Ultra trail du Mont Blanc 2019 - "sveta trava" ultra trail teka

Other language than Slovene? Please choose:

Vsak tenisač si želi enkrat nastopiti v Wimbledonu. In vsak ambiciozen triatlonec bi si želel verjetno nastopiti na Ironmanu na Havajih. Tako se tudi v glavi ultra trail tekača, ki je uspešno prestal vedno zahtevnejše preizkušnje, nekega dne pojavi želja, da bi vsaj enkrat v življenju nastopil na dogodku, ki predstavlja »sveto travo« ultra trail in trail teka. In ta dogodek se imenuje Ultra trail du Mont Blanc. Prijatelj Renato Lešnik je dogodek imenoval "olimpijske igre ultra teka". Sedem tras, med njimi najprestižnejša kraljevska razdalja 170 km, z več kot 10.000 metri vzpona. Kdor tu zmaga, se vpiše med nesmrtne osebe ultra trail teka. Lahko zmaguješ drugje in si car, ampak samo eden je glavni car in to je zmagovalec UTMB-ja. In če še zmagaš večkrat, si legenda.

Vse se je začelo leta 2003, ko so tekači še lahko izbrali ali odnehajo v Courmayeurju v Italiji, Champexu v Švici ali stisnejo do konca do Chamonixa v Franciji. Prvi zmagovalec UTMB-ja to leto je bil Nepalec Dawa Sherpa. Leta 2006 so prvič uvedli še traso CCC, ki ima 101,5 km dolžine in 6.100 m vzpona. Zanimivost je, da je na tej progi prvo skupno zmago tako v v absolutni konkurenci, kot v ženski konkurenci osvojila ženska Corinne Favre. Na UTMB je to leto je prvič zmagal Italijan Marco Olmo, kar ne bi bilo nevsakdanje, če ne bi bil star že 58 let. Marco je zmagal še enkrat, naslednje leto, potem pa so začeli prevladovati mlajši tekači. Leta 2008 je na UTMB zmagal najmlajši prijavljen tekač, takrat komaj 20 letni Španec Kilian Jornet. Legenda gorskega in ultra teka je do danes zbral že tri zmage na UTMB. Z dvema zmagama se mu je približal Francoz François D’Haene in legendi sta se prvič in edinič udarila na isti tekmi leta 2017. Končalo se je z zmago Françoisa in tako sta se izenačila pri treh zmagah na UTMB. Leta 2018 se jima je pridružil s tretjo zmago še tretja legenda Xavier Thévenard. Leta 2009 so prvič uvedli še tretjo traso, imenovano TDS. Ta velja za najbolj tehnično zahtevno. Na 145 km se tekači vzpnejo za 9.100 metrov.

Danes je dogodek Ultra Trail du Mont Blanc sestavljen iz sedmih tras. Poleg omenjenih treh imajo še tri krajše razdalje in eno, ki še izstopa. To je trasa imenovana PTL. Gre za ne-tekmovalno traso, kjer so ekipe sestavljene iz dveh ali treh udeležencev. Ta trasa vodi udeležence na veliko turo po pogorju  Mont-Blanca (300 km in 25.000 m vzpona), po visokih poteh, brez označb na tleh, kar zahteva občutek orientacije na in izven poti. Vsako leto je pot drugačna, kar omogoča odkrivanje raznolikosti poti v Franciji, Italiji in Švici, v masivu Mont Blanca.

Chamonix in okolica so svetovna meka za mnoge športe povezane z naravo in hribi. Od alpinizma, padalstva, kolesarstva, gorskega teka, smučanja in podobnih zadev. Mladi iz celega sveta se zgrinjajo živeti tukaj, ker se želijo izkazati v svojem športu.

