Tenerife Bluetrail Ultra 2019- tekaško prečenje otoka večne pomladi

Bilo je okrog novega leta 2019, ko sem sestavljal seznam, katerih ultra tekem bi se želel udeležiti v letu 2019. Ker sem bil ravno na tem, da je bilo potrebno pozdraviti poškodbe, ki so se nabrale tekom lanskega leta, sem planiral prvo daljšo tekmo šele v juniju, da dam telesu čas, da se pozdravi. Prva ideja za junijski tek je bil znameniti Lavaredo Ultra Trail, 120 km tekma v Dolomitih, v okolici Cortine d'Ampezzo, v Italiji. Pa sem kmalu ugotovil, da gresta žena Martina in hčerka Ema ravno tisti vikend na koncert v Avstrijo, moški del družine pa si mora najti neko skupno aktivnost. In potem sem se pogovarjal s sodelavko Natašo, ki mi je opisovala, kako je gledala lani tekače na Tenerifih, ki so blatni in srečni zaključevali najdaljšo progo Tenerfie Bluetrail-a. In da je to bilo v juniju. Pogledam na splet in se takoj navdušim.  Ultramaraton z polnim imenom Fred Olsen Tenerife Bluetrail 2019 omogoča tekačem prečkanje otoka, ki ga imenujejo tudi otok večne pomladi. Start je ob morski obali na jugu otoka, sledi vzpon preko vmesnih vrhov do vznožja ognjenika El Teide.  Je najvišja gora v Španiji, najvišji vrh v Atlantskem oceanu in tretji najvišji ognjenik na svetu. Visok je 3.718 metrov. Ultra trail poteka po njegovih pobočjih do višine 3.550 m, do koder pripelje kabinska žičnica. Do najvišje točke imaš za sabo že 5.300 metrov vzpona in 1.750 metrov spusta.Nato sledi tek navzdol, ki ga seveda redno presekajo krajši in daljši vzponi. Proga je dolga 101,5 km, z uradno višinsko razliko 6.780 metrov vzpona, dirka pa je razdeljena na potke (70%), makadamske ceste (17) in asfalt (13%). Cilj je seveda spet ob morju, na plaži, v kraju Puerto de la Cruz. Najdaljši čas za dokončanje je 24 ur. Ta dirka se bo začela 7. junija ob 23:30, na plaži Playa Fañabé, v kraju Adeje na Tenerifih.

Podatki mi pospešijo utrip, to je to, začutim izziv. Kmalu sem prijavljen in ko oddam še zdravniško potrdilo, je vse nared. Na koncu se dogovorimo, da greva z osemletnim sinom Nejcem, kot spremljevalno ekipo, na moško potovanje. 4. junija se tako zapeljeva z avtom na Dunajsko letališče, od tam pa z Wizz Air-om na pet-urni polet do Tenerifov. Ko prispeva, na letališču prevzameva še rent-a-car-ov avto Renault Captur, seveda po par rešenih zapletih. Še uro in pol traja nočna vožnja preko hribov do zahodnega dela otoka, kjer nama je Nataša uredila apartma v bloku, na samem robu pečine, kjer te nenehno pozdravlja bučanje valov z morja.

Z Nejcem na letalu

Jutranji pogled s terase na morje

Najino domovanje premore tudi svoj bazen

Tenerife

Tenerife je največji in najbolj gosto poseljen izmed sedmih Kanarskih otokov. Je tudi najbolj gosto poseljen španski otok, s 908,000 prebivalci. Glavna gospodarska dejavnost na otoku je turizem - letno obišče otok okoli pet milijonov turistov, največ med vsemi Kanarskimi otoki. Tenerife so mednarodno poznani kot "Otok večne pomladi" (špansko: Isla de la Eterna Primavera). Otok na zemljepisni širini Saharske puščave uživa celoletno toplo podnebje s povprečno temperaturo pozimi 20° - 22 °C in med 26° - 28 °C poleti ter z visokim številom sončnih dni.

