Turna smuka na Gamskogel (2.386 m)
Po dobrih dveh urah vožnje iz Maribora parkiram ob 8.20 avto na koncu ledene ceste, na parkirišču pri gostišču na koncu doline Triebental. Zraven mene so v avtu še Branka, Mirko in Boštjan. V gostišču so nastanjeni naši prijatelji iz alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora, ki so tukaj na tri-dnevnem taboru. Ko pričnemo pripravljati opremo, zraven nas parkira še en avto z Mariborskimi registracijami, prišli so še 4 prijatelji iz Maribora. Ko se pojavijo še člani AO TAM iz Maribora, ki so tudi na taboru, počasi zgleda, da je tukaj celo mesto.
Nekateri se boste vprašali, kako sem spet na turni, če sem še 2 dni nazaj objavil (grdo) sliko iz obdelave hrbta pri fizioterapevtu Čeboklju v Celju. No pri meni gre to vse hitro :) V četrtek zjutraj sem bil 3 ure na fizioterapiji, da bi me spravil k sebi, da bi lahko šel najprej za kakšen dan na turni tabor in potem naslednji teden z družino v južno Španijo. Ko sem se vrnil v službo, pomival kozarec in močno kihnil, me je spet tako usekalo, da sem se komaj premikal. Ob 17.30 sem poslal SMS fizioterapevtu, ob 18.00 prejel njegov klic, ob 19.30 sem bil spet v Celju in ob 22.00 smo zaključili. Z obljubo, da bo jutri zjutraj bolje in nasvetom, naj naslednje dni kar migam, da bo bolj pomagalo, kot mirovanje. Naslednje jutro sva z Martino zjutraj peš počasi na Pohorju in res dobro dene. Takrat me pokliče Mirko, če bi šel na turno in zadeva se premakne tako, da sem sedaj tukaj :)
Prikaz poti
Prečenje potoka po mostu |
Gorovje Gamskögel tvori impozantno kuliso pred nami. Skupina vključuje vzhodni Gamskogel, dva vrhova, imenovana Mittlerer Gamskögel, in glavni vrh Westlicher Gamskogel, ki je z 2.368 m najvišji vrh gorovja Triebener Tauern.
Na uravnavi, na katero se povzpnemo, se skupina razdeli. Večina se odpravi proti vrhu desno od nas, ki je par metrov nižji od 2.000 m. Štirje najbolj vztrajni (Peter, Luka, Miha in jaz) se odpravimo proti grapi, ki nas bo pripeljala na greben proti vrhu Gamskogla. Ko se približamo grapi, po njej navzdol ravno smučajo štirje Mariborčani, ki so se v njej obrnili. Pravijo, da so razmere zelo slabe, da je polno nepredelanega snega, povrh katerega je skorja, ki se predira (klože). Vidim, da imajo težave smučati navzdol po teh kložah in se sprašujem, kako bom jaz prišel dol, če ne smem skakati, da bi zavijal.
Prijatelji ostanejo za nami in gredo na skalni rogelj na desni |
Razmere v grapi so res zelo slabe. En čas se trudim s smučmi na nogah, ko pa postane še bolj strmo in ozko, jih z Lukom snameva in nadaljujeva peš. Malo kasneje isto stori še Miha. Peš se mi udira in težko gre po kložah navzgor. Čeprav sem na meji, da se obrnem, na koncu nekako prekopljemo na greben.
Z Mihom pustiva smuči na grebenu na mestu, kjer pridemo nanj. Peter in Luka jih neseta zraven, ker planirata smučati po drugi grapi navzdol.
Luka se prebija proti grebenu |
Vrh je pred mano |
Pero in Miha na vrhu |
Pero v mojih očalih |
Gamskogel, 2.386 m |
Luka se približuje vrhu |
Spodnja slika je primer pokvarjenih slik, ki sem jih naredil z Gopro kamero. Mislim, da sem jo imel zadnjič s sabo za slikanje, saj je polovica slik bila neuporabna. Kadar se oseba na sliki premika, je Gopro ponavadi prepočasen pri slikanju in slika je zmigana.
Na vrhu vidim, da so vsi lokalni Avstrijci s smučmi krenili proti grapi, po kateri imata namen smučati Pero in Luka. Z Mihom nama je jasno, da to verjetno pomeni, da so tam boljše razmere. Vendar se nama ne ljubi vračat po smuči in spet nazaj na vrh. Poslovimo se in midva sestopiva nazaj do naše grape. Skrbi me, kako jo bom presmučal, če ne morem skakat.
Prvo polovico grape nesem smuči na nahrbtniku in sestopam z derezami. Miha da smuči na noge višje. Ko se na sredini grape poskušam spraviti na smuči, mi to vzame veliko energije in časa. Ugreznjen sem do kolen in ne morem zapreti smučarskih čevljev. Ko izkopljem dovolj veliko polico ugotovim, da so zaponke na obeh smučarskih čevljih tako polne ledu, da ju ne morem zapreti. Poleg tega na enem zaradi ledu ne morem preklopiti na smučarski način in sem prisiljen smučati do ravnine z odprtimi smučarskimi čevlji in v načinu za hojo. Zato sem zelo previden in Miha me spodaj na ravnini mora čakati vsaj kakih 15 minut.
Miha v grapi |
Miha pravi, da bo skočil še na sosednji hrib pred nočjo, jaz pa nadaljujem proti dolini in avtomobilu, kjer me že čakajo prijatelji, ki so se pripeljali z mano.
Na koncu ture me Boštjan še z kolom lepo po štajersko namlati po hrbtu, da sem cel moder:) Malo za hec :) Baje pomaga :)
Komentarji
Objavite komentar