Preskoči na glavno vsebino

Turna smuka na Gamskogel (2.386 m)



Po dobrih dveh urah vožnje iz Maribora parkiram ob 8.20 avto na koncu ledene ceste, na parkirišču pri gostišču na koncu doline Triebental. Zraven mene so v avtu še Branka, Mirko in Boštjan. V gostišču so nastanjeni naši prijatelji iz alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora, ki so tukaj na tri-dnevnem taboru. Ko pričnemo pripravljati opremo, zraven nas parkira še en avto z Mariborskimi registracijami, prišli so še 4 prijatelji iz Maribora. Ko se pojavijo še člani AO TAM iz Maribora, ki so tudi na taboru, počasi zgleda, da je tukaj celo mesto.

Nekateri se boste vprašali, kako sem spet na turni, če sem še 2 dni nazaj objavil (grdo) sliko iz obdelave hrbta pri fizioterapevtu Čeboklju v Celju. No pri meni gre to vse hitro :) V četrtek zjutraj sem bil 3 ure na fizioterapiji, da bi me spravil k sebi, da bi lahko šel najprej za kakšen dan na turni tabor in potem naslednji teden z družino v južno Španijo. Ko sem se vrnil v službo, pomival kozarec in močno kihnil, me je spet tako usekalo, da sem se komaj premikal. Ob 17.30 sem poslal SMS fizioterapevtu, ob 18.00 prejel njegov klic, ob 19.30 sem bil spet v Celju in ob 22.00 smo zaključili. Z obljubo, da bo jutri zjutraj bolje in nasvetom, naj naslednje dni kar migam, da bo bolj pomagalo, kot mirovanje. Naslednje jutro sva z Martino zjutraj peš počasi na Pohorju in res dobro dene. Takrat me pokliče Mirko, če bi šel na turno in zadeva se premakne tako, da sem sedaj tukaj :)


Prikaz poti




Na koncu se nas kakih 16 odpravi po dolini navzgor, z dvema različnima ciljema. Zahtevnejši cilj je 2.386 m visoki Gamskogel, ime drugega se ne spominjam. Razmere za vzpenjanje so sprva odlične, tudi temperatura je idealna za gibanje.





Prečenje potoka po mostu




Gorovje Gamskögel tvori impozantno kuliso pred nami. Skupina vključuje vzhodni Gamskogel, dva vrhova, imenovana Mittlerer Gamskögel, in glavni vrh Westlicher Gamskogel, ki je z 2.368 m najvišji vrh gorovja Triebener Tauern.











Na uravnavi, na katero se povzpnemo, se skupina razdeli. Večina se odpravi proti vrhu desno od nas, ki je par metrov nižji od 2.000 m. Štirje najbolj vztrajni (Peter, Luka, Miha in jaz) se odpravimo proti grapi, ki nas bo pripeljala na greben proti vrhu Gamskogla. Ko se približamo grapi, po njej navzdol ravno smučajo štirje Mariborčani, ki so se v njej obrnili. Pravijo, da so razmere zelo slabe, da je polno nepredelanega snega, povrh katerega je skorja, ki se predira (klože). Vidim, da imajo težave smučati navzdol po teh kložah in se sprašujem, kako bom jaz prišel dol, če ne smem skakati, da bi zavijal.


Prijatelji ostanejo za nami in gredo na skalni rogelj na desni

Razmere v grapi so res zelo slabe. En čas se trudim s smučmi na nogah, ko pa postane še bolj strmo in ozko, jih z Lukom snameva in nadaljujeva peš. Malo kasneje isto stori še Miha. Peš se mi udira in težko gre po kložah navzgor. Čeprav sem na meji, da se obrnem, na koncu nekako prekopljemo na greben.




Z Mihom pustiva smuči na grebenu  na mestu, kjer pridemo nanj. Peter in Luka jih neseta zraven, ker planirata smučati po drugi grapi navzdol.


Luka se prebija proti grebenu

Vrh je pred mano

Pero in Miha na vrhu

Pero v mojih očalih

Gamskogel, 2.386 m

Luka se približuje vrhu

Spodnja slika je primer pokvarjenih slik, ki sem jih naredil z Gopro kamero. Mislim, da sem jo imel zadnjič s sabo za slikanje, saj je polovica slik bila neuporabna. Kadar se oseba na sliki premika, je Gopro ponavadi prepočasen pri slikanju in slika je zmigana.


