Triglavski Ultra Trail

Na Facebooku sem zasledil, da eden od naših najboljših gorskih tekačev Nejc Kuhar (ravno prejšnjo nedeljo je na 19. teku na Grintovec upravičil vlogo favorita in zmagal) organizira neformalno tekaško druženje v osrčju Triglavskega narodnega parka. Ideja, da tečemo v tem prelepem gorskem kotičku Slovenije mi je bila takoj všeč in ko me je Robert (Kereži) vprašal, če bi šla, sem bil takoj za. Napoved je obljubljala okrog 50 km gibanja, ob 2.400 m vzpona.

Robertu sem predlagal, da se odpraviva popoldan dan prej in prespiva v kampu v Bohinjski Bistrici, v šotoru. Ideja se je izkazala kot preveč optimistična. Ko sva ob 20.30 uri prišla do kampa, me je najprej presenetilo, da je bila recepcija zaprta, delovni čas pa do 20. ure. Nadel sem si prijazen izraz in mlado gospodično skozi odprto okno recepcije vprašal, če bi nekako šlo, da bi se prijavila. "Ne bo, so polni", je bil odgovor. Kaj pa kamp ob jezeru ? "Ta je poln že 14 dni", mi pove prijazna gospodična.

Odpeljala sva se naprej do Bohinjskega jezera in še tam poskusila srečo v Koči pri Savici in v mladinskem hotelu. Brez uspeha. Jaz sem se sprijaznil s spanjem v avtu, Robert pa ni obupal in je klical apartmaje, ki jih je izvrgel stric Google. Na koncu sva našla prenočišče v gostišču, le nekaj sto metrov oddaljenem od jutranjega štarta pri cerkvici pri Bohinjskem jezeru, kjer sva prespala v edini prosti sobi, v zakonski postelji.

Start je bil predviden ob 7.00 uri zjutraj in pri cerkvi v Ribčevem Lazu se nas je nabrala lepa skupinica, sestavljena iz obeh spolov. V grobem je bil plan, da do slapa Savica tečemo skupaj, da se ogrejemo in malo preverimo kako stojimo glede tempa. Od Savice naprej pa se skupina razbije na več delov in od tam naprej vsak sam poskrbi zase in svoj tempo ter dolžino trase prilagodi svojim sposobnostim.

Seveda sem vedel, da bo večina tistih, ki bodo prišli, če organizira Nejc, prehitri za moj tempo, kar se mi je ob pogledu na suhe in žilave postave potrdilo :) Zaradi tega se nisem preveč sekiral, vedel sem, da mi nič ne bo manjkalo, tudi če bom tekel sam. Pričeli smo skoraj točno ob 7. uri, kar je potrjevalo zvonjenje iz bližnje cerkve.

In pot, ki smo jo opravili?
Ob Bohinjskem jezeru smo najprej tekli do Koče pri Savici. Do tja sem moral zaradi jutranjega nalivanja z vodo 3x opravit malo potrebo in to je pomenilo, da so mi ostali pobegnili naprej.

Ko sem prišel do slapa, ni bilo več nobenega, zato sem na vzponu na Komno prestavil v višjo prestavo in najprej prehitel dva, ki sta bila počasnejša. Na razcepu pri domu na Komni, ki vodi proti Koči pri Triglavskih jezerih, sem dohitel dva sotrpina, ki sta bila nekje isto hitra, kot jaz in se jima priključil.

Vse do Koče pri Triglavskih jezerih ni bilo več možnosti, da bi si dolili vodo, tako da smo tja prišli pošteno žejni in pot se nam je kar vlekla.  Koča pri Sedmerih jezerih leži na 1685 metrih nadmorske višine. Že leta 1880 jo je začelo graditi Avstrijsko turistično društvo. Po drugi svetovni vojni je bila dvakrat razširjena in prenovljena.

Pri koči smo bili nagrajeni s pipo s pitno vodo, ki je v tistem trenutku predstavljala pravo bogastvo. Bil sem kot kamela in na silo spil liter in pol prijetno hladne vode in si privoščil še Coca Colo v koči. Polni novih moči in osveženi smo nadaljevali pot v smeri preostalih jezer in Prehodavcev. Naši skupinici se je pridružil še en tekač iz Hrvaške in tako smo formirali skupino štirih, ki se je več ali manj držala do cilja, z vmesnimi prekinitvami.

Koča pri Triglavskih jezerih

Dvojno jezero

Veliko jezero leži na višini 1830 metrov in je največje med Triglavskimi jezeri. Dolgo je 300 metrov, široko do 120 in globoko 12 metrov.

