Misurina Sky Maraton 2018

Za Misurina Sky maraton sva z Martino prvič slišala pred par leti, ko smo bili z družino na dopustu v Lienških Dolomitih v Avstriji in smo se potikali po izletih na področju Treh Cin, na italijanski strani Dolomitov. Martina je takrat opazila plakat, ki je vabil na tekmo in vse od takrat se je vsake toliko časa spomnila, da bi se želela enkrat udeležiti tega teka. Pred par meseci sem na družbenih omrežjih zasledil reklamo za letošnji dogodek in nisva potrebovala veliko časa za dogovor in prijavo. Martina je seveda poskrbela še za organizacijo varstva za otroke za 2 dni, ko naju ne bo 😊

Martina se je prijavila na Cadini sky race, 20 km različico, ki je obljubljala 1.600 m višinskih metrov vzpona in spusta, sam pa sem se prijavil na Misurina sky marathon, daljšo različico z 42 kilometri in 3.000 m vzpona in spusta.

Moja zdravstvena situacija pred tekom sicer ni bila ravno najidealnejša 😊 15. avgusta sem si na 50 kilometrskem teku po koroških hribih poškodoval hrbet (stara poškodba, ki me je že par tednov pred tem opominjala, da bi se lahko obnovila). Dva tedna sem bil čisto brez vsakršne rekreacije, potem sem začel hodit na fizioterapije v Celje. Po dveh tednih fizioterapij, ko sem vmes pričel tekat krajše, okrog 8 kilometrske počasne teke, je bila bolečina še vedno prisotna, samo sklonil sem se malo lažje. Pa ko sem ravno bil na fizioterapevtski mizi, mi je fizioterapevt s tisto neugodno zvočno pištolo (kdo je to dal skozi ve, o čem govorim 😊 ) in vakuumskimi kozarčki obdeloval še mojo kronično poškodovane Ahilove tetive, kar jih je pred tekom še dodatno vnelo. Dovolj razlogov, da bi pametnejši od mene tek raje preskočili, samo pri meni trma po navadi premaga pamet. Ali kot je pred dnevi povedala moja (pametna) 13 letna hčerka Ema prijatelju, ki jo vprašal, kako bom tekel, če še hodim težko: «Pri mojem atiju so možgani eno in telo drugo. In ta dva ne sodelujeta.« Kaj naj še rečem drugega, kot »Ema, imam te rad.« 😊

V soboto popoldne sva se tako z Martino zbasala v avto in se odpravila proti 5 ur oddaljenemu cilju v Dolomitih, kjer naju je čakalo dva dni časa za naju dva.

Meni kot ljubitelju gora, je lokacija tega teka idealna. Start in cilj se nahajata pri fotogeničnem jezeru  Misurina v istoimenskem zaselku. Misurina je najvišji zaselek mesta Auronzo di Cadore, ki se nahaja 20 km nižje v dolini. Jezero imenujejo tudi "Biser dolomitov", kar vam veliko pove o njegovi lepoti in veličastnosti. Nahaja se na 1.756 metrov nadmorske višine in v vodah jezera se odražajo pobočja Treh Cin (Tre Cime di Lavaredo) in gorski masivi Cadinija, Sorapissa in Cristalla, pokrajine v osrčju območja pod zaščito UNESCO (UNESCO Dolomite Heritage area).

Jezero Misurina

Gorsko področje Treh Cin, italijansko Tre Cime di Lavaredo ("trije vrhovi Lavaredo") , imenovano tudi z nemškim imenom Drei Zinnen, predstavljajo trije značilni vrhovi v Sextenskih Dolomitih, v severovzhodni Italiji. Verjetno so ena od najbolj znanih gorskih skupin v Alpah, zame pa tudi ena najlepših in najbolj fotogeničnih. Trije vrhovi, od vzhoda proti zahodu, so Cima Piccola (2857m), Cima Grande (2999m) in Cima Ovest (2973m) oziroma Mali, Veliki in Zahodni Vrh. Poleg njih je v parku še znana gora Monte Paterno, z bogato zgodovino, na žalost tudi iz 1. svetovne vojne. In še cela vrsta drugih, neverjetno lepih gora.

