postoril. Že pošteno podhlajen se končno odločim, da se ustavim in preoblečem. Že pred tem se mi na mrzlem vetru spet oglasijo bobni v mojih sinusih in glavi, ki so posledica nekega virusa zadnji teden doma, za katerega sem upal, da sem ga prvo noč ubil v sebi. Zaspanost me pričenja po malem odnašati. Bum, bum...

»Torej ne verjameš v nobenega boga?« se spet oglasi Duši.
Pomislim: »Nisem pripadnik nobene religije. Verjamem pa, da je človek več, kot zgolj materialno telo. Verjamem v to, kar po navadi imenujemo človekova duša. Verjamem, da pri rojstvu pridobimo več, ko le DNK svojih staršev. Mnoge religiozne in posvetne teorije se strinjajo, da je človekov značaj, obnašanje in razmišljanje zaznamovano s štirimi, petimi generacijami tvojih prednikov. Verjamem, da se to nekako prenaša naprej. Vse prevečkrat se mi pojavlja ta "deya vu" efekt. Sem v situaciji, ko sem prepričan, da so mi situacija in občutki  od nekod poznani, pa ne iz tega življenja.  Preletavajo me na primer slike in občutki iz katerih sklepam, da so moji predniki bili bojevniki in svetovni popotniki. To je nekako vgrajeno v mojo dušo, v moje občutke, v moje spomine.
»To se sliši zapleteno," je zamišljen Duši.
»Jaz pa mislim, da se bodo enkrat v prihodnosti otroci o teh stvareh učili v šoli in se smejali, kako nevedni smo bili. Danes še veliko stvari ne vemo. Pred 400 leti so te za to, kar je danes splošno poznano, zažgali na grmadi,« mu odgovorim.

Povzpnemo se še na tretji greben in ko po 24 urah in 22 minutah pridem do kontrolne točke v kraju Qiyut, sem že kar načet. Tekači okrog mene oblačijo nase vse kar imajo, tudi jaz sem porabil vse kar nosim s seboj. Vseeno zebe kot hudič. Še toplejšo mikico, a hkrati težjo za nosit, sem seveda pustil v vreči, da sem imel manj nabasan nahrbtnik, čeprav sem celi zadnji mesec govoril, da jo bom vzel za drugo noč. Sem pa imel zaradi lanskih izkušenj vsaj tople rokavice in dve tanjši kapi, ki sem ju obe dal na glavo.

10. kontrolna točka

Uro in 20 minut potrebujem po grebenu do naslednje kontrolne točke v kraju Sharaf Al Alamyn. Pot gre večino po grebenu, rahlo navzdol. Vračam se na kraj zločina, na tej točki sem lani pozabil startno številko in izgubil 2 uri, da sem se vrnil po njo. Letos se zato na njej raje na zadržujem veliko, sploh zato, ker vem, kaj nas čaka v naslednji etapi.

11. kontrolna točka

Od kontrolne točke se najprej po cesti povzpnemo na vrh grebena, tam pa se prične razrita, peščena cesta, po kateri se lahko pelješ samo s terenskim  vozilom s pogonom na vsa štiri kolesa. Cesta je ubijajoče enolična, celi čas speljana navzdol, na trenutke kar strmo. Do naslednjega kraja imamo kar 12 kilometrov te duha ubijajoče enolične ceste. Dve uri in pol traja to mučenje. Vmes vidim tekače, ki kar med tekom za trenutek zaspijo, padejo, se poberejo in gredo dalje. Tudi sam sem čedalje težje buden, saj ni ničesar, kar bi pritegnilo mojo pozornost.

To so sile, ki se sicer zdijo zle, vendar nas v resnici učijo, kako uresničiti Osebno legendo. To so sile, ki vzpodbujajo tvojega duha in tvojo voljo. Zakaj na tem svetu obstaja velika resnica: da se je tvoja želja, kdorkoli že si, karkoli počneš in česarkoli si zares želiš, porodila v duši stvarstva. Tvoja želja je tvoje poslanstvo na tem svetu.  (5)

