Onkraj sanj, v kraljestvu Turkizne Boginje - Cho Oyu

Other language than Slovene? Please choose:

“V vsakem od nas je ideja, ki ji služimo, za katero gorimo in se borimo, ki nas neutrudljivo in nepretrgano vodi, je znotraj nas in zahteva privrženost in pogum, navdušenje in trdnost, ljubezen in sovraštvo, zmernost in previdnost.«
Giusto Gervasutti (1909-1946)

To zgodbo posvečam prijatelju Damjanu Karničniku, ki se po nesrečnem  padcu med delom, že mesece bori za svoje normalno življenje.

Nekdo je nekoč dejal:«Če so ti dane sanje, ti je dana tudi moč, da jih uresničiš.« Moje Himalajske sanje sem pričel sanjati leta 1999, ko sva z Mirkom prvič okusila bele himalajske gore.  Na svojem prvem himalajskem vrhu, 6.100 metrov visoko, pa sem pričel sanjati neke nove sanje. Čutil sem, da mi višina ustreza, da višje ko grem, bolje spoznavam samega sebe in premikam svoje navidezne meje. Obsedla me je nora ideja. Ponoči sem se sprehajal po vršni ploščadi visoke gore, podoživljal sem zadnje metre pred vrhom, bičal me je orkanski veter. Stopal sem po snežni vesini, veter je vrtinčil sneg okrog mene, zdelo se mi je, da sem eno z okolico. Naenkrat sem zagledal vrh, veter se je igral z molilnimi zastavicami, privezanimi na staro zapuščeno pohodno palico. Ko sem stopil na vrh, sem ponavadi že vedel, da spet sanjam, a sem vseeno občutil srečo. Gora me je vabila, vedel sem, da bom nekoč, ko pride pravi čas, poskusil uresničiti te sanje. In gori je bilo ime Cho Oyu  ali Turkizna boginja, kot  imenujejo domačini v Tibetu šesto najvišjo goro na svetu.

In potem je prišlo leto 2006 in priložnost, da z Damjanom Karničnikom in Boštjanom Koletnikom v resnici živim svoje sanje. Ko sedaj leta kasneje pomislim, je bil še ravno pravo čas, da uresničim te sanje. Z leti postaja vedno težje pogledati otrokom v oči in odgovoriti na vprašanje:«Kam greš ata?« Sprva sem pomislil, da je še prehitro zame, ker imava doma z Martino leto in pol staro Emo. Vendar mi ideja ni pustila spati. Vedno bolj se mi je zdelo, da je stvar izvedljiva, če bom le sam verjel v to.

V naslednjih mesecih se je izoblikovala skupina, ki se bo poskusila na gori. Tako smo se 8.septembra 2006 znašli na letališču Brnik Boštjan Koletnik, Damjan Karničnik-Pohorc in jaz. Konec septembra bi se nam naj po planu priključil izpod Shishapangme še kdo iz odprave v organizaciji Matjaža Pečovnika, ki je krovno organiziral obe odpravi.

z desne: Damjan Karničnik (Pohorc), Boštjan Koletnik in Dušan Rauter (Olson)

Vsakič, ko pridem v Katmandu, glavno mesto kraljevine Nepal, se ga razveselim. Tokrat sem tukaj že četrtič. Sprehajam se po ulicah mesta in globoko vdihujem vonjave raznih kadil, ki se širijo po mestu. To me navdaja s popolnim občutkom miru in brezčasnosti. Jesenska sezona trekingov se še ni prav pričela in to se pozna na ulicah mesta, kjer še ni za jesen običajnega vrveža. Sedaj se lahko še mirno sprehajam in le redki so vsiljivi prodajalci, ki ti ponujajo razne drobnarije.

Pred odhodom v Tibet imamo le dva dni časa in te dni v glavnem kupujemo manjkajočo opremo za na goro. To so predvsem puhasta oblačila in hrana. Če poznaš resnične cene, se da to tukaj nabaviti po zelo ugodnih cenah.  Govorica nepalskih trgovcev mi je že prav domača.  Klasični stavki so: “To je tvoj srečen dan.”, ” Povej tvojo najboljšo ceno.”, “Ni mogoče, ta cena mi ne pokrije niti proizvodnih stroškov.”,  ”Od kod prihajaš? (da mi ponujaš tako malo denarja ...)”

V Katmanduju smo si kupili (težka) puhasta oblačila in rokavice ter jih poskusili kar v hotelu

Pred odhodom v Tibet nas je agencija Monte Rosa, s katero sodelujemo, povabila na večerjo v tradicionalno nepalsko restavracijo. Hrana in ples sta nas navdušila.

Boštjan in Damjan pri večerji

11. septembra ob petih zjutraj odpotujemo proti Tibetu. Prične se bolj resen del naše poti. Z avtobusom se peljemo do nepalsko-kitajske meje v kraju Kodari.

Med potjo imamo manjšo nevšečnost, ko nas ustavi dečko, ki pobira donacijo za Maoistične upornike, ki so se že par let spopadali z vlado. Od vsakega hoče 500 nepalskih rupij. Poljaka Pawel in njegov oče, ki sta tudi z nami, zahtevata, da to plača agencija in naj se vrnemo v Katmandu, da se dogovorimo. Kakih 5 minut se gremo igrico "kdo bo koga". Ker sem na dopustu, se nočem razburjati in se iti principov, za eno pico v Mariboru, še naslednjih nekaj ur. Tako smo mi trije donirali 3 pice upornikom, potem pa smo šli dalje.

Kodari, zadnji kraj na Nepalski strani meje, je skupek lesenih, slabo vzdrževanih hiš in blatne ceste med njimi. Tukaj moramo našo opremo in prtljago raztovoriti s tovornjaka, ki jo je pripeljal do sem. Na hrbtih nosačev potem to roma preko "Mostu prijateljstva" na Kitajsko (Tibetansko) stran mostu. Pod mostom teče mejna reka Bhote Kosi. Višje v Tibetu dobi reka tibetansko ime Pu Chu.

