Reportaža: Aconcagua, Kamniti stražar južne poloble

Other language than Slovene? Please choose:

Piše se leto 1897. Švicarski vodič Matthias Zurbriggen kot prvi človek stopi na vrh 6.962 metrov visoke Aconcague v Argentini, najvišje točke na južni polobli in najvišje gore zunaj Azije. Njegov klient je odnehal nižje. Začenja se nova era v osvajanju Andov. 105 let po tem podvigu se nas je odpravilo 6 Štajercev iskat podobne občutke in doživetja v ta oddaljeni konec sveta. Boris Strmšek, Mirko Renčelj in jaz, vsi člani Alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora ter trije pridruženi člani: Kazimir Perko, Stanko Fekonja in Ivan Župec. Gora je pred tem zavrnila že nekaj članov našega odseka.

Člani odprave: (čepijo z leve) Stanko Fekonja, Ivan Župec, Dušan Rauter,  (stojijo z leve)  Kazimir Perko, Mirko Renčelj, Boris Strmšek

Aconcagua je s svojimi 6.962 metri najvišja gora vseh Amerik, najvišja gora na južni polobli in najvišja gora zunaj Azije. Nahaja se v zahodnem delu Argentine, blizu meje s Čilom. Pogorje Aconcague predstavlja impresivno velikansko gmoto skalovja. Gorovje je lepo vidno iz Santiaga, glavnega mesta Čila, pa tudi z obale Pacifika, 100 milj daleč. Njegovi gorski grebeni so velikokrat spihani do skal, na južno in zahodno stran pa se spuščajo veliki ledeniki. Nekatere klasične smeri ne predstavljajo večjih tehničnih težav, toda to je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj je Aconcagua med vodilnimi gorami po številu umrlih na njej. Je zelo popularna gora in mnogi plezalci ne vzamejo dovolj resno nevarnosti, ki jih prinaša višina in spremenljivo vreme, ki je na tej gori velikokrat zelo neprizanesljivo do vsiljivcev.

Pogled na Aconcaguo iz letala

Gora je dobila ime po Araucanski besedi Aconca-Hue ali po kečuanski Ackon Cahuak, kar pomeni "Kamniti stražar" (španščina: "Centinela de Piedra").

Aconcagua s strani, kjer poteka normalni pristop

Najprej smo pristali v Argentini. Ko smo v Buenos Airesu v Argentini čakali, da nam popravijo letalo, so nas pogostili z argentinskim gumijastim zrezkom. V neuspešni borbi z njim sem polomil 3 plastične vilice in nisem uspel odrezati noben košček, bil pa sem edini, ki je vztrajal.

Nadaljevali smo polet do glavnega mesta Čila, Santiaga de Chile. Santiago ima preko 5 milijonov prebivalcev.

Utrinki iz Santiaga

V Santiagu nam je veliko pomagala prijateljica Paulina, ki sedaj živi v Sloveniji.

Informacije iz prve roke

Na večerji pri Paulini

Najeli smo si kombi s katerim smo se odpeljali v Mendozo v Argentini, po dovoljenje za odhod na Aconcaguo.

Nakup hrane za pod goro

Kombi, ki nas bo odpeljal v Argentino

Mejo smo prečkali na mejnem prehodu v Andih, ki leži več kot 3.000 m visoko. Kontrola na meji je bila zelo temeljita, ker se državi ne ljubita preveč.

Vse poti na Aconcaguo se pričnejo v Mendozi. Edino tukaj lahko dobiš dovoljenje za plezanje na goro.

V Mendozi, po dovoljenje za plezanje na goro

Pred nočjo smo se vrnili nazaj v Puente Del Inca, kjer smo prespali na višini 2.700 metrov.