Pogled na Mont Blanc z Aiguille du Midi

Potepanje po hribih okrog mesta

Da se lahko uvrstiš na katero od razdalj UTMB-ja, je potrebno nekaj časa oziroma vložene energije in nekaj sreče pri žrebu. Najprej je potrebno na tekmovanjih v okviru ITRA (International Trail-Running Association) zbrati zahtevano število točk za določeno razdaljo na UTMB. Vsaka tekma ima določeno število točk, ki jih dobiš, če jo končaš v okviru določenega časovnega limita.  Za 170 km razdaljo (UTMB) se lahko prijaviš, če si v 2 letih na 3 tekmah zbral najmanj 15 točk (to pomeni, da si končal tri tekme, dolge vsaj nekje 100 km ali več) . Za 101 km razdaljo (CCC) je bilo potrebnih vsaj 8 točk iz dveh tekem. V praksi to pomeni 2 tekmi s 4 točkami, kar predstavlja razdalje recimo od 70 km naprej. Ko zbereš dovolj točk se lahko prijaviš v žreb. Prvo leto je tako, da si v bobnu za žreb z enim listkom (seveda je elektronsko). Če nisi izžreban se ti naslednjo leto verjetnost podvoji (2 listka). In če še vedno nisi izžreban, in imaš še tretje leto dovolj točk, si v tretje avtomatsko uvrščen.

Zraven tega pa je od lani mogoče katero stopnjo preskočiti, če prideš do cilja par dirk, kjer imajo posebne bonuse za UTMB. Če nisi igralec na srečo, se pač zatečeš k varianti, ki zahteva nekaj napora. Lani smo se tako Robert Kereži, Matjaž Čampa in jaz udeležili prve izvedbe 138 km dolgega ultra traila v Omanu, ki je zaradi svoje zahtevnosti dobil naziv »Beast from the East« (Pošast z vzhoda) in naziv verjetno tehnično najtežjega tekmovanja v okviru ITRA. Ker smo ga končali, smo lahko kot bonus preskočili eno žrebanje za UTMB. Za mene je to pomenilo, da sem se moral prijaviti na isto razdaljo, kot sem enkrat že bil prijavljen (CCC), če sem hotel izkoristiti bonus, čeprav sem imel dovolj točk za 170 km razdaljo. Kako težko je priti skozi sito žreba pove dejstvo, da nas je bilo za 10.000 mest, ki so na voljo na vseh razdaljah, prijavljenih 26.000 tekačev. V elektronskem sporočilu, ki sem ga dobil, so me obvestili, da je bila verjetnost na moji razdalji, da te izberejo, 1 proti 3.

In tako sva se s prijateljem Robertom Kerežijem v sredo zjutraj 28.8.2019, 2 dni pred startom, z mojim avtom odpravila na dolgo pot iz Maribora proti Chamonixu. Seveda sem imel načrt priti par dni prej in se vsaj malo aklimatizirati v hribih nad mestom. Pa je načrt, kot ponavadi, padel v vodo, zaradi hitrega tempa življenja, ki ga danes živimo in obveznosti, ki so se pojavile. Pot je še kar hitro minila, sva pa za nameček morala čakati dobro uro v vrsti pred tunelom pod Mont Blancom. Očitno sva ujela glavnino prihajajočih tekačev, skupaj s Francozi, ki so se vračali z dopusta. Namestila sva se v mladinskem hotelu, v bližini mesteca Argentière, slabih 10 minut oddaljenega od Chamonixa. Najprej sva se odpeljala do kraja, kjer je bila registracija, kontrola opreme in izdaja startnih številk. Adi, ki se je udeležil teka lani, me je opozoril, da me pri registraciji čaka dolga vrsta, tako da nisem bil presenečen, ko sem se postavil na konec kače, ki se je vila iz zgradbe in skozi vse prostore prostornih dvoran v zgradbi. Kot vedno sem bil malce nervozen, če bo kaj narobe z opremo. Predvsem glede dežne jakne sem vedel, da komplicirajo. Kar dva sta jo pregledala, jo vrtela v rokah, kontrolirala vse šive, če so varjeni in na koncu pokimala. Seznam obvezne opreme, ki jo moraš nositi celi čas s seboj je dolg. Seveda je vse to za našo varnost, ker se razmere na tem teku, sredi visokih prelazov in še višjih gora, hitro spremenijo. Velikokrat tekače vmes pričakajo dež, sneg, toča in podobne nevšečnosti. Mi pa bi radi bili včasih čim lažji in malo varčujemo pri teži. Kljub veliki gneči je postopek registracije potekal hitro in tekoče. Se vidi, da je to največji in verjetno najbolje organiziran ultra trail dogodek na svetu. Robert je svojo številko dvignil naslednje jutro, 15 minut pred uradno otvoritvijo in takrat ni bilo gneče, kar je bila bolj pametna varianta.