Hiša v Puerto de la Cruz (primer arhitekture)

Obala na severo-zahodu

Ostanki lave, ki je tekla v morje po izbruhu, so vidni povsod

Hiše v Puerto de la Cruz

Španski vpliv je viden tudi pri cerkveni gradnji

"Dragon tree" je subtropsko drevo v rodu Dracaena, ki izvira iz Kanarskih otokov, Zelenortskih otokov, Madeire in lokalno v zahodnem Maroku. Je naravni simbol otoka Tenerife. 

Prvotni prebivalci otoka, Gvanči, so otok imenovali Achinet ali Chenter (literatura navaja različne izgovorjave). Po Pliniju starejšem je berberski kralj Juba II. na Kanarske otoke in Madeiro poslal odpravo ter poimenoval Kanarske otoke, ker je na njih našel še posebej divjo vrsto psov (latinsko canaria). Decembra 1493 je Alonso Fernández de Lugo od kralja prejel dovoljenje za zavzetje otoka Tenerife. Aprila 1494 je odplul z otoka Gran Canaria in z 2.000 možmi in 200 konji pristal na obali današnjega mesta Santa Cruz de Tenerife. Po zgraditvi utrdbe se je vojska podala v notranjost otoka, kjer so premagali obstoječe kralje posameznih območij in jih nato odpeljali v Španijo. Gvanči so bili na koncu tudi s pomočjo zmogljivejše tehnologije le poraženi in so se kastiljski kroni predali 25. decembra 1494.

Skozi zgodovino so Tenerife napadli tudi pirati različnih narodnosti (francoski, britanski, nizozemski in berberski). Še posebej je izstopajoča britanska invazija leta 1797. Julija 1797 je admiral Horatio Nelson sprožil napad na območju sedanje prestolnice otoka Santa Cruz de Tenerife. Po srditi borbi, katere rezultat so bile številne žrtve na obeh straneh, je obrambo prevzel general Antonio Gutiérrez de Otero y Santayana in poskusil odbiti napadalce. V topovskem ognju je Nelson izgubil svojo desno roko.

Pred svojim vzponom je bil s strani republikanskih oblasti na Tenerife 1936 prestavljen tudi Francisco Franco. Republikanci so se očitno zelo zgodaj zavedali njegovega vpliva in političnih ambicij. Kakorkoli, Franco je zbral informacije in somišljenike in na otoku Gran Canaria sodeloval v vojaškem prevratu, ki se je končal s špansko državljansko vojno. Kanarski otoki so v roke nacionalistov padli julija 1936 in med nasprotniki režima so takoj pričeli z usmrtitvami. V 1950-ih je bila otoška povojna revščina razlog za izselitev tisoče prebivalcev, zlasti na Kubo in v druge dele Latinske Amerike.V zadnjih nekaj desetletjih pa so se na osnovi zaščitnih gospodarskih ukrepov (znižane davčne stopnje in drugo) in z vzponom turizma selitveni tokovi preokrenili. Tako danes število prebivalstva narašča, tudi zaradi vračanja daljnih potomcev nekoč izseljenih otočanov, od katerih so se nekateri izselili tudi že pred petimi stoletji.

Tenerife nosijo tudi žalostni naslov kraja z najhujšo civilno letalsko nesrečo v zgodovini. 27. marca 1977 sta v spremenljivem vremenu in megli osrednjega masiva na severnem letališču Los Rodeos (takrat še brez zemeljskega radarja) trčili dve letali Boeing 747. Življenje je izgubilo 583 potnikov in članov posadke, nesreča pa je vzpodbudila oblasti, da so zgradile letališče Tenerife South.

Naravne znamenitosti otoka

Naravni park El Teide

Najstarejši gorski masivi so se z dna Atlantskega oceana dvignili s pomočjo ognjeniških izbruhov, ki so prispevali k rojstvu otoka pred približno 12 milijoni let.Otok, kot ga poznamo sedaj, je nastal pred približno 3 milijoni let z združevanjem treh različnih otokov,  zopet kot posledica aktivnosti ognjenika Teide. Osrednji vrh na otoku je viden iz večine delov otoka; dviga se nad kaldero bivših izbruhov, ki je na nekaterih mestih 17 km dolga.

