19. izvedba Teka na Grintovec

Ko sem še več plezal, me je pot večkrat zanesla tudi proti Grintovcu, predvsem pozimi. In velikokrat je beseda med hojo nanesla na Tek na Grintovec in "neke norce", ki iz Kamniške Bistrice pretečejo na Grintovec, najhitrejši v časih pod 1 uro in pol. Ti razgovori so bili dovolj, da je ta tek pristal na moji listi stvari, ki se jih vsaj enkrat v življenju moram udeležiti. Teka se drži sloves kot "najbolj ekstremnega teka v Sloveniji s skoraj 2000 m višinske razlike". Jaz bi dodal gorskega teka, saj danes obstaja v Sloveniji že kar nekaj norih zadev, ki bi jim lahko pripeli pridevnik "ekstremen". Da je tek še bolj težak, je časovna limita uradno nastavljena na 2. uri in 30 minut, kar predstavlja kar izziv za nas, ki nismo specialisti za gorske teke.

V želji preskusiti, koliko blizu smo temu limitu, smo se kake 4 tedne pred tekmo z Milošem (Poropatom) in Robertom (Kerežijem) podali na trening po trasi tekme. Prijatelja sta potrebovala nekje 2. uri in 20 minut, jaz pa še 20 minut več. Ker se nisem naprezal do meje, mi je to pomenilo dober obet za tekmo, vedel pa sem, da 10 minut tudi ne bom kar tako pridobil. Potem sem šel z družino na dopust v Chamonix in ob Bodensko jezero in tam sem tudi treniral na večji višini, tako, da sem se počutil dobro pripravljenega na izziv.

Višinske priprave v Chamonixu

In kako se je izteklo?

Spodaj je trasa pretečenega, kot ga je posnela moja ura:

Napovedan je bil eden najtoplejših dni letos. Že na ogrevanju sem se kar oznojil. Zaradi nočnega dežja je bilo v zraku veliko vlage, kar mi ne ustreza. Z Robijem sva se slikala preden sva oddala stvari. Na štartu najdaljšega teka, se nas je zbralo 186 tekačev.

Pred štartom (slika organizatorja)

Začel sem dobro. Prvih 3,6 km od štarta do tovorne žičnice, kjer še ni tako strmo, sem v glavnem pretekel, odločen, da grem na polno. Potem pa je pot pri tovorni žičnici postala strmejša in naenkrat me je odsekalo v nogah. Ne vem, kaj je bilo krivo. Morda bi moram bolj poslušati telo včeraj, ko mi je z močnim celodnevnim glavobolom verjetno sporočalo, da zadnje tedne nisem dovolj pil in da bi moral začeti piti tudi elektrolite, ki jih nisem. Ali pa me je zdelala vročina/vlaga ali pa prehiter začetek. Pojma nimam, vem samo, da je bilo prehitro, da bi že bil utrujen od teka do sem. Naslednjih 45 minut sem bil na robu, da se uležem na pot in gledam oblake, kako lepo se sprehajajo po nebu :)  Noge sem komaj dvigoval dovolj hitro in vrtelo se mi je. Tukaj sem izgubil večino časa. Mučenje je trajalo do tretje okrepčevalnice na začetku melišča pod Kokrskim sedlom (1500 m). Tam sem posesal par rezin limone in pomaranče in spil 3 kozarce vode. Počasi sem se začel počutiti bolje in do Kokrskega sedla (1973 m) sem prišel k sebi. Na sedlu nam je sodnik povedal, da smo prepozni, da bi pravočasno prišli na vrh, da pa lahko nadaljujemo na lastno odgovornost. Če bi mi nekdo rekel 200 m nižje, da moram odnehat, bi to sprejel, sedaj pa sem se počutil predobro, da bi odnehal. Nadaljeval sem za svojo dušo.

Nekaj časa sem nadaljeval z Marijo (Rojič), potem pa sem nadaljeval sam. Tukaj višje ni bilo vroče in lepo mi je šlo. Če bi se le spodaj počutil enako :)  Prehitel sem par tekačev s številkami, ki so očitno pravočasno odšli s sedla. Na Grintovčevi strehi sem srečeval tekače in tekačice, ki so se vračali z vrha. Na koncu sem prišel na vrh po 2 urah in 57 minutah, nekje 17 minut počasneje, kot na treningu pred tedni, ko se nisem naprezal do meje in sem nosil pijačo s sabo v nahrbtniku :)

In na koncu sem prišel še ravno dovolj hitro, da nas je prijazni organizator z računalnikom še zadnje vnesel v računalnik na vrhu. Presenečen sem ugotovil, da se mi je vztrajnost obrestovala in da sem na koncu uresničil svoj cilj, da pridem do cilja z uradnim rezultatom in uvrstitvijo :)

Na sestopu s Kokrskega sedla do doline pa nas je za nagrado še lepo celi čas pral dež.

In še najboljši. Nejc Kuhar in Mojca Koligar sta zmagovalca 19. izvedbe teka na Grintovec. Za Kuharjem, ki je potreboval uro in 25 minut, sta na Grintovec, 2558 m visoko pritekla Luka Mihelič in Timotej Bečan. Za Koligarjevo pa Barbara Trunkelj in Barbara Belušič s Hrvaške.