Intervalni treningi za tekače na dolge proge


Na najpreprostejši način je intervalno treniranje izmenjevanje med obdobji višjih in nižjih stopenj napora. V določenem obdobju greš težje ali hitreje, nato lažje ali počasneje in interval se ponovi. Predpostavka je, da kopičenje časa pri določeni intenzivnosti vadbe predstavlja dovolj osredotočen stres na vaše telo, da spodbudi odziv na trening. Vaše telo se prilagodi stresu, zato je pripravljeno za več napora.

Trening je razdeljen na intervale, pri katerih sta  hitrost ali intenzivnost pogosto večja, kot smo jo trenutno sposobni doseči za celotno ciljno dolžino. Če poskušate izboljšati svoj 10 kilometrski čas, morate teči hitreje od trenutnega 10 kilometrskega tempa, vendar to očitno ne morete narediti za polnih 10 kilometrov. Torej, trening razdelimo v recimo 1-kilometrske intervale, ker lahko tako dolgo vzdržujemo hitrejši tempo. Vključujemo obdobja počasnejšega teka med časovnimi intervali, tako da se lahko obnovimo in ponovimo več 1-kilometrskih intervalov. Nato načrtujemo podobne treninge, ki so osredotočeni na enako vrsto napora v obdobju dni, tednov ali mesecev, tako da kumulativni stres tega višjega tempa, skupaj z ustreznim okrevanjem, spodbuja prilagoditve, ki vam postopoma omogočajo, da pretečete 10 kilometrov v kosu hitreje kot prej.

Kako dolgi naj bodo intervali? 

Za preprosto načrtovanje intervalnih treningov upoštevajte, da so vsi intervali določeni z najvišjim tempom, ki ga lahko vzdržite za celoten niz intervalov. Kombinacijo števila intervalov, dolžine in počitka med intervali določa naš cilj treninga, ne obratno.

Intervali, ki delujejo, so dovolj dolgi, da poudarijo želene fiziološke spremembe in jih ločijo obdobja okrevanja, ki omogočajo športniku ponoviti napor. Intervali, ki ne delujejo, so prekratki ali predolgi in ločeni s prekratkimi ali predolgimi obnovitvenimi obdobji. Treningi so morda težki, vendar niso izvajani na produktivni način. Utrujeni ste, a nazadnje niste močnejši ali hitrejši.

Prepogosto se trenerji in športniki sklicujejo na „energetske sisteme“ pri treniranju. V tem zgrešenem okviru ima vsak sistem diskretno območje intenzivnosti in z njo povezano prilagoditev. Problem je, da telo nima stikala za vklop ali izklop, ki bi telesu povedalo, da uporabljate svoj aerobni sistem pri tem tempu, vaš anaerobni sistem pa pri tem tempu in tako naprej. Vaše telo ne pozna sistemov in nima tako jasno začrtanih mej. Zato vadba pri kateri koli intenzivnosti vpliva na celotno območje, samo nekateri deli vaše fiziologije se prilagodijo bolj ali manj, odvisno od intenzivnosti. Torej, ko govorimo o intervalih za aerobno kapaciteto (VO2 max), to pomeni, da bo interval v glavnem, vendar ne izključno, izboljšal vašo zmogljivost in fiziologijo okoli VO2 max območja. Toda tudi druga področja vaše fiziologije se bodo izboljšala (hitrost laktatnega praga, vzdržljivostni tempo itd.), vendar v manjšem obsegu.

Optimalno razmerje med aktivnostjo in počitki pri intervalih

Trajanje intervala je ena stvar, ki jo je treba doseči, enako pomembno pa je tudi razmerje med aktivnostjo in počitkom. Pri VO2 max intervalih od 2 do 4 minute deluje najbolje razmerje med delom in počitkom 1: 1. Prehod na razmerje 1: 2 ne izboljša izpostavljenosti športnika časovni intenzivnosti. Torej 3 minutnem intervalnem teku, sledi 3 minutni počitek pred naslednjo ponovitvijo.
Ko se intervali podaljšajo in intenzivnost pade, športniki ne potrebujejo toliko časa za obnovitev med časovnimi intervali, preden so pripravljeni ponoviti napor. Zato je razmerje med  visoko aktivnostjo in počitkom pri intervalih za laktatni prag 3: 1 ali tudi 4:1.

Kombiniranje vaj visokega obsega (intervalnih vaj)

O najprimernejši kombinaciji vaj za aerobno kapaciteto in laktatnega praga se odločamo glede na vrsto dogodka, za katerega se pripravljamo in glede na naše osebne lastnosti, prednosti in slabosti. Če bo ciljna tekma trajala do 30 minut, nam bodo intervali za dvig aerobne kapacitete bolj koristili, kot pa intervali za laktatni prag in bodo pri vadbi prevladovali le ti. Če bo naša ciljna tekma trajala od 30 minut do 2 uri, potem se boste pri vadbi vedno bolj osredotočali na laktatni prag, saj postaja aerobna kapaciteta s podaljšanjem tekme vedno manj odločilna. Pri dogodkih daljših od dveh ur bodo še vedno prevladovali intervali za laktatni prag, toda pomembnejša od vsega bo postala vadba za aerobni prag, to so dolgi in počasni teki nizke intenzivnosti. Intenzivnost pri teh lahko za grobo oceno določite tako, da od svojega srčnega utripa na laktatnem pragu odštejete 30 udarcev na minuto, potem pa odštejete in prištejete 2 udarca. Tako dobite cono s 5 udarci. Na primer, če je srčni utrip na laktatnem pragu 152, mu odštejete 30 in prištejete po 2 udarca na vsako stran in tako dobite območje srčnega utripa med 120 in 124 udarcev na minuto.

Intervalne vaje za aerobno kapaciteto (VO2 max)

Aerobna kapaciteta oziroma VO2 max določa zgornjo mejo za našo vzdržljivost. Je merilo volumna oziroma maksimalne moči našega delovnega motorja, če bi se izrazil po motoristično. Cilj intervala je povečati izpostavljenost telesa časovni intenzivnosti. Za intervalne vaje za aerobno kapaciteto to pomeni ustvarjanje dovolj dolgega intervala, da dosežete in ohranite napor nad 90% vašega VO2 max.  Aerobna kapaciteta predstavlja najvišjo intenzivnost, ki jo lahko ob skrajnem naporu vzdržujemo približno 5 minut. Pri teh intervalih se pojavlja večje tveganje poškodb, zato je pomembno, da se pred izvajanjem dobro zagrejete in da na začetku ne pretiravate. Pojavi se vprašanje, s kakšno intenzivnostjo oziroma tempom izvajati te intervale. Če vzamemo za osnovo lestvico zaznanega napora, kjer je 1 najmanjši napor, 10 pa največji, potem se te intervale izvaja pri zaznanem naporu 8 ali 9 na lestvici do 10. Srčni utrip pri tem intervalih ni dober pokazatelj, ker zaostaja za dejanskim naporom.

S študijami so ugotovili so, da so športniki dosegli najvišjo porabo kisika v 4-minutnih intervalih. V praksi so intervali med 2 in 4 minutami dovolj dolgi, da se športnik povzpne do VO2 max intenzivnosti in ga ohrani za čas trajanja intervala.

Maksimalni priporočen obseg skupne intervalne vadbe za aerobno kapaciteto je 15 minut. Primeri, glede na obseg treninga, oziroma cilja periode, v kateri ste, so:
  • Visok obseg: 
    • 5 ponovitev po 3 minute, 3 minute regeneracije
    • 5 ponovitev po 2,5 minute, 2,5 minute regeneracije
  • Srednji obseg: 
    • 5 ponovitev po 2 minuti, 2 minuti regeneracije
    • 6 ponovitev po 1,5 minute, 1,5 minute regeneracije
  • Nizek obseg:
    • 10 ponovitev po 30 sekund, 30 sekund regeneracije
    • 7 ponovitev po 1 minuto, 1 minuta regeneracije
Kateri obseg izbrati pri načrtovanju intervalnih treningov v določenem vadbenem obdobju je odvisno od prioritet posameznega vadbenega obdobja in dolžine ter intenzivnosti tekme, za katero se pripravljate. V tabeli na koncu članka si poglejte pomembnosti v posameznih obdobjih. Če je aerobna kapaciteta navedena prva izberete interval visokega obsega, če je druga srednjega, če je tretja pa nizkega.

Trajanje intervala lahko seveda iz časa prilagodite na razdaljo, ki jo pretečete v določenem času. Z spreminjanjem razdalje tudi poskrbite za pestrost treningov. Osebno pa ne priporočan razdalje pri regeneraciji, saj je v tem času predvsem potrebno spustiti utrip do stopnje, ki omogoča učinkovito izvedbo naslednjega intervala, kar je bolj povezano s časom, kot s tem, koliko razdalje v tem času naredite.