Z Nejcem sva se dan pred startom teka odpravila na celodnevni izlet v naravni park El Teide. Nižji deli otoka so sicer bili pod oblaki, vendar sem sklepal, da bo naravni park, ki se nahaja na višini nad 2.000 m nad mejo oblakov in obsijan s soncem. Tako je bilo tudi vedno v času našega prejšnjega obiska. Imel sem srečo, da ni bila top sezona in sem lahko karti za gondolo, ki te pripelje na El Teide, na višino 3.550 metrov, na spletu rezerviral in kupil še teden dni pred prihodom. Nataša mi je povedala, da je včasih to potrebno narediti mesece pred prihodom. Gibanje v zadnjih 160 metrih je omejeno. Opraviti je treba sicer brezplačno rezervacijo, ki pa je potrebna mesece vnaprej. V času najinega obiska je bil prvi prost termin za vzpon na sam vrh šele septembra :)

El Teide

Pogled na caldero

Poleg občudovanja narave, je bil namen najinega vzpona na 3.550 metrov ta, da se dan pred tekmo vsaj malo aklimatiziram za tek na taki višini. Nejc je bil nad naravo in prizori okrog naju očaran. Njegova izjava pove vse: "Ata, če bi bila lestvica za lepoto narave od 1 do 100, potem je to 1000."

Začetek sprehajalne poti na 3.550 metrih

160 metrov pod vrhom

Igra prestolov :)

Sprehajala sva se po planinskih poteh, ki se raztezajo na obeh straneh zgornje postaje žičnice in tam zdržala kar 2 uri in pol, preden sva se že malo zadeta od višine odločila za vrnitev z gondolo nazaj na izhodišče.  Potem sva se še dve uri sprehajala po narodnem parku okrog vrha.

Parque Rural de Anaga- Naravni park na severnem del otoka 

Le nekaj minut vožnje od glavnega mesta, Santa Cruz de Tenerife, se nahaja narodni park Anaga, ki je bil razglašen za rezervat biosfere in je izjemno uspešno ohranil svoje naravne vire. Park pokriva večino gorovja, ki se nahaja na severozahodu otoka. Park nudi privlačen pogled na svoje mogočne gore, ki se dvigajo visoko nad bližnjim morjem. Če pa si resnično želite kar najbolje izkoristiti svoj obisk, je najboljša ideja slediti eni od številnih poti, ki vas bodo pripeljale do očarljivih majhnih plaž s čudovitim, sijočim črnim peskom (kot je Benijo), ki so razporejene ob obali.

Visoko na vrhovih boste našli najlepša območja Tenerifinih gozdov. To vegetacijo bi lahko preprosto uvrstili med žive fosile, ki so preživeli več kot 40 milijonov let. Sredozemski bazen je bil nekoč prekrit z zelenjem, dokler ga niso odnesli ledeniki. Sprehod med izkrivljenimi drevesi tega gozda, obdanih z mahom, je kot potovanje v preteklost.

Roques de Anaga sta dve monolitni skali, ki sodita med najbolj karizmatične naravne spomenike Tenerifov. Roque de Tierra stoji 179 metrov nad morsko gladino in je bližje glavnemu otoku, medtem ko je Roque de Fuera na 66 metrih nadmorske višine še bolj oddaljen. Obe skali sta vključeni tudi v ekološko mrežo zavarovanih območij Evropske unije Natura 2000.

Poleg lepe plaže, na kateri se učijo jadranja na valovih, mesto Anaga nudi tudi odlično domačo restavracijo, kjer smo preizkusili nekaj lokalnih jedi.