Kodari iz Tibeta in mejna reka

Pretovarjanje opreme na hrbte nosačev

"Most prijateljstva" med Kitajsko in Nepalom ima sicer lepo ime, so ga pa Kitajci zgradili ne toliko v čast prijateljstvu, kot za namen, da lahko v primeru vojne z Indijo, hitro pridejo čez mejo Indijcem za hrbet. Slučajno je dovolj širok in ima dovolj nosilnosti, da lahko čezenj brez težav zapeljejo tudi tanki. Na meji nam vojak-uradnik vsakemu izmeri temperaturo, da ne bi prišli na Kitajsko s kako boleznijo, opreme pa ne pregledajo, ker je carinska kontrola dalje po cesti proti kraju Zangmu.

Čez most moramo peš

Takoj za mejo že reklama za neustrašno Kitajsko ljudsko armado

V Tibetu presedemo v Toyotina terenska vozila. Na carini mine postopek brez zapletov, saj je agencija verjetno podkupila vse potrebne ljudi. Prespimo v kraju Zangmu 2.300 m visoko, ki je prvi kraj na Kitajski strani meje. 

Mi in naše Toyote v kraju Zangmu

Gneče na bencinskem servisu tukaj res ni .)

Končno sem v Tibetu, ki sem ga tako dolgo želel videti. Sanje se mi uresničujejo. Samo tukaj smo še vedno v pokrajini, ki je podobna tisti na Nepalski strani meje. In še vedno smo v deževnem obdobju, ker pomeni tudi veliko vlage in vode, ki z vseh strani v obliki slapov pada s hribov.

12. septembra nadaljujemo pot proti kraju Nylam, ki leži 3.750 m visoko. Po dobrih 10 kilometrih vožnje se pokrajina drastično spremeni. Iz nepalskega sredogorja, polnega zelenja in rastja, na južni strani Himalaje, skozi sotesko dospemo v prostrana peščena prostranstva, kjer prevladuje peščeno rjava barva, rastje pa postaja vedno redkejše. S terenskimi vozili potrebujemo le 2 uri, da se dvignemo tako visoko. Prvič odkar smo zapustili Slovenijo, zagledamo sonce. Razpoloženje takoj preide za stopnjo ali dve višje.

Nylam

Popoldan odidemo na aklimatizacijo na hrib nad mestom. Po lepem grebenu, v spremljavi molilnih zastavic, pridemo na vrh, 4.350 m visoko. V enem dnevu smo se tako dvignili 2000 metrov. Razgled sega daleč v Tibet, za trenutek pa za nami iz megle pogleda stena visoke, v sneg odete gore, ki ji ne vidimo vrha.

Ponoči po naših glavah malo udarjajo kovači, do jutra pa je že vse v redu. Naslednji dan odidemo na aklimatizacijo proti vrhu, ki se nam že 2 dni skriva v megli. Tudi danes nas zagrne megla, iz katere neprestano prši. Greben, ki ga sledimo, bolj slutimo kot vidimo. Ko na koncu pridemo na zadnji vrh, naši višinomeri kažejo 4.700 m. Potem malo iščemo pot skozi meglo navzdol.

V megli na vrhu, 4.700 m visoko

14. septembra takoj po zajtrku sedemo v naša dva terenska vozila in se odpeljemo v notranjost Tibeta proti mestu Tingri, ki leži 4.340 metrov visoko in je bil v zgodovini pomembno naselje na križišču karavanskih poti. V bližini Nylama je  votlina, v kateri je del svojega življenja v 11. stoletju preživel legendarni modrec, pesnik in jogi Milarepa. Votlina predstavlja posvečen kraj tibetanske zgodovine.

 

Naslednjič se ustavimo na 5.060 m visokem prelazu, s katerega se lepo vidi Shishapangma. Ta dan je zakrita v oblakih, tako da z razgledom ni nič. Na prelaz ravno prikolesari južnokorejski kolesar, njegova ekipa pa ga že čaka s kamero in posname prihod. Na vrhu iz kupa kamenja za srečo napravim tako-imenovani "čorten" in si na tihem zaželim svojo željo.

Pogled na Shishapangmo

Kolesar na vrhu 5.060 m visokega prelaza v Tibetu

Pred nami se odpre Tibetanska planota. Prekrasni razgledi. Ena najlepših dežel, kar sem jih videl. Med rjavimi peščenimi hribi se raztezajo zelene doline. Povsod po dolinah so posejane majhne vasice z značilno Tibetansko arhitekturo. Okrog vasic se raztezajo obdelana polja. In vsake toliko časa nepogrešljiva vojašnica ljubljene Kitajske ljudske armade.

Malo pred ciljem se nam prvič odpre razgled na naš cilj in vozila se ustavijo na travniku ob cesti. Pred nami je eden najveličastnejših razgledov, kar sem jih videl. Ozka dolina se razširi v v prostrano kotlino. Na jugovzhodnem obzorju kotlino zapira neverjeten sivo beli zid najvišjih gora na svetu. Desno, nam najbližje, veličastna bela gmota Cho Oyu-a zapolni tretjino obzorja. Levo od njega se iz ravnine dviga Mount Everest s svojo severno steno in ob njem stoji le malo nižji Lotse. Še bolj levo pa lahko vidimo eno najlepših himalajskih gora, Makalu, s svojo trikotno piramido. Ne vem, če je še kateri kraj na Zemlji, kjer lahko hkrati občudujemo kar štiri osem-tisočake hkrati.

Cho Oyu

Severna stran Mount Everesta

Naš cilj s severne strani

Po kakšnih 3 urah vožnje prispemo v Tingri, tipično mestece ob "avtocesti", ki pelje v Laso, nekoč glavno mesto Tibeta. Zadnji kilometri ceste so celo asfaltirani. Na vhodu v mesto zbodejo v oči rdeče zastave, ki plapolajo v vetru povsod po hišah ob cesti.

 

Nastanimo se v edinem prenočišču v mestecu, katerega sobice spominjajo na zaporniške celice ali vojašnico. Gora nas je malo opozorila, da z njo ni šale. V našem hotelu smo srečali izkušena slovenska alpinista Urbana Goloba in Miho Habjana, člana odprave na Cho Oyu, ki je sem prispela kakšen teden pred nami. Zelo bolna sta se morala vrniti iz baze, oba z edemom. Eden s pljučnim, drugi z možganskim. Iz pogovora z njima nam je postalo jasno, kako draga je lahko takšna predčasna vrnitev.