Puente del Inca

Pripravljamo šotore za spanje

Z Mirkom sva imela v načrtu vzpon po Poljskem ledeniku, ki je zanimivejši (in težji) od normalne poti, vendar sva morala to misel opustiti. Ko smo prišli v Puente de Inco so se ravno vrnile vse odprave z ledenika in nam povedale, da je zaradi obilice zapadlega snega vzpon tam nemogoč. Pridružila sva se ostalim pri njihovem načrtu.

Naprej smo se zjutraj morali pogajati z Rudijem Parro, lastnikom agencije za prevoz stvari z mulami, za ceno plinskih bombic in najema mul.

Pogajanja

Ko so Rudi in njegovi gauči videl koliko hrane nosimo zraven na goro, so prasnili v smeh. "Ali imate pod Aconcaguo kuharski kongres?", je zanimalo Rudija. "Koliko let boste pa ostali?"

Pričeli smo s pristopom pod goro. V naslednjih dveh dneh smo prečili 35 kilometrov gorske puščave in se povzpeli od 2.700 metrov v Puente del Inci do baznega kampa imenovan Plaza de Mulas na 4.200 metrov.  Na vhodu v narodni park smo se morali registrirati pri čuvajih parka (rangerjih) in pokazati naše dovoljenje za goro.

Na začetku narodnega parka nas je pozdravilo lepo gorsko jezero z imenom Laguna de Horcones

Argentinski mulovodec- gaučo

Mule s tovori

Po treh urah in pol  rahlo dolgočasne in zelo vetrovne poti smo prispeli v Confluencijo (3368m), tabor, kjer se stikata poti proti Plazi de Mulas (bazni tabor za normalno pot) in Plazo Francia (bazni tabor za južno steno). Tukaj je izvir dobre pitne vode, ki zelo prav pride naslednji dan, ko te čaka puščava brez vode in šotor rangerjev, kjer so nas prijazno sprejeli.Tukaj smo prvič prespali.

Ranger in jaz

Urejanje zavetja pred vetrom za noč

Zaradi višine mokaste testenine, paradižnik in ogromno čebule- naša hrana naslednjih 20 dni

Bili smo edina skupina v taboru, ki s seboj ni imela šotorov, da smo lažje nosili. Pred močnim in mrzlim vetrom smo si ležišča zavarovali z ograjo iz kamenja.

Tabor smo zapustili zgodaj zjutraj, ker nas je ta dan čakala dolga pot. Niti sanjalo se nam ni kako dolga je dejansko. Pot se vije po rahlo vzpenjajočih ravninah gorske puščave nad reko, ki se je zajedla globoko v dolino.

Po 45 minutah vzpenjanja se pot odpre v neskončno ravnino.  Prečkali smo reko in šli mimo velike skale sredi peska, imenovane Piedra Grande.

Piedra Grande na povratku

Močan veter nam je pihal naravnost v prsi in komaj smo se premikali naprej po neskončni gorski puščavi.

Ostanki poginule mule v puščavi

Kdaj se bomo povzpeli za teh 1000 m višinske razlike, ki so nam še manjkali ? Popoldan, po 8 urah hoje, smo zagledali rangersko postajo v baznem taboru Plaza de Mulas. Seveda ni bilo 1000, ampak 1350 m višinske razlike, gor in dol, v dolžino pa smo ta dan prehodili preko 20 kilometrov.

Majhno jezero v baznem taboru Plaza de Mulas

Z Mirkom si postaviva šotor v baznem taboru

V taboru Plaza de Mulas je bilo ogromno ljudi z vseh strani sveta. Slabo vreme cel zadnji mesec ni dovoljevalo plezanja na goro in tisti, ki so še imeli čas, so čakali na izboljšanje.

Popoldan je ponavadi na gori divjal “beli veter”, kot se imenuje za Aconcaguo značilen močan veter, ki piha s hitrostjo do 200 km/h in predstavlja veliko nevarnost.

Naslednji dan sva z Mirkom krenila prvič na goro. Bil je lep sončen dan.