Riba

Morski sadeži

Krompir, skuhan v zelo slani vodi in posušen

Punta de Teno

Punta de Teno se nahaja na najbolj zahodnem delu Tenerifov, kar pomeni, da ima najbolj dolgo dnevno svetlobo. Svetilnik ponuja pogled na severno obalo Tenerifov in stene Los Gigantes na zahodu otoka. Punta de Teno se nahaja znotraj zavarovanega območja deželnega parka Teno, enega najpomembnejših naravnih območij na otoku. Najlepši čas za obisk tega dela je čas pred sončnim zahodom, ko so barve najslikovitejše.

Masca trekking

To je zelo popularen treking, ki pa je trenutno zaradi obnove poti začasno zaprt. Pot se začne v vasi Masca in nadaljuje navzdol skozi kanjon Masca, ki nas pripelje do zaliva, od koder se lahko peljete z ladjico nazaj do Los Gigantes in uživate v razgledu na čudovite pečine. Pot ni posebej označena, vendar se je težko izgubiti. Sprehod poteka v neprestanem padcu, vendar brez večjih težav. Nekaj previdnosti je potrebno pri prehodih potoka v primeru višjega nivoja vode. Običajno prehodimo 4,5 km do plaže, približno 3 ure.

Vasica Masca

Tek

Dan pred startom, ko sva bila na El Teide, sva z Nejcem izlet zaključila z obiskom glavnega mesta  Santa Cruz de Tenerife, kjer se je odvijal tekaški sejem in dvig startnih številk. Kot se spodobi, sva se malo pofotkala :)

Zadnji dan pred večernim startom ob 23:30 sva preživela sproščeno. Malo sva kuhala, malo poležavala in se malo kopala v bazenu.  Zvečer nas je Nataša vse tri odpeljala preko hribov na jug v najbolj turistični del otoka, kraj Adeje, kjer je bil start le par metrov oddaljen od morja na plaži Playa Fañabé. Neke posebne nervoze nisem čutil, posledica preteklih izkušenj. Pred startom so me še ulovili za kratko izjavo.

Točno ob 23:30 se odštevanje konča in 500 se nas požene s starta po peščeni plaži. Takoj po startu nebo nad nami razsvetli veličasten ognjemet. Organizatorji so se res potrudili. Kmalu ugotovim, zakaj so se ambiciozni že 1 uro pred startom gnetli v startnem prostoru. Potka se zoži na tako imenovano "single-trail", kjer smo lahko tekli le en po en. To je pomenilo nobene možnosti prehitevanja in par minutno čakanje na mestu zožitve.

V pripravah na tek sem se najbolj bal, da ne bom dovolj hiter za kar rigorozne časovne omejitve. 24 ur za toliko dolžine in vzpona ni tako veliko, to sem vedel iz izkušenj. Malo me je skrbela že prva kontrolna točka Plaza Adeje na 8,5 kilometra, do koder smo se morali povzpeti 450 metrov. Na voljo sem imel 1 uro in 30 minut in si do tukaj pridelal že 22 minut prednosti, kar me je navdalo z optimizmom.

Nočni tek do jutra je bil fenomenalen. Vzpenjali in spuščali smo se po suhem gorskem terenu, ki mi zelo ustreza. Večino časa sem lahkotno tekel, strmejše  vzpone smo seveda prehodili. Par jih je bilo zelo strmih in dolgih. Utrujenost je počasi lezla v ude in telo. Vzdušje v vasicah skozi katere smo tekli je bilo neverjetno. Kljub noči je veliko ljudi stalo ob cestah in nas bodrilo. Na nekem osamljenem hribu nas je pričakala večja skupina muzikantov, ki so s tolčenjem po velikih bobnih ustvarili magično vzdušje. Še dolgo časa po tem me je spremljalo hrumenje bobnov.