15. septembra se za aklimatizacijo povzpnemo na hrib nad mestom, visok 4.650 m. Z njega fotografiramo Mount Everest in Cho Oyu. Imamo prekrasen sončen dan, brez oblačka.

Tibetanski modrec Padmasambhava je v osmem stoletju našega štetja izrekel prerokbo, ki se je za Tibetance žal v 20. stoletju uresničila. Zapisal je:"Ko bodo konji drveli na kolesih in ko bodo železni ptiči leteli po zraku, bo tibetansko ljudstvo kot mravlje raztepeno po svetu, dharma (usoda) pa bo prišla iz dežele rdečega moža." Kitajci so v 50. letih prejšnjega stoletja prišli in "osvobodili" tibetanski narod "fevdalnega jarma". Tako vsaj sami trdijo. Predvsem med katastrofalno kulturno revolucijo so porušili večino samostanov, menihe pa pobili ali pregnali. Več kot poloviva Tibetancev živi danes v begunstvu po svetu, največ v Nepalu in Indiji. Tibet je bil vedno zibelka budizma in tega Kitajci kljub vsemu terorju niso uspeli zatreti.

Okrog nas se razprostira tisti pravi Tibet. Najvišja planota na svetu. Povsod okrog nas skale, pesek, borna trava, beli velikani in frfotajoče pisane molilne zastavice.

16. septembra  smo pol dneva morali čakati na naša terenska vozila, saj je eno od njiju včeraj odpeljalo bolna Urbana in Miho do kitajsko-nepalske meje. Opoldan vozila končno prispejo in odpeljemo se 40 km po razmeroma dobri cesti, glede na nadmorsko višino. Po 45 minutah smo v avtomobilskem baznem taboru, 5.000 m visoko. Tabor, ki ga je pripravila naša agencija, leži na slikovitem travniku. V ozadju kraljuje Cho Oyu, kadar se prikaže izza oblakov. Takoj se moramo pošteno obleči, ker močno piha.

Po kosilu na prostem še malo počakamo, nato pa se vsi trije odpravimo na aklimatizacijski vzpon na bližnji hrib nad bazo. Povzpnemo se 5.300 m visoko in opazujemo našo goro, ki je sedaj popolnoma brez oblačka.

Večerjamo kar na tleh v kuhinjskem šotoru. Večerja je prav tako kot kosilo, zelo okusna. Potem nam večer popestri še Ram, naš "Base Camp Manager". On je tudi glasbenik in skladatelj. S sabo nosi kitaro in prav veselo je, ko zaigra na njo. Na koncu pravi, da bi rad eno svojo pesem zapel v slovenščini. Že enkrat jo je prevedel v filipinščino. Za prvi dan pričneva s prvim stavkom refrena. Smejem se, ko Ram poskuša zapeti:”Rad bi, da te še kdaj vidim…”. Na koncu mu že prav dobro uspeva. 

Ram ob igranju kitare

Naslednje jutro se Boštjan ne počuti dobro. Z Damjanom se odpraviva na daljši aklimatizacijski vzpon. Ker se na začetku zgrešiva, se povzpneva vsak po svoji poti na hrib, s katerega se odlično vidi naša smer vzpona. Na žalost se gora po popolnoma jasnem jutru ogrne v meglo. Na višini 5.500 m se usedem za 1 uro.

Razočaram Pawla, ko v trenutku izstrelim, da to da bi se jutri peljala s terenskim vozilom v "Middle Camp" ne pride v poštev. Z Damjanom bi se rada s hojo bolje aklimatizirala. V tistem trenutku se nama to zdi pametna odločitev.

Jutro v taboru po sneženju

16. septembra prične Boštjan jemati antibiotike. Kakšna 2 dni bo ostal v avtomobilskem baznem taboru, da se malo pozdravi, potem pa pride za nama. Ko pridejo gonjači z jaki, smo priča pogajanju med Ramom in vodjo gonjačev. Vse zgleda, kot da se bo zdaj, zdaj vnel pretep. Prej mirni Ram poriva gonjača, mu grozi s kamnom. Ta odgovarja, naj ga kar vrže. Potem eden drugemu grozita s kitajskim zveznim oficirjem. Na trenutke se mi zdi, da gre enemu in drugemu na smeh. Na koncu predstave sta seveda zadovoljna oba. Z Damjanom kreneva na pot, Poljaka in Ram pa po novih pogajanjih sedejo v terensko vozilo.

Kaj sem včeraj dejal o uživanju v hoji  med gorami. Z Damjanom prečkava gorsko puščavo. Sonce nabija v glavo, ko hodiva po pesku. Na koncu kar pogosto počivava, naslonjena na palice in dihava, dihava. Po treh urah sva na cilju, 5.300 m visoko. Seveda vseeno mazohistično uživava, da ne bo pomote  Ram pravi, da sva bila zelo hitra.

Middle camp

Popoldan in večer preživimo v velikem Tibetanskem šotoru, kjer so ob stenah postavljene postelje. Zvečer z Ramom prevedeva celo njegovo pesem v slovenščino. Prav dobro mu gre. Napisal si jo je fonetično, v nepalščini, potem ko mu moj klinopis ni šel najbolje. Pravi, da bi rad s pesmijo presenetil slovensko odpravo pod vodstvom Danija Tiča, ki je z 10 dnevno prednostjo že v bazi.

19. septembra po zgodnjem zajtrku krenemo na pot. Sam pred odhodom še skočim na veliko potrebo, kar se mi bo kasneje maščevalo. Ko krenem sta Ram in Damjan že krepko pred mano, za njima pa Poljaka. Slednja kmalu dohitim in en čas hodim z njima, potem pa grem sam naprej. Prečkamo velikansko moreno in se na njenem robu dvignemo nad njo. Potem se pot nadaljuje po naslednji moreni. In ravno tukaj sredi samega kamenja se znajdem popolnoma sam, čeprav bo kasneje ta dan po tej poti šla množica ljudi in jakov. In zgrešim pravo pot, ker bi moral še prečiti to moreno, jaz pa se po njej poženem navzgor. Na njenem koncu slutim plato, kjer bi naj bil "Advance base camp" (ABC). Po uri in pol težavnega vzpenjanja po velikih kamnih, sem na višini 5.700 m končno prepričan, da nisem na pravem mestu. Pa spet nazaj dol. Ta dan sem se namesto potrebnih 300 višinskih metrov povzpel za 650 m.