Naslednji dan sva izkoristila za sprehajanje po mestu, srečevanje tekaških prijateljev iz Slovenije med stojnicami, nakupovanje in prodajanje zijal. Vsi proizvajalci opreme za trail tek, ki nekaj pomenijo, so na trgu, kjer je bil sejemski prostor, imeli svoje lesene hišice. Cene pa na žalost niso bile nič nižje, kot drugače v trgovini.

Robert na sejmu opreme

Poleg prodajalcev, so imeli svoje reklamne prostore tudi vsi organizatorji trail tekov na svetu, ki so imeli ambicijo predstaviti se na tej najmnožičnejši prireditvi. Z veseljem sem se ustavljal pred stojnicami tekov, ki sem se jih že udeležil in v pogovorih obujal spomine. Med slovenskimi so bili tam Vipava Ultra Trail in Podbrdo Trail Running Festival, od Hrvatov 100 milj Istre in Dalmacija Ultra Trail. In pa teki, ki jih imam v lepem spominu, kot so Madeira Island Ultra Trail, Tenerife Blue Trail in naša lanska ultimativna mistična izkušnja Oman by UTMB.  Pri slednjih si je simpatičen fant, ki jih je reklamiral, izprosil našo izjavo o lanski izkušnji, ki jo je posnel in kasneje objavil na Twiterju.

Matjaž Čampa, Robert Kereži in jaz, trije "finisherji" lanskega Oman by UTMB

Slovenska odprava pred stojnico Ultra Trail Vipava Valley

Popoldan sem naredil še 6 kilometrski aktivacijski tek po naravi, da sem telo, ki je že teden dni počivalo, malo spomnil, kaj je aktivnost. Zadnje večerne ure so potem minile v stresu, ki bi se ga kaj lahko izognil, če bi se prej malo bolj pripravil. Najprej sem ugotovil, da je kabel za polnjenje telefona definitivno fuč in da moram nabaviti novega, če hočem napolniti telefon pred startom. Zadnje minute pred zapiranjem trgovin sem se vozil iz vasi v vas in iskal ta kabel in ga našel zadnjo minuto preden so zaprli trgovino, ki ga je imela. Potem sem se lotil branja elektronske pošte, da bi ugotovil, kje najbližje stoji avtobus, ki bi me zjutraj odpeljal do Chamonixa, kjer bi me naj pobral avtobus organizatorjev in odpeljal na start skozi tunel, v Courmayeur, v Italiji. Najprej sem ugotovil, da prvi redni avtobus zjutraj pelje prepozno, da bi prišel do tistega v Chamonixu. Potem sem prebral, da bi se to, kje nas bo pobiral tisti v Chamonixu, moral pozanimati pri registraciji. Sem bil vedno bolj zelen :) Nič, sem si rekel, Helena Čampa, Matjaževa žena, gre tudi na isti tek. Matjaž bo že vedel. Spali so za mejo v Švici. In sem ga poklical. Prijazen kot je mi je rekel, da Heleno peljejo zjutraj na start z avtom in da me bodo pobrali. Uf, zadeva rešena, ura je 21:00, jaz pa še lačen. In si skuham na hitro še goro testenin, ki jo na silo zbašem v sebe. Je treba imeti rezervo, se prepričujem. Napeti želodec, napeti živčki in vse to je rezultiralo v tem, da niti s pomočjo treh naravnih uspavalnih tablet, ki sem jih pojedel, nisem uspel prav zaspati. Do jutra se premetavam, ob 5.30 pa poln adrenalina vstanem in ne čutim neprespane noči.

Pojem zajtrk, se oprham, poberem opremo in se odpravim na cesto, da pričakam moj prevoz. Vmes, ko čakam, se ustavita kar 2 avtobusa, ki bi me lahko pobrala. Prvi je moj direktni prevoz do starta, ki stoji 150 metrov od mladinskega hotela. Res sem genij:) Oba odslovim, da čakam prijatelje, vmes pa se sprašujem, če mi bo na koncu še žal. Malo sem se zavedal, da smo zmenjeni malo pozno in da bo v primeru gneče pred predorom pravočasni prihod na start pod vprašajem.  Helena, s spremljevalno ekipo, se pripelje in me poberejo. Seveda nervozni čakamo v gneči pred predorom in gledamo na uro, če nam bo uspelo. Na koncu se pripeljemo na start ravno par minut pred 8:30, ko bi naj bili vsi že v startnih conah. Odam vrečo z oblačili za v cilj in se poskušam zrinit nekam na sredino neskončne vrste tekačev. Skoraj se prerinem v prvo cono, ko me tam odslovijo. Kasneje ugotovim, da je namenjena tekačem iz kategoriji Elite. 

Vznemirjenje raste, obvezne solze sreče in razburjenja se kot ponavadi prikradejo v moje oči, kocine so pokonci ob spremljevalni glasbi. Ob 9:00 končno start. Čez čas se kolona začne premikati tudi tam, kjer stojim jaz, pa se potem spet ustavi. Ni mi jasno, kaj se dogaja. Čakamo in čakamo. Vmes ugotovim, da so startali tisti iz prve cone, mi pa čakamo na naslednji start. Vedno bolj me tišči na malo potrebo, ampak sedaj pa res ne grem iz vrste. Tako čakamo kar 30 minut. Nas iz drugega bloka spustijo na progo ob 9:30. Limitni časi pa so za vse enaki. Zanimivo in malo nepravično.

2.132 tekačev se nas požene na 101 kilometrov dolgo progo

Po mestnih ulicah, rahlo navkreber, se nekako še da na silo prehitevati, če bi se že prerival. Kmalu pot zavije na makadam, kjer je že bolj strma. Čez kake pol ure pa se zoži na tako imenovani "single trail" in na tem mestu izgubimo slabih 10 minut, ko čakamo v vrsti, da bi se premaknili z mesta. Nekateri brez osnovne kulture se prerivajo po strmini ob koloni in kmalu so deležni organiziranega odziva cele kolone, ki sinhrono zakriči "buuuuuu" vsakemu takemu padalcu. Eni se naredijo nore in gredo dalje in tako pridobijo kar nekaj časa. Med njimi predvsem taki, ki sem jih prej na makadamu prehitel, ker so se komaj vlekli. Na trenutke sem jezen na počasnejši tempo, kot bi ga lahko šel v tem trenutku, pa si mislim, da bo vsaj ostalo več energije za kasneje, če mi ne bodo dovolili, da bi se navkreber bolj zagnal.

Prva kontrolna točka je na vrhu gore Tete De La Tronche, 2.561 m visoko. S starta se moramo do tja povzpeti kar za 1.429 metrov in opraviti 9,2 km. Vzpenjamo se v koloni in do vrha gore prispem v 2 urah in 23 minutah.

1. kontrolna točka

Sonce me kar utrudi in takoj nadaljujem s tekom navzdol proti prvi okrepčevalnici na koči Refuge Bertone, do katere je še 4,3 kilometra.

2. kontrolna točka

Na okrepčevalnici spijem par litrov tekočine, da sem kot kamela. V sebe zbašem še nekaj hrane in gremo dalje. Najprej sledi kratek vzpon, nato pa malo gor in dol naslednjih 7,5 kilometrov in 300 metrov vzpona, ki jih v celoti pretečem, do koče Refuge Bonati. Tukaj me prvič zvije v želodcu in moram se postaviti v vrsto za stranišče v koči, kar mi vzame kakih 15 minut in kot sem videl pri rezultatih, v tem času izgubim nekje 70 mest. Ker smo zelo skupaj, ti že vsaka mala potreba ob poti vzame vsaj kakih 20 mest.

3. kontrolna točka

Naslednja etapa je dolga 5,1 kilometra in v tem času se dvignemo naslednjih 128 metrov, več pa gre navzdol. Po 26 kilometrih pridemo do okrepčevalnice v kraju Arnouvaz, kjer je prvič na voljo malo bolj resna hrana. Predvsem se razveselim, da dobim toplo juho, ki mi med takimi teki najbolj prija.

4. kontrolna točka

Ko zapustim okrepčevalnico, se prične vzpon na drugo najvišjo točko poti, 2.529 metrov visoki prelaz Grand Col Ferret. Popoldansko sonce močno pripeka in nam otežuje zadevo. Borbamo v hrib, nobenemu ni lahko. Tolažijo me izkušnje, ki mi pravijo, da bo čez par ur sonce popustilo in se bom takrat takoj drugače počutil. To se mi je že večkrat zgodilo. Po 7 urah popusti bolečina, o kateri več ne pišem. Možgani imajo dovolj vedno istega signala.

5. kontrolna točka

Po 750 metrih vzpona in slabih sedmih urah teka in hoje, sem na vrhu prelaza. Razgledi so fantastični. Piha mrzli veter, zato se po par fotografijah poberem po potki navzdol.

Spet tečem brez prestanka, pot je kar v redu. Na splošno je potrebno povedati, da so potke na UTMB v primerjavi z mnogimi drugimi traili, zelo v redu in primerne za tek. Občutek imam, da tolikšen del trase, kot sem jo tukaj pretekel, še nisem. Naslednjih 9,6 kilometra se v glavnem spuščamo, dokler ne pridemo do kontrolne točke v kraju La Fouly, na 40 kilometru. Tudi iz  La Fouly-ja gre nekaj časa prijetno navzdol. Najprej tečemo po lepi gozdni potki, kasneje pa tečemo skozi Švicarske vasice, nekaj časa po asfaltu.

Na naslednji točki v kraju Champex-Lac sem dogovorjen z Borutom Rojcem iz spremljevalne ekipe Helene Čampa, da mi prinese vrečo z suhimi oblačili in rezervnimi geli. Razen na Madeiri sem bil do sedaj vedno brez spremljevalne ekipe in sem si na okrepčevalnicah sam pomagal. Ponavadi je na ultra trailih od 100 kilometrov do 100 milj ena točka, kjer ti organizator dostavi vrečo z rezervnimi oblačili in opremo, ki jo oddaš na startu. Bil sem prepričan, da je enako tudi tukaj, dokler nisem teden pred startom preveril opis proge in ugotovil, da je na UTMB na CCC drugačen sistem. Odvisen si samo od spremljevalne ekipe, ki ti lahko dostavi stvari in pomaga na treh točno določenih točkah. Ker sem se želel pred nočjo preobleči v suha oblačila, sem iskal osebo, ki bi mi lahko dostavila mojo vrečo. Ekipa Matjaža in Helene Čampa z Borutom mi je prijazno ponudila pomoč.

6. kontrolna točka

Ko mi ura pokaže 50 kilometrov izvlečem telefon in pokličem Boruta. Ker sem do tega trenutka celo etapo tekel navzdol, sem rekel, da bom čez 30 minut na okrepčevalnici. Borut je rekel, da na spletu, kjer me sledijo piše, da bom tja prišel čez kakih 50 minut in da tudi njega prej ne bo tam, ker je bila cesta zaprta. Pravim, da to verjetno ne bo držalo. Odložim telefon in kmalu se pot iz spusta prevesi v strmi vzpon. Kar za 577 metrov je tega vzpona in na koncu ugotovim, da je imel Borut prav in da je napoved kar držala.

Prične se nočiti in v že v temi priden v kraj Champex-Lac, kjer je največja okrepčevalnica na progi. Z Borutom prideva skoraj hkrati, vsak iz svoje strani. Dobim vrečo, se preoblečem, najem in napijem, ter si pripravim čelno svetilko. Potem z novimi močmi odkorakam v noč proti odločilnemu delu. Borut me par minut spremlja. Počutim se dobro in mu pravim, da čutim, da mi bo uspelo.

7. kontrolna točka

Na izhodu iz okrepčevalnice v Champex-Lacu, preden odrinem v noč

Pred mano je odločilen del poti. Vsi, ki so pred mano opravili z UTMB ali CCC progo in sem se pogovarjal z njimi, so se v glavnem spominjali zadnjih treh dvatisočakov, ki so eden za drugim pred mano. Povedali so mi, da so zelo strmi, bolj kot prva dva in da si pri njih že dosti bolj utrujen. Sploh zadnji, da je "strm in smotan".

Zagrizem v strmino prvega in lepo mi gre navzgor. Noge so močne in malo po malo prehitevam tekače. Za mano se kmalu naredi vlakec, ko se mi na pete prilepi skupina kakih sedmih tekačev, ki jim je všeč moj enakomeren tempo. Skupaj brez besed grizemo navzgor. Na skalah ob poti sedijo utrujeni tekači, nekateri bruhajo, drugi si držijo glavo med rokami, tretji spijo sede ali leže. Enkrat smo morali prestopiti človeka, ki se ulegel v položaj zarodka sredi steze in lepo spal. Kar skoraj 1000 metrov je vzpona na prvi vrh, ki se približa 2.200 metrom, na drugi strani pa sestopimo do naslednje kontrolne točke La Giete, malo pod vrhom.

8. kontrolna točka

Sledi 5 kilometrov teka predvsem navzdol, z 90 metri vzpona vmes. Tako pridemo do okrepčevalnice v kraju Trient. Sledi klasično basanje na silo s hrano, ki mi več ne tekne, in pijačo. Pa obvezen postanek na stranišču, ki je postal klasika na vsaki okrepčevalnici, ker mi nekaj v želodcu ne paše najbolj.

9. kontrolna točka

Spet ponovimo vajo iz prejšnjega dvatisočaka. Grizemo navzgor, spet sem lokomotiva novega vlakca. Tokrat je vzpona nekje za 830 metrov, na vrhu pa kar mrzlo piha. Še vedno sem le v kratki majici in narokavnikih, ker je za jakno pri vzponu pretoplo. Grlo pa me opominja, da zrak ni ravno topel.

10. kontrolna točka

Pa z vrha spet navzdol, še vedno vse spuste in ravnine pretečem. Po 81 kilometrih in 5.186 metrih vzponov smo na okrepčevalnici v kraju Valloricine. Spet smo nekje prečkali mejo in iz Švice smo prišli v Francijo. Na okrepčevalnici spijem poleg ostalega še 2 kavi. Pred mano je še tisti hrib, ki mi ga je prijatelj Adi, ki je tekel lani, opisal z besedami:"V temi sem pogledal gor na kolono lučk po steni in imel občutek, da mi bodo padli na glavo." Ko sem prišel pod steno, sem razumel, kaj je mislil. Tudi sedaj so se lučke kot kača svetila iz strme stene pred mano.

11. kontrolna točka

Pot na La tete Aux Vents je bila bolj skalnata, kot tiste do sedaj. Spet sem vozil vlakec gor in spet smo šli mimo tekačev, ki so bruhali ali počivali sede ali leže. Vzpona je bilo tokrat nekje za 900 metrov. Nočna pokrajina okrog nas pa je bila fantastična. Počasi so se začele pojavljati prve jutranje sence. Ravno ko smo prečkali vrh prelaza, se je pričelo malo daniti. Bili smo kot duhovi.

12. kontrolna točka

Ko prečimo greben, zagledam na drugi strani znane gore, ki obkrožajo Chamonix. Spoznam panoramsko pot, po kateri tečemo, saj sem po njej pred leti že tekel, ko smo tukaj plezali. Razveselim se, ker vem, da pot vse do cilja ni preveč skalnata in da je zadnja etapa poti kar v redu. Tokrat mi bo prihranjeno sestopanje po najbolj čudnih skalah, ki jih včasih privarčujejo za konec.

Ko pridemo do gornje postaje žičnice na Le Flegere, je tukaj zadnja okrepčevalnica. Zadržim se samo toliko, da si dotočim malo vode in grem dalje. Od tukaj gre navzdol do mesta. Prisilim se, da celi čas počasi tečem, čeprav so noge že malo nabite. Tudi drugi okrog mene potegnejo iz telesa še zadnje atome moči in nekateri letijo v dolino mimo mene kot rakete, skoraj na glavo.

13. kontrolna točka

Ko s strmine pritečem v mesto in pričnem teči po mestnih ulicah, skozi špalirje glasnih navijačev, ki te vzpodbujajo, dobim dodatno energijo in za zabavo še malo pospešim.  Za tiste, ki imate radi številke: po 23 urah in 29 minutah pritečem v cilj, najprej kot 992 in na koncu kot 998 med 2132 tekači, ki so startali. Srečen, ker mi je uspelo in niti ne popolnoma utrujen. Še ena velika želja je uresničena. Mene bolj kot številke zanimajo občutki in vtisi na poti, zavedanje, da sem del narave v njeni najbolj prvinski obliki.

Najprej sem razočaran, ker v cilju ne dobim spominske medalje, potem pa ugotovim, da tisti, ki zaključijo tek na progah UTMB, dobijo namesto medalje  brezrokavnik "Finisher" pokrovitelja Columbija, z natisnjenim nazivom proge, ki si jo končal.

Posebej čestitam še slovencem Matjažu Čampi, Renatu Lešniku, Prot Marku, Elezovič Eriku in Brecelj Roku za opravljeno kraljevsko razdaljo, soborcema Čačulovič Maticu in Heleni Čampa za njeno prvo pretečeno 100 kilometrsko razdaljo ter Macuh Petru in Torkar Branku za opravljen TDS.

14. kontrolna točka- CILJ

In kaj sedaj? Pravijo, da gre osel samo enkrat ne led. No jaz grem dvakrat. Letos sem pretekel dva zelo lepa ultra traila, na Tenerifih in na UTMB. Seveda sem se moral fizično potrudit, da sem prišel do cilja. Me pa kljuva nekje v glavi ena stvar. Jaz sem človek, ki rad preizkuša in prestavlja svoje meje, vedno znova in znova. Letos še nisem bil na meji med mogočim in nemogočim, glava in misli so bile pri obeh še čisto bistre. Zato sem si postavil novi izziv, ki je preteči kraljevsko, 170 kilometrsko razdaljo na UTMB. Težek cilj, vendar verjamem, da ne nemogoč. In zaradi težavnosti proge na Ultra trailu v Omanu so letos določili novi in še boljši bonus. Kdor pride v Omanu v roku do cilja, bo avtomatsko uvrščen na UTMB 2020, na progo po izbiri. In tako sem postal tisti osel, ki gre večkrat na led. Čeprav sem lani med tekom v Omanu vsaj stokrat pomislil, da sem se pa sigurno več ne vrnem, sem na koncu ugotovil, podobno kot moji soborci, da ima Oman nekaj posebnega, kar na drugih tekih še nismo izkusili. Neko mistiko, najglobljo izkušnjo, neko zabrisano mejo med realnim svetom in sanjami. In tako se konec novembra, če me ne vrže poškodba, odpravljam v Oman, na ponovitev svoje lanske dogodivščine. Tja grem, da unovčim svoje izkušnje, da spet doživim to mistiko in seveda po vstopnico za svoj veliki cilj 2020, 170 kilometrsko progo na UTMB. Pošast z vhoda in moji lanski prijatelji, sloni, kamele, leopardi, namišljena v rute zavita dekleta in moški s turbani na glavi, 28. novembra letos se spet vidimo.

Več o lanski tekmi v Omanu lahko preberete tukaj . 

Za posladek pa še nekaj videov iz letošnjega UTMB

Moj filmček iz Relive

Best of CCC 2019

Best of UTMB 2019