Sončni vzhod smo pričakali ravno v Lunarni pokrajini, prizor je bil fenomenalen. Pod nami je bilo morje oblakov, ki se je zjutraj obarvalo kričeče rdeče, nad nami pa jasnina. Še danes mi je žal, da sem bil v takem filmu, da nisem hotel izgubljati niti sekunde časa in nič energije in sem se odločil, da ne odložim tekaški nahrbtnik in iz zadnjega dela izvlečem telefon s fotoaparatom. V tistem trenutku pa sem bil skoncentriran le na najnujnejša opravila, čeprav bi te 2 minuti zlahka preživel. Klasika pri ultra tekih.

Bom pa uporabil ukano in vam vseeno predstavil lepote Lunarne pokrajine, skozi katero smo tekli. 2016 smo se namreč po tej isti potki sprehajali z družino :)

Na tem delu so nas začeli prehitevati tekači s polnim sprintom. Najprej sem se čudil, od kod jim naenkrat energija, če sem jaz že sesut. Potem sem seveda ugotovil, da so to udeleženci krajše, 67 km dolge proge, ki so na tem odseku ravno startali. Malo smo si bili na poti kakih 45 minut, ker je bila potka še vedno fenomenalen single-trail. Pot nas je vodila strmo navzgor na goro, ki zapira ognjeniško kaldero na jugu (na spodnji sliki za mano). Prizor je bil res epski (škoda spet, da nisem imel telefona pri roki :) ). Vzpenjali smo se naravnost navzgor po strmi potki, ki je bila s kamni označena sredi velikega polja strjene magme. In bili smo v neprekinjeni kači, ker smo se na tem mestu srečali skupaj iz 2 dolžin. Komaj smo se privlekli do roba grebena, kjer se je pot ločila. Modri so nadaljevali po grebenu, mi pa navzdol proti kalderi pod El Teide. Po 9 urah in pol, ko sem prišel do zgradbe informacijskega središča imenovanega Parador, je bilo za mano že 48 km poti in 3.800 m vzpona, bil sem lačen in zelo utrujen ( s 55 minutami rezerve ob odhodu). Tukaj me je čakala vreča z rezervno hrano in oblačili. Prvič smo tudi prišli do okrepčevalnice s "pravo" hrano, to je testeninami z omako.

Na takih okrepčevalnicah ti pride zelo prav pomoč ekipe, če jo imaš, jaz je ponavadi nimam :) Tvoje reakcije so namreč zaradi utrujenosti že problematične in si že malo "nebogljen kot otrok". Bil sem tako lačen, da sem naredil napako in se na hitro "nabasal" s hrano, za rezervo. 2 porciji testenin (čeprav je bil želodec poln že po prvi), pa na silo 8 nekakšnih sendvičev narejenih iz 2 Albert keksov, med katere so na debelo vstavili neko marmelado v obliki palčk iz želeja. Tako mi je nabilo sladkor, da sploh nisem mogel nič popiti gor. Pri preoblačenju sem zamenjal nogavice in majico, za kratke hlače in spodnjice sem ugotovil, da ni možnosti, da se toliko priklonim, da bi to zamenjal :) Še slabše sem jo odnesel pri mazanju s sončno kremo, ki sem jo imel v vreči z rezervno obleko. Najprej sem pomislil, da se mi sploh ne da namazat, potem pa sem se vseeno na hitro. Še danes se lupim povsod, kjer sem v utrujenosti in površnosti kožo spregledal :)

Ko sem krenil sem šele sprevidel, da grem v vročo peč, da imam do vrha vzpona na El Teide 1.500 metrov vzpona in da bo to trajalo po njihovem do 5 ur. Jaz pa sem imel 1 liter vode in bil sem žejen, ker sem bil na okrepčevalnici preveč poln, da bi pil. Nič, preklopim na način za vzpon in poskušam čim manj gledati navzgor.

Čeprav trpim, mi gre navzgor v primerjavi z nekaterimi okrog mene kar dobro. Več jih prehitim, nekateri prehitijo mene in tako počasi navzgor. Čas mineva, pijem po kapljicah, ko poskušam varčevati z vodo. Po neskončno minutah pridemo na greben, kjer se prične tehnično težji del vzpona, ker moraš hoditi po črnih skalah iz strjene magme.

