Fotoreportaža: Gorafe – neverjetno slikovita gorska puščava z neolitskimi grobišči

Če ste že kdaj videli ali obiskali področji Badlands in Grand Canyon v ZDA, potem si poskusite v glavi ustvariti sliko tega puščavskega območja v Andaluziji. Področje je mešanica obeh ameriških znamenitosti, v pomanjšani različici.



Glavna atrakcija tega področja in isto imenskega majhnega mesta, je 240 neolitskih grobišč (dolmenov), ki so raztreseni na več kot 10 pokopališčih, kar je največja koncentracija prazgodovinskih ostankov v Španiji. Razlog za to je, da reka Río Gor teče skozi naravno dolino, ki se nahaja v geografskem koridorju, ki je bil v prazgodovinskih časih veliko obiskan in poseljen.
Neolitski ljudje, ki so se naselili tukaj, so oblikovali kompleksno, hierarhično družbo z gospodarstvom, ki je temeljilo na kmetijstvu. Živeli so v hišah, ki so jih skopali v peščene obronke ali kamnitih zgradbah s strehami iz vej. Umrle so pokopavali v dolmene.

Izdelovanje dolmena

Obred pokopa v neolitu

Gorafe si trenutno prizadeva ustvariti tematski megalitski park, ki bo vključeval številne sprehode med dolmeni. Naredili so že nekaj sprehodov in poti, izobraževalni center pa je že odprt za obiskovalce.

Območje, kjer se nahaja Gorafe, je bilo naseljeno že v srednjem paleolitskem obdobju, pred 30.000 do 50.000 leti, po različnih arheoloških najdbah. Pred 6000 leti je bila dolina domovina ljudi, ki so svoje mrtve pokopali v dolmenih, ki so bili kolektivni grobovi. V železni dobi je bila v mestu Montealegre ustanovljena iberska kultura. V 8. stoletju so muslimani zasedli območje in zgradili številne jame. Leta 1451 so katoliški kralji osvojili Gorafe. Od takrat naprej si je mesto prizadevalo za razvoj kmetijstva, zlasti svojih namakanih posevkov

Ohranjen dolmen

Občina ima ohranjena številna jamska stanovanja iz naselja Los Algarves iz 12. stoletja. Del domačinov še vedno živi v jamah. Ta kraj je idealen za ljubitelje arheologije, kulturnega turizma in podeželskih krajev. Lahko se odpravite na pohodništvo in kolesarjenje na območje s kanjonom, številnimi jarki in grapami.  Mi smo se seveda odpravili na pohod in raziskovanje peščenih potk okrog in nad mestecem. Vmes smo si za cilj zastavili, da priplezamo čez steno do razgledne točke na njenem robu.

Ko je na enem mestu malo poti zmanjkalo in je postala izpostavljena, sem do vrha nadaljeval sam in naredil par posnetkov kanjona, ki se je razprostiral na obe strani. Nadaljeval sem še kaki kilometer po robu kanjona, nato pa sem se vrnil in sestopil nazaj v vas do mojih.

Naseljena jamska hiša

Ta dan smo si v lokalni gostilni privoščili za Andaluzijo značilno jed, imenovano Tapas. Težava je edino v tem, da je tapas skupno ime za tisoč variant popoldanskega prigrizka in da ne veš, kaj točno bo kje ta jed pomenila. Tip v gostili ni znal niti besede izven španščine, tako da smo se sporazumevali na prav smešen način. Jaz sem že znal naročit pivo, drugo pa smo mahali in si pomagali z logiko. Lokalci so si pomagali še s čim drugim, saj je Martina, ki je vmes šla na stranišče ugotovila, da »ga noter pri šanku v redu sekajo neko domače žganje«. No, na koncu smo se super najedli in tip je žarel od sreče, ko mu je Ema rekla, da je bil sladoled »perfekto«. Cene pa so bile na splošno povsod v južni Španiji ugodne in ugodnejše, kot v Sloveniji.

Zbirka jamskih stanovanj je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti na tem območju. Na teh pobočjih je okoli 300 jam, ki so skupaj tvorile Almohadsko naselje Los Algarves v 12. stoletju. Te jame so padle v oči Martini in želela je, da bi se povzpeli do njih. Videli smo jih namreč visoko v steni nad kanjonom, pot do njih pa seveda ni bila označena. Ena od skupnih značilnosti in naših ugotovitev pri naših raziskovanjih bolj divjih znamenitosti Španije je namreč tudi ta, da imajo zadeve zelo slabo ali nič označene. Avto smo pustili na koncu ceste.

Prvih par poskusov iskanja poti se je kar hitro končalo, ko se je soteska pred nami zaprla in postala neprehodna. Jaz sem domneval, da je edini prehod do jam možen po brezpotju preko dveh grebenov, ki sta se vila v približno pravi smeri. Martini se je pot zdela prenevarna, zato sem nadaljeval sam.

Kmalu sem videl, da sem na pravi poti, ker se je ponekod celo oblikovala v stezico. Na mestih je bila kar izpostavljena in zaradi strme zemlje, po kateri se je vzpenjala, tudi nevarna.

Na koncu sem tako priplezal do vhoda v votline, ki je bil še posebej zanimiv. Kot edina možnost vhoda se je ponujala plezalna zanka, ki je kakih 10 metrov visela navzdol iz enega okna in je imela na enakomernih presledkih narejene vozle, da se lahko bolje oprimeš pri plezanju preko stene. Naredil sem par fotografij in se vrnil do mojih. Sestop, po ponekod strmi poti, je bil seveda še malo bolj začinjen kot vzpon.

Plezalna zanka, ki visi iz edine možnosti vhoda

Ko smo se ob 17.30 vrnili v mestece, so bile turistične informacije spet odprte, zato smo se odpravili še do njih. Vmes so seveda imeli klasično siesto in tako smo cel dan raziskovali na pamet. Gospa nam je povedala še za eno znamenitost, mi smo razumeli slap, kakih 10 kilometrov naprej. Lovili smo še zadnje žarke sončne svetlobe in iskali mesto, kjer bi naj pustili avto in se odpravili do tega slapu. Bilo bi naj namreč še dober kilometer peš. Med potjo so se nam odpirali čudovit razgledi na pokrajino v večernem soncu.

Slap seveda spet ni bil nič označen in vozili smo se malo sem in malo tja, okrog mesta, kjer je Martina razumela, da naj bi pustili avto. Na koncu sem seveda ugotovil, da je moja boljša polovica imela prav na prvem mestu, kjer smo se ustavili in potem šli dalje. V zadnji dnevni svetlobi smo tekli proti kraju, kjer bi naj bil slap in vmes ugotovili, da smo celi čas narobe razumeli. Ni namreč šlo za slap, ampak za tople vrelce. Iz zemlje je tekla topla voda, ki je po zelo starih kamnitih kanalih tekla proti kraju, kjer so imeli toplice.

Bil je res enkraten zaključek enkratnega dneva, polnega doživetij.