Ko spet pridem na pravo pot, zagledam naše jake. Kuhar, ki hodi z njimi mi pove, da je malo pred mano Boštjan. Le ta se je danes pripeljal iz kitajskega baznega tabora, potem pa nadaljeval pot peš. Začuden sem, da je tako hitro prišel za nami. Kmalu ga dohitim in pove mi, da mu je bilo strašansko dolgčas. Upam, da se bo na višini ABC uspel pozdraviti. Ker sem danes napravil že zelo dolgo pot, sem vedno bolj utrujen. Po 5 urah izčrpan prispem v ABC, za en čas naš nov "dom". Po jasnem dopoldnevu popoldan prične snežiti in sneži vso noč. Najbolj pogosto vreme tukaj.

Dobro smo prespali noč, večjih težav z višino nimamo. Ob petih zjutraj se zbudim in odprem šotor. Ne morem verjeti. Prizor, ki ga vidim, je tako podoben prizoru, ki sem ga velikokrat videl v svojih sanjah. Sanje se uresničujejo. Letos sem v knjigi Pionirji alpinizma prebral misel, zaradi katere mi to jutro stopijo solze v oči: ”Če so ti dane sanje, ti je dana tudi moč, da jih uresničiš.” Še en prizor se mi je pojavljal v sanjah. Samo za tega bo pa treba še marsikaj narediti.

Odprave v taboru imajo nekje 10 dni prednosti pred nami. Sedaj se vračajo z gore, večina jih je odnesla opremo v tabor 1 ali 2. Sedaj čakajo pravi trenutek za naskok na vrh. Na gori je ogromno nepredelanega snega in skupine, ki so prišle najdlje taktizirajo, kdo bo tisti, ki bo prvi zagrizel v globok sneg nad taborom 3, 7.500 m visoko. Poleg naših sonarodnjakov Danija Tiča, Milana Romiha, Dušana, Ceneta, Janeza in njihovega zdravnika Američana Alfreda, so v taboru Monte Rose še Danci, Romuni, naša 2 Poljaka in 2 mlada Baska, ki nočeta slišati, da sta Španca. Včeraj zvečer sta nam razložila, zakaj Baskija nikoli ni bila in ne bo Španija. Nekam znano mi je zvenelo.

Milan Romih in Cene Berčič

Tičeva odprava je v mednarodnem taboru agencije Monte Rosa že prava legenda. Ko so opravljali posvetitev tabora, so se ga namreč že od jutra pošteno napili, nato pa naslednji dan prvi prišli do tabora 1 in kasneje tabora 2. Sedaj čakajo pravi trenutek za naskok na vrh.

Ko se utrujeni plezalci vračajo z gore, se prizori kot iz filma kar vrstijo. Na primer ta, ki se je zgodil včeraj zvečer. Ravno smo bili na večerji, ko je v jedilnico planil utrujeni človek. Danci so ga takoj prepoznali kot enega izmed Romunov in ga veselo pozdravili. On pa je kar ponavljal:”Ne grem več na to goro. Ne grem več. Imam edem. Še preveč ga imam. Ga kdo kaj rabi, mu ga dam?»

Potem smo ga posedli in je razlagal: »Bilo je smešno. Povsod sem videl vijolične slone. Pa avtobuse, vlak, pa znanega pevca, ki je tekel za rekreacijo. Z ledenika sem se pripeljal z vlakom. Nekdo je rekel postaja Base Camp in tako sem sedaj tukaj.”

«Si videl kje Nicka?», vpraša eden od Dancev.
« Katerega Nicka, saj ti pravim, da sem se pripeljal z avtobusom in vlakom. Me ti sploh poslušaš?»

Ko so mu kasneje pomagali v bolnišničnem šotoru so opazili, da ima vklopljen satelitski telefon. Na vprašanje, koga je klical, je povedal, da je klical ženo. Pogovor je opisal tako :
On : "Zdravo ljubica, kako si?"
Ona :" Zakaj pa tako čudno dihaš?"
On : "Nič hudega, sestopam v bazo. Pa edem imam."
Ona: "Prekleti idiot! Če se ti kaj zgodi pridem tja in raznesem prekleto goro v Tibet. "

Jutranji oblaki nad Cho Oyom ne napovedujejo nič dobrega. Tudi vremenska napoved, ki nam je prišla na uho, je neobetavna. Vsaj kakšnih pet dni naj bi snežilo. Opoldne se nebo nad nami zapre in prične snežiti. Z Damjanom do takrat že pripraviva 2 tovora za naša nosača, ki nama bosta jutri pomagala spravit opremo do tabora 1.

Popoldan preležimo v šotorih. Čakam, da si sposodim satelitski telefon in poklicem Martino. Ne vem ali je kriva samo hrana, ali čas za razmišljanje o domačih, postane mi slabo. Zvečer končno dobim zvezo. Iz zasneženega šotora se v pogovoru z Martino za trenutek prestavim  na drugi konec sveta.
Ponoči zaradi slabosti ne uspem zaspati niti za minuto. Vendar se odločim za zdravljenje z «šok terapijo» in ne pomislim, da zjutraj ne bi šel no goro.

Prvič do tabora 1 

22. septembra že drugi dan sneži. Zjutraj se po zajtrku z Damjanom in dvema domačinoma, tibetanskima nosačema, odpravimo na pot proti taboru 1. Prve 3 ure nas pot vodi po ledeniški moreni, kjer ne pridobimo skoraj nič višine. In to kljub temu, da nenehno hodiš gor in dol z enega ledeniškega grebena v dolinico, pa na drugi strani spet gor, pa spet dol.

