Fotoreportaža: Jamske hiše Gaudixa in pravljični renesančni grad La Calahorra

Jamske hiše Gaudixa

Katedralno mesto Gaudix je odmaknjeno od najbolj obiskanih področij, na vzhodni meji province Granada. Njegova zgodovina sega v čas Feničanov in Rimljanov, mesto je igralo pomembno vlogo v osvobajanju dežele izpod Mavrske oblasti.

Mesto smo poiskali zaradi njegove najbolj zanimive značilnosti, to je da mnogi prebivalci tega velikega mesta živijo pod zemljo, v južnem delu mesta, v tako imenovanih jamskih hišah. Razgiban peščeno oker teren, bleščeči pobeljeni dimniki in vrata jam se dramatično razlikujejo od zasneženih vrhov Sierra Nevade, ki se dvigajo nad njimi. Okraj, kjer prebivalci živijo v jamah je označen na glavni ulici mesta kot "Barrio Troglodyte".

Obiskovalci se lahko le peljejo z avtom skozi jamsko območje, mi pa smo se odpravili tudi na sprehod in raziskovanje peščenih potk in gričev. Prebral sem, da so prebivalci, tako imenovani "Troglodytes" zelo prijazni ljudje in so tudi zelo ponosni na svoja domovanja oziroma »na jame«. Če boste pokazali zanimanje za njihove domove, boste zagotovo povabljeni na ogled. Že od mavrskih časov so Andaluzijci radi živeli pod zemljo, ker je to najboljši način, da se izognejo poletnim vročinskim valovom, in ne bodite presenečeni, če vas povabijo, da si ogledate okolico. Večina današnjih jamskih stanovanj je dobro opremljena, tako kot vsi drugi španski domovi. Nekatera so celo zelo razkošna, imajo marmorna tla, opremljene kuhinje, fakse in internetne povezave. Purullena, bližnja vas, ima disco v jami in baje lahko najamete jamo, da prenočite v številnih vaseh v regiji.

La Calahorra

Pravljični rjavi grad na hribčku, izza katerega se dvigujejo zasneženi vrhovi Sierre Nevade, sem videl na sliki na steni v pisarni turističnih informacij v Granadi. Takoj smo se strinjali, da ga moramo videti v živo. Grad Castillo de La Calahorra leži nad vasjo La Calahorra in planoto Marquesado v severnem vznožju Sierre Nevade in je eden izmed najbolj markantnih in nenavadnih utrdb v Andaluziji. Uporabljali so ga kot lovski dvorec. Je eden prvih italijanskih renesančnih gradov zunaj Italije in prvi v Andaluziji, ki prikazuje te arhitekturne značilnosti.  Zgrajen je bil med letoma 1509 in 1512 na mestu nekdanje mavrske utrdbe.

Utrdba s svojim štirimi stolpi, stoji na majhnem hribu, ki se vzpenja iz ravnine, ob vznožju visokih gora  Sierra Nevade. Notranjost ima nekaj presenetljivo razkošnih funkcij, vključno z lepim renesančnim dvoriščem s kolonado, ki je nežno oblikovana iz marmorja. Zemlja, ki obdaja grad, ima značilno rdečkasto barvo zaradi prisotnosti železove rude v njem.

Katoliški monarhi so grad podelili kot poklon kardinalu Mendozi, njihovemu vplivnemu svetovalcu, ki je imel pomembno vlogo pri krščanskem osvajanju Granade. Kardinal Mendoza ga je nato prepisal svojemu nezakonskemu sinu, prvemu markizu Zenete.

Markiz je kasneje odpotoval v Rim in se spoprijateljil z mnogimi legendarnimi osebnostmi renesanse, vključno s papeževo zloglasno hčerko, Lucrezijo Borgio, ki jo je zaprosil za roko. Vrnil se je v Španijo v spremstvu ekipe italijanskih arhitektov, kiparjev in umetnikov ter tovora iz Carrarskega marmorja in začel načrtovati in izdelati svojo utrjeno palačo.

Toda markiz je bila nesrečna duša, ki jo je prizadela nesreča zaradi nezakonitega statusa. Kljub javnemu priznanju kardinala Mendoze, da je njegov sin, markiz ni uspel pridobiti podpore članov sodišča, ki mu niso dovolili poročiti mlade plemkinje. Po tem ko jo je ugrabil, je bil prisiljen zapustiti svoj grad, florentinsko dvorišče in vse in se nikoli več vrniti.

Ko smo opazovali hrib na nasproti strani vasice, kot je grad, smo se odločili, da se povzpnemo nanj. Pogled na hrib je obljubljal prijeten vzpon in malo raziskovanja brezpotja, zato smo se z veseljem zagnali navzgor. Ni nam bilo žal, saj se nam je med potjo cel čas odpiral prelep razgled na grad in Sierro Nevado za njim. Škoda le, da je sonce močno pripekalo v oblake in meglice, ki so se ta dan preganjali okrog Sierre Nevade, tako da svetloba ni bila pravšnja za fotografiranje. Namesto dobrih slik gradu z zasneženimi gorami v ozadju, kot sem jo videl na steni v Granadi, so slike nejasne, gore pa se komaj vidi. Pravi čas za fotografiranje bi bil zjutraj, ko imaš sonce še za hrbtom. Popoldne ga imaš pred seboj.

Polja vetrnic

Za konec smo se še drugič ta dan povzpeli do gradu in si ga ogledali od znotraj, saj je pri prvem obisku bil ravno čast sieste in je bil grad zaprt.