Pripravljena sva za prvi vzpon na goro

Nad baznim taborom in na poti nas je nenehno spremljal prelepi pettisočak Cerro Cuerno.

Po 3 urah in pol sva v močnem vetru prišla do tabora Nido de Condores (5.450 m). Tukaj sva srečala najinega perujskega prijatelja Luisa (Luchota). V zavetje skale sva odložila šotor, cepine, hrano in vso ostalo opremo, ki sva jo prinesla s seboj.

Ni nam dalo miru in pred sestopom smo še skočili na bližnji 5.557 m visok vrh Cerro Manso.

Po vrnitvi v bazni tabor sva si privoščila zasluženo okrepčilo.

Boris pa se je tudi okopal v mrzlem jezercu na 4.300 m. . Brrrrrr :)

Po enem dnevu počitka smo se ponovno povzpeli do Nido de Condores. Tokrat se nam je pridružil tudi Stanko. V taboru smo srečali našo trojico.

Zvečer smo v taboru Nido de Condores doživeli prekrasen sončni zahod.

Noč in jutro sta bili ekstremno mrzla in vetrovna. Boris in Kazimir sta zjutraj poskusila proti vrhu, a sta se na Berlinu obrnila in si še dolgo drgnila otrple prste. Mirko se je odločil,da v takem vremenu sestopi, midva z Luchom pa sva vseeno sklenila, da se za aklimatizacijo povzpneva do tabora Berlin (5.900).

Kakšna radost je doseči  tri barake v "Refugio Berlin" po uri in pol vzpenjanja po severnem grebenu gore. Barake so v bistvu majhne kabine, delno zakopane v zemljo  in razen ene zelo uničene.

Tabor Berlin

Kamp Berlin predstavlja ponavadi izhodišče za naskok na vrh

Iz Berlina se dobro vidi naslednjih 1000 m vzpona, ki ga je še potrebno opraviti do vrha.

Pogled iz tabora Berlin, na nadaljevanje proti vrhu

Po vrnitvi v bazo sva bila z Mirkom pošteno ožgana v obraz, ker se je nama sončna krema, ki sva jo za ta vzpon imela s sabo, na mrazu spremenila v tekočino. Mirkotov nos še 15 let po tem kaže posledice teh dveh dni.

Dan za počitek v bazi sva z Mirkom izkoristila za izlet do ledenika pod Cerro Cuernom.

Zanimivost Aconcague so tudi teko imenovani penientesi. To so značilni stebri ledu na ledeniku, med katerimi se moraš prebiti.

Odsev Cerro Cuerno v ledeniškem jezeru

Pol ure od baznega tabora se nahaja ena najvišjih planinskih koč na svetu. Pri koči opazujemo mulovodca, ki se trudi otovoriti mulo.

Gremo proti vrhu

Odprem oči in pogledam na uro. Natanko ob 7 in 15 minut pokukam iz šotora in preverim vreme. Mrzlo, kot vsako jutro, a jasno. Potem, ko je močan veter tri dni preprečeval vsakršen naskok na vrh, je bil včeraj lep, topel dan, brez vetra. Danes gremo Mirko, Kazimir, Boris in jaz iz baze v odločilni naskok na vrh. Potrebujemo samo še dva lepa dneva, potem pa naj bo, kar hoče. Počutim se odlično. Moj prehlad, ki ga vlečem s seboj še iz Slovenije, je na najboljši točki doslej. Zadnja dva dni, ko sem "počival" v bazi, sem odlično spal. Prej sem spal kvečjemu kakšne tri ure na noč. Odlično počutje je podlaga za moje trdno prepričanje, da mi vrh lahko odvzame le še vreme.

Ob 7.30 se lotim kuhanja čaja za na pot in pripravljanja zajtrka za naju z Mirkom, ki še prav prijetno spi zavit v spalno vrečo. To zamudno opravilo traja do 9 ure, ko se Mirko zbudi in hitro ugotovi, da ga je zanohtalo v prste na nogah in se vrne v šotor. Danes želiva kreniti na pot čim prej, ker sva prejšnjikrat pričela z hojo iz baze proti Nido de Condores ob 12. uri. Med hojo naju je zelo zdelalo močno popoldansko sonce. Uspe nama in tokrat odrineva ob 10. uri. Boris in Kazimir šele pričenjata s kuho. Dobro aklimatizirana in z lažjima nahrbtnikoma zelo hitro napredujeva. Čeprav je za ta odsek predvidenih 6 ur, sva po treh urah in 45 minutah na cilju. Kmalu za nama prispe še Boris, ki je potreboval še manj časa. Dan je še vedno sončen in brez vetra. Lotimo se kuhanja čaja in juh in to opravilo traja kar celo popoldne. Na tej višini bi moral dnevno popiti od tri do pet litrov tekočine. Čez kaki dve uri se nam pridruži še Kazimir. Vmes zaslišim znani glas kako me kliče. Pogledam navzgor in zagledam Dragana, vodjo jugoslovanske odprave in njegove štiri prijatelje, ki ravno pričenjajo s hojo proti taboru Berlin. Tudi oni so zaradi lepega vremena spremenili prvotni načrt, da se tokrat le aklimatizirajo. Sedaj gredo na Berlin, jutri zjutraj pa naprej proti vrhu. Sprašujejo, če gremo skupaj. Ne prijatelji, mi bomo napadli kar iz Nida. Upam, da to ne bo preveč. Zelo me veseli, da gremo proti vrhu z njimi isti dan, ker smo postali v bazi veliki prijatelji in smo večere preživljali skupaj.

Večer na Nido de Condores

Poslovimo se od prijateljev, ki krenejo navzgor, mi pa se zavlečemo v šotora. Noči v Nidu so ponavadi zelo mrzle, okrog -15 stopinj. Še enkrat doživimo neverjeten sončni zahod.

Z Mirkom se trudiva malo zaspati, a tukaj je nova nevšečnost. Zraven nas so postavili šotor trije Američani. Eden je prava pojava. Pred 22 leti je bil na vrhu Aconcague. Sedaj je tukaj na 5.400 m oblečen verjetno enako, kot tedaj. Nosi obrabljene kavbojke, na nogah ima kakih 22 let stare planinske čevlje, njegov nahrbtnik pa mora imeti krepko več, kot častljivih 22 let. S seboj je tokrat pripeljal brata in nečaka, ki sta izvrstno opremljena.

No, omenjena trojica je čisto po ameriški navadi pozabila na svet okrog sebe, na dejstvo, da le 4 metre vstran poskušata spati dva, ki bosta ponoči krenila proti vrhu in krepko navila radio, zraven pa še malo prepevala. Prve pol ure sem Mirka miril, da je lepo imeti malo glasbe, naslednje pol ure sem postajal vedno bolj besen, v naslednjih pol ure je Mirko zavpil, da bi rada spala, a brez uspeha, naslednje pol ure sem razmišljal, da bi prestopil k Al Kaidi in preganjal Američane povsod po svetu, potem pa sem zaslišal, da je nekdo od omenjene trojice odšel iz šotora na potrebo in sem se obul še sam in ga odšel nahrulit. Popolnoma presenečen se je opravičeval, da so čisto pozabili na nas in "da bi morala že prej kaj reči". Boris mi je naslednji dan povedal, da je glasba preganjala tudi njiju, čeprav sta spala 80 metrov vstran.