Po ledeniški moreni

Dodobra izčrpan prideš pod tako imenovano «ubijalsko strmino». Zelo strmo pobočje, kjer se moraš v enem zamahu dvigniti iz višine 5.800 m do višine 6.400 m. Že od zjutraj mi je rahlo slabo in moja šok terapija daje rezultate. Želodec mi hoče pobegniti iz telesa. 3 ure mi vzame to mučenje. Za zadnjih 100 metrov sem verjetno porabil vsaj 1 uro. Napravim 4 do 5 korakov, zamižim in počakam eksplozijo v želodcu, potem pa spet 4 do 5 korakov. Ko se na koncu privlečem na vrh grebena in v kotanji pod sabo zagledam tabor 1 na višini 6.400 m, kar težko verjamem, da mi je uspelo.

Tabor 1

Tu me že čaka Damjan, jezen, ker mora sam kopati ravnino za šotor. Pa v noge ga zebe, pa transportna vreča “je za v en k….”, pa šotor je za znoret. Ja, dobro sva zdelana, takrat gre prej mirnemu človeku marsikaj na živce. Pogledam na uro. Od ABC do tukaj sem porabil 5 ur in 45 minut. Ni slabo, saj so mi v taboru rekli, da prvič potrebuješ nekje 7 ur. Damjan, človek-stroj, je porabil še kakšno uro manj. 

Še eno uro porabiva, da izkopljeva dovolj velik prostor za šotor in ga postaviva. Sicer sva se potem, ko postaviva šotor, nameravala vrniti. Ko pa sem enkrat bil v zavetju šotora, zunaj pa se je sneženje okrepilo, sem si v trenutku premislil. Tudi nisem hotel iskati poti po ledeniku v temi. Damjan se loti kuhanja juhe in čaja, jaz pa vzamem 2 tableti za želodec, ki mi ju je dal en Američan malo prej. Preden zaspiva, oblečeva puhovke in enotno ugotoviva, da smo nastradali. Danes sva spoznala razliko med sedem tisočakom in osem tisočakom. Na višini, kjer se na sedem tisočak odpravljaš v naskok na vrh s praznim nahrbtnikom, se tukaj opotekaš otovorjen kot mula, z vso potrebno opremo za tabore. In razdalje so ubijalske. Tableti delujeta, zaspim kot ubit, ob pol dveh ponoči pa režem domačo suho klobaso in nama pripravim malico.

Sestop v bazo

Zjutraj že tretji dan sneži. Tabor 1 je prekrit z novim snegom. Skuham nama juho, v katero narežem pršut, potem pa se odpraviva nazaj v ABC. Pobočje pod taborom 1 je prekrito z ledom in snegom. Drsi. Včeraj sem se smejal 100 metrom fiksne vrvi, ki je pripeta v strmo pobočje. Danes se vrvi hvaležno oklepava, da se ne odpeljeva v dolino. Ko hodim spet po ledeniški moreni, začnem razumeti, zakaj lahko imajo ljudje tu halucinacije. Beseda sestop tukaj izgubi pomen. Namesto, da bi hodil navzdol, se moraš nenehno vzpenjati na nove in nove grebene. Ko sem v bazi pogledal na uro, nisem mogel verjeti, da je preteklo samo 2 uri in pol. Imel sem občutek, da hodim že celo večnost. V bazi se kmalu dobro počutim, vendar pa po grlu še do večerje ne spravim nič drugega kot juho in kakšen grižljaj na silo. Tisti, ki me poznajo, koliko sem sposoben pojesti, bi me morali videti zadnje dni.

Pada, pada beli sneg

24. septembra že četrti dan sneži. V bazi je že polno snega, koliko ga je na gori rajši ne pomislimo. Boštjan še vedno ni zdrav. Tiste odprave, ki so prišle v prvi rundi in še nimajo postavljenega tabora 2, postajajo živčne. Odhod se približuje, na goro pa morajo še vsaj dvakrat. Jaz ležim v šotoru, po katerem sneži in pišem dnevnik za par dni nazaj. Poskusil sem priti do računalnika z internetom. Enega imajo Danci, ki so baje tudi pokvarili skupen računalnik. Lastnik ga ne dovoli uporabljati drugim kot Dancem. Ker v sneženju tako nimam kaj za počet, se odpravim na dolg pohod z gaženjem po baznem taboru s ciljem iskanja računalnika, ki bi ga lahko uporabil. Na koncu ga najdem in ob plačilu pošljem v svet poročilo o dogodkih na odpravi do sedaj.

Neprekinjen teden sneženja

Sneženje končno preneha

26. septembra, po petih dneh, končno neha snežiti in prikaže se sonce. Odprave opazujejo goro. Ker domnevamo, da je na gori veliko novega snega, se vsi bojimo snežnih plazov. Velike komercialne odprave se odpravljajo domov. Medtem, ko pesimisti odhajajo domov, se optimisti odpravljamo na goro.

Z Damjanom odideva spet proti taboru 1, tokrat še z težjim nahrbtnikom, kot prvič.  Vrneva se, ko postaviva tabor 2 na 7.100 m in prespiva v njem. Na gori nas preseneti, da novega snega sploh ni toliko, kot v bazi. Na srečo je veter med sneženjem opravil svoje in sproti odpihoval novi sneg.

Pred odhodom na goro

Spet na taboru 1

Po prespani noči v taboru 1, se polno obložena odpraviva v nama neznana pobočja, proti taboru 2. Do tja morava preplezati dva področja s strmimi  seraki, ki so zavrnili prvo odpravo na goro, v kateri je leto pred pristopom na vrh Mount Everesta bil tudi Edmund Hilary.

Pobočje nad taborom 1

Prva pregrada serakov

V pobočju pod serakom

Pred drugo pregrado serakov, preko katerih se je treba povzpeti

Malo pod taborom 2, po prehodu serakov

Tabor 2, 7.050 m visoko

Potem, ko sva s spanjem na 7.050 metrih oba postavila svoja višinska rekorda, se odpraviva v dolino. Najina aklimatizacija je končana.