Področje je zelo zanimivo in obiskano od alpinistov, ki plezajo po okoliških stenah, planincev, ki se vzpenjajo po raznih feratah na vrhove, gorskih kolesarjev, ki premagujejo poti na kolesu, pa do pohodnikov in družin, ki se odpravijo na najbolj obiskano krožno pot okrog Treh Cim. Le ta ti vzame nekje 4 do 5 ur, omogoča pa nore razglede na najlepše vrhove v parku, še posebej na Tri Cine, ki jih lahko opazuješ ves čas, z vseh strani. Edina težava je, da je na tej poti poleti v lepem vremenu, velika gneča.

Tri Cine

V nedeljo sva vstala ob 6. uri zjutraj, pozajtrkovala v sobi in se odpravila proti 20 kilometrov oddaljenemu startu. Še par dni nazaj je vremenska napoved obljubljala dež in nevihte, včeraj pa se je na srečo čisto spremenila in sedaj smo imeli obljubljeno samo sonce. Idealno za slikanje in uživanje. V kraj Misurina sva prispela dobre pol ure pred startom, kar je predstavljalo manjšo težavo, ker je bilo večina razpoložljivih parkirnih mest že zasedena. Ko sva končno našla prosto mesto in sem se preoblekel in pripravil nahrbtnik, je bilo samo še par minut do starta. Preskočil sem vse preostale zadeve, kot je na primer mazanje s sončno kremo (še danes me peče koža 😊 ) in se v sprintu odpravil do kilometer oddaljenega starta, kamor sem prispel zadnjo minuto. Martina je startala 30 minut za nami in me je spremljala na start. Ob 8. uri je bilo še kar hladno, na sebi smo imeli vse od jaken, do rokavic in še česa.

Mi2 pred štartom

Takoj po startu sem si premislil in Martini zakričal, da bom pri njej pustil dodatno mikico z dolgimi rokavi, ki sem jo imel v tekaškem nahrbtniku. Ustavil sem se in Martina mi je jo izvlekla iz nahrbtnika. Pametna odločitev, ker je res nisem potreboval in bi jo brez veze cel dan nosil s sabo. Po tej akciji sem pristal na repu kolone tekačev in zapodil sem se za njimi.

Tek je potekal na večji nadmorski višini, kar seveda vpliva na občutek napora. Kot je razvidno na spodnji sliki posnetka z moje ure, smo se večino časa gibali nad 2.000 metri višine. Najvišja točka je bila nekje 2.550 metrov visoko.

Najprej smo tekli po gozdu okrog jezera, nato pa se kmalu pričeli vzpenjati navkreber. Po 7.5 km smo prišli do prve okrepčevalnice z napitki pri koči Rifugio Col de Varda, na višini nekje 2.180 m. Pot do sem je bila zelo prijetna za tek, podlaga udobno mehka.

Tek smo potem nadaljevali proti naslednji koči Rifugio Città di Carpi, do koder smo pretekli 12 kilometrov. Ta koča se nahaja na višini 2.100 m, tako da smo se izmenično malo vzpenjali in malo spuščali. Na tem delu so me že prehitevali najhitrejši iz teka na 20 km, ki so se naši poti priključili po bližnjici.

Koča Rifugio Città di Carpi

Etapa od koče na 12 kilometru do koče Rifugio Auronzo na 22 kilometru je bila zame in za tiste, s katerimi sem se pogovarjal, najtežja na teku. Na tem delu so se kar vrstili strmi cikcakasti vzponi preko prevalov in grebenov in strmi, krušljivi spusti z njih na drugo stran. Potrebna je bila velika mera "borbanja" 😰

Tipičen cikcakast vzpon na tem delu poti, ki so se kar vrstili

In spust na drugi strani

Ponekod je bilo potrebno malo poplezati po skalah

Jaz sem se pred tekom po pregledu plana okrepčevalnic in razdaljami med njimi odločil, da v kompromisu med težo in zalogo pijače, vzamem s seboj le eno pol litrsko plastenko za vodo. Sem mislil, da bo za največjo razdaljo med okrepčevalnicami, ki je ravno tukaj znašala 10 km dovolj. Pa po tem soncu niti približno ni bilo. Zadnjo uro pred kočo sem bil brez kapljice vode, sonce pa je žgalo v glavo. Tolažilo meje samo to, da kolikor tekačev sem videl pred sabo in za sabo, so se vsi vedno bolj vlekli, tako kot jaz 😃