Na vrhu južne poloble

Ko se ponoči zbudim, je prva stvar, ki jo zaslišim veter, ki močno udarja ob stene šotora. Posvetim na uro. Ena ura ponoči. Poležavam in poslušam bobnenje vetra, ki ne pojenja, čeprav si tega tako močno želim. Vedno bolj sem nesrečen. Pa nam vendar ne bo vreme preprečilo današnji poskus. Z Mirkom niti nimava prave možnosti počakati še en dan, če bi se vreme izboljšalo.Zmanjkalo nama bo plina, brez plina pa ni tekočine in s tem možnosti obstanka na višini. Krivec je Rudy Parra, lastnik agencije za mule, ki nama je prodal tri "polne" bombice plina. Tukaj sva ugotovila, da so že rabljene in hitro ena za drugo so se praznile. Sedaj sva uporabljala zadnjo. Ne, če bo le najmanjša možnost, potem kreneva. Ob štirih zjutraj smo zmenjeni z Borisom in Kazimirjem, ki spita v drugem šotoru, da krenemo. Ob 2.15 zato pričnem s topljenjem snega z gorilnikom in kuhanjem čaja. Malo prepozno.

Ko se ob 4.20 Kazimir pojavi pred šotorom, da odrinemo, sta skuhana dva litra čaja, ravno pa topim sneg za pire krompir, ki bo predstavljal zajtrk. Prijatelja zato odrineta naprej v noč. Ker se že mudi, ne počakam, da bi voda zavrela, ampak zamešam pire v prahu kar v mlačno vodo, dodam mleko v prahu in zajtrk je pripravljen. Že ko na silo baševa hrano v usta, nama zaradi neprekuhanega snega postane malo slabo. Natakneva vsa oblačila, ki jih premoreva. Ob zavezovanju čevljev in pritrjevanju derez v nočnem mrazu in vetru nama drevenijo prsti. Ob 4.50 končno odrineva. Čaka naju ogromno dela. 1.600 m višinske razlike, na višini od 5.400 do skoraj 7.000 metrov. Na pot je potrebno kreniti dovolj zgodaj, ker pogosto po 14. uri prične pihati močan veter, ki ti onemogoči vsakršno napredovanje.

Po nekaj minutah hoje nama je že obema pošteno slabo. Vseeno grizeva naprej in čez uro in pol sva na taboru Berlin. Uradno je za pot od Nida do Berlina potrebno 3 ure. Vendar sva plačala pošteno ceno. Prsti na nogah in rokah so odreveneli in neobčutljivi. Napravima enako, kar sta 4 dni prej v svojem prvem, nekoliko preuranjenem poizkusu proti vrhu napravila Boris in Kazimir. Zavlečeva se v eno od treh majhnih lesenih zavetišč, ki so jih na Berlinu postavili za primer, če ti tako imenovani "beli veter", značilnost Acocague, polomi šotor. Beli veter piha s hitrostjo tudi do 250 km/h. S seboj nosi sneg in uničuje vse, kar se mu najde na poti. Zavetišče je že prazno, tisti ki so spali v njem so že krenili proti vrhu.

Sezujeva čevlje in naslednjo uro drgneva prste na nogah. Vmes skoraj popijem neznano tekočino iz steklenice, ki leži zraven mene. V zadnjem trenutku, ko je steklenica že pri ustih, si premislim in najprej poduham. Skoraj bi popil urin nekoga, ki se mu ponoči ni dalo ven na mraz. Preden kreneva naju čaka še eno neprijetno opravilo, posledica zajtrka. S spuščenimi hlačami morava ven na veter. Ob 7.30 kreneva dalje. Moje počutje se je popravilo in jutranja svetloba mi vliva novih moči. Hitro napredujem in Mirka kmalu več ne vidim.Čez pol ure dohitim prve skupine, ki so iz Berlina krenile 2 uri pred menoj. Za pot, za katero sem potreboval 30 minut, so potrebovali 2 uri in pol. Prestrašim se, da sem morda prehiter, kar se mi lahko kasneje maščuje in upočasnim tempo. Pojavi se sonce in prsti na rokah in nogah pričnejo počasi manj boleti.