Tukaj pa zagledam nekaj, kar upam, da ni fatamorgana. Na skali je bilo odloženih večje število 10 litrskih plastenk z vodo. Ni fatamorgana, rešitev :) Organizator se je zavedal, da bomo tukaj že brez vode in nam je dostavil vodo na skale. Neverjetni so :)

Pred 3 leti sem se tukaj povzpel pod krinko noči, ker je februarja zapadlo več kot meter snega in je pihal močan veter, zaradi česar so zaprli goro. Sem šel ponoči, da ne bi srečal rangerjev. Od takrat sem imel v spominu, da ta del preko naloženih skal ni dolg. Napaka. Za vsakim grebenom, na katerega sem prišel in mislil, da je zadnji, je bil naslednji. In tako greben za grebenom :)  Nad mano je večkrat letel helikopter. Nataša mi je kasneje povedala, da so jih 8 morali od tukaj odpeljati.

Po 3 urah in pol sem končno na najvišji točki, pri zgornji postaji gondole. Na hitro se okrepčam, dobro napijem in izkoristim priložnost za stranišče. Točko zapustim z 1 uro in 35 minut prednosti pred limito.

Pot navzdol je sicer kar prijazna, saj je veliko peščenih delov. Se pa zavedam, da bo zaradi mojih težav s poškodbami (o katerih ne bom pisal :) ) ta del zame najbolj problematičen. Počasnejši sem od povprečja in vsake toliko me prehiti kak tekač ali tekačica. Mesta, ki sem jih pridobival pri vzponu, sedaj izgubljam.

Tečemo po gorski puščavi in temperatura je temu primerna. Organizator je spet dobro poskrbel za varnost. Vsake toliko sedita sredi žgočega peska po 2 človeka v brezrokavnikih reševalne službe, če bi kdo omagal.

Tako pridemo do zadnje kontrolne točke, ki je še nad oblaki, Recibo Quemado, na 72 kilometru. Sledi dolga in naporna etapa predvsem navzdol, ko v megli zavijemo na blatno, strmo in ozko potko, ki bi bila "mokre sanje" vsakega pravega spustaša s kolesom. Meni predstavlja nočno moro, saj me navzdol po blatu boli. Tega je kar za 14 kilometrov.

Temu sestopu sledi še zadnji dolgi in strmi vzpon na hrib, na katerem je na vrhu televizijski stolp. Sotekače skrbi, kako bodo prišli gor, mene pa predvsem, kako bom sestopil. Prepričan sem, da bodo spet poiskali kako blatno potko za sestop. Dvigniti se moramo 700 višinskih metrov in na drugi strani 900 metrov sestopiti. Gor grem svoj tempo brez počivanja in spet prehitim par tekačev, ki me seveda potem navzdol spet dohitijo in večina prehitijo.

Tako pridem na Tiago, zadnjo postajo pred ciljem, na kateri je časovna limita. Do cilja je še 10 kilometrov in 300 metrov vzpona (slednji podatek sem si pogledal danes). Vsi ob poti mi čestitajo in ploskajo, kot da je že konec. Ko zapustim točko imam do končnega limita še 2 uri in 15 minut časa.

Samo še rutina si mislim. Pa me bo morda kdaj izučilo, da ultra traila ni konec, dokler ni res konec. Na Madeiri sem več kot uro gledal mesto pod sabo in poslušal glasbo iz zvočnikov v cilju, pa so me peljali na vse vzpetine okrog mesta, dokler mi niso na koncu dovolili v cilj. Tukaj se mi dogaja podobno. Ideja, da bo sedaj šlo še samo navzdol se razblini, kot tretjemu vzponu, sledi še četrti. Pa kaj se spet gredo. Gledam na uro in računam, da pri takem tempu 2 uri in 15 minut morda ne bo dovolj za teh  zadnjih 10 kilometrov. Pa ne da bi odletel sedaj, ko je vse že skoraj narejeno :)  Ko sem še kakih 6 kilometrov pred ciljem iz obupa pozabim na bolečino in začnem teči koliko še lahko (seveda to ni hitro :) ) Na srečo končno ni več daljših vzponov, četrti je bil res zadnji. Tako pritečem do mesta Puerto de la Cruz, drugega največjega mesta na otoku. Sobota zvečer je in Španci so zunaj na večerji v restavracijah. Povsod kjer tečem, tečem skozi kordone ljudi ki ploskajo in vzklikajo. Vsake toliko tečem skozi kordon bobnarjev, ki razbijajo z bobni in si mislim, da je cilj. Pa ni, gremo dalje.