V bližini sta še obe jezeri, ki sta dobili ime po svoji barvi: Zeleno in Rjavo jezero.

Pri Zelenem jezeru smo zavili navkreber čez Hribarice proti Doliču. Hribarice so visokogorska kraška planota med Kanjevcem in Mišeljskimi vrhovi, ki po obliki zelo spominja na Triglavske pode. Vzpon do vrha Hribaric je potekal po soncu in je kar strm. Vseeno sem zelo užival, ker je okolica tukaj enkratna. Dva iz naše skupine sta malo zaostala in pot sva nadaljevala s tekačem iz Hrvaške. Hribarice so bile naša najvišja točka poti.

Moj sotrpin iz Hrvaške, letos se je udeležil tudi teka na 100 milj v Istri

Na vrhu Hribaric se nam je odprl pogled na Triglav.

Po za tek zelo zahtevnem melišču, kjer si hitro končal na ta-zadnji, sva se spustila spustila do Tržaške koče na Doliču. GPS pot, ki jo je začrtal Nejc, se je koči sicer ognila, vendar sem sklenil, da bo bolje, če napraviva ovinek do koče in si napolniva zaloge vode. Oba moja bidona sta bila že prazna, nisem pa vedel, kako daleč je do naslednje koče na poti, Vodnikove koče. Tržaška koča je lepo obnovljena po tem, ko jo je pred par leti pozimi podrl snežni plaz.

Zaradi najinega 20 minutnega ovinka do koče, sta naju sotrpina iz naše skupine spet ujela, oziroma sva ju midva v nadaljevanju poti ujela nazaj. Tako smo spet bili skupinica sestavljena iz štirih.
Tako smo sestopali do Velega polja, kjer smo občudovali krave na paši.

Vodnikov dom na Velem polju je bil naslednja postaja, kjer smo obnovili zaloge vode. Tudi tukaj je bila na voljo zunaj pipa s tekočo vodo.

Od Vodnikovega doma je pot potekala v glavnem navzdol. Za par minut je malo deževalo, a je na srečo padlo zelo malo kapelj. Par minut pod Vodnikovem domu smo zavili na pot proti planini Voje.
Moji trije kompanjoni so po malo bolj zahtevnem spustu oddrveli naprej, sam sem bil zaradi še vedno bolečih Ahilovih tetiv malo bolj previden. Na spustu s planine Voje nas je čakalo neprijetno presenečenje, katerega smo na koncu pri jezeru vsi preklinjali. Pred mnogo leti sem se po tej mulatjeri vpenjal na Triglav in spominjam se, da je bila lepa potka, ki je imela tudi zgodovino, saj so po njej s konji oskrbovali planinske koče. Sedaj pa šok. Najprej smo se morali prebiti mimo velikega bagra, ki je bil parkiran na cesti, ki je bila nekoč potka. Od tukaj dalje je bil tek navzdol samo mučenje po na novo narejeni cesti, polni razbitega kamenja, ki ga je razbijal bager. Ni mi jasno, kateri genij se je odločil, da je treba ravno po poti mulatjere narediti široko cesto, polno nalomljenega kamenja, po katerem komaj hodiš. Na kamenju sta me prehitela še dva Italijana iz naše skupine, ki sta bila očitno za nami in sta se bolj hrabro zapodila navzdol.

Ko se je kamenje končno nehalo, sem vso svojo jezo kanaliziral v tek. Brez prestanka sem tekel vse do cilja in tega je bilo še kar nekaj. Občutil sem samo lahkotnost koraka in tako najprej prehitel Italijana, na koncu pa dohitel še mojo skupino, ki je na sestopu šla naprej. Do cilja pri jezeru sem prišel z občutkom, da bi tako lahko tekel še ure.

Pri jezeru so nas že čakali vsi iz "ta hitre" skupine, ki so seveda s potjo opravili v precej krajšem času.

Za nami je bil prekrasen dan. Trasa teka je bila fenomenalna (razen vložka s planine Voje), vreme pa je tudi zdržalo. Opravili smo nekje s 49 kilometri in 2.400 m vzpona. Hvala Nejcu Kuharju za organizacijo in da nas je spravil skupaj. Hvala vsem za družbo.

"Mala nagrada" in razvajanje na cilju poti pri Bohinjskem jezeru

Potek poti je viden tudi na spodnjem filmčku, vidim pa, da je naš "skrivnostni" Triglavski narodni park razbarvan tudi na zemljevidu, ki ga uporabljajo:

Se vidimo na naslednjem izzivu :)