Višina pričenja kazati zobe. Moji koraki so počasnejši, vedno pogosteje počivam. Ko pridem na višini 6.250 m do uničenega zavetišča z imenom "Independencija" imam občutek, da hodim že celo večnost. Kar zmrazi me ob misli, da je do vrha še 700 višinskih metrov. Zagrizem v izredno dolgo, utrujajoče prečenje (morda celo 1km), imenovano "Portezuelo del viento", kjer se dvigneš za dodatnih  250 m. Ta del je zelo izpostavljen vetru. Čeprav sem lačen in žejen mi ne pade na misel, da bi slekel debele rokavice in raje hodim naprej. Pomislim na to, kako je šele tukaj moralo zebsti prijatelje, ki so prečili kakšno uro pred menoj, ko je bila prečnica še bolj v senci. Kasneje so mi to tudi potrdili. Ko se veter malo umiri, sedem in poskušam pojesti kakšen keks. Druge hrane nimam s seboj. Keksi mi ne teknejo in odneham. Popijem še zadnje kapljice čaja iz čutarice. Nic več pijače, do vrha pa je še vsaj tri, štiri ure. Zavem se, da sva napravila veliko napako, ko sva vzela le po en liter pijače, namesto vsaj treh litrov.

Mirko me dohiti. Skupaj se dvigneva še kakšnih 50 m in prideva do vstopa v "Canaleto", najtežjega in najnapornejšega dela poti, na višini 6.500 m. Strmo pobočje, naklonine med 35 in 45 stopinjami.  Kadar ni snega je podobno kamnolomu, polno je naloženega kamenja. Tokrat je prekrito z debelo plastjo snega. Vstop v Canaleto je ozek, proti vrhu se vedno bolj širi. Dviguje se skoraj 400 m v višino in te na koncu pripelje na vršni greben med glavnim in južnim vrhom gore. Na tej točki se je obrnilo že ogromno ljudi, tudi ta dan. Popolnoma jih razumem. V tem trenutku si že zelo izčrpan, imaš občutek, da ne gre več, potem pa se znajdeš pred tem pobočjem. Z Mirkom sediva in počivava kakšnih 10 minut. Mirko pravi, da se slabo počuti in da mora še malo počivati, preden bo nadaljeval.

Pogled navzdol na Canaleto

Tudi moje počutje ni ravno na višku. Gledam skupino iz Norveške, ki jo vodita dva argentinska vodiča. Počasi, korak po korak, se premikajo navzgor. Kot mesečniki. "Vse je samo v glavi.", si rečem, vstanem in zagrizem v pobočje. Hoja za Norvežani mi povzroča preglavice. Njihov tempo me ubija. Počivajo po vsakem koraku, meni pa je ob takem načinu nenehno slabo. Sam raje naredim 10 neprekinjenih korakov in potem naslonjen na palice počivam. Nobene možnosti nimam, da bi jih prehitel izven gazi po globokem snegu. Končno izkoristim njihov daljši počitek in grem mimo njih. Vrh zgleda že tako blizu. Vse upe mi pokoplje argentinski vodič, ki pogleda navzgor in reče človeku zraven njega le dve besedi:"Dve uri." Sonce neusmiljeno pripeka in se odbija od snega, jaz pa sem vedno bolj žejen. Telo mi pravi, da brez pijače ne gre več naprej, jaz pa se vedno kontroliram možgane in ti pravijo:"Ni poti nazaj, le naprej." Tako minevajo minute, pol ure, ura. Skoraj sem že na vrhu Canalete, ko se prične parada prijateljev, ki se vračajo z vrha. Najprej sta tu Boris in Kazimir. Boris je na kratkih Elanovih smučeh. Nameraval je smučati z vrha do baznega tabora, vendar mu je načrt prekrižalo to, da je v zadnjih dneh pobralo sneg v spodnjem delu poti. Kazimir mi da čutarico z največjim zakladom v tem trenutku, pijačo.