Ob morju tako pritečem končno do pravega cilja. S pogledom iščem Nejca in Natašo, ki bi me morala pričakovati. Tik pred ciljem ju zagledam. Saj nisem smel odstopiti pri takih navijačih :) V cilj pritečem po 23 urah in 18 minutah, 42 minut pred limito 24 ur, kot 322 med vsemi. Narejeno je, še ena dogodivščina je pod streho. Moj stari diesel ima še vedno 100% izkoristek. Na vseh trailih, na katerih sem nastopil, sem prišel do cilja.

Nataša me pregovori, da se oglasim še na masaži, ki jo ponujajo v cilju. Fizioterapevt, ko otipava moje poškodovane mišice, med smehom pove, da jutri pa ne bom hodil. Pa seveda smo šli na izlet naslednji dan :)

Edino kar spravim v razdražen želodec je seveda tekoči regeneracijski napitek. Potem pa spat.

In povzetek. Zelo dobro organiziran ultra trail, kar je začudilo Natašo, ki Špance pozna predvsem po improvizaciji :) Zelo naporen, vzpon od morske gladine do najvišje točke na El Teide zahteva izredno fizično vztrajnost, težko je to primerjati s kakšnim tekom. Tekači se strinjajo, da so limite kar zabeljene in primerne le za tekače z izkušnjami iz takih tekov. Vse odtehta fenomenalna narava, gorska pokrajina, ki težko najdeš primerljivo kje po svetu in prijazni ljudje ob progi. Na pomoč angleščine lahko kar pozabiš, nihče nič ne razume :)

Sem pa vseeno spet opazil razliko med 24 urnim tekom in recimo 31 urnim na Madeiri ali 44 urnim v Omanu. Pri 24 urnem sem fizično seveda izčrpan. Vendar možgani še vedno normalno delujejo.  Morda sem celo malo pogrešal privide, ki se pojavijo po dveh neprespanih nočeh na progi :)

Kot je napisala Anne Michaels: "Za življenje z duhovi potrebuješ samoto."

Za konec bi se rad zahvalil vsem, ki so mi pomagali pri moji pustolovščini. Ženi Martini, ki me podpira pri mojih norih idejah in mi je tokrat še uredila osebnega trenerja za zadnje mesece pred nastopom.  Domnu Šešlju, trenerju, ki mi je je pomagal pri treningih. Pa vsem mojim tekaškim prijateljem, ki me vlečejo po treningih (še posebej neumornemu Milošu Poropatu). Pa fizioterapevtu Čeboklju iz Celja, ki me je 2 tedna pred nastopom spet moral reševati iz brezna. Pa prijatelju Branku Gašparcu, ki si je vzel čas zadnjo noč pred odhodom, da je s svojimi rokami naredil čudež v mojem hrbtu. In seveda sodelavki Nataši za vso pomoč in vzpodbudo na Tenerifih. Ter seveda sinu Nejcu, ki mi preprosto ne dovoli odnehati, dokler ne pridem v cilj (ker sem plačal startnino :) ).

Čisto, čisto za konec pa še 2 kratka filmčka.

Prvi prikazuje potek poti, kot sem ga naredil z Relive:

Drugi je personalizirani video, ki smo si ga lahko prenesli z organizatorjeve spletne strani po teku: