Stories by Dušan Rauter

Ste se kdaj vprašali, kako bi izgledalo, če bi združili obisk najvišjih gora sveta in poročno potovanje? Film pred vami prikazuje najino potovanje (Martina in Dušan Rauter) pod najvišje gore sveta leta 2003, kjer sva med drugim obiskala sveto goro Ama Dablan, Lotse z njegovo južno steno, Nupse, Everest in Cho Oyu. Povzpela sva se na Kala Patar (uradno 5.643 m), od koder je baje najlepši razgled na Everest. Preko prelaza Cho La (5.330 m) sva obiskala Gokyo z njegovimi prelepimi jezeri. Povzpela sva se na 5.357 m visok Gokyo Ri, od koder je fenomenalen razgled na Cho Oyu in Everest. Obiskala sva starodavni budistični samostan v Thameju in še nekatere druge te vrste. Več o fenomenalnem potovanju si lahko ogledate v pričujočem filmu.

Nekdo je nekoč dejal:«Če so ti dane sanje, ti je dana tudi moč, da jih uresničiš.« Moje Himalajske sanje sem pričel sanjati leta 1999, ko sva z Mirkom prvič okusila bele himalajske gore.  Na svojem prvem himalajskem vrhu, 6.100 metrov visoko, pa sem pričel sanjati neke nove sanje. Čutil sem, da mi višina ustreza, da višje ko grem, bolje spoznavam samega sebe in premikam svoje navidezne meje. Obsedla me je nora ideja. Ponoči sem se sprehajal po vršni ploščadi visoke gore, podoživljal sem zadnje metre pred vrhom, bičal me je orkanski veter. Stopal sem po snežni vesini, veter je vrtinčil sneg okrog mene, zdelo se mi je, da sem eno z okolico. Naenkrat sem zagledal vrh, veter se je igral z molilnimi zastavicami, privezanimi na staro zapuščeno pohodno palico. Ko sem stopil na vrh, sem ponavadi že vedel, da spet sanjam, a sem vseeno občutil srečo. Gora me je vabila, vedel sem, da bom nekoč, ko pride pravi čas, poskusil uresničiti te sanje. In gori je bilo ime Cho Oyu  ali Tur...

Knock, knock, knock.  Hm, how comfortable it is under a soft blanket, on a soft bed.  At the border between wakefulness and sleep, with my eyes closed, I dream and relive the events of the last two days and two nights.  Scenes and feelings fly in my mind like on a movie screen.  A darkness that is only interrupted by green glittering dots, with sun-lit deep gorges and steep slopes to climb.  And uncomfortable rocks and stones at the end.  And talking to a man who moves his arms and legs, where only for a very few moments I realize that these are my limbs and my body.  Knock, knock, knock.  "Mr. Dušan?"  Maybe I'm just not dreaming about this knocking.  Uh, sure, I ordered breakfast at the guest house today, that's it.  I open my eyes, put myself firmly on my feet and make my way to the door.  In front of them stands a friendly Bangladesh young man who works at our hotel,  to name it that way.  "Breakfast is ready, ...