Boris smuča po Canaleti

Odidem naprej in na grebenu srečam Luca. Zelo je utrujen in edino kar uspe povedati je :"Ne odnehaj. Od tukaj je vse samo stvar vztrajnosti." Čeprav imam na grebenu do vrha "le" še 90 višinskih metrov in se mi zdi, da bi na vrh lahko že vrgel kamen vem, da bo še naporno. Pred tremi dnevi sem v potopisu z interneta prebral, da so za ta del potrebovali 45 minut. Do vrha imam še 50 m, jaz pa še vedno nisem prepričan, če morda telo ne bo odpovedalo poslušnosti možganom. Še nikoli nisem tako močno cutil, da sta ta dva dela telesa lahko tako ločena. Srečam Jugoslovane, ki sestopajo. Ni jim do govorjenja, le objamemo se. Z grebena gledam navzdol čez Južno steno, ki prepadno pada 2.700 m v globino. Tukaj potekajo najtežje smeri na goro, po zaslugi Svetičiča in Romiha tudi znamenita "Slovenska smer".

Pet minut pred vrhom. Tukaj je pred slabim tednom umrl Nemški alpinist. Izdalo ga je srce. Prva žrtev te sezone. Upam, da tudi zadnja. Imel je 38 let. Argentinski rangerji so se par dni zaman trudili, da bi se prebili do njega. Močan veter jim je preprečeval vzpon.

Še zadnji koraki, malo plezam čez skale, kjer je veter na vrhu odnesel ves sneg in se zavihtim na vršno ploščad. Na vrhu ne čutim posebno močnega veselja, le to pride šele kasneje. Zavedam se, da moram še navzdol po Canaleti in da sem zelo utrujen. Preverim še uro. Za vzpon od Berlina do vrha sem potreboval 7 ur (uradno 8 do 10 ur). Kakšnih 10 minut sedim sam na vrhu. V teh trenutkih sem najvišji človek na južni polobli. Potem se iza skal pojavi glava argentinskega vodiča Norvežanov. Latinski temperament pride do izraza. Pograbi kar mene, ker drugega ni in me objema in objema. Počaka, da pridejo še ostali iz njegove skupine. Kot zadnji še drugi vodič, ki deluje na pol mrtev. Zagrabi še tega in ga premetava po vrhu, revež pa čisto zelen. Nekaj mu goreče razlaga in z mojo borno španščino razumem le to, da jima je to prva skupina, ki sta jo pripeljala na vrh. Goreči razlaga utrujenemu kakšne "gromozanske" marketinške posledice bo to imelo.

Na vrhu z majhno figurico za srečo z doma

Takrat se iza skal pojavi še ena znana glava. Mirko! Uspelo je. Tokrat sva na vrhu skupaj. Zelo sem vesel. Slikava se z raznimi oznakami sponzorjev. Gledam navzdol proti Poljskemu ledeniku, ki sva ga nameravala preplezati, a razmere to niso omogočale. Vsi vrhovi okrog so nekje daleč pod nami.

Mirko na vrhu 

Počasi je treba navzdol. Zaradi žeje in utrujenosti je sestop zelo naporen. Končno prideva do najinega šotorčka na Nidu, kjer srečava Borisa, Kazimirja ter tudi Ivana in Stanka, ki nameravata naslednji dan proti vrhu. Niti sanja se nam ne, koliko dni ju ne bomo videli. Najinemu ameriškemu sosedu je očitno žal za glasbo z radia prejšnjo noč. Pričaka naju z veliko čokolado in ameriškimi vojaškimi paketi s hrano. Kljub vetru in mrazu zaspiva kot ubita in spiva do jutra. Zjutraj si naloživa vso opremo v in na nahrbtnike in otovorjena kot mule odkolovrativa navzdol proti bazi. Opoldan sva tam in pojavi se prijeten občutek, da sva uspela.