Na vrhu vidim, da so vsi lokalni Avstrijci s smučmi krenili proti grapi, po kateri imata namen smučati Pero in Luka. Z Mihom nama je jasno, da to verjetno pomeni, da so tam boljše razmere. Vendar se nama ne ljubi vračat po smuči in spet nazaj na vrh. Poslovimo se in midva sestopiva nazaj do naše grape. Skrbi me, kako jo bom presmučal, če ne morem skakat.


Prvo polovico grape nesem smuči na nahrbtniku in sestopam z derezami. Miha da smuči na noge višje. Ko se na sredini grape poskušam spraviti na smuči, mi to vzame veliko energije in časa. Ugreznjen sem do kolen in ne morem zapreti smučarskih čevljev. Ko izkopljem dovolj veliko polico ugotovim, da so zaponke na obeh smučarskih čevljih tako polne ledu, da ju ne morem zapreti. Poleg tega na enem zaradi ledu ne morem preklopiti na smučarski način in sem prisiljen smučati do ravnine z odprtimi smučarskimi čevlji in v načinu za hojo. Zato sem zelo previden in Miha me spodaj na ravnini mora čakati vsaj kakih 15 minut.

Miha v grapi

Miha pravi, da bo skočil še na sosednji hrib pred nočjo, jaz pa nadaljujem proti dolini in avtomobilu, kjer me že čakajo prijatelji, ki so se pripeljali z mano.

Na koncu ture me Boštjan še z kolom lepo po štajersko namlati po hrbtu, da sem cel moder:) Malo za hec :) Baje pomaga :)



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Fotoreportaža: Po Levjem grebenu na Matterhorn

Včasih se stvari kar zgodijo, takrat, ko pride pravi čas. Brez planiranja in priprav. Tako sem Martini na dopustu pri Gardskem jezeru zadnje dni avgusta rekel, da imam še par neizpolnjenih gorskih želja in ena od njih je Matterhorn. Bil sem prepričan, da mi je letošnji vlak že odpeljal in sem spet zamudil eno leto, pa še poškodba ahilove tetive me je malo oddaljila od športnih izzivov. Potem pa se par dni kasneje peljemo domov in na omrežju Facebook zagledam, da Simon Špur iz mojega AO Kozjak išče soplezalca za Matterhorn, pa še Boris Strmšek, ki pozna smer, gre zraven. Nič več ne razmišljam, to je to, gremo.

Na koncu se zberemo štirje, poleg dveh omenjenih se pridruži še Boštjan Pečnik- Pečo, ki pripelje še sponzorja za kritje stroškov poti. Vremenska napoved je neobetavna, nekatere spletne strani nam obljubljajo sneženje ravno tiste dni, ko bi bili na gori. Boris pravi, da če vzame povprečje vseh napovedi, niti ni totalno slabo in odločimo se, da gremo na pot. Od tega trenutka nič …

Fotoreportaža: Prečenje Triglava, vzpon čez Plemenice, nadaljevanje do Kredarice in sestop po Tominškovi

Napovedan je bil prekrasen jesenski vikend. Z otroci sem se v soboto pridružil ženi Martini v Ljubljani, kjer je bila na izobraževanju. Družina je imela namen v nedeljo najprej dolgo spati in se potem, ko se megla že dvigne, odpraviti na izlet na Šmarno goro. Jaz pa sem nastavil budilko na 3.50, spakiral nahrbtnik in pripravil vse potrebno za jutranji izlet do Vrat. V načrtu sem imel prečenje Triglava. Vzpon čez Plemenice, prečenje do Kredarice in sestop po Tominškovi.  S sabo sem vzel največji fotoaparat, saj sem imel namen tokrat predvsem uživat, čim več slikat in nikamor divjat. Ura zazvoni, vstanem, v recepciji hotela pograbim vrečko z zajtrkom in že sem na poti. Tokrat potrebujem do cilja veliko manj časa, kot po navadi, ko štartam iz Hoč pri Mariboru. Ob 6.00 sem pripravljen in prelep dan se lahko začne. Poglejte, kako je izgledala pot skozi objektiv fotoaparata, ne bom veliko govoril, slike povedo vse :)