Zavestno si prikličem v spomin obraze žensk, ki sem jih imel rad in jih ni več. Najprej moja babica partizanka, ki je že zelo mlada, po dedkovi kapi, ostala sama z vdovsko pokojnino in morala sama vzgojiti dva sinova. Nikoli se ni pritoževala in velikokrat mi je smeje dejala: "Duši, življenje je borba!" Pa mojo drago koroško babico "bico", ki je vojno preživela v koncentracijskem taborišču in je še pri 75 letih nosila okrog hiše težke železne drogove, ki sem jih še jaz, 25 letni športnik, težko dvignil. Tudi bica se ni nikoli pritoževala nad ničemer in odšla je tiho, tako da ni nobenemu povedala nič o svoji bolezni. In moja mama, trmasta Korošica in strastna kadilka. Njen najpogostejši stavek je bil:"Dokler bom kadila za svoj denar, mi nobeden ne bo nič očital." Ja, tudi rak ji ni nič očital. In moj oče, ki ni nikoli pospravil nobenega orodja za sabo in vedno rohnel:"Kdo mi je spet zapravil vse moje orodje!". Ja, pogrešam jih vse. Bili so borci in vsak od njih me je po svoje zaznamoval.

Končno zapustimo prašno cesto in se s plezanjem po ozki soteski prebijemo do naslednje vasice Balad Sayt. Posledice ceste so pekoči žulji na obeh petah in obeh nožnih palcih.

12. kontrolna točka

Za življenje z duhovi potrebuješ samoto

Kar pol ure prebijem na tej točki, kjer je spet na voljo topel obrok. Nimam volje izbirat in vzamem prvo, kar mi porinejo v roke. S kotičkom očesa sicer opazim, da nekateri jedo testenine, pa se mi ne da s tem ukvarjat. Telo obupano kliče po spancu. Verjetno bi naredil najpametneje, če bi se tukaj za 20 minut ulegel in potem šel dalje. Pred nami je 1000 višinskim metrov vzpona, prek na trenutke zelo izpostavljene stene. Lani sem jo preplezal v jutru, tokrat jo bom sredi noči. Strah me je startati v plezarijo tako zaspan, saj čutim, da se ne kontroliram najbolj. Možgane pričenja odnašati. Po drugi strani opazim, da se je večina tistih, ki so prišli takrat kot jaz, že odpravila ali pa šla spat. V enem trenutku opazim 2 mlajša tekača, Poljaka in Romuna, ki se skupaj odpravljata v steno. V trenutnem vzgibu se odločim, da jima sledim.

Najprej mi gre slabo. Zaradi žuljev stopam bolj po strani, zaradi zaspanosti me še dodatno zanaša. Kmalu se moram ustaviti, da si slečem dolge rokave in zaostanem. Pa saj to je vendar moj teren, pomislim. Potrudim se, da bi sledil lučkam pred menoj. Kmalu na prvem bolj izpostavljenem mestu, na razu, naletim na tekača iz Južne Koreje, ki je na avtobusu sedel zraven mene. Očitno je, da ga je tako strah, da si ne upa splezati višje. Poskusim ga prepričati, naj ne gleda dol in mi sledi, on pa le ponavlja:"Ne bo mi uspelo, ne bo mi uspelo," in se ne premakne. Po dveh minutah obupam, vsak sam najbolje ve, kaj je za njega najbolje. Kasneje zvem, da je tukaj odnehal in odstopil. Čeprav se težko koncentriram, se poženem za lučkami nad mano. Čez čas dohitim oba fanta, Poljaka in Romuna in skupaj se vzpenjamo. Celi čas se po malem pogovarjamo, da ostanemo budni. Noge me pečejo, vendar nočem popustiti in zaostati.

»Kaj te ni nič strah samote, teme in tišine? Te ni strah, da boš omahnil v globino s teh skal?« vpraša Duši in plašno gleda v globino. Da, spominjam se, da sem se pri 10 letih zelo bal višine. Še iz prijateljevega okna v petem nadstropju bloka sem komaj upal pogledati.

»Ne skrbi," mu odgovorim s citatom O'Briena, "Naučil sem se, da strah omejuje nas in našo vizijo. Služi kot senčilo za tisto, kar je za nas dosegljivo morda le nekaj korakov naprej po cesti. Potovanje je dragoceno, toda verjeti v svoje talente, svoje sposobnosti in lastno vrednost nas lahko spodbudi, da se podamo na še bolj svetlo pot. Preoblikovanje strahu v svobodo, kako velika stvar je to?«

Po 2 urah in pol je stena preplezana. Ko izstopimo na vršni greben nas spet zajame močan in mrzel veter. Ustavim se, da si oblečem dolge rokave, fanta gresta naprej. Majica z dolgimi rokavi je mokra od prej in v njej me en čas še bolj zebe. Nase navlečem vse kar imam, sklonim glavo v veter in grizem proti kontrolni točki na vrhu gore.

13. kontrolna točka

Veter nas razbije na posameznike, naenkrat je vsak sam, s svojimi težavami in tresenjem. Spomnim se, kako sem pred startom vsakemu, ki me je poslušal razlagal, naj si vzame toplejše stvari za drugo noč. In nekateri so me samo nejeverno gledali. Rokavic, da niti nimajo s sabo. Olivier se mi je kasneje zahvaljeval, da sem ga s svojimi nasveti rešil, da je imel zraven vse potrebne tople stvari. Nekateri jih nimajo in opazujem, kako jim jemlje voljo na grebenu. Pa tukaj nimaš kam pobegniti. Trenutno smo na najbolj odmaknjenem delu poti, dobrih 10 kilometrov oddaljeni od najbližje peščene poti. Nekje ob poti prehitim Romuna, s kotičkom zavesti opazim, da se poskuša obleči v vetru. Naenkrat sem popolnoma sam,  ne pred mano, ne za mano ne vidim nobene lučke. Svet okrog mene je črn, oblike komaj zaznam. Edina stvar, ki jo vidim, so majhne zelene bleščeče pike, ki me vodijo gor in dol po obronkih najvišjega grebena na poti.

Možgani pa se izgubijo. Zaspanost in utrujenost je naredila svoje. Opazujem roke in noge človeka, ki hodi in se pogovarjam z njim. Nekaj časa sem prepričan, da je to telo od žene Martine in se pogovarjam z njo, kako naj se premika, kaj naj naredi. Par krat mi misel preseka spoznanje:"Budalo, to je vendar tvoje telo, to so tvoje noge." Pa se spoznanje tako hitro, kot pride, tudi izgubi. Pogovarjam se dalje s človekom, ki teče. Čutim, da mu postaja slabo. Sprašujem ga, če bi vzel energijski gel, hkrati pa ga opozarjam, da bo morda zaradi tega bruhal. V enem trenutku smo že trije, menjavam osebe, za katere sem prepričan, da sem jaz. Avtomatski pilot pa še vedno pridno sledi zelene pike in se izogiba rdečim, ki pomenijo prepad.

Celi čas pričakujem, da se bom znašel na vrhu najvišje gore na progi. "Pa saj lani nisem hodil tukaj tako dolgo, verjetno so spremenili pot ali pa sem se izgubil," pomislim. Pred mano opazujem gondole in vzpenjačo, ki je speljana po gori. "Kdaj so jo le naredili, lani je še ni bilo?" se čudim. Potem zagledam v skalo izklesan grad,s prelepimi stolpi. "Kdo se je trudil klesati tukaj, sredi ničesar?" pomislim. Ko se hočem dotakniti stolpa, se le ta spremeni v skalo.

Počasi se pričenja daniti, to je najbolj mrzel del noči. In jaz sem najvišje na poti. V enem trenutku se odločim, da dam tekaču, ki ga gledam, energijski gel. S težavo pregrizne vrh vrečke in si ga stisne v usta. In takrat kot, da bi mi nekdo primazal močno klofuto. Glava se mi v trenutku zbistri, naenkrat sem spet nazaj, zavedam se kdo sem in kje sem.  In da se tresem od mraza. Z zadnjimi močmi se privlečem na vrh 2.300 metrov visoke gore, najvišje in po opisu organizatorjev najbolj odročne točke na poti.

Pred par minutami sem se vrnil v ta svet

Zebe me kot hudič

Od tukaj do cilja gre pot v glavnem še samo navzdol. Toda vedel sem, da se nimam česar veseliti, da me čaka še peklenski del poti. Prvi del sestopa z vrha do kontrolne točke Col Trail Split je zelo strm in malo nevaren. Zahteva pazljivost in koncentracijo, saj sestopaš po krušljivem, izpostavljenem in strmem svetu. Po 35 urah in 17 minutah sem na kontrolni točki, kjer kurijo ogenj in se grejejo.

14. kontrolna točka

V teoriji je do konca še 13 kilometrov teka navzdol. Lani sem mislil, da bom od tukaj v dveh urah v cilju. Pa sem se pošteno uštel, od tukaj sem porabil še vsaj kakih 5 ur. Čeprav sem se celi čas trudil teči. To pove, kakšen teren te čaka na koncu.

Prvih 4,6 kilometrov po strmih in ostrih skalah do okrepčevalnice z vodo, imenovane Coffee House, v celoti počasi pretečem. Vem, da se ne smem obirati tukaj. Vseeno porabim uro in pol za ta odsek. Vmes dohitim dve tekačici iz Škotske in skupaj nadaljujemo pot in skupaj preklinjamo organizatorja za ta zaključek. Postane vroče, vendar se nimam volje ustaviti in sleči dolge hlače, majico z dolgimi rokavi in jakno, ki sem ju slekel, pa kar med tekom tlačim v prednje žepe nahrbtnika.

14A. kontrolna točka

Sonce me slepi, vendar mi tudi zamenjava stekel v tekaških očalih predstavlja nekaj, kar mi je zelo odveč. Upam le, da mi ne bo preveč nabliskalo oči. Po Coffee Housu postane pot še težavnejša. Zavijemo v strmo sotesko in organizator označi pot vseskozi čez najbolj zaraščene dele, kjer so največje in najbolj majave skale. Tako se nam besnim vsaj dozdeva. Vseskozi delamo dolge korake po skalah navzdol in seveda te slej ko prej mora začeti boleti še koleno, kot da že žulji in ostalo ni dovolj. V nekem trenutku vročine več ne morem prenašati in se ustavim, ter si preoblečem kratke hlače. V tem času me prehitijo trije ali štirje tekači.

2,5 kilometra pred ciljem, ko bi nas lahko prijazno pripeljali do cilja po cesti, zavijemo enako kot lani, v neudobne skale, na še "zadnji majhen trail". Proga ohranja svoj značaj do samega cilja.

Štiri ure, odkar smo zapustili kontrolno točko na grebenu, se znajdemo pred ciljem. Tečem malo naprej od Škotinj, vendar se odločim, da se ustavim in ju počakam, da gremo skupaj skozi cilj, če smo že zadnje ure trpeli skupaj. Meter pred ciljem me spreleti še nek "gentelmanski" preblisk in se za trenutek ustavim, da smukneta v cilj malo pred menoj.

Zadeva je dokončana

Na progi sem bil 39 ur in 15 minut. 5 ur hitreje, kot lani, slabe 3 ure pred limito. Edini občutek takoj v cilju je:"Naredil sem, po kar sem prišel." Izpraznjen sem, nobenega zmagoslavja ne čutim. Ja, priboril sem si direktno uvrstitev na 170 kilometrski razdalji na Ultra Trail du Mont Blanc naslednje leto. Čez čas priteče skozi cilj moj Poljski mladenič. Skupaj nekaj pojeva, potem pa zaspim sede za mizo. Na avtobusu nazaj proti hotelom zagledam prijatelja Oliviera in tako imam rešen prevoz nazaj do najinega hotelčka. Tudi Robertu je uspelo, tudi on je svoj čas izboljšal za 5 ur. Čestitam prijatelj.

Tok, tok, tok. Hmmm, kako je prijetno pod mehko odejo, na mehki postelji...

Nikdar ne pozabi, da je vse le eno. In ne pozabi na govorico znamenj. Predvsem pa ne pozabi hoditi po poti Osebne legende. (7)

Sediva na obali morja, veter nama piha skozi lase, temperatura je prijetna. Duši meče kamenčke v morje in se veseli, kadar le ti odskočijo več kot dvakrat. Ja, otroci pač to počnejo. Morje je mirno, prav tako, kot moja duša. Pogledam ga globoko v njegove sivo modre oči in vprašam: "Ali sedaj razumeš?" Zasmeji se in vrže še en kamenček, ki se odbije kar osemkrat. Vau! Vrne mi pogled in odgovori: "Dušan, sedaj razumem, zakaj. Začutil sem."

Pomirjen še zadnjič globoko zajamem prijeten obmorski zrak. Treba bo nazaj domov. Pomaham mu v slovo. " Selam alejkum, moj prijatelj." "Alejkumu selam, se še vidiva," pomaha nazaj.

Citati:

(1), (4) Richard Bach, Polet v globino
(2) Brad Henry
(3) Andrej Štremfelj, prejemnik alpinističnega priznanja zlati cepin
(5), (7) Paulo Coelho, Alkimist
(6) Anne Michaels

Pregled opravljene poti:

Še malo vtisa o Omanu

Sultanova palača

Nacionalni muzej

Starodavna tržnica

Punce, katero obleko izbrati ?

Sultan