Vso kramo in smeti je potrebno odnesti v dolino

Gledam prelepe pet-tisočake, ki obkrožajo tabor in že iščem novi cilj za naslednji dan. Seveda pa nas še prej čaka skupna zabava z Jugoslovani. Mi bomo prispevali vino ter ogromno česna, ki tukaj služi za posladek oni pa hrano.

Zabava po osvojitvi vrha

Vino iz zlate zaloge

Na vrhu Aconcague smo bili isti dan

Naslednji dan nismo mirovali, ampak smo Mirko, Kazimir in jaz odšli na 5.050 m visok Cerro Bonete, odkoder je lep razgled na Aconcaguo

Na vrhu Cerro Bonete

Med povratkom sem si ogledal moj cilj za naslednji dan, 5.335 m visoko goro Cerro Catedral.

Po vrnitvi sem iz pokvarjene klobase, čebule, smrdljivega sira in vsega ostalega, kar sem našel, pripravil pojedino za vse, ki so bili v bližini.

Naslednje jutro sem se sam odpravil na Cerro Catedral. Na začetku ledenega pobočja sem dohitel dva Argentinca, ki sta se mučila na ledu naklonine med 35 in 45 stopinjami. Eden je bil gorski vodnik :)  Sprva sta se obrnila, potem pa sta z menoj nadaljevala vzpon.

To je bil zame morda najlepši dan na odpravi. Užival sem v plezanju po ledu in snegu.

Argentinca na vrhu

Na vrhu Cerro Catedrala

Naslednje dni v bazi čakamo na Stanka in Ivana, ki sta na gori. Kot je navada po osvojitvi vrha, smo tudi mi pustili v hotelu spominsko majico z našimi podpisi.

Iz dneva v dan se je nadaljevalo obdobje izredno slabega in hladnega vremena. Stanka in Ivana pa ni in ni bilo z gore. Od tistih, ki so se vračali smo izvedeli, da sta že dvakrat poskusila proti vrhu, a sta se obrnila. Še vedno čakata v taboru Berlin skoraj 6.000 m visoko. V bazi je bilo vedno več snega.

Helikopter je večkrat odpeljal koga, ki so ga pomrznjenega prinesli z gore.

Minilo je že teden dni od prihoda z vrha. Zmanjkovalo naj je hrane in vsega, zato smo se odločili, da odidemo proti Puento del Inci, dvojici na gori pa smo pustili preostalo hrano in listek z navodili, kje se najdemo. Na pot smo krenili skupaj z Jugoslovansko odpravo. V enem dnevu smo opravili 35 km poti nazaj skozi gorsko puščavo.

Pred vasico Puente del Inca se nahaja majhno pokopališče v spomin na vse tiste, ki so umrli na Aconcagui. Majhno, toda zelo nenavadno pokopališče. Grobovi plezalcev vseh mogočih nacionalnosti. Marsikateri grob je le spomenik, truplo še vedno počiva nekje na gori.

Imeli smo še ravno dovolj časa,da obiščemo znameniti naravni most v Puento del Inci in razpadajoče opuščeno zdravilišče pod njim. Potem smo ulovili avtobus za Santiago v Čilu.

Po vrnitvi v Santiago smo se odpravili še na rafting na divjo reko Maipo. Rojena visoko med vrhovi Andov, je reka Maipo na začetku le majhen potoček stopljene vode, ko se sneg topi pod sončnimi žarki. Potoček kmalu postane deroč potok in postaja vse močnejši in močnejši, ko se vali po gorskih kanjonih, dokler se na koncu ne formira v mogočno reko. Na višini 1.000 metrov si reka utira pot skozi kanjone Cascada de las Animas in pade za 18 m na 1 kilometer na svoji poti do morja. Mnoge velike skale, ki štrlijo iz rečnega dna, ustvarjajo mogočne brzice.

Naša ekipa na raftingu

Divja reka

Za nami je bila še ena edinstvena dogodivščina. Za konec nas je pozdravila še tipična žival Andov, lama.