Dogajanje v bazi, ko sva midva na gori

Naši fantje, iz vzporedne odprave na Sisha Pangmi, so končali z odpravo. Obilica novega snega jim je onemogočila napredovanje. Medtem, ko so se ostali vrnili v Katmandu, se je Aleš Koželj odpravil na pot proti našemu baznemu taboru, da se nam pridruži. Z avtobusom se je pripeljal v avtomobilski bazni tabor, od tam pa nadaljeval pot peš.

Aleš na poti v bazni tabor

V bazi pa se je med tem dogajala tragedija. Skupina alpinistov, med katerimi je bil tudi Slovenec Pavle Kozjek, se je pripravljala na vzpon prav v trenutku, ko so začeli kitajski vojaki v bližini našega tabora streljati po tibetanskih beguncih, ki so bežali čez prelaz  Nangpa La, na nadmorski višini 5700 metrov. Čez ta prelaz so pred stoletji Šerpe iz Tibeta poselile dolino Solo Kumbu na Nepalski strani Himalaje.  Snemalec romunske televizije Sergiu Matei je streljanje posnel. Kasneje je pretresen izjavil, da so vojaki streljali, kakor da bi imeli pred seboj »podgane, pse ali zajce, kakor da jih nihče ne vidi«. Sergiu je enega od Tibetancev našel v pomožnem šotoru, dal mu je hrano in odejo in mu tako pomagal, da je lahko pozneje prečkal prelaz in poiskal zatočišče v Nepalu.

»Zaslišali smo streljanje, skočili iz šotorov in v daljavi videli ljudi, kako tečejo po snegu.« Alpinisti najprej niso vedeli, kaj se dogaja, a kmalu je postalo jasno; kitajski vojaki graničarji so po megafonu pozivali skupino Tibetancev, ki so hoteli čez Nangpa La prebegniti v Nepal. In streljali. Razkropljena skupina Tibetancev, med njimi večina najstnikov, je pod streli obstala v snegu in dvignila roke k predaji, le ena senca se je zvila v bolečini, še kakšnih 30 metrov kot pijana stopala po snegu in padla.  Šestnajstletna budistična nuna Kelsang Namtso, ki je želela videti dalajlamo v Indiji, je obležala mrtva sredi veličastnega gorskega prehoda Nangpa La, ki je najvišja trgovska pot na svetu in ga trgovci himalajskih ljudstev uporabljajo že tisočletja. Vojaki so nekemu pastirju ponudili sto juanov, da bi truplo odstranil, a ker tega ni hotel storiti, je ležalo v snegu osem ur, na koncu pa so ga vojaki zavili v odejo in odnesli s seboj.

Kitajske oblasti so kasneje priznale, da so vojaki na meji z Nepalom streljali na tibetanske begunce, a trdijo, da je bilo to v samoobrambi. Vsega tega verjetno ne bi nikoli izvedeli, če se to ne bi bilo zgodilo pred očmi skupine tujih alpinistov, med katerimi je bil tudi Slovenec Pavle Kozjek, ki je bil tudi prvi, ki je v javnost poslal fotografije krvavega lova na Tibetance.

Sedlo Nangpa La na meji z Nepalom

Zdaj gre zares

4. oktobra z Damjanom dobiva vremensko napoved, ki pravi, da bo vreme ugodno do 7.oktobra, potem se bo spremenilo. Za danes je še napovedan orkanski veter. Ne smeva več kaj čakati. Odpraviva se proti taboru 1. Prvič imava lažje nahrbtnike in tokrat gre veliko lažje.

Pred odločilnim naskokom si je potrebno oprati nogavice :)

Postanek ob oltarju pred odhodom proti vrhu

Na taboru 1 naju zajame tako imenovani "jet stream", orkanski veter, ki piha tudi preko 200 km/h. Celo noč tudi s telesi drživa šotor, da naju ne odnese v dolino. Damjan uspe tudi v takem malo zaspati, jaz pa ne.

Obupan obraz ob poslušanju divjanja vetra na taboru 1

Naslednje jutro se veter umiri. Morda pa najina vremenska napoved celo drži. Ker nimava uporabnega šotora na taboru 2, bova pri naskoku na vrh tokrat nosila tokrat vse s sabo. Skoraj bi lahko rekli "alpski slog". V taboru 1 je tudi Pawel, ki se je šele vrnil z dvojke. Povem mu načrt. Lahko gre danes z nama, potem bomo nesli gor kar 2 šotora, manjšega za tabor 2 in večjega za tabor 3 in si bomo tovor razdelili. Ali pa greva z Damjanom sama in vzameva manjši šotor za 2 osebi, ki ga bova tudi nesla s seboj iz dvojke na trojko. Pawel pravi, da je utrujen, da bi šel dan kasneje.  Na koncu pa ugotovi, da če hoče na vrh, je to njegova edina možnost.

Pred odhodom iz tabora 1

Proti prvi barieri serakov

Otovorjeni kot mule se odpravimo proti taboru 2. Težko gre s takimi tovori, pa še za vrh nam mora ostati kaj energije. Po kakih 6 urah dosežem tabor 2, ravno ko se znoči in postane mrzlo kot hudič. Malo pred taborom 2 me dohiti Aleš Koželj, ki je prišel s lažjim nahrbtnikom danes iz baze kar na tabor 2. Pravi, da je napovedano mrzlo vreme in bi rad poskusil na vrh čim lažji kar v dveh etapah. Postavimo šotor za 2 osebi in se vsi trije zrinemo noter. Pawel, ki  pride kakšno uro ali dve za nami, se pritožuje, da ne čuti prstov. Prespi v Grenlandčevem šotoru. 

Ponovno na taboru 2, 7.050 m visoko

Pawel v majhnem šotoru na taboru 2

Gneča v šotoru, v kateri poskušamo malo zaspati

Vzpon do tabora 3

6. oktobra okrog 6.30 zjutraj se Aleš odpravi proti vrhu v mrzlo jutro iz tabora 2. 