Ultra trail v Omanu - ko privid postane resničnost in resničnost postane privid

Ta zapis je zgodba o tem, kako smo premagovali 139 km omanskih puščavskih gora in pri tem pretekli, prehodili in preplezali še skoraj 8.000 višinskih metrov. Zgodba o tem, kako smo po dveh neprespanih nočeh, po s soncem obsijanih razbeljenih skalah doživljali spremenjena stanja zavesti, o katerih je pisal že Carlos Castaneda v svojih knjigah. Kot njegov Don Juan Matus v Mehiški puščavi, smo prestopali meje med svetovi, meje med vidnim in nevidnim. V tem spremenjenem stanju zavesti smo ljudje bolj dovzetni za sicer nevidno iz "nevsakdanje realnosti". Na potovanju v nevsakdanjo realnost smo prišli v stik s spiritualnimi bitji v obliki živali ali bitji v podobi človeka. Pri tem nismo uporabljali peyote, ampak smo do tega prišli preko tega, da smo telo razstavili na prafaktorje in ga spet sestavili. Dodobra smo preizkusili meje naših zmogljivosti. Še dan po prihodu v cilj je bilo dovolj, da sem zaprl oči in že sem videl nevidne spremljevalce, ki so me spremljali na tem pohodu po…

Tenerife Bluetrail Ultra 2019- tekaško prečenje otoka večne pomladi

Bilo je okrog novega leta 2019, ko sem sestavljal seznam, katerih ultra tekem bi se želel udeležiti v letu 2019. Ker sem bil ravno na tem, da je bilo potrebno pozdraviti poškodbe, ki so se nabrale tekom lanskega leta, sem planiral prvo daljšo tekmo šele v juniju, da dam telesu čas, da se pozdravi. Prva ideja za junijski tek je bil znameniti Lavaredo Ultra Trail, 120 km tekma v Dolomitih, v okolici Cortine d'Ampezzo, v Italiji. Pa sem kmalu ugotovil, da gresta žena Martina in hčerka Ema ravno tisti vikend na koncert v Avstrijo, moški del družine pa si mora najti neko skupno aktivnost. In potem sem se pogovarjal s sodelavko Natašo, ki mi je opisovala, kako je gledala lani tekače na Tenerifih, ki so blatni in srečni zaključevali najdaljšo progo Tenerfie Bluetrail-a. In da je to bilo v juniju. Pogledam na splet in se takoj navdušim.  Ultramaraton z polnim imenom Fred Olsen Tenerife Bluetrail 2019 omogoča tekačem prečkanje otoka, ki ga imenujejo tudi otok večne pomladi. Start je ob mo…

Po Slovenski planinski poti po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca

Kitajci imajo svoj Kitajski zid, mi Štajerci pa svoje Pohorje. Naš Breg :) In ravno po njegovih obronkih in vrhovih vijuga Slovenska planinska pot na svojem začetnem delu. Slovenska planinska pot (SPP) ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana, ki se razteza čez večino slovenskega gorskega sveta. SPP je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot.

Rdeče-bela znamenja, Knafelčeve markacije, nas vodijo skozi pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč Savinjsko-Kamniških Alp, v osrčje Karavanškega pogorja, mimo brezen, jezer, slapov in čez najvišje vrhove Julijskih Alp ter nas mimo kraških vrtač in blagih obmorskih gričev pripeljejo do obale Jadranskega…

Reportaža: Aconcagua, Kamniti stražar južne poloble

Piše se leto 1897. Švicarski vodič Matthias Zurbriggen kot prvi človek stopi na vrh 6.962 metrov visoke Aconcague v Argentini, najvišje točke na južni polobli in najvišje gore zunaj Azije. Njegov klient je odnehal nižje. Začenja se nova era v osvajanju Andov. 105 let po tem podvigu se nas je odpravilo 6 Štajercev iskat podobne občutke in doživetja v ta oddaljeni konec sveta. Boris Strmšek, Mirko Renčelj in jaz, vsi člani Alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora ter trije pridruženi člani: Kazimir Perko, Stanko Fekonja in Ivan Župec. Gora je pred tem zavrnila že nekaj članov našega odseka.


Aconcagua je s svojimi 6.962 metri najvišja gora vseh Amerik, najvišja gora na južni polobli in najvišja gora zunaj Azije. Nahaja se v zahodnem delu Argentine, blizu meje s Čilom. Pogorje Aconcague predstavlja impresivno velikansko gmoto skalovja. Gorovje je lepo vidno iz Santiaga, glavnega mesta Čila, pa tudi z obale Pacifika, 100 milj daleč. Njegovi gorski grebeni so velikokrat spihani do skal, na…