Intervalne vaje za laktatni prag

Če VO2 max predstavlja maksimalno moč vašega motorja, potem laktatni prag zelo vpliva na dejanski odstotek, pri katerem se moč motorja lahko stalno uporablja. Laktatni prag je intenzivnost vadbe, pri kateri se v krvnem obtoku začne nabirati laktat (mlečna kislina). Pri teku je to ocenjena raven napora ali tempo. Ko tekač preseže prag, se utrujenost vse hitreje povečuje. Izkušeni tekači prag dosežejo pri približno 90 % svojega najvišjega srčnega utripa in tempu, ki je nekje med tempom pri teku na 10 km in tempom na polmaratonu. Povprečni tekači laktatni prag pogosto dosežejo pri srčnem utripu, ki je znatno nižji od 90 % njihovega najvišjega srčnega utripa.

Intervalne vaje za laktatni prag bodo povišale laktatni prag vaše hitrosti in moči. Laktatni prag vam najbolj natančno izmerijo z laboratorijskim testom iz vzorca krvi. Lahko pa ga določite tudi sami s preprostim terenskim 20 minutnim testom, s pomočjo merilnika srčnega utripa. Pri tem testu tečete na vso moč, ki jo zmorete 20 minut. Srčni utrip laktatnega praga dobimo tako, da povprečnemu utripu med 20 minutnim testom odštejemo 5%. Priporočena intenzivnost intervalnih vaj za laktatni prag je nekje na frekvenci 90-95% srčnega utripa laktatnega praga, oziroma če od povprečne hitrosti 20 minutnega testa odštejemo 5%.

Primeri, glede na obseg treninga, oziroma cilja periode, v kateri ste, so:
  • Visok obseg: 
    • 3 ponovitve po 12 minut, 3 minute 15 s regeneracije
    • 2 ponovitvi po 20 minut, 5 minut regeneracije
  • Srednji obseg: 
    • 3 ponovitve po 8 minut, 2,5 minuti regeneracije
    • 3 ponovitve po 10 minut, 3 minute regeneracije
  • Nizek obseg:
    • 2 ponovitvi po 5 minut, 90 sekund regeneracije
    • 3 ponovitvi po 6 minut, 2 minuti regeneracije
Kateri obseg izbrati pri načrtovanju intervalnih treningov v določenem vadbenem obdobju je odvisno od prioritet posameznega vadbenega obdobja in dolžine ter intenzivnosti tekme, za katero se pripravljate. V tabeli na koncu članka si poglejte pomembnosti v posameznih obdobjih. Če je laktatni prag naveden prvi izberete interval visokega obsega, če je drugi srednjega, če je tretji pa nizkega.

Trajanje intervala lahko seveda iz časa prilagodite na razdaljo, ki jo pretečete v določenem času. Z spreminjanjem razdalje tudi poskrbite za pestrost treningov. Osebno pa ne priporočan razdalje pri regeneraciji, saj je v tem času predvsem potrebno spustiti utrip do stopnje, ki omogoča učinkovito izvedbo naslednjega intervala, kar je bolj povezano s časom, kot s tem, koliko razdalje v tem času naredite.

Vadbena obdobja

Prioritetne vrste vaj v spodnji tabeli so v vsakem obdobju navedene glede na dolžino tekme. Za vir je uporabljena knjiga "Hitri po petdesetem", ki jo je napisal Joe Friel. Prepričan pa sem, da podobne zakonitosti veljajo tudi pri mlajših tekačih.

Vaje v vsakem obdobju so navedene po vrstnem redu pomembnosti v posameznem obdobju. Seveda je zadeva odvisna tudi od dolžine tekme. Daljša, kot je tekma, manjša je intenzivnost glede na vaše zmožnosti in krajša kot je, večja je intenzivnost.

Namen tabele je, da vam pomaga določati količino posamezne vrste vadb v posameznem vadbenem obdobju. Tiste, ki so navedene pod številko 1 so najpomembnejše in morajo biti najobsežnejše. Predstavljajo ključne vadbe posameznega tedna oziroma obdobja.

Upam, da sem vam s tem zapisom olajšal načrtovanje intervalnih vadb za vaše ciljno tekmovanje.



Komentarji

Najbolj priljubljene objave

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

Foto reportaža: Vzpon na Grossglockner iz Kalsa

Madeira Island Ultra Trail - Ultra trail na otoku »večne pomladi«

Fotoreportaža: Na Viš/Jof Fuart (2.666 m) po ferati Pot stoletnice in sestop po ferati Anita Goitan

Beli opoj - popotovanje po Nepalu in Himalaji

Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

Vzpon na Mont Blanc du Tacul (video in fotogalerija)

Misurina Sky Maraton 2018