Aleš na vrhu

Mi trije počakamo do 11.30 preden se odpravimo proti taboru 3, ker želimo čim manj časa prebiti v "zoni smrti" nad 7.500 metri. Še sanja se nam ne, koliko časa bomo tam. Z vso opremo za tabor 3, tudi težkim šotorom za 3 osebe, sopihamo po neskončnem pobočju navzgor. Popoldan že visoko srečamo Aleša. Bravo! Vrača se z vrha. Pravi, da je pihalo kot hudič in da se je moral zelo potruditi, da ni obrnil. Tudi oblečen ni preveč debelo, da je bil lažji.

Odhod iz tabora 2 proti taboru 3

Pogled nazaj na tabor 2

S polnimi nahrbtniki trpimo na pobočju proti taboru 3

Na višini 7.500 m sem naložen kot tovorna žival

Z zadnjimi močmi dosežemo tabor 3, na višini nekje 7.500 m. Nositi težek tovor na taki višini je peklensko. Postavimo šotor, potem se spravim kuhat. Ker imam s sabo samo debele rokavice, jih moram pri kuhi snemati. Ponoči se mi koža kar nekajkrat prilepi na kovino. Enkrat, ko menjam bombo in priteče iz nje tekoči plin, pustim na bombici precej kože. Ponoči piha močan veter in nič ne kaže, da bi bil 7. oktober lep dan.

Počitek preden se lotimo postavljanja šotora

Naš šotor na taboru 3

Na šotor potrka Italijan Roberto. Pravi, da je brez vsega in da bo zmrznil, če ga ne vzamemo v šotor. Nas šotor, premajhen za tri, sprejme tako še četrtega. To seveda pomeni nič spanja, na trenutke se mi zdi, da mi bodo polomili rebra.

Čakanje

Zjutraj je veter še vedno orkanski. Vseeno ob 9. uri zapustimo šotor in poskusimo. Že po 50 metrih ugotovimo, da je v takem nevarnost omrzlin prevelika. Pawel ne čuti več nog, tudi moj obraz je trd kot kamen. Vrnemo se v šotor. Dopoldan pojemo zadnjo juho, hrane nimamo več. Tudi čaja v kaosu ne najdemo več, tako da preidemo na prekuhan sneg brez okusa.

Čakanje v šotoru na 7.500 m

Medtem se prijatelji v bazi zaskrbljeno ozirajo proti gori in čakajo na kakršnikoli novice od nas. 

Vrh

8. oktober. Sam sem želel, da bi iz tabora odšli čim bolj zgodaj, vendar tega mnenja ne delimo vsi v šotoru. Nihče se ne more premaknit, če se ne bomo vsi hkrati. Pozen začetek topljenja snega povzroči, da se spravimo iz šotora namesto ob 6.00, kot sem želel, šele ob 8.15. Veter je zmeren. Gora nam je dala priložnost. Popolnoma sem miren in verjamem, da je to naš dan. Zaradi pomanjkanja prostora, se moramo pripravit za odhod eden po eden.

Priprave za odhod

Z Damjanom hodiva v enakomernem tempu. Prva resna prepreka je skalna stopnja, kmalu nad taborom 3. Na trenutke diham kot parna lokomotiva, srce mi hoče skočit iz telesa. Čez kako uro smo preko. Roberta in Pawla pustiva za seboj.

Skalna stopnja na 7.800 m

Kisika v zraku je le še 1/3 od vrednosti v dolini

Strmina je večja, kot sva si predstavljala. Vsakič, ko prideva na vrh grebena, za katerega misliva, da je morda zadnji, se za njim pojavi nova strmina, nov greben. Naklon ne popušča in ni pravega prostora za počitek. Ure minevajo. Pošteno jedla nisva že 5 dni, od včeraj pa čisto nič. Damjan sanja o grižljaju čokolade, a na žalost nimava ničesar. Moči naju zapuščajo. Ko delam še samo 4 korake med dvema počitkoma me Damjan vpraša:"A bo šlo do vrha?". Zdramim se. Toliko sva pretrpela, da sva prišla do sem. Sedaj me ta gora že ne bo zafrkavala. To mi da novih moči. Spet delam po 8 korakov.

Zadnje pobočje. Strmo kot hudič. Ali je res zadnje? Na vrhu pobočja nov šok. Namesto vršnega platoja zagledava dolgo ravnino in na njenem koncu dva vrhova. Nekje na desni v daljavi je vrh. Veter se ojača. Zbrati je treba še zadnje moči, da se spet premakneš. Skoraj 8.200 m visoko sva. Vseeno je do vrha še kakih 30 minut. Pokrajina okrog naju je kot na Arktiki.

Solze mi stopijo v oči, ko zagledam v sneg zapičeno palico in kisikovo bombo ter molilne zastavice, ki označujejo vrh. Mount Everesta ne moreva dobro videti, ker je ves svet pod nama ovit v morje oblakov, ki so pred 1 uro zagrnili okolico pod nama. Brez besed se objameva. Narejeno je.

Orkanski veter. Očala mi zmrznejo, snamem jih. Snamem rokavice, da slikam Damjana z njegovim fotoaparatom. Napravim nekaj slik in zakričim od bolečine. Vseh 10 prstov je trdih kot kamen. Ne morem jih več pokrčiti. Tlačim jih v nahrbtnik.  Zagledava Pawla, ki se nama približuje. Počakava ga na vrhu.

Damjan na vrhu

Izpolnitev nekih sanj

Pawel

Pričnemo sestopati in takrat nas zajame tema. Začutim strah, enako ostali. Piha kot hudič, noge so strašansko utrujene. Ali bomo pomrznili? Sestop se sprevrže v beg navzdol, v življenje. Šele sedaj se zavem, kako daleč je še do šotora tabora 3. Damjan gre naprej, jaz pa ostanem zadaj s Pawlom, ki me roti, naj ga ne zapustim, ker ima slabo luč. Dolgo traja, da se prebijeva preko skalne stopnje. Na koncu le zagledam varno zavetje tabora 3 in se zavalim v šotor. Začuden noter spet zagledam Roberta. Ni mi jasno, zakaj ni sestopil do tabora 2, ko se je obrnil na poti proti vrhu. Brez pijače zaspim kot ubit in se ne ukvarjam s prostorsko stisko.