Malo pred kočo Rifugio Auronzo, v ozadju Tri Cine, jaz pa žejen, da bi popil karkoli bi mi dali

Ko sem končno prišel po 22 kilometrih do koče Rifugio Auronzo na višini 2.320 metrov, sem se napil vsega, kar mi je prišlo pod roko. V takih trenutkih mi še najbolj pomaga Coca Cola. Slovenec, ki sem ga srečal med tekom (ime pa žal ne vem) mi je povedal, da je tukaj utrujen šel noter na pivo in potem prišel k sebi. Jaz s pivom raje ne eksperimentiram 😃 Po vneseni pijači sem hitro prišel k sebi in pot sem nadaljeval s tekom. Koča predstavlja točko, do katere se pohodniki okrog Treh Cin po gorski cesti lahko pripeljejo z avtom in tukaj pričnejo z hojo. Zato smo se tukaj za nekaj časa priključili trumi pohodnikov.

Gneča na srečo ni trajala dolgo, saj smo se kmalu odcepili od najmnožičnejšega dela poti in spet nadaljevali sami. Razgledi so bili fenomenalni, na napore sem kar pozabljal.

Na poti smo srečali tudi konje, ki so se sami pasli na gorskem travniku

Jezerce na poti

Vzpon na najvišjo točko na poti pri koči Rifugio Pian di Cengia na višino 2.550 m (na 28 km poti) spet predstavlja naporen del. Sonce je spet neusmiljeno, na srečo vmes najdemo potok, kjer se lahko napijemo do mile volje.

Sledi prijeten spust, dolgo prečenje pobočja in vzpon do koče Rifugio Locatelli na 32 kilometru poti.

Pri koči Rifugio Locatelli, na 2.450 m višine, se spet priključimo množici pohodnikov na poti okrog Treh Cin. Pri koči srečamo tudi alpake, ki bi jih človek bolj pričakoval v Južni Ameriki.

Jezeri pod Torre di Toblin

Rifugio Locatelli oziroma Dreizinnenhutte z Monte Paternom v ozadju

Najbolj slikana panorama Treh Cin

Od koče se pot spusti, nato pa spet strmo vzpne in ob prelepih razgledih na bližnje in daljne Dolomite pripelje še do manjše koče Malga Grava Longa, ob kateri sem očitno spregledal možnost, da si napolnim pijačo, vsaj po opisu okrepčevalnic, ki sem ga videl kasneje.

Na koncu spodnje planote je sledil strm, tehnično zahtevnejši spust v dolino proti Misurini.

Po 43.77 kilometrih in 2.550 metrih vzpona (po moji uri) sem zagledal cilj, kjer me je že čakala Martina. Seveda je vmes navezala par novih znanstev, tako komunikativna kot je 😃

Na cilju po 43 kilometrih in nekje 2.600 m vzpona in spusta

Svoj cilj za ta tek, da poškodovan pridem do cilja in zraven uživam, sem tako izpolnil. Sedaj pa upam, da se čim prej spravim k sebi, da se lahko pričnem pripravljat za najzahtevnejši izziv do sedaj, 140 kilometrov dolg tek po Omanskih gorah in puščavah,  ki bo na sporedu 29. novembra.

Še pridemo :)

In končni vtisi? Za nama je bil prekrasen dan in prekrasen tek. Občutki so FENOMENALNI 😊 Zame ta gorski maraton predstavlja do sedaj NAJLEPŠI in po drugi strani tudi NAJNAPORNEJŠI gorski tek na maratonski razdalji (recimo do 50 km), ki sem se ga do sedaj udeležil 😊 Na lestvici težavnosti je na prvem mestu zamenjal tistega v Podbrdu (GM4O), na katerega se rad vračam. Sedaj imam še en tek, ki se ga bom sigurno še kdaj udeležil. Zelo PRIPOROČAM, je pa potrebno biti fizično dobro pripravljen 😊 Tudi Martina o svoji progi govori le v presežnikih.

Grafični potek poti si lahko pogledate na spodnjem filmčku:

Ali na relive.cc:

Relive 'Missurina sky marathon'