Sestop in torta

Naslednje jutro pospravimo tabor 3, si ga naložimo na hrbet in s težkim, utrujenim korakom sestopimo do tabora 2. Stopimo malo snega, potem se zgodba ponovi. Podret tabor 2 in si še tega naložit na hrbet. Pa še stvari Grenlandca Nicka, ki smo mu obljubili, da mu prinesemo stvari v dolino, moramo nekako stlačiti zraven. Na koncu se tri postave z nahrbtniki večjimi od oseb, spotikajo v dolino proti taboru 1. V šotoru tabora 1 si prvič po dveh in pol dnevih skuham juho.

10. oktobra me po zelo mrzli noči, ko sem spal v dveh spalkah, zjutraj komaj prebudi Pawel. Pripravim tovore za nosače, ki pridejo opoldan. Predam jim tovore in sestopim v bazo. Dokončano je. Vsi smo na varnem. Že jutri pridejo jaki, tako da ni časa za počitek.

Med potjo po ledeniku opazim, da so skoraj vse odprave že odšle domov. Tam kjer je bilo prej pravo majhno mesto, sedaj zgleda kot bojišče po spopadu. Med ostanki Tibetanci iščejo uporabne stvari.

Po vrnitvi z gore

Visokogorske odprave prestavljajo tudi zelo učinkovito metodo hujšanja. Pod Chu Oyu-em si tudi v bazi na višini najmanj 5.600 m. Tako visoko se telo ne regenerira in počasi porablja zalogo energije in potrebnih snovi, uskladiščenih v telesu, mišicah in kosteh. Izguba 5 do 10 kilogramov telesne teže na odpravi je normalna zadeva. Na žalost pa z izgubo mišične mase izgubljaš tudi moč in postajaš vedno bolj slaboten. Kar nekaj časa po odpravi potrebuje telo, da se povrne v prejšnje stanje.

Kot je na Himalajskih odpravah navada, nam je naš kuhar spekel pravo torto, kar je s tem, kar ima na voljo v taboru, svojevrsten podvig. Tudi Boštjan je dosegel lep osebni uspeh. Še vedno bolan se je prebil do tabora 2, kjer je prespal na višini 7.050 metrov.

Utrujeni jedci

Odhod proti civilizaciji

11. oktobra pridejo gonjači z jaki. Pakiramo opremo in se odpravljamo nazaj v civilizacijo. Po eni strani mi je žal, da zapuščam ta noro lepi del sveta, po drugi strani pa sem se naveličal mraza in spanja na tleh.

Jutranji pogled iz šotora na jaka pred njim

Skupinska slika pred odhodom

Odpravimo se proti avtomobilskemu baznemu taboru, kjer bi nas naj čakala terenska vozila. Med potjo srečamo Roberta. Njegovo nerazumljivo vztrajanje v taboru 3 je pustilo posledice. Pokaže nam črne prste z mehurji na rokah. Pove, da ima na nogah še večje mehurje. Mene bolijo prsti na rokah in oba palca na nogah, samo ko vidim njegove, nimam pravice več kaj reč. Tudi Boštjana bolijo prsti na nogah, pomrznili so mu na poti v tabor 1.

Ko pridemo v avtomobilsko bazo, me čakajo malo naporna pogajanja z kitajskim zveznim oficirjem. Najprej pravi, da prevoza za danes več ni in da bomo morali prespati še en dan ter počakati na prevoz. Po prvem popitem pivu po dolgem času dobim malo korajže za pogajanja in se odpravim na ponovno prepričevanje in mahanje z rokami. Na koncu mi uspe in naenkrat dobimo terensko vozilo, ki nas bo še danes pripeljalo do obmejnega mesta Zangmu, na meji z Nepalom.

V avtomobilski bazi

Šotor kitajskega zveznega oficirja

Srečna ekipa

Naš prevoz

Ko ob 11.uri zvečer umazani, kosmati in smrdljivi stopimo v lokal v mejnem mestu Zangmu, se večina prisotnih obrne proti nam in nas opazuje. Lahko si mislim, kaj razmišljajo, čeprav so vajeni utrujenih turistov in članov odprav. Ponoči sanjam, da spet spim v šotoru in pol minute po tem, ko se prebudim potrebujem, da ugotovim, da so le sanje.

Sladkarije, mjami :)

Na poti proti Katmanduju imamo zanimivo dogodivščino. Naš avtobus v temi v neki vasi zadene svinjo in odpelje naprej. Čez čas se za nami pripodijo vaščani na motorjih, ustavijo avtobus in zahtevajo odškodnino. Šofer in Ram se delata, da o kakšni nesreči ne vesta nič, vaščani pa z baterijami po avtobusu iščejo sledove nesreče. Na koncu se razočarani odpeljejo.

Vrnitev v Katmandu

Po vrnitvi v Katmandu se odpravimo na že skoraj obredno britje in striženje. Nepalski frizerji te po striženju še zmasirajo.

Na letališču v Katmanduju

Povratek na Brnik

Prvi uspešen vzpon mariborskih alpinistov na vrh višji kot 8000 metrov, je bil tudi medijsko zelo zanimiv. Damjanu so pripravili lep sprejem v Lovrencu na Pohorju, meni pa je mariborski župan Boris Sovič podelil pečat mesta Maribora.

Epilog

Imate sanje, ki se vam zdijo neuresničljive? Paulo Coelho je v svojem Alkimistu zapisal naslednje misli: 

...Mladenič ni vedel, kaj je to Osebna legenda. “To je vse, kar si že od nekdaj želiš uresničiti. V mladosti vsak od nas ve, kaj je njegova Osebna legenda. Ko smo mladi, se nam zdi vse preprosto, vse uresničljivo, ni nas strah sanjati in si želeti tisto, kar bi radi v svojem življenju uresničili. Kasneje pa nam neka skrivnostna sila hoče dokazati, da je Osebno legendo nemogoče uresničiti.” 

“Če dobro poznaš svoje srce, te nikdar ne bo izdalo. Če poznaš svoje sanje in želje, potem veš, kako ravnati z njimi. Nihče ne more ubežati svojemu srcu. Zato je bolje prisluhniti temu, kar ti pripoveduje. In če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.”
